Se študentje kdaj resnično zavedamo ugodnosti našega statusa? Možnost študentske prehrane ter ugodne karte za koncerte in prevoze so prve misli, ki nam gredo po glavi. Naslednje vprašanje: kaj pa tisti mladi, ki niso nikoli imeli možnosti študirati? Na repertoarju medijev smo študenti, v ozadju pa puščamo mlade srednješolce, ne študente, s socialnimi in družinskimi problemi. Ni statusa, ni dela. Ni dela, ni denarja. Ni strehe nad glavo. Tako se znajdeš pred Mercatorjem. Novomeški enaindvajsetletnik Daniel, fant, ki nima stikov s starši, ki nima statusa dijaka ali študenta, že tri mesece stoji pred našim najboljšim sosedom in se preživlja z danes na jutri z napisom na kartonasti tablici: Ker mi delodajalec ni plačeval, sem pristal na cesti.
Kako dolgo že stojiš pred Mercatorjem in kako si se dejansko znašel na cesti?
Tu pred Mercatorjem v Mostah stojim že dva do tri mesece, od jutra do večera, včasih tudi s pavzami. Vmes nekaj časa nisem, saj sem dober teden imel stanovanje. Tu stojim zato, ker mi privatnik ni plačeval za delo, ki sem ga opravljal pri njem. Takrat sem še imel stanovanje v najemu, vendar nisem mogel plačati najemnine. Ostal sem brez strehe nad glavo in pot me je pripeljala v Ljubljano pred Mercator. Najprej sem bil nekaj dni na železniški postaji in razmišljal, kaj bi naredil. Potem pa mi ni preostalo drugega, kot da grem pred trgovino in poskušam z napisom v roki nekako preživeti.
Živel si v Novem mestu in tam tudi začel šolanje. Zakaj si prišel v Ljubljano?
V Ljubljani sem pristal zaradi večjih možnosti, da se pobereš ter dobiš delo in stanovanje. Srednjo gostinsko šolo v Novem mestu sem pustil in šel delat. Tri leta sem delal po raznih gostinskih lokalih ter poprijel za ostala priložnostna dela. Nekaj časa sem takrat živel še pri starših, potem pa na svojem. Po treh letih sem se vrnil v srednjo šolo in pri privatniku opravljal razna električarska dela. Živel sem v Črnomlju, delali pa smo v Grosupljem.
Kaj se je zgodilo pri delodajalcu? Koliko denarja ti je dolgoval?
Dolgoval mi je od 350 do 400 tisoč bivših tolarjev. Tudi prijatelju, ki je delal pri njem, je dolgoval denar. Ta ga je potem prijavil na policiji v Metliki, kjer sem izjavo dal tudi sam.
Zakaj vama lastnik ni plačal, kakšen je bil njegov odgovor?
Govoril je, da nama nima od kod plačati, saj tudi njemu ljudje, pri katerih smo delali, niso plačali. A če imaš podjetje, moraš imeti dva milijona na rezervi za krizne situacije. On je ta denar porabil za avte in ostale potrebe. Tri dni pred mojim plačilom je moj denar dal sinu za plačilo registracije avtomobila. Mene je prosil, da naj počakam še nekaj dni, nato pa mi bo nakazal plačo. Tega nakazila nikoli ni bilo.
Si takrat razmišljal, da bi zaprosil za socialno podporo ali se prijavil na zavod?
Ko sem začel delati pri privatniku, sem na socialni in zavodu rekel, da delam in da me bo delodajalec že prijavil, takoj ko bo imel čas. On tega ni storil, ves čas sem torej delal neprijavljen. Ker sem bil čez dan v službi, nisem imel časa za druge razgovore, zato so me iz zavoda izpisali. Tako nisem dobival socialne podpore.
Kje trenutno živiš? Kako poskrbiš za osnovno higieno?
Sedaj začasno živim v kleti bloka, kjer končno lahko spim. Nemalokrat so me že pregnali, tudi sredi noči so me podili iz stanovanjskih blokov. Tuširam se na Karitas centru v Štepanjskem naselju. Tudi na Kongresnem trgu v podhodu so sedaj naredili tuše, pa tudi kosila in oblačila lahko dobiš. Kadar grem v center, se ustavim tam, drugače ne. Če naberem dovolj denarja, potem imam kdaj tudi za topel obrok.
Kaj ponavadi prejmeš od mimoidočih ljudi? Kdo ti največkrat kaj podari?
Največkrat mi kakšno malenkost dajo stare mame in predvsem mladi – denar, hrano ali oblačila. Nek gospod mi je šel kupit nogavice, kapo in rokavice. Pridejo tudi pametni ljudje, ki pravijo pej’t delat. Potem jim rečem, če mi daste sobo, grem takoj delat. Nato so tiho in gredo naprej. Se je zgodilo tudi, da je šel brez besed mimo mene poslanec in se obrnil stran, ko me je zagledal.
Kakšna nenavadna izkušnja ob “zbiranju” denarja?
Enkrat se je zgodilo, da mi je gospod dal 5000 tolarjev. To je bilo največ, kar sem dobil, odkar sem na cesti. Prebral je napis, ki ga držim, in se me usmilil. Še danes ne morem verjeti. To se ne bo zgodilo nikoli več.
Imaš tudi možnost zavetišč za brezdomce, zakaj ne greš tja?
Eno zavetišče je na Poljanah, kjer so sami pijanci in je zelo zasedeno. Drugo je pri Hotelu Lev, kjer so sami narkomani, pa še tisoč tolarjev na noč stane. Poleg tega je tam zelo malo prostora, pa tudi do druženja z narkomani in pijanci mi ni.
Meniš, da je veliko tebi podobnih primerov v Sloveniji? Se ti zdi, da se država premalo trudi na tem področju?
Srečam dovolj ljudi na cesti s podobnimi problemi. Država za nas ne naredi nič. Privatnikom ne gledajo pod prste. Socialna podpora je edino, kar lahko dobiš, vendar če nisi prijavljen, ne dobiš denarja. Bolje, da ne pomisliš, da bi ti kaj uredili glede stanovanjskih možnosti. Delo se že najde, če hočeš delati, ampak problem je najti stanovanje in ga obdržati.
Kakšni so tvoji načrti, si boš poiskal kakšno službo?
Pred kratkim mi je mimoidoči gospod dal vizitko, da lahko grem delat k njemu. Vendar tam verjetno ne bom začel, ker mi sedaj prijatelj ureja službo v McDonald’su. Izpolnil sem obrazec in sedaj čakam, kaj bo. Če bi službo dobil, bi bilo super, pa še hrano bi imel zastonj. Poskušal se bom spet prijaviti na socialni v Novem mestu in tako dobiti malo finančne pomoči. Nameravam pa tudi končati srednjo šolo. Samo prijaviti se moram in dogovoriti s profesorji o izpitih. Dotlej pa bom čakal in se preživljal pred Mercatorjem.
Urša Cehner
