Mednarodni festival poezije na vodi

Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem. 6.-7. Junij 2014, Ljubljana in Celje
Inštitut IRIU je leta 2013 poleg izvajanja projektov v okviru 11‐ih programskih enot, v slovenski literarni prostor vstopil tudi z zbirko prevodne poezije Hudi časi, usmerjeno na predstavljanje pri nas manj znanih književnosti. Na ta način Inštitut IRIU sledi svojemu poslanstvu: v domače literarne vode prinaša uveljavljena pesniška imena in slovenskemu bralcu omogoča neposreden stik z manj zastopanimi književnostmi. Mednarodni festival poezije na vodi – Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem je namenjen pretakanju različnih poetik in širitvi horizontov v slovenski literaturi ter razširiti ponudbo vrhunskih prevodov uveljavljenih evropskih pesniških imen. Na festivalu bomo tako gostili tri evropska pesniška imena, Desmonda Egana, Immanuela Mifsuda terOctaviana Sovianyja, ter z njimi zaokrožili dosedanje izide pesniških knjig pri zbirki Hudi časi. Nekateri od njih se bodo v Sloveniji predstavili prvič, skupaj s prevajalci, Alešem Mustarjem, Vero Pejovič, Petrom Semoličem ter Robertom Simoniškom. Festival, zaokrožen z vodnim elementom, bo potekal dva dni na različnih lokacijah, s pričetkom 6. junija 2014 v Ljubljani in se nadaljeval 7. junija 2014 v Celju. V petek, 6. junija, bomo festival otvorili s srečanjem avtorjev in bralcev v prostorih Mladinske knjige, v Konzorciju, ob 16.30 uri. Program bomo nadaljevali s plovbo po reki Ljubljanici, ki boiz Mesarskega mostu odplula ob 18. uri. Po izkrcanju na ljubljanski Špici sledijo branja irske, malteške in romunske poezije. Zaključek bo potekal v Celju, v soboto, 7. junija, na valovih Šmartinskega jezera s pričetkom ob 18. uri z vstopom na ladjo Jezerska kraljica. Ves čas festivala bodo ob pretakanju vode in poezije za obiskovalce nastopali tudi izbrani glasbeniki. Enako kot ima voda v naravi sto obrazov, je njena vloga v polju literature razvejana, prostrana in neulovljiva. In vendar se zdi, da v njeni dvojnosti obstaja nekaj, kar presega individualno razumevanje in se vpisuje v širši družbeni in kulturni kontekst. ‚Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko,‘ je govoril Heraklit. Poezija napaja pesnika, naravo, svet in obenem očiščuje vse tri. Oživlja, omogoča rast, lahko zdravi, tako kot voda. Toda ko reke preplavijo bregove, ko začnejo neurja poplavljati naselja, ko ledene kaplje zamrznejo v žled, postane moč vode uničujoča. Pesniki naj bi bili tisti, ki ustvarjamo poezijo. A vendarle, ali ni poezija tista, ki ustvari pesnika? Prerodi? Uniči? V njej pesnik umre kot avtor, da lahko pesem zaživi svoje lastno življenje. Poezija se spreminja skupaj z bralcem, ki jo skuša zajeti v dlani in se mu izmuzne, ko jo želi izpiti. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem. Avtorici festivala: Glorjana Veber, Ana Geršak; izvedba: Ana Geršak, Aljaž Koprivnikar, Aleš Mustar, Maša Pfeifer, Katarina Rakušček, Glorjana Veber, oblikovanje celostne podobe festivala: Žiga Kropivšek 1.1 Ideja za 1. Mednarodni festival poezije na vodi – Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem Ideja za festival Mednarodni festival poezije na vodi – Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem je nastala leta 2013 na podlagi prav tako lani izvedenega projekta Mostovi poezije