Odkar se je Maribor začel pripravljati na Evropsko prestolnico kulture, še bolj pa zdaj, ko je ta projekt v polnem teku, je Mitja Čander ena najbolj zanimivih osebnosti s področja kulture. Ga sploh poznamo, smo o njem pred tem že slišali?
Vsestransko literarno aktiven Mariborčan
Ko sem na internetu iskala novice o njegovem življenju, sem ugotovila, da je za svoja leta (rojen leta 1974 v Mariboru) zelo uspešen in je že veliko dosegel. Pravzaprav se vse okrog njega povezuje z ljubeznijo do literature. Je lep zgled, da se s predanostjo in delom v tistem, kar te veseli, da veliko doseči. Malo skrivnosten in redkobeseden je tudi glede svojih študentskih let. Pa vendar pove ravno dovolj, da o njem dobimo predstavo, ki zopet odraža njegovo predanost literaturi.
Diplomiral je na ljubljanski Filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti. V 90-ih letih 20. stoletja je postal kot avtor kritiških in esejističnih besedil o slovenski in svetovni književnosti del slovenske literarne scene. Kot izhaja iz njegovega življenjepisa, je bil urednik študentske Tribune, literarne priloge mariborskih Dialogov, knjižne zbirke Beletrina, od leta 2000 predsednik strokovnega sveta ter med leti 2009 in 2010 odgovorni urednik Študentske založbe, urednik antologije mlajše slovenske proze. Vendar to še ni vse, zasnoval je zbirko petdesetih slovenskih romanov od začetka do danes (Slovenska zgodba, izdajatelj je bil Dnevnik), bil je eden izmed snovalcev projekta Svetovni dnevi slovenske literature, član sveta Nove revije, uredništva Sarajevskih zvezkov, urednik in koordinator projekta Sto slovanskih romanov za Slovenijo.
Njegova dela so prevedena v angleščino, nemščino, španščino, ruščino, grščino, litvanščino, poljščino, češčino, madžarščino, romunščino, srbščino, makedonščino, portugalščino, hrvaščino, finščino, v knjižni obliki pa so izšla na Hrvaškem, Madžarskem in v Makedoniji. Poleg literature se ukvarja še z mladinsko kulturo, dramaturgijo, piše kolumne in scenarije za dokumentarne filme. Za svoje bogato ustvarjalno delo je prejel številna priznanja in nagrade. In končno ga je leta 2010 Svet zavoda Maribor 2012 imenoval za programskega direktorja Evropske prestolnice kulture Maribor 2012.
Izdal je tri samostojne knjige:
– Zapiski iz noči
– Pokrajine proze
– Kuvertirana poteza
Kako pa je preživljal in doživljal študentska leta?
Kako ste doživljali svoja študentska leta, je verjetno že klišejsko vprašanje, a vseeno začnimo s tem. Kako bi jih na kratko opisali?
Ko gledam kakih petnajst let nazaj: to so bila leta intenzivnega iskanja, razburljiva, včasih tesnobna, večinoma pa polna upov. Zaveš se, da si nenadoma sam odgovoren zase. Zame je bil pomemben tudi premik iz Maribora v Ljubljano, v povsem novo in v marsičem drugačno okolje.
Zakaj ste se odločili ravno za ta študijski program, ste bili z njim zadovoljni? Ste pomislili tudi na kakšen drug program? Kaj bi študirali namesto tega?
Omahoval sem med več študiji. Ker sem bil zagrizen šahist, me je mikala matematika, ob njej pa še vsaj filozofija in zgodovina. Primerjalna književnost je zaradi legend iz preteklosti veljala za razburljivo smer, tudi profesorji so nas na začetku študija opominjali na posebnost študija. To je bil način življenja. Študioznost, obsedenost s knjigami, ovita v bohemstvo. Študij mi je dal največ, kar ti lahko študij da – ne zgolj znanja, ampak tudi sorodne duše.
Za kakšnega študenta ste veljali? Kaj ste imeli (v mislih imam študijske predmete) najraje, kaj ste najbolj »sovražili«?
Raje sem imel literarnozgodovinsko linijo kot literarnoteoretično. Ampak ne usodno. Bil sem nenavaden študent. Študiral sem kar 16 let in ob tem le nekaj izpitov opravil z devetico, ostale pa z desetko. To je omogočal sistem – absolvent si lahko postal s polovico opravljenih izpitov.
Vam je morda ostal v spominu kakšen poseben izpit, ki ste ga naredili z lahkoto ali ste ga morali večkrat ponavljati?
Ponavljal nisem nikoli, sem se pa seveda tresel pred nekaterimi izpiti. Sploh enega profesorja smo se vsi zelo bali. Bil je neverjeten pedantnež in nas je prisilil v trdo delo. Kljub vsemu sem danes vesel, da sem po njegovi zaslugi prebral romaneskno klasiko devetnajstega stoletja.
Kje ste živeli v času študija?
Najdlje v študentskem naselju v Rožni dolini, prej in potem pa po raznih najetih stanovanjih s prijatelji ali dekleti.
Kako se »preživljali študentske dneve«, ste hodili na zabave, kaj je bilo takrat popularno, kaj ste najraje počeli?
V gimnaziji smo bili vajeni trdega urnika, tukaj pa so bila osrednja predavanja – za vse letnike skupna – ob pol sedmih zvečer. Pogosto so se zavlekla do jutra … Krog se je počasi širil, rojevale so se nove socialne vezi, pogosto prav skozi razposajeno druženje.
Ste svoja študentska leta izkoristili kot ste želeli ali bi sedaj, ko se ozrete nazaj, kaj spremenili?
Nič ne bi spreminjal. Za nazaj tako ni kaj spreminjati.
Kaj ste še počeli poleg študija, v mislih imam obštudijske dejavnosti, ste se dodatno izobraževali?
Študij je bil, kot rečeno, način življenja. Nekako je šlo tudi zraven, da sem se angažiral kot urednik na časopisu Tribuna, kasneje na Študentski založbi. Ob tem sem pisal kritike, vodil literarne večere, soorganiziral enega takrat novih poletnih openair festivalov, …
Kaj bi danes kot uspešen človek svetovali mladim. Vemo, da je študijskih programov veliko, težko se je odločiti, kaj študirati, dobiti zaposlitev, takšno, ki bi bila povrhu tega še primerno plačana, pa zelo težko. Morda kakšen namig, kako uspeti in delati, kar si želiš?
Ravnati po svoji vesti.
Ksenija Gider
