Cirkus je prišel v majhno vasico pod visokimi, zasneženimi gorami. Idilični beli vrhovi, meglica v dolini in oster hladen zrak, ki barva premražena lička otrok, so lepote, ki odlikujejo vasico. Vsa ta podoba jim buri domišljijo in vsi vaščani hitijo kupiti vstopnice za prvo predstavo, ki bo takoj, ko se stemni. Lučke se v vasici prižgejo in to je že znak, da se je začelo. Začelo se je novo obdobje, nova dogodivščina v vasi. Trajala bo skoraj tri mesece, a vsi so hiteli dobiti karte že za danes. Želja za užitkom je prevelika, da bi zadovoljitev lahko preložili na kakšen drug dan. Vendar mesta se hitro zapolnijo in ostane veliko vaščanov brez vstopnice v roki. Razočaranje se za hip prikrade na obraz vsakega, a hitro tudi izgine, saj se bo priložnost ponovno pokazala za kakšen nov dan. In res se. Ko pride ta dan, so vsi veseli, da bodo lahko uživali v vratolomnih točkah izurjenih profesionalcev, ki svoje delo opravljajo s prav posebno lahkotnostjo in puščajo gledalce osuple, ki strmijo z odprtimi usti, da jim ne bi ušli ti dragoceni trenutki. Vse, kar naredijo, je enkratno, neponovljivo, vsak trenutek, vsaka predstava – čeprav so podobne ena drugi, z enakim programom, točkami – je na svoj način posebna in enkratna. Vsaka predstava ima svoj čar in svojo energijo, ki je neponovljiva. In ko je enkrat konec predstave, so vsi presrečni, da so bili deležni tega enkratnega dogodka, a istočasno žalostni, ker je užitka konec. A ni tako, kot piše na koncu vsakega filma »konec«, da se jasno in enoznačno ve, da ni nadaljevanja. Tukaj je vedno znova eno nadaljevanje. Tudi takrat, ko karavana odide v kakšen drug kraj, v kakšno drugo vasico, se zgodba nadaljuje in navdihuje neke nove gledalce, neke druge ljudi, željne zabave, predstave. Tako je to novo poglavje v knjigi, ki je tako velika, da ni nikoli popisana do konca.
In tako je velikokrat tudi z drugimi konci. Recimo konec enega leta je tudi na nekakšen način res samo simboličen, kajti vedno je potem nadaljevanje. Novo štetje, nove dogodivščine, nova poglavja v obliki mesecev in v vsakem je zapisana nova zgodba, ki čaka, da jo preberemo. In vsaka od teh zgodb je zelo poučna, zelo informativna, prinaša veliko lepega, veliko novega in predvsem predstavlja izziv. Prebiramo jo lahko bolj počasi, da užijemo vsako besedo posebej, ali preletimo na hitro, da nam vsebine odplešejo svoj ples pred očmi in nas mogoče napolnijo z neko novo vsebino ali pa tudi ne. In ko obrnemo spet novo poglavje v knjigi, se odprejo nove dimenzije, nove možnosti za spoznavanja in nove priložnosti za vsrkavanje vsebin, ki so nam bolj ali manj v izziv.
Kot otrok sem si vedno težko predstavljala, kaj to pomeni novo leto. Sama beseda novo me je vedno zaradi mojega konkretnega načina razmišljanja asociirala na nekaj, kar diši po novem. Tako, kot sem dobila nove gumijaste škorenjčke in sem jih najprej povonjala in so res dišali po novi gumi, ki še ni imela priložnosti razdišati se v lužicah, kamor sem jih potem jaz namakala. In spomnim se, da sem vedno znova v vsem tem pričakovanju novega leta po tihem bila razočarana, ker po tistem dnevu ni nič pridišalo po novem, ampak je vse bilo nekako po starem, in sem si mislila, da so se starejši zmotili, da bo to, kar bi moralo pridišati, mogoče še prišlo, z majhno zamudo. A žal temu ni bilo tako. In šele čez čas sem dojela to simboliko novega leta, ki naj bi prinašalo nekaj s seboj in to nekaj je nekako bilo le v naših glavah. Toliko novega smo potem imeli, kolikor smo si upali spremeniti, ustvariti ali prepustiti domišljiji.
In ko sem gledala nazaj, kaj vse puščam za seboj, tudi to sem vedno v mislih zlagala na kup in mislila, da to odpeljejo z velikim čarobnim kamionom in zamenjajo z novo dišečo robo, ki je na drugem čarobnem kamionu. Včasih se mi je zdelo, da je to prav brezveze, kajti na tiste stvari sem bila navajena in si ne želim nekih novih, spremenjenih, drugačnih in je bolje, da se ne odrečen nečemu, kar mi je poznano in varno. Težko se je včasih spustiti v nove vode, nove brzice in izzive, ki nas lahko na poti čakajo, a tudi to sem kasneje spoznala, da je samo simbolično.
Nekatere stvari enostavno pustijo pečat na nas. In kljub temu, da karavana odpelje in odide v drugo vas, svoj pečat pusti v našem srcu. Dotaknejo se nas posamezni prizori iz predstave, kljub temu da se zelo veselimo nove dogodivščine, ki se bo pripeljala v našo vas. Nekdo drug bo užival v tisti predstavi, a mi bomo uživali v neki drugi. In vse to, novo staro, pridobivanje in odrekanje, vse to je del življenja, ki nas polni, nas krepi in nam daje na krožnik nove okuse, ki zares dišijo po novem in zares prinašajo nove užitke.
Tako bo tudi letos. Novo leto bo prineslo le v simboličnem smislu neke nove stvari, na primer drugačno pisanje datuma, ki bo imel leto za eno številko več. Drugače pa se bo cikel spet zavrtel. Tako se bodo spet zvrstile neke podobne, znane, dobro režirane predstave, a vseeno enkratne neponovljive z nekaterimi novimi elementi in vsebinami. In torej ponovno bomo dobili priložnost za nove izzive, ki nas lahko samo obogatijo. Na tej poti pa naj vas spremlja vsa tista podpora, ki jo potrebujete, da lahko res zaužijete vse sadove, ki jih boste imeli na razpolago. Utrgajte jih brez zadržkov in uživajte v njihovem polnem vonju in okusu.
Slavica Marič