ob dnevu reformacije. Takrat smo pesniki in pesnice Inštituta IRIU na valovih reke Ljubljanice pripravili dogodek Noč čarovnic na mostovih poezije – pesniška nočitev (Mostovi poezije). Ko je namreč Martin Luther pred skoraj 497 leti na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, se je pri nas začelo obdobje reformacije. Dobili smo prvo knjigo in s tem slovenski knjižni jezik. Slovenski pesniki in pesnice smo se zato lani prazniku poklonili na prav poseben način, skupaj z nočjo čarovnic, za katero so stari Kelti verjeli, da takrat vstajajo mrtvi iz svojih grobov ter tako ponovno pridejo na Zemljo ter obiščejo svoje domove. Z duhom Martina Luthra smo poezijo popeljali po reki Ljubljanici, da je živa kot teze Martina Luthra zaplapolala po ljubljanskih ulicah. Želeli smo poudariti tudi zgodovinski pomen in vlogo pesnika. Mostovi poezije so tako v Ljubljano prinesli svež pesniški festivalni veter, ki je razpihal poetiko prostora: mostove, reko, Ljubljano, pesnike in ostale umetniške organizacije. Da je temu res tako, da pesniki z idejami navdihujemo drug drugega, se je pokazalo že letos, ko je Slovenski center PEN, ki je del mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev, 23. maja pripravil podoben projekt, kot so Mostovi poezije, z naslovom Ljubljanica River Poetry. Tudi njihova pesniška karavana, se je tako kot naša pesniško‐glasbena lani, vkrcala na ladjo in skozi pesniške postojanke pripravila pesniška branja domačih in tujih avtorjev, ki so jo nadgradili še s predstavo branj mlajših domačih in tujih pesnikov v režiji Jaše Kocelija z naslovom Na most. Prve Mostove poezije smo tako lani, z ladjico iz Mesarskega mostu, nadaljevali pri Makalonci, Čevljarskem mostu do Trnovskega pristana in nazaj, zabeležili pesniki: Ivan Dobnik, Barbara Korun, Iztok Osojnik, Barbara Pogačnik, Peter Semolič, Glorjana Veber, Tone Škrjanec in pesniški kolektiv Articulacion‐Artistica‐Inter‐nacional. Za glasbo so poskrbeli: Nataša Burger, Uroš Jezdic, Andraž Polič. 2. Zbirka izbranih pesmi Desmonda Egana: Too Little Peace – Premalo miru (prevod: dr. Robert Simonišek) Desmond Egan (1936) je eden najvidnejših irskih pesnikov starejše generacije. Rojen je v Athlonu, v okrožju Westmeath. V svoji dolgoletni ustvarjalnosti je objavil več kot dvajset pesniških zbirk in dve knjigi esejev. Vključen je v številne pesniške antologije in nacionalne preglede. Njegova najpomembnejša nagrada (National Poetry Foundation of USA Award, 1983) in častni doktorat sta oba vezana na ZDA. Eganova poezija se spogleduje s problemi irskega naroda, njegove identitete in tradicije, kjer se pojavljajo krvava zgodovina s keltskimi simboli, katoliško zaznamovano čustvovanje in znani literarni predhodniki, kot so Yeats, Hopkins, Pound, Beckett in še kdo. Pesnik z izrazito individualistično noto zlahka presega stereotip »tipične irske poezije«. Zato posamezni ocenjevalci postavljajo pomen Eganove poezije celo nad poezijo popularnega nobelovca Seamusa Heaneya. Žarišče Eganove poezije je sodobni posameznik v razmerju do bližnjega, stvari in božjega. Tu tli intimna vsakdanja resničnost, prepojena s svoj‐stveno nostalgijo in metafizičnim hrepenenjem. Iz navidezno preproste arhitektonike Eganovih pesmi rastejo tišina klifov in značilnosti otoške pokrajine, ki se jim pridružujejo zanimanje za grško tradicijo, latinski