Velikokrat se zalotim, ko rečem, da je nevoščljivost, poleg smučanja, slovenski nacionalni šport. Včasih se mi zdi ta izjava smešna, včasih pa to izrečem z zelo grenkim priokusom, bolj, bi rekla, nekoliko žalostno. Ponavadi na to pomislim, ko me nevoščljivost doleti v svoji čisti obliki in me zadane kot nizek udarec. Tokrat sem ta svoj “slavni stavek” povedala dobri prijateljici, ki je ponovno začutila udarec in se počutila tako kot vsi mi, ki nas kaj takega doleti – bedno.
Povedala je približno nekako takole: Ravno nekaj podobnega, kot si mi ti enkrat razlagala, se mi je pred kratkim zgodilo, je začela. In je nadaljevala: Sama sem, kot zelo mlada ambiciozna ženska željna znanja, se vpisala na eno izmed izobraževanj, ki se mi je zdelo izredno kvalitetno in koristno za moj profesionalni razvoj. Ker je to na nek način vložek v moj razvoj, a hkrati bo potemtakem prispevek v moji službi, se mi je zdelo, da bi mi morda moja šefica lahko kaj prispevala. Z zelo dobro vero, sem se najavila na kratek pogovor pri njej in ji vse do potankosti razložila – za kaj gre, kako poteka, zakaj bi to bilo zame in posledično za nas dobro, da se udeležim in bla bla, a sem zelo hitro dobila hladen tuš. NE in razlago v stilu, da me popolnoma podpira ter, da načeloma denar ne bi bil problem, a da je dobila že precej pritožb od sodelavcev na mojo odsotnost v službi, ravno zaradi izobraževanj. Poleg to ji očitajo, da nisem tako dolgo tukaj, da bi si lahko privoščila toliko dodatnega usposabljanja. Ostala sem brez besed oz. niti ne dobesedno. Uspela sem vprašati, kdo to govori, a odgovora nisem dobila. Vse kar sem si upala povedati je, da imajo tudi drugi možnost izobraževati se, če jim je to v interesu, saj obstaja denar, ki je temu namenjen. Če so pa toliko leni ali neambiciozni, da se jim ne ljubi, je pa njihov problem. Nekoliko z grenkim priokusom sem zapustila pisarno, a odločila sem se, da bom na izobraževanje vseeno šla. Naj govorijo kar hočejo, vsi po vrsti, in naj mi mečejo polena pod noge, mojega znanja mi ne more vzeti nihče. Seveda prijateljica pri tem ni nehala razlagati, a morda bi se sedaj osredotočila na drugi del najinega pogovora, nekoliko bolj konstruktiven ali morda manj čustveno nabit.
Zakaj torej tukaj gre, sva razmišljali? Enostavno in z eno besedo: za nevoščljivost. Žal to ni en in edini primer, ko je njo ali mene ali kogarkoli od nas doletelo kaj podobnega. Takih primerov je nešteto. Ne bi trdila, da je to samo slovenska lastnost, kar radi poudarjamo. Mislim, da je to zelo pogosta človeška lastnost. Ob starem pregovoru, ki pravi “če bi nevoščljivost gorela, bi ne bilo treba drv”, si zaželim, da bi res enkrat za vselej izgorela in da je ne bi več bilo.
Nekateri bi rekli, da je nevoščljivost lahko na nek način motivator človeka in je v tem smislu pozitivna. Ljudje ponavadi imamo neke želje. Ko pri drugih ljudeh opazimo, da so uresničili nekaj, kar smo si tudi mi želeli, nas to spomni na našo željo in nas motivira, da bi jo tudi mi uresničili. Na nek način je to lahko konstruktivno razmišljanje in v tem ne vidim nič slabega. Obstaja torej lahko tudi nek pozitivni aspekt nevoščljivosti, a po mojem mnenju tukaj lahko hitro nastane problem, ko si želim dober avto, pa ga sosed kupi, potem grem jaz v banko po kredit, da kupim avto, ki bo vsaj malo boljši od sosedovega. Hm …
Pri destruktivnem aspektu nevoščljivosti, če temu tako rečemo, gre za to, da nas uspeh nekoga drugega opomni na to, da nečesa, kar smo si želeli nismo uresničili in to doživimo kot lastni neuspeh. Potem pa razmišljamo na približno tak način: “Če jaz nimam, tudi ti ne boš imel!” Žalostno je pa to, da dejstvo, da ti nimaš, ne spremeni dejstva, da jaz tudi nimam, ampak ljudje smo enostavno bolj mirni, če oba nimava, kot da bi drug imel, jaz pa ne. To je zaskrbljujoče. Čemu namerno škodovati drugemu, da ne doseže svojih želja, saj nas to ne pripelje bližje k uresničitvi svoje? Moje osebno mnenje je, da ljudje, ki imajo sami pri sebi nerazrešene težave, neuresničene želje, osebne stiske, se veliko težje spopadajo sami s seboj, kot z drugimi. Ker je lažje reševati “težave” drugih, se na ta način odmaknemo od te težke naloge “samoukvarjanja s sabo” in smo zaradi tega bolj mirni. Ko nekdo drug nima tistega kar si mi želimo, pa tega še nismo uresničili, smo bolj mirni, ker nas ne spominja več toliko na to, česar mi nimamo oz. nas ne opominja na lasten neuspeh. Lasten neuspeh pa boli!
Zaželjeno bi bilo, da bi se vsak najprej vprašal, kaj si zares želi? Ali si res želimo imeti nekaj, kar imajo drugi? Ali je drugi v resnici več vreden, če ima določen predmet in ali smo mi res vredni manj, če ga nimamo? Po domače, bi morali najprej pomesti pred svojim pragom in šele potem dvigniti glavo in pogledati k sosedu, kljub temu, da je to morda težje. Samo dejstvo, da je pred sosedovimi vrati pometeno, ne pomeni, da smo mi manjvredni. Enako, če gre nekdo na izobraževanje, to ne pomeni, da mi ne moremo, ampak dobro se je vprašati, ali nam je to sploh v interesu. In končno, ali smo res MI na boljšem, če sosed ne pomete pred svojim pragom, če sodelavka ne gre na izobraževanje in če ima znanec slabši avto od nas. Zato pustimo druge, naj živijo po svoje in se raje ukvarjajmo sami s seboj.
Slavica Marič
