Miroslav Cerar je preprosto rečeno – legenda. Med legende se prišteva zato, ker je eden najboljših slovenskih športnikov vseh časov; v svoji zbirki ima namreč neverjetnih 30 odličij s tekmovanj najvišje ravni – olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev.
Mednje pa se prišteva tudi zato, ker je poleg izjemne športne kariere istočasno doštudiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, po zaključku študija pa odprl svojo odvetniško pisarno, kjer je delal do svoje upokojitve. Ob vsem tem je ostal skromen, prijeten in stvaren sogovornik, ki med svoje najvišje vrednote uvršča delavnost in poštenost.
Tako je Miroslav Cerar danes zanesljivo pravi vzor za mlade. Prav zato smo pri reviji Študent z njim opravili intervju in ga med drugim povprašali o tem, kako je svojo izjemno športno kariero združeval z zelo zahtevnim študijem prava, kako vidi današnje študente in še o čem.
Gospod Miroslav Cerar, zakaj ste se odločili za študij na pravni fakulteti?
Pravega razloga dejansko ne vem. Že v času gimnazije sem bil zelo perspektiven športnik, takoj po maturi, pri 18 letih, pa sem že šel na svoje prvo svetovno prvenstvo. Leta ’57 sem prvič postal članski državni prvak, v letih ’55 in ’56 mladinski državni prvak bivše Jugoslavije, kar pomeni, da sem se res veliko ukvarjal s telovadbo.
Pri tej odločitvi za fakulteto me je prevevala misel, da bi lažje treniral, če na izbrani fakulteti ne bi bilo obveznih vaj (kot npr. pri arhitekturi). Nisem pa še točno vedel, da želim le pravo in ničesar drugega.
Odločil sem se pač za pravo, ki me je zanimalo – sicer bolj površno. Nekakšnih izjemnih predstav o njem tako ali tako nisem imel, me pa tudi nihče ni nagovarjal ali kako drugače usmerjal.
Res pa je, da sem v svojem telovadnem okolju spoznal široko paleto poklicev. Včasih je ogromno ljudi namreč telovadilo v smislu splošne telesne vzgoje, ne nujno profesionalne, in sicer v društvih, ki so predstavljala nekakšno nadaljevanje bivšega sokolskega gibanja.
Takrat smo se ukvarjali z vsemi športnimi panogami, sam pa sem se bolj intenzivno posvečal gimnastiki. V tem okolju (pionirji, mladinci, člani) so bili ljudje različnih izobrazb in tako sem si ob druženju z njimi nabiral raznoliko znanje. Način treninga namreč ni bil individualen, temveč je imel trener na skrbi zelo veliko športnikov. Tako sem lahko marsikdaj slišal, kako je na fakultetah.
Kako ste usklajevali izjemno uspešno športno kariero z zelo zahtevnim študijem prava?
Poudariti moram, da sem si pri študiju zelo prizadeval, tako da ne bom trdil v slogu nekaterih „da se nisem nič učil“, potem pa vseeno uspešno naredil izpite.
Včasih sem tudi na tekme nosil kakšne knjige, vendar od tistega ni bilo kaj dosti, morda le boljši občutek. (smeh) Vseeno pa sem po kakšnih dveh, treh letih študija zaprosil za oprostitev nekaterih predavanj, da mi ni bilo treba biti vedno navzoč (obiskovanje predavanj je bilo takrat namreč obvezno).
Poleg tega mi ni bilo všeč, da je bilo v javnih prostorih takrat dovoljeno kajenje – tudi na fakulteti je bilo vedno zakajeno, predvsem hodniki, same predavalnice nekoliko manj. Mi, ki smo bili cele dneve v telovadnici, smo si želeli svežega zraka, zato me je zakajen zrak zelo odbijal in motil.
Včasih sem tudi dopoldne želel izkoristiti kakšno dodatno uro za trening. Vrhunski gimnastičarji nismo le telovadili, bili smo aktivni tudi v naravi, v atletiki … V tekmovalnem programu smo imeli namreč tudi t. i. partizanski mnogoboj, to pomeni vsa telovadna orodja in še nekatere atletske discipline, npr. tudi plavanje. To je terjalo res vsestranskega športnika, dobre pljučne kapacitete … Tako sem tudi sam delal vaje za dodatno krepitev telesa. Če sem bil poškodovan, sem delal specialne vaje, na splošno tudi vaje za moč, z utežmi.
Zaradi vsega tega sem bil vesel olajšave obiska predavanj, je pa nisem zlorabljal.
Nekateri profesorji niso vedeli za moje športne uspehe, nekateri so, vendar pa sem zelo ponosen na dejstvo, da med študijem zame ni bilo nikakršne protekcije ali posebnega obravnavanja.
Moja najzanimivejša izpitna izkušnja je bila pri t. i. petorčku (to je skupinski izpit na pravni fakulteti, kjer študent opravlja pet izpitov iz sorodnih pravnih področij naenkrat, op. B. B.).