jezik in glasbo. Gre za pesnika, ki pozna mero in ve, kdaj je potrebno zadržati dih. Desmond Egan je že vrsto let umetniški vodja mednarodnega festivala Gerard Manley Hopkins Festival, ki vsako leto združuje pesnike z vseh koncev sveta. Pričujoči izbor, ki je prvi knjižni prevod Egana v slovenski jezik, je zajet iz zbirk Midland (1972), Woodcutter (1978), Athlone? (1980), Seeing Double (1983), Poems for Peace (1986), A Song for My Father (1989), In the Holocaust of Autumn (1994) in Elegies (1995). Prevod Desmondove zbirke je delo dr. Roberta Simoniška (1977), ki je slovenski pesnik, pisatelj in kritik. Izdal je tri pesniške zbirke: Potopljeni katalog (2003), Avtoportret brez zemljevida (2008) in Selitve (2013), zbirko kratkih zgodb Melanholična zrenja (2010) in roman Soba pod gradom (2013). Doktoriral je iz umetnostne zgodovine in izdal monografijo Slovenska secesija (2011). Leposlovje in članke na temo umetnosti objavlja doma in v tujini. Živi in ustvarja v Celju 3. Zbirka izbranih pesmi Immanuela Mifsuda: Prgišče listja (prevod: Vera Pejovič in Peter Semolič) Immanuel Mifsud (1967) rojen na Malti, doktor literature, predavatelj na Univerzi na Malti, je vodilna osebnost malteške književnosti. Objavil je več proznih in pesniških knjig ter knjig za otroke, malteškemu jeziku je prispeval tudi nekaj izvirnih uspavank. Leta 2002 je za zbirko kratkih zgodb Nenavadne zgodbe Sare Sue Sammut prejel nacionalno nagrado za književnost, za knjigo V imenu očeta (in sina) pa leta 2011 evropsko nagrado za književnost. Mifsudovi proza in poezija sta bili objavljeni v prevodih v mnogih državah, je reden gost literarnih festivalov po vsem svetu, leta 2013 je bil med povabljenimi na festivalu Poetry Parnassus. Njegova poezija na široko odpira vrata romantični silovitosti in liričnosti, ki ju le redko srečamo v njegovi povečini satirični realistični prozi o klavstrofobični malteški družbi. Čeprav Mifsudova poezija izhaja iz njegove notranjosti, njegovega specifičnega doživljanja sveta in tehnične veščine, ostajajo njegove temeljne teme povezane s potovanji, geografskimi in zgodovinskimi, skozi tuje dežele in še globje v njegovo lastno notranjost. V poeziji prevladujejo melanholičen ton, vzajemna povezanost s pesniškim subjektom, pokrajino in kulturo kot tudi čudenje nad človeškim telesom, še posebej ženskim, ter zavezanost klasičnemu enajstercu. Za njegovo zgodnje pesništvo so značilne povečini otožne impresije krajev povojne komunistične vzhodne Evrope, kjer se nam skozi pesnikove oči prikazujejo ostareli trpeči liki. Vseeno pa njegovi verzi s tem, ko odzvanjajo malteščini tuja imena, postanejo melodični in spevni. Tudi kasneje njegovo pesništvo obdrži očaranost nad tujimi imeni, hkrati pa se obogati z barvitostjo, metafizičnim hrepenenjem ter celo z določeno mero simbolizma in nadrealnosti. Prevod Mifsudovih pesmi je delo Vere Pejovič ter Petra Semoliča. Vera Pejovič, rojena v Kopru, vendar živi od leta 2004 v Luksemburgu. Objavila je pesniško zbirko Devica in samorog, skupaj z Danetom Zajcem, Nikom Grafenauerjem in Petrom Semoličem pa dvojezični izbor Štirje slovenski pesniki/Quatre poètes slovènes. Njena poezija je bila objavljena v številnih antologijah in literarnih revijah, nazadnje v Ameriki v umetniški antologiji Estuary: A Confluence of Art and Poetry, ki je prejela nagrado