Zadnje čase veliko premišljujem o današnji družbeni naravnanosti. Na trenutke se mi zdi, da smo vse bolj zmedeni, saj naš vrednostni sistem ni več tako stabilen, kot je bil včasih. Liberalizacija in individualizacija današnje družbe je pripeljala tudi do bolj razpršenega vrenotnega sistema. Generacije naših staršev so živele v drugem sistemu, vzgajali so jih v drugem duhu in tako so oni vzgajali nas.
Vmes je prišlo do spremembe sistema, mi pa s starimi privzgojenimi vrednotami ne zmoremo tako hitro preklopiti na novo veljavne. Vrednote v današnji družbi so drugačne. Takrat so govorili o bratstvu, enotnosti, o tem, kako bi drug drugemu pomagali, da bi vsi bolje živeli – tako so učili tudi nas. Danes je čas individualizma, hkrati pa smo zelo storilnostno naravnani. Pomembno je to, kar si sposoben narediti in doseči sam. Če nisi uspešen ali se ne znajdeš, si kriv sam, to je tvoja šibkost. S tako večinsko miselnostjo današnji otroci živijo in odraščajo. Sprašujem se tudi, kakšni starši bomo, saj ne bomo znali svojih otrok vzgojiti tako, da bodo prilagojeni življenju v današnji družbi, če se še sami lovimo.
V današnjem obdobju je postalo zelo pomembno, koliko posameznik naredi – ali natančneje – koliko zasluži. Življenje med množico rivalskih vrednosti, norm in življenjskih slogov, brez trdnega jamstva, da delamo prav, brez nekdanjih institucij, ki so človeku ponujale varnost, je tvegano in ima visoko psihološko ceno. Zaradi procesa individualizacije se družbeni problemi, ki jih na podoben način doživljajo mnogi, sprevržejo v individualne probleme. Družbene krize se začnejo kazati kot individualni problemi, njihova družbenost pa ni več zaznana ali pa je zaznana samo še zelo posredno. Ljudje se s problemi soočajo sami, jemljejo jih kot osebne neuspehe in jih tako teže ali sploh ne rešujejo. V svojih stiskah se počutijo osamljeno, čeprav gre za družbene problematike, ki bi se jih morali lotevati s tega vidika.
Vsi želijo biti v središču pozornosti. Nemalokrat sem dobila občutek, da sem popolnoma nezanimiva in neambiciozna, ker si želim službo s predvidenim delovnim časom, dovolj prostega časa, družino, čas zase, za partnerja in otroke. Očitek, ki me doleti, je, da je to tako konzervativno. Sprašujem se, ali sem jaz neambiciozna ali se danes vse meri v presežkih? Ali je res dovolj prostora za vse v tistem središču, kjer se te vsi občudujejo? Ali sem res dolgočasna, ker poleg službe ne delam še deset dodatnih stvari, ne hodim s črnimi podočnjaki po svetu in ne rečem na koncu dneva, da sem “popolnoma crknjena”?
Mislim, da ne. Nekje sem prebrala, da ko porabimo del energije (telesne, kognitivne, čustvene idr.), nastopi stanje utrujenosti. Nakopičeno utrujenost, posledico pomanjkanja počitka in okrevanja po naporu, imenujemo preutrujenost. Odločitev, kako bomo ravnali v takem stanju, je lahko hkrati tudi izbira med zdravjem in boleznijo. “Kandidat” za izgorelost bo opozorilna znamenja svojega organizma o preutrujenosti spregledal in še povečal svojo aktivnost, delovati bo začel skrajno storilno. Z begom v deloholizem opozorilni znaki, ki nam jih pošilja telo, poniknejo. Nadaljnje izčrpavanje vodi v izgorevanje.
Pri zelo uspešnih ljudeh se pojavlja zelo tvegana miselnost. Znake izgorevanja doživljajo kot statusni simbol, nekaj, kar spada k delu, ki ga opravljajo. Z njimi se skorajda ponašajo, čemur so močno podvrženi zlasti mladi podjetniki. Zelo dober prijatelj mi je nedavno povedal, da si sicer želi mirnejšega življenja, več počitka ter časa zase, vendar si bo to privoščil, ko pride v “sam vrh”. Pritrdila sem mu, da ne dvomim v njegove sposobnosti, da doseže svoje cilje. Pot do uspeha je maraton. Da pa bo ta dolgotrajni napor lahko vzdržal, bo moral svoje moči razporejati in “baterije” obnavljati, da ga ne pustijo na cedilu.
Premislite, ali želite samo statusni simbol ali želite kvalitetno, dolgo, zdravo življenje? Ali je vredno vse narediti zato, da nas drugi opazijo, pohvalijo, nas občudujejo? Fino je vzpostavti stik s seboj in se ne izgubiti v tej dirki, ki se ji dandanes reče življenje. Slej ko prej nas nekaj ustavi, saj nam enkrat zmanjka goriva, če ga ne obnavljamo. Naučimo se sami prepoznavati znake lastnega pretiravanja, ker je lahko prepozno, ko nas udari kot strela z jasnega. Takrat se kar naenkrat znamo ustaviti. Premislite, kateri življenjski slog boste ubrali. Gradite realno, zdravo samopodobo namesto storilnostno naravnane. Naučite se pravočasno ustaviti žogo. Svet se spreminja hitreje, kot ga večina od nas utegne dohajati ter se miselno in fizično prilagajati novim vrednotam, življenjskim stilom. Nekdanjim varnostim se ne moremo miselno odpovedati kar čez noč, zlasti ne brez vsaj megleno vidnih obrisov alternativ, ki nam bi povrnile občutek nadzora nad lastnim življenjem.
Slavica Marič