Študentska organizacija Univerze v Ljubljani samostojno, prav tako pa tudi v okviru Študentske organizacije Slovenije, že dlje časa opozarja na pomanjkljivosti slovenske štipendijske politike.
Ker so vse dosedanje vlade omenjeno problematiko vselej reševale zgolj parcialno, smo študentski predstavniki v začetku letošnjega študijskega leta pripravili svoj predlog Zakona o štipendiranju, ki po našem mnenju odpravlja temeljne slabosti trenutnega sistema in hkrati ponuja novo, celovito, enotno, sistemsko in pravično ureditev štipendiranja v Sloveniji. 20. novembra, še pred uradnim iztekom roka, smo tako v parlamentarno proceduro (skupaj z okoli 7.500 zbranimi podpisi) vložili svoj predlog Zakona o štipendiranju. Zadostno število podpisov smo zbrali že v prvem tednu, kar kaže predvsem na veliko podporo s strani študentov kot tudi širše javnosti.
Kljub vložitvi lastnega predloga pa smo 14. januarja prejeli nov predlog Zakona o štipendiranju (ZŠtip-1), ki ga je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). Predlog ministrstva se z našim predlogom v mnogih točkah razhaja, zato kot tak za nas študente nikakor ni sprejemljiv.
Zakaj predlog MDDSZ za študente ni sprejemljiv?
Temeljni namen štipendiranja je, da se zagotovi študentom in dijakom zadovoljiva sredstva za kritje vse večjih stroškov izobraževanja, se jih razbremeni opravljanja dela za preživetje, hkrati pa se odpravljajo posledice socialne neenakosti. Zato je ključno, da se štipendije podeljujejo za 1., 2. in 3. bolonjsko stopnjo izobraževanja. ZŠtip-1 ohranja obstoječo ureditev, po kateri (za razliko od našega predloga) do štipendij niso upravičeni študenti 3. bolonjske stopnje. Prav tako je postavljena starostna omejitev za pridobitev štipendije, kar se vsekakor ne sklada s konceptom vseživljenjskega izobraževanja, ki ga zagovarjamo.
Ena izmed pomembnih novosti, ki jih je prinašal ŠOS-ev predlog Zakona o štipendiranju, je združevanje oziroma kombiniranje štipendij. Predlog ministrstva pa tudi to v veliki meri izključuje; izključena je namreč ključna kombinacija državne in Zoisove štipendije, ki pa imata že v izhodišču popolnoma različen namen, zato se sprašujemo, zakaj po mnenju ministrstva nista kompatibilni?
V ZŠtip-1 MDDSZ-ja je navedeno, da se glede vprašanj postopka uveljavljanja državne štipendije in drugih, za omenjene štipendije relevantnih vprašanj, uporabljajo določbe zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Glede na to, da so nam na pristojnem ministrstvu ob sprejetju Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) nekako „obljubili“, da bodo državne štipendije v ZUPJS urejene le toliko časa, dokler ne bo sprejet nov, celovit zakon (kar ZŠtip-1 očitno ni), se zopet počutimo izigrane. Prav tako do državnih štipendij ne bodo ponovno upravičeni mladoletni dijaki, kar je bila ena izmed temeljnih zahtev v našem predlogu.
Po ZŠtip-1 je do dodatka za bivanje upravičen štipendist, katerega stalno prebivališče je od kraja izobraževanja oddaljeno več kot 30 km. V Pravilniku o subvencioniranju bivanja študentov je bila do sedaj ta meja postavljena na 25 km, zato sem nam zdi korektno, da tako ostane tudi v prihodnje.
Kakšen zakon hočemo študentje?
Na ministrstvu so nekatere naše kritike obstoječega sistema sicer upoštevali, vendar se pri bistvenih zahtevah ponovno razhajamo. Med drugim bi lahko izpostavili še kriterije za pridobitev Zoisove štipendije, ki v ZŠtip-1 ne iščejo nadarjenosti, in ignoranco do naših predlogov reform na področju kadrovskega štipendiranja. Dejstvo je, da v Sloveniji položaj študenta še vedno ni celovito urejen. Trenutna situacija in politična volja po spremembah sta dober povod, da se začne urejati tudi položaj slovenskih študentov, a pri tem bomo študenti trdno stali za svojimi stališči in se borili za lastne pravice. Le tako bo naš predlog Zakona o štipendiranju, podprt z več kot 7.500 podpisi, dobil študentu prijazen epilog.
Hana Šanca
Resor za socialo in zdravstvo ŠOU v Ljubljani