Legalizacija spornih praks?

Svet za visoko šolstvo, katerega člani so tudi študenti, bo danes obravnaval izhodišča novega visokošolskega zakona (ZViS). Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) smo – podobno kot Visokošolski sindikat Slovenije – presenečeni nad prejetimi izhodišči, saj ne gre za gradivo, ki ga je pripravljala v ta namen ustanovljena delovna skupina. Mimo soglasja deležnikov tako ministrstvo (MIZŠ) po nareku univerzitetnih elit postavlja izhodišča nove visokošolske ureditve, ki jim v večini nasprotujemo, nekatera pa pomenijo celo legalizacijo spornih praks, ki smo jim bili doslej že priča v našem visokošolskem prostoru.
 
Ob pripravi zadnje novele ZViS smo na ŠOS večkrat izpostavili nujnost oblikovanja sistemskega zakona, tako da pozdravljamo namero ministrstva, ki je resno pristopilo k pripravi izhodišč. Žal pa se nam izhodišča v predlagani obliki ne zdijo primerna in pomenijo celo odmik od – z zadnjo novelo – že dogovorjenih zakonskih rešitev.
 
»Drugorazredni« deležniki 
V okviru Sveta za visoko šolstvo je bila oblikovana delovna skupina za pripravo izhodišč za sistemski Zakon o visokem šolstvu (ZViS). Čeprav je skupina delo opravila, je ministrstvo zdaj predstavilo popolnoma drugačna izhodišča – na ŠOS po vsebini teh sklepamo, da so jih narekovale univerzitetne elite, ki si bodo tako še dodatno utrdile položaj ter legalizirale dosedanje sporne prakse, npr. izplačevanje vrtoglavih honorarjev in dodatkov. Študenti smo nad drugorazredno obravnavo ogorčeni.
 
Univerze ob pomemben del poslanstva, a z več avtonomije 
Izhodišča predvidevajo preoblikovanje poslanstva univerz, ki po novem postajajo le še znanstvenoraziskovalne (in skoraj nič več izobraževalne) institucije, ki predvsem skrbijo za prenos znanja na trg. Izgublja se poslanstvo v pedagoškem delu kot tudi širše poslanstvo poučevanja, ki ni le usposabljanje prihodnje delovne sile za trg.
 
Univerze naj bi dobile še več avtonomije, čeprav so že večkrat pokazale, da za to še niso zrele in je ne dojemajo odgovorno. Seveda na ŠOS podpiramo ustavno zagotovljeno avtonomijo univerze, a ta ne more biti absolutna. Gre za avtonomijo poučevanja in raziskovanja. Za zavode, ki prejemajo javna sredstva in opravljajo javno službo pa ne moremo dodeliti popolne finančne in organizacijske avtonomije. Organizacijsko avtonomijo razumemo kot možnost, da univerzitetna skupnost sama izvoli svoje vodstvo in predstavnike, ne pa da lahko s preglasovanjem določene skupine izloči iz soupravljanja univerze. Od ministrstva tako zahtevamo spoštovanje določil nedavno sprejete novele tega istega zakona, ki določa možnost soupravljanja različnim deležnikom znotraj akademske skupnosti. To, da smo študenti polnopravni člani akademske skupnosti in vseh organov univerze je bila ena ključnih zahtev ŠOS pri noveli ZViS – K, s katero smo tudi pogojevali našo podporo noveli, ki je bila sicer deležna številnih nasprotovanj. Študenti bomo do konca zahtevali, da se nam zakonsko zagotovi možnost soupravljanja visokošolskih zavodov. Pripravljena izhodišča pa nam nedvoumno sporočajo, da bomo tako študenti kot sindikati pri vprašanjih upravljanja univerze spet izigrani, kar znova kaže na to, da je ministrstvo k dotičnim členom novele že na samem začetku pristopilo s figo v žepu.
 
Univerza ni podjetje! 
Izhodišča (končno le) predvidevajo tudi definicijo javne službe, na način, ki je prvotno dokaj všečen – v javno službo naj bi sodile vse dejavnosti, ki sledijo poslanstvu univerze, ne glede na vir financiranja (javno / zasebno). Tako naj bi se tudi »tržna« sredstva prelila v javno službo – za razvoj osnovne dejavnosti. A kaj, ko kaj kmalu vidimo, da so si izhodišča na več točkah kontradiktorna. Tako v enem delu govorijo o tem, da univerze ne smejo ustvarjati dobička, v nadaljevanju pa jih k temu spodbujajo. Pojmi kot so »ustvarjanje dobička«, »tržna dejavnost«, »spin-off« podjetja … po našem mnenju ne sodijo v sistem javnega visokega šolstva.
 
T. i. finančna avtonomija pa bo omogočala prelivanje sredstev v sprivatizirane enote in nagrajevanje »izjemnih« posameznikov, ki so »sposobni pridobivati druge vire«. Tako se legalizirajo sporne prakse izplačevanja dodatkov in vrtoglavih honorarjev, ki jih univerze niso nikoli obžalovale – stalno je veljajo stališče, da si posamezniki ta denar zaslužijo, le niso ubrali pravega načina. Prejemniki omenjenih sredstev pa so zdaj poiskali način, kako v prihodnje to tudi uzakoniti.
 
Izhodišča prav tako niso jasna, kako se bodo redefinirali postopki podeljevanja koncesij zasebnikom.
 
Sprejemni izpiti – dodaten vir zaslužkov 
Izhodišča predvidevajo tudi spremembo sistema prehoda v terciarno izobraževanje, kar lahko povežemo z nedavnimi prizadevanji rektorjev za vpeljavo sprejemnih izpitov. To nas niti ne preseneča, saj bi glede na trenutne cene teh izpitov, ki so seveda breme mladih (dijakov), univerze na ta način dobile vsaj 3.000.000 EUR letno samo iz naslova sprejemnih izpitov. Dodati pa moramo tudi razne pripravljalne tečaje, ki jh pogosto (za visoko plačilo) organizirajo prav profesorji fakultet, ki potem sprejemne izpite tudi izvajajo. Na ŠOS bomo vztrajali pri tem, da se finančno breme ne prevali na prihodnje študente, vse spremembe pa morajo biti jasno definirane in enotno urejene.
 
Čeprav izhodišča govorijo o »strukturi študija« pa ne upoštevajo določil nacionalnega programa visokega šolstva, da bi se struktura študija za 1. in 2. stopnjo poenotila po ključu 3+2, za kar si – ravno zaradi olajšanega prehajanja med programi – prizadevamo tudi na ŠOS.
 
Šolnine? Ne, hvala! 
Na naše veliko olajšanje izhodišča »zakona o komercializaciji visokega šolstva«, kakor smo ga poimenovali na ŠOS, za zdaj vsaj ne predvidevajo šolnin – še vedno naj bi bil vsakemu posamezniku 1x v življenju omogočen brezplačen študij. Kam pa bo divja komercializacija vodila, pa dejansko ne moremo napovedati. Gotovo pa bodo univerzitetni apetiti vedno večji in večji in študij bo čedalje manj dostopen – k temu pričajo že zdaj visoki skriti stroški izobraževanja in vsakoletno povečevanje vpisnin in drugih prispevkov, ki jih plačujejo študenti.