Predsednik komisije je bil prof. dr. Makso Šnuderl, priznan pravnik, ki je deloval tudi v zakonodajni skupščini SFRJ.
Pri omenjenem skupinskem izpitu se je zgodilo, da sem pri enem izmed petih predmetov spregledal, da je med literaturo še ena knjiga in je nisem prebral. Pri tem predmetu sem tako lahko odgovarjal v okviru splošnega znanja, vendar je profesor na podlagi mojega odgovora točno vedel, da snovi ne znam prav dobro in mi je (kot se v takih primerih po navadi zgodi) postavil še dve preostali vprašanji prav iz te knjige, odgovorov nisem poznal, tako da pri tem predmetu izpita nisem pozitivno opravil. Vseeno me je komisija pred dokončno odločitvijo poklicala na dodatni zagovor. Prof. dr. Šnuderl je dejal, da je začuden, da sem pri vseh ostalih predmetih znal odlično, le pri tem pa ni šlo in da mi bo za preveritev znanja s tega področja dal še nekaj dodatnih vprašanj.
Postavljal pa mi je vprašanja s področja mednarodnega prava, na katerega sem bil dobro pripravljen in sem tako lahko nanja odlično odgovoril. Potem je prof. Šnuderl lahko ugotovil, da tudi ta predmet kar dobro obvladam.
Šnuderl me takrat kot športnika (še) ni poznal, za moje uspehe je izvedel šele kasneje. Nekoč mi je v Beogradu na podelitvi državnih priznanj pripovedoval o dogajanju na izpitu. Da me kot športnika takrat ni prepoznal, da je bil sicer začuden nad tem, kako je bil moj suknjič zaradi razvite muskulature nekam nenavadno napet, ampak ni vedel, zakaj. Povedal je, da sem dobro znal, da ni bilo nobene protekcije.
Ste si med študijem in športnim udejstvovanjem našli kaj prostega časa za sprostitev in zabavo?
Vse te zabave, ki jih imajo študentje, plesi, popivanje, druženje, so pri meni zaradi intenzivnih treningov in študija morale odpasti. Moral sem namreč trenirati, telovadnice pa so bile tudi cel dan zasedene, tako da sem domov s treninga prihajal ob pol enajstih oz. enajstih zvečer, utrujen. Zjutraj pa je bilo tudi težko vstati, včasih tudi zaradi bolečin v mišicah pa zaradi raznih padcev, udarcev. Včasih sem tudi kar malo zadremal med predavanji. (smeh)
Kako vidite študente v današnji družbi?
Zdi se mi, da danes med študenti bolj kot včasih primanjkuje kolegialnosti. Prav je, da je študent ambiciozen, vendar ne do take mere, da ne bi bil kolegialen (da uporablja metode, kot so skrivanje, celo prodajanje zapiskov …). Včasih smo si študentje bolj pomagali med sabo. Zdi se mi tudi, da primanjkuje spoštovanja, npr. v primeru pripravnikov na sodišču do njihovih mentorjev.
Imam pa tudi kritike na račun profesorjev. Tudi oni se po mojem mnenju do študentov ne vedejo vedno primerno. Oni bi vendarle morali biti zgled. Da pa npr. profesor določi izpit ob 7. uri zjutraj in morajo študentje ob tej uri vsi tresoči priti tja, nekateri tudi iz oddaljenih krajev, ta profesor pa potem pride dve uri prepozno in pove, da je izpit odpadel, to je po mojem mnenju nesprejemljivo. Tako sem kritičen do enih kot do drugih, mogoče malo bolj do študentov, ker so vendarle v tem razmerju v podrejenem položaju.
Današnji čas pa na drugi strani zaradi velikih sprememb denimo študentom omogoča veliko prodornost v znanju.
Kaj bi priporočili študentom danes, da bi si ustvarili čim boljšo podlago za zaposlitev, uspešno kariero?
Čas za diplomante fakultet danes res ni zavidljiv, vprašanje pa je, kako realizirati znanje, da dobiš primerno zaposlitev. Tudi nizka plača lahko razvrednoti ves trud, ki ga je študent vložil v študij na fakulteti.
Z odpiranjem vseh mogočih fakultet nastajajo razlike, kar se mi ne zdi prav in tako sočustvujem z mnogimi, ki po opravljenem študiju ne dobijo službe.
Bi želeli še kaj sporočiti študentom?
Študentom bi sporočil, da ne smejo obupati. Treba si je pomagati z optimizmom in voljo, zelo dobro pa je tudi, da te veseli tisto, s čimer se poklicno ukvarjaš. Tako lahko potem prebrodiš tudi razočaranja. Tudi sam na začetku nisem imel predstave o širini izbranega poklica, potem pa me je zagrabilo. Zelo koristno pa je poleg študija početi še kakšno stvar, tako da lahko v poklicno življenje vnašaš tudi svojo siceršnjo življenjsko izkušnjo.
Gospod Cerar, najlepša hvala za pogovor!
Blaž Božnar
Foto: arhiva Mira Cerarja, arhiv OKS, Tina Skočaj, British Council
