Miza je polna praznih skodelic in pepelnik je poln cigaretnih ogorkov. Z dvema prijateljicama smo sedele okoli tri ure in debatirale o nas, današnjih mladih odraslih. Pogovor je nanesel v vse možne smeri. Vsaka je prišla na dan s svojim problemom. Smo na pragu odločitve kako živeti naprej. Pred dvema letoma smo diplomirale, a vse še vedno živimo pod domačo streho, vsaka iz svojega razloga. Dejstvo, da smo še vedno doma nas, po domače povedano “spravlja ob živce”.
Ena se je pred kratkim sprla s svojo mamo. Živijo v skupni hiši z njenimi starši in mama ima zelo rada vse pod kontrolo. Vse pomeni res vse. Prejšnji teden je bila luknja v strehi, ko sta si nabavila psa, saj ona v svoji hiši ne želi imeti živali. Bolj, ko ji je poskušala dopovedati, da bosta za psa skrbela onadva, bolj je mama odločno zavračala njeno razlago. Za njo pes ni bil za v stanovanje in pika. Takih in podobnih sporov je bilo že nešteto in zdaj je že imela vsega dosti. S fantom ne želita več polagati račune za vsak svoj korak pri svojih tridesetih letih. Zdaj sta že resnično začela razmišljati o selitvi nekam na svoje, čeprav sta si prvotno mislila res opremiti zgornje nadstropje v hiši njenih staršev. Vzela bi kredit, kupila stanovanje in zaživela po svoje kakor sta si onadva zamislila, brez prilagajanj celotni družini.
Moram priznati, da sem prijateljico občudovala ob tej pogumni odločitvi in hkrati absolutno razumela, zakaj želi narediti ta korak. Sama bi se v podobni situaciji verjetno zelo podobno odločila, saj mi je samostojnost tako kot njej veliko bolj pomembna, kot materialne ugodnosti, ki ti jih lahko ponudijo starši.
Moj problem pa je bil druge vrste. Kot brezposelna sem vsak dan znova obupavala nad možnostjo osamosvojitve in življenja na svojem. Vsak dan poslanih ogromno prošenj, na katere ni bilo niti odgovora, da o razgovorih niti ne govorim. S fantom sva živela vsak pri svojih starših, a sva nemalokrat sanjarila o svojem skromnem domeku. Tako sva oba bivala v “maminem hotelu” in se ob tem počutila absolutno nekoristno, neodraslo, neodgovorno in nezrelo. Vsi ti občutki so naju tiščali kot žeblji posuti po postelji, v kateri spiva. Kljub temu, da mi moji starši niso nikoli dajali razloga, da se tako počutim, me je dejstvo, da pri svojih letih in s svojo izobrazbo živim z njima, ubijalo iz dneva v dan. Jezna sem bila nase, na državo, na sistem in močno razmišljala, da se odselim nekam, kjer bom lahko živela življenje, ki si ga želim. Ta misel me je vse bolj mikala.
Druga prijateljica je imela problem, ki mu jaz pravim psihološka odvisnost od staršev, ker jo le-ti niso naučili, kako pretrgati simbolno vez in zaživeti kot popolnoma samostojna oseba. Njo nekako ni oviralo nič pri odločitvi za samostojno življenje, a je še vedno bila pri starših. Imela je zelo dobro službo, starši se ji niso vmešavali v življenje, svobodno je odločala o vsem, imela je dolgoletnega fanta, s katerim sta se razumela. Zelo veliko je dala na kariero in z drugimi stvarmi se ni želela ukvarjati. Družinsko gnezdo ji je nudilo vse, zato ga ni želela zapustiti. Ugodje, varnost, ekonomsko pomoč, oprano perilo, poln hladilnik,…vse to in še marsikaj so razlogi, zakaj še ni zajadrala z lastno ladjo. Njen problem je samo mama, ki se je želi “rešiti”, ter jo zadnje čase prevečkrat sprašuje, če kaj misli na prihodnost. Sploh ne ve zakaj ji “teži”, saj se ima prav dobro doma.
Z njo se nekako nisem mogla identificirati, niti strinjati, niti empatično vživeti v njen problem, saj se mi je zdelo, da situacije ni videla realno in problem, ki ga je ona videla kot problem, sploh ni bil problem. Na nek obziren način sva ji z drugo prijateljico to poskušali tudi razložiti, a mislim, da ni razumela, in je jezavo odvihrala domov.
V slovarju je izraz samostojnost preveden kot sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev. Pa se res osamosvojimo takrat, ko smo sposobni skrbeti zase? Kultura sodobne družbe in zdrava pamet mladim narekujeta, naj se čim prej osamosvojijo, pretrgajo simbolno vez s starši in zaživijo svojo lastno, odgovorno življenje. Vendar smo danes priča podaljšani odvisnosti mladih od staršev, kar nam preprečuje samostojno življenje. Lahko se vprašamo ali gre za izbiro mladih med iskanjem ležernega, brezskrbnega življenja v hotelu “mama” in odgovornim soočanjem s svetom? Ali pa mladi, zaradi prenasičenega trga delovne sile nimajo te vrstne izbire in so proti svoji volji prepuščeni odvisnosti od staršev? Ali si ne lastijo pravice o svobodi odločanja o svojem življenju?
Kaj je večji problem ne moremo presoditi, ampak vsaj lahko razumemo, zakaj se je meja osamosvajanja precej dvignila proti tridesetim. Lahko so različni razlogi pokazatelj, da mladi, ki se znajdejo v status quo položaju preložijo odgovornost na starše namesto, da bi prevzeli stvari v svoje roke. Pristanejo na medgeneracijski kompromis ali sožitje, ki traja ter se kaže v psihološki nezrelosti mlajše generacije ter v njihovih občutkih “saj smo še vedno samo otroci” Naučiti se prevzeti odgovornost za lastno življenje, odreči se nekaterim ugodnostim v zameno za popolno neodvisnost, predvsem psihično, je korak k samostojnosti, ki bi morala biti prioriteta nam mladim odraslim. Torej odločitev je, ali izbrati neko lagodno življenje in na ta način oropati samega sebe edinstvenega občutka svobode, ki ga dosežeš, ko prerežeš popkovino ali vseeno odleteti iz domačega varnega gnezda v širni svet odgovornega, samostojnega življenja, kljub določenim “neugodnostim”. Vredno je pretehtati, kaj dolgoročno prinaša večje osebno zadovoljstvo!