Saboteur Award 2013 za najboljšo mešano antologijo. Njene pesmi so prevedene v angleščino, italijanščino, nemščino, francoščino, srbščino in hrvaščino, makedonščino in bolgarščino. Je pesnica in prevajalka, predvsem poezije. Peter Semolič (1976), eden najbolj izrazitih slovenskih pesnikov devetdesetih let 20. stoletja. Diplomiral je iz splošnega jezikoslovja in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Izdal je pesniške zbirke: Tamariša (1991), Bizantinske rože (1994), Hiša iz besed (1996), Krog na vodi (2000), Vprašanja o poti (2001), Meja (2002), Barjanski ognji (2004), Prostor zate (2006) Vožnja okrog sonca (2008), Rimska cesta (2009). Ukvarja se tudi z radijskimi igrami in pravljicami za otroke, v letu 2012 pa je izdal svojo prvo knjigo kratke proze z naslovom Noč sredi dneva. Knjiga je izšla s pomočjo naslednjih malteških inštitucij: Malta council for culture & the arts, Malta arts fund ter Perliamentary secretariat for culture and local Government. 4. Pesniška zbirka Octaviana Sovianyja: Pepel, prah in revolucija (prevod: Aleš Mustar) Octavian Soviany (1954) romunski pesnik, pisatelj, dramatik in kritik, se je rodil v Brașovu. Leta 1983 je objavil prvo zbirko poezije Vajeništvo starega alkimista, ki so ji v devedesetih sledile štiri zbirke, objavljene v antologiji Benediktova knjiga (2004). Po letu 2000 je objavil zbirko Druge staromodne pesmi (2004), Pisma iz Arkadije (2005) ter romana Besedila iz Črne gore (2003) in Življenje Kostasa Venetisa (2011). Objavlja tudi kritike in dramska besedila. Gre skratka za enega najbolj vsestranskih sodobnih romunskih pisateljev. V zadnji pesniški zbirki Pepel, prah in revolucija, ki je prejela pristižno nagrado revije za kulturo Observator Cultural, ni milosti. Rahločutnost in brutalnost hodita z roko v roki. Avtor, ki se zaveda, da časa ne moreš zavrteti nazaj, nas povabi v muzej “praznine”, kot ga je sam poimenoval, v katerem naletimo na avantgardiste, na predstavnike mlajše generacije romunskih pesnikov, pa tudi na navadne smrtnike, ki so podlegli skušnjavam alkohola in pristali na dnu družbene lestvice, inženirje, berače, pleskarje, ki prebirajo Dostojevskega in ki jim krčmarica odšteva čas do smrti, v zadnjem sklopu pesmi pa se srečamo z velikimi ljudmi revolucij, s smetano diktature. Pesmi v tej zbirki, nekatere tudi “politične”, zaradi česar precej provokativne, prežemajo občutki žalosti, ogorčenja, nemoči in utrujenosti lirskega subjekta, ki ga je iztrošila Čaušima (gre za skovanko iz imen Ceaușescu in Hirošima), kot so v železnih časih sarkastično poimenovali Bukarešto. Velikih rešitev ni, gre samo za pričevanje, doživljanje “novega” sveta, v katerem “so Američani končno prišli”, vendar vsa občutja grenkobe blaži in prikriva tenkočutna ironija, ki je tako značilna za vso romunsko književnost. Gre za poezijo, ki slovenskega bralca zagotovo ne bo pustila ravnodušnega. Prevod pesniške zbirke Sovianya je delo Aleša Mustarja (1968), pesnika in prevajalca. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Do sedaj je izdal pesniško zbirko z naslovom (U)sodno tolmačenje leta 2005, katerega je luč prevoda zagledala tudi v tujih jezikih. Svojo poezijo pa je objavil v vseh pomembnejših revijah, njegove pesmi pa so bile deležne veliko prevodov v tuje jezike. Kot prevajalec prevaja sodobno romunsko in makedonsko književnost.