Prazniki, ki so za marsikoga čas veselja in radosti, so lahko za nekatere čas žalosti in osamljenosti. “Praznična depresija” doleti veliko ljudi vsako leto in je zelo pogosta čustvena izkušnja. Ljudje so čustveno izčrpani zaradi napetosti, nerealnih prazničnih pričakovanj, zaradi finančnih omejitev ali pa zaradi pritiska, ker morajo biti z družino med prazničnim praznovanjem…
Mojca gre na počitnice. Šla bo v tople kraje. Nazadnje, ko je bila pri meni je rekla, da bo zbežala iz te temačne Ljubljane in praznične evforije daleč stran. Delovala je precej nerazpoloženo. Kaj jo teži, sem jo vprašala. Po nekaj trenutkih premora, z namrščenim čelom in stisnjenimi ustnicami je začela pripovedovati…
“Veš, pri nas doma prazniki niso bili nikoli tako bleščeči kot bi morali biti oziroma kot si predstavljamo, da so ponavadi v družinah. Pri meni doma se je za praznike dogajalo vse sorte grdih stvari. In veš kaj je najhujše? Ti spomini me spremljajo celo življenje. Vsako leto je konec leta zame pravo trpljenje. Začne se s prvimi okraski v izložbah že novembra in konča šele pozno januarja. Vrnejo se spomini, s katerimi se bojujem in jih poskušam pregnati, a ne ratuje mi vedno. A mi boš pomagala rešiti se teh groznih spominov?”
Še preden sem odgovorila je nadaljevala….
“Moji prvi spomini na prednovoletne praznike sežejo v obdobje, ko sem bila stara sedem let. S starejšo sestro sva okraševali dnevno sobo. Jaz sem ji bolj pomagala, kot kaj drugega. Na okna sva dali lučke različnih barv. Mah sva postavili v en kotiček sobe in postavili jasli. Pa jelko sva tudi okrasili. Prav dobro sva se zabavali in mama naju je pohvalila. A ko je prišel oče domov iz gostilne, je bilo veselja konec. Bil je spet pijan in nejevoljen. Spomnim se mojih takratnih občutkov, ki so bili mešanica strahu in jeze. Nisem vedela kaj bo sledilo, a hkrati sem bila jezna na očeta, da je tudi danes, na ta pomemben praznik pijan.
Takrat je potrgal vse lučke z oken in jih vrgel v smeti, češ on ne bo prenašal, da mu nekaj sveti celo noč v glavo. Kričal je na naju kot, da sva zgrešili zelo hud zločin. Podobno je bilo tudi na božični večer istega leta. Ni ga bilo na večerjo in ko ga je mama vprašala kje je bil, je znorel, kričal in pometal vso posodo s štedilnika.
Naslednje leto nama s sestro ni niti na pamet padlo, da obesiva lučke na okna, saj sva se bali, da ne bi bilo spet kaj narobe. In seveda je bilo tudi to leto nekaj narobe. Na božični večer nam se je doma pridružila policija, saj je oče dobro pretepel mamo, ker nam je kupila nove škornje. Očital ji je razsipništvo in nepremišljeno ravnanje z denarjem. Iz leta v leto je moja jeza in hkrati strah rasla. In iz leta v leto so se moji prednovoletni prazniki začenjali z mešanico vznemirjenja, strahu, pričakovanja kaj se bo groznega spet zgodilo in razočaranja. Za te praznike je bilo hajhuje. Ponavadi ni toliko pil, a takrat se mu je “odpulilo”. In takrat ponavadi nisem vedela kako naj se obnašam, čutila sem hudo stisko in prejokala cele dneve.
Veš kaj se mi je najbolj gnusilo? Ko smo šli vsi skupaj v cerkev na slavnostno božično mašo in se je moj oče kot največji hinavec obnašal, kot da se včeraj ni nič zgodilo. Takrat sem že kot otrok podvomila v obstoj Boga, pa čeprav so me starši vzgajali v verskem duhu. Jaz sem ga vedno prosila in molila, da vsaj enkrat imamo lep, umirjen vesel božični večer, on mi je pa namesto tega dal, da je moj oče prišel iz vsega popolnoma nekaznovan. Ja tako sem takrat kot otrok razmišljala, priznam.
Ko sem odraščala so se mi zdeli pri vseh drugih družinah prazniki bolj veseli kot pri naši doma. Tega me je bilo strašansko sram. Ko me je kdo vprašal, kaj sem dobila od dedka mraza sem se hitro kaj zlagala ali sem se “pohvalila” z vrečo sladkarij, ki sem jo dobila pri mamičinem sindikalnem božičku v službi.
Kasneje sem se za praznike in božični večer poskušala izogniti domu. K sreči so me starši velikokrat pustili, da sem šla k teti ali babici na obisk. Tam sem žalostna, da je vse tako kot je ponavadi uživala v prenajedanju s prazničnimi dobrotami in poležavanjem pred pocukranimi božičnimi filmi in se vsakič zjokala, ko sem pomislila, zakaj ni pri nas tako.
Ja to so moji spomini na prednovoletne praznike. Fajn, a ne? Me je vprašala Mojca in zalotila pri brisanju oči. Bilo mi je nerodno, a Mojca se ni ukvarjala z mano. Preveč je bila prevzeta s svojimi spomini in vidno vznemirjena je nadaljevala…
“Velikokrat sem poskušala, da mi spomini na otroštvo ne bodo uničevali vsakega konca leta. A mi skoraj nikoli ne uspe. Toliko smo bombardirani s tem “veselim decembrom”, da se tudi ko želim ne morem izogniti spominom, ki so me vedno razžalostili. Zato sem se letos odločila zbežati iz te prazniče mrzlice daleč stran”
Tukaj se je ustavila in zazrla skozi okno. Bila je z mislimi nekje daleč in solze so ji polzele po obrazu ena za drugo. Bile so solze olajšanja.
Počakala sem, da se je nekoliko pomirila in jo vprašala: Kako dolgo boš lahko bežala Mojca? Včasih se nam zdi, da zapečatimo svojo usodo prav z napori, ki jih vlagamo, da bi ji zbežali. In bolj kot od nečesa bežimo, ustvarjamo natanko nasprotno od tistega kar si želimo. Poskušaj tisto kar je bilo pustiti za seboj in iti naprej. Spomini ostajajo, ne moreš jim ubežat. Ponavadi je tako, da ko sprejmemo preteklost tako kot je, nam neha delati senco v sedanjih dogodkih. Zavedati se moraš, da so tvoja pričakovanja od praznikov sedaj drugačna kot so bila takrat, ko si bila otrok. Probaj se ne obremenjevati s tem kako bi moralo biti. Izkušnje, ki jih imaš, kakršnekoli so bile, so pripomogle k temu, da si taka močna oseba kot si in če si dovoliš, da si lahko srečna ali vsaj neprizadeta tudi takrat, ko se lučke povsod prižgejo boš samo še močnejša.
“Bom razmislila o vsem” me je prekinila. “Hvala za ta pogovor. Si edina do zdaj, ki sem ji povedala kakšne spomine imam na praznike.”
