Kako poiskati svojo priložnost na trgu dela

Večine delovnih sodelovanj (= zaposlitev, del na projektih, priložnostnih del ipd.) danes ne bomo sklenili na podlagi javno dostopnih objav o prostih delovnih mestih in potrebah po delavcih.

T. i. odprti trg ponudbe delovnih mest (npr. objave v javnih medijih in na portalih, na zavodu za zaposlovanje ipd.) je že nekaj časa, predvsem za univerzitetno izobražene mlade brez omembe vrednih delovnih izkušenj in zelo posebnih znanj, neobetaven, celo depresiven. Navidezno nezanimanje delodajalcev za mlade diplomante upravičeno vzbuja nelagodje in strah pred prehodom iz izobraževanja v svet (plačanega) dela. Pa vendar, iz vsakodnevne prakse vemo, da delo je oz. da imajo podjetja vitalno potrebo po vključevanju novih, mladih, izobraženih sodelavcev v procese dela.

Povezovanje obeh strank: delodajalcev, ki za svoj razvoj nujno potrebujejo sodelavce z najnovejšimi in najboljšimi strokovnimi znanji, in diplomantov, ki po končanem študiju nujno potrebujejo kar najkvalitetnejše delovne izzive in priložnosti, poteka danes na širokem polju t. i. neformalnega, skritega trga ponudbe in povpraševanja po delu. Pomembno pravilo tega trga je, da si moramo priložnosti na njem ustvarjati sami in da bo naša uspešnost premo sorazmerna z našo samoiniciativnostjo, prilagodljivostjo in vztrajnostjo.

Kako se lotiti iskanja sodelovanja/dela/zaposlitve na odprtem trgu ponudb in povpraševanja ter katerih pravil se velja ob tem držati?

1. Opravimo samooceno, v kateri ugotovimo, kakšna znanja, spretnosti, kompetence, izkušnje, delovne navade imamo, kakšna je naša motivacija in pripravljenost na nadaljnje učenje, kaj radi počnemo, kaj bi v življenju radi počeli, na katerih področjih smo res dobri, kje bi želeli še posebej napredovati, kaj smo ob formalnem izobraževanju do sedaj že počeli in se ob tem naučili itd. S tem skušamo čim bolj realno oceniti svoje prednosti in svoje ambicije, izmeriti svoje moči in motivacijo ter določiti svoj zaposlitveni cilj/cilje ter oblikovati (kratkoročni) zaposlitveni, karierni načrt. Smiselno je, da pri tem poiščemo pomoč strokovnjakov.
2. Aktiviramo svojo socialno mrežo in razglasimo, da iščemo delo; obnovimo svoje stike na področju našega dosedanjega dela (prostovoljstvo, študentsko delo, študijska praksa ipd.) in prosimo bivše sodelavce, delodajalce, da nas priporočijo po svoji socialni mreži in nas obveščajo o morebitnih priložnostih. Pri tem pozabimo na predsodke, da gre pri tem za nepotizem in protekcijo. Zavedajmo se, da še bolj kot mi, hočejo delodajalci zagotovilo, da je oseba, s katero bodo sodelovali, zaupanja vredna. Najprimernejši za dajanje takih priporočil pa so prav tisti, s katerimi smo že sodelovali in se z delom in odnosom do dela izkazali (!). 
3. Sestavimo seznam svojih želenih partnerjev na trgu dela; ob pomoči različnih virov raziščemo trg potencialnih delodajalcev, podjetij, organizacij, posameznikov itd., s katerimi bi želeli sodelovati. Bodimo pozorni, da so to podjetja, organizacije, posamezniki, ki so vredni zaupanja, pri katerih se bomo imeli priložnost učiti in tako osebnostno kot profesionalno rasti in so pomembna referenca znotraj stroke. Izbrane dodatno preverimo po svoji socialni mreži in upoštevamo izkušnje ljudi, ki jim zaupamo. Vsekakor ni smiselno trošiti energije, ki jo iskanje dela na neformalnem trgu zahteva, s podjetji, ki niso dobra in zanesljiva.
4. Poiščemo svoje mesto v izbranem delovnem okolju; iščemo stične točke med našimi cilji, ambicijami, pričakovanji in njihovimi potrebami, načrti, razvojnimi vizijami. Bolj ko bodo naše zmožnosti in ambicije skladne z njihovimi potrebami, večja je verjetnost, da jih bomo prepričali v sodelovanje. Skušamo jih kar najbolje spoznati in biti pri tem pozorni tudi na to, kakšna je njihova razvojna vizija, družbena odgovornost, vpetost v širše okolje, odnos do sodelavcev, povezave s tujimi partnerji, možnosti izobraževanja ipd. Izjemno učinkovito je, če nam uspe ugotoviti, kje konkretno v izbranem delovnem okolju vidimo svoje mesto, še posebej, če gre za še nesistematizirano delovno mesto oz. za področje, za katerega delodajalec (še) ne ve, da ga v resnici potrebuje.
5. Pripravimo vsa potrebna orodja, s katerimi bomo nagovorili potencialne delodajalce; oblikujemo življenjepis, pripravimo motivacijska pisma in morebitne priloge, s katerimi dokazujemo svoje trditve. V tej fazi smo lahko še najbolj kreativni: oblikujemo lahko najrazličnejše dokumente, s katerimi predstavljamo sebe, svoje dosežke, interese, ambicije ipd., pa naj bodo to profesionalni profil, kot je LinkedIn ali pa blog, spletna stran, portfolio. Vsa ta orodja bodo rasla z nami in beležila naš profesionalni in osebni razvoj. Opozoriti velja, da moramo biti pri pošiljanju nekaterih od teh „orodij“ pazljivi, ker jih moramo povsem prilagoditi konkretnemu naslovniku; to vedno velja za motivacijsko pismo in (včasih tudi) za življenjepis. Ne glede na skušnjave, se trdno držimo načela poštenosti: ne pretiravamo ne v precenjevanju ali celo ponarejanju lastnih dosežkov, ne v zmanjševanju njihovega pomena.
6. Ugotovimo, komu bomo poslali naš nagovor; po vseh poteh, ki so nam na voljo, skušamo ugotoviti, kdo je oseba, ