Pred kratkim sem imel priložnost sodelovati na okrogli mizi, katere tema je navedena v naslovu – torej medgeneracijska solidarnost in sodelovanje.
Nekateri bodo na tem mestu prenehali z branjem, ker se je na žalost kar nekako ustalilo prepričanje, da gre pri medgeneracijski solidarnosti in sodelovanju le za skupek leporečja in dobrikanja pred fotoaparati, skratka, da je vse skupaj deklaratorne narave. Vendar ni nujno tako.
Dejanska solidarnost in sodelovanje v povezavi z medsebojnim spoštovanjem med generacijami lahko pripelje do odličnih rezultatov, saj imajo pripadniki ene generacijske skupine ravno tisto, česar drugim primanjkuje.
Tako imajo pripadniki starejših generacij vrsto življenjskih izkušenj, za sabo imajo veliko uspešnih in neuspešnih poskusov in so tako lahko vir idej in nasvetov za mlajše, ki imajo po drugi strani več elana, večinoma pa tudi idealizma.
Aktualna gospodarska situacija postavlja pred mlade ljudi številne prepreke, celo do te mere, da jih navdaja z občutki brezizhodnosti in apatičnosti. K reševanju tega stanja lahko svoj del pripomore medgeneracijsko sodelovanje, saj starejši lahko mlajšim posredujejo svoje vedenje in izkušnje o tem, da ne glede na to, kako huda je zunanja situacija, ni nikoli tako brezizhodna, kot se morda sprva zdi, in se izhod vedno najde, če le obstaja volja za to.
Pomembno pri medgeneracijskem sodelovanju in solidarnosti je to, da se to v konkretnem svetu dogaja, da torej ne gre za leporečje.
Seveda si ne gre delati utvar, da si vsi pripadniki te ali one generacije to sodelovanje sploh želijo, vendar pa je pomembno, da o tej temi začnejo razmišljati, saj jim lahko pomaga razširiti miselne in dejanske okvire delovanja.
Razlog za moje sodelovanje na okrogli mizi je bila izkušnja pred kratkim izvedenega predavanja znamenitega slovenskega izumitelja, Petra Florjančiča, ki smo ga po nenadni ponudbi za sodelovanje po izvedenem intervjuju organizirali v okviru revije Študent in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in nanj kot ciljno publiko povabili predvsem študente. Na samem predavanju so bili tako mladi ljudje lahko seznanjeni s tem, kako je gospod Florjančič s pomočjo svoje iznajdljivosti, trdega dela in vere v svoj uspeh na svojem področju dosegel izjemne rezultate.
Vtisi s predavanja so bili odlični, zadovoljne so bile vse udeležene strani. Florjančič je ob neki priložnosti tudi dejal, da je včasih kot mlad najraje delal s starejšimi, saj se je od njih učil, zdaj, ko je starejši, pa z mladimi, saj so za njegove ideje bolj dojemljivi. Predavanje in misli izrečene o(b) njem so tako lahko vzorčen primer prenosa idej in sodelovanja med generacijami.
Seveda se spodobi, da na tem mestu kot primer udejanjanja naslovne teme omenim tudi enega izmed najboljših (uspelih) poskusov v tej smeri – vseslovenski prostovoljski projekt Simbioza v organizaciji Zavoda Ypsilon. V praksi je Simbioza izpadla kot eden izmed največjih projektov medgeneracijskega sodelovanja na širši ravni.
Namen projekta, ki je potekal oktobra lansko leto (in bo letos doživel ponovitev pod imenom Simbioza 2.0), je bil sicer dvig računalniške pismenosti starejših, vendar pa se je tekom izvajanja projekta pokazalo, da je najpomembnejša vzpostavitev odnosa in komunikacije med različnimi generacijami. Kot prvo se je pokazalo, da je komunikacija med generacijami sploh možna in da je, še več, v zadovoljstvo vseh udeleženih strani. Da tisti, ki da (npr. svoj prosti čas), vsaj toliko dobi tudi nazaj.
Tovrstne aktivnosti naj služijo kot navdih za udejanjanje ideje medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti v vsakdanjem življenju. V sinergiji idej in medsebojnem spoštovanju med mlajšo in starejšo generacijo se tako na individualni kot tudi (v seštevku) na družbeni ravni skriva pomemben prispevek k izhodu iz aktualne gospodarske in moralne krize.
Blaž Božnar
