Malo delo kot nova oblika dela je bilo v preteklih mesecih deležno precejšnje pozornosti in v zvezi z njim so se kresala različna mnenja. Do njega smo se velikokrat opredelili tudi v naši reviji. Morda vselej nismo bili dovolj jasni.
Sicer se strinjamo in očitno je, da študentsko delo kot institut v obstoječi ureditvi omogoča številne zlorabe, v veliki meri tudi nerazumne zaslužke študentskih servisov, in bi vsekakor zahtevalo popravke (tudi te smo že navedli v naši reviji: enotna evidenca vpisa, ki bi pomagala, da bi odkrili le fiktivno vpisane študente, in na drugi strani poostren nadzor nad izvajanjem študentskega dela), vendar to ni razlog za to, da bi podprli predlog, ki položaj ureja še bistveno slabše. Oziroma, če smo natančni, ima nekaj dobrih rešitev, vendar še neprimerno več slabih.
Kaj bi nam torej prineslo malo delo?
Delo študentov bi bilo po predlogu zakona poslej omejeno na največ 720 ur letno – to ni problematično, saj bi to na mesec zneslo 60 ur, kar je ob rednem študiju za večino študentov že neizvedljivo. Tudi vštevanje tovrstnega dela v pokojninsko dobo je dobra rešitev (ure malega dela bi preračunali v delovne dni s polnim delovnim časom in jih všteli v zavarovalno dobo; vendar pa so predlagatelji že kmalu precej okrnili svojo dobro rešitev, saj so določili, da bi 1 ura malega dela veljala le kot 40 min ‘običajnega dela’, kar v seštevku pomeni, da prinaša precej manj). Dobra rešitev je tudi upoštevanje delovnih izkušenj, pridobljenih z malim delom, kot ‘uradne’ delovne izkušnje. Toliko o dobrem oz. vsaj razumnem.
Slabega je žal neprimerno več
Študentje bi imeli po obstoječem predlogu veliko manj možnosti, da bi sploh delali, saj bi skupaj z njimi za enako delo kandidirali brezposelni, upokojenci, tujci in druge neaktivne osebe (npr. pavzerji). Odveč je pripomniti, da bi delodajalec raje izbral delavca z več izkušnjami in bi tako študentje velikokrat na račun tovrstne konkurence ostali praznih rok in brez dela. Imeli bi tudi manjšo možnost izbire, kjer bi želeli delati, saj predlog uvaja tudi bistveno omejitev ur malega dela za delodajalca. Tako bi imel študent tudi s strokovnega vidika bistveno manjšo možnost izbire delodajalca, pri katerem bi si lahko že v času študija nabiral delovne izkušnje, ki bi mu prišle zelo prav pri iskanju zaposlitve po diplomi.
Pa tudi če bi študent delo dobil, bi manj zaslužil. Predlog Zakona o malem delu namreč uvaja zgornjo mejo urne postavke/zaslužka študenta. Do sedaj te ni bilo in je bila urna postavka predmet dogovora med študentom in delodajalcem. Poleg tega je malo delo po novem neprimerno bolj obdavčeno in iluzorno bi bilo pričakovati, da to ne bi šlo v slabo študenta.
Kaj bo posledica?
Verjetno ni v interesu vlade, ampak nedvomno bi se zgodilo – ves sistem bi predlagani predlog zakona naravnal tako, da bi kar sam klical k zlorabam in povečevanju dela na črno. Delo na črno je za samega delavca sicer povsem v redu (če mu seveda iz kakšnega drugega naslova teče delovna doba ali pa je študent ali upokojenec), dokler ne gre nič narobe – problem se namreč pojavi, ko naročnik dela tega ne bi želel plačati. Takrat delavec ostane praktično brez vsake pravne zaščite. Prav tako bi brez nje ostal v primeru nesreče na delovnem mestu.
Kaj še?
Zelo pomembno je na drugi strani tudi dejstvo, da bi zakon v večinski meri odvzel vir financiranja študentskim organizacijam v najširšem smislu. Res je sicer, da bi si določene organizacije zaradi netransparentne porabe svojih sredstev dobesedno zaslužile, da bi se jim (in se jim tudi je že s spremembo Študentske ustave) del financiranja odvzel, vendar ne gre obsoditi študentskega organiziranja na splošno.
Prav to je namreč prispevalo k temu, da imamo študentje v Sloveniji relativno dober položaj v smislu pravic, ki izhajajo iz študentskega statusa. Poleg tega skrbi za kakovostno študijsko in študentsko življenje na najrazličnejših področjih.
Vlada pravi, da sicer ukinja študentsko delo, vendar pa bo na drugi strani študentom na voljo veliko večje število štipendij. To bi bilo sicer zelo v redu, saj je temeljni namen študentskega dela zagotoviti študentom sredstva za financiranje.
Žal to vlada napoveduje šele za september 2011. To je sicer zanjo le neka oblika samozaveze in glede na to, da je bil dialog vlade s študenti v končnem rezultatu dejansko monolog, se na njihovo samozavezo dejansko ne gre zanašati.
V redu, veliko smo izvedeli o tem, kakšen je predlog zakona. Zdaj pa vas verjetno zanima še, kaj se trenutno s tem predlogom dogaja.
Državni zbor je na svoji seji sprejel predlog Zakona o malem delu, a s tesno večino, Državni svet pa je na svoji seji sprejel odločitev o vložitvi suspenzivnega veta. To pomeni, da bo moral Državni zbor o predlogu zakona še enkrat glasovati, vendar bo za sprejem odločitve tokrat potrebna absolutna večina poslancev, kar pomeni 46 ali več glasov za. Predviden datum za odločanje je 16. november, kar je po zaključku redakcije. V primeru, da poslanci tudi tokrat ne bi zmogli prepoznati, da je predlagana sprememba očitna brca v temo in bi veliko študentom dejansko onemogočila študij, nam preostane še ena pravna pot – referendum. Pri nas je urejeno tako, da je za razpis referenduma potrebno zbrati 40.000 podpisov.
Zakonu nasprotujejo vsi – študentje, sindikati, pa tudi veliko delodajalcev.
Upamo, da smo vas uspeli prepričati, da je zakon slab. Tudi če se bo zgodil najslabši scenarij in bo Državni zbor ponovno potrdil predlog zakona, pa ni razloga za obup.
Takrat bo čas, da stopimo skupaj in zberemo dovolj podpisov za razpis referenduma, kjer lahko dosežemo, da se predlagana sprememba vseeno ne uveljavi.
Zato naj bo naše reklo – skupaj zmoremo vse!
Blaž Božnar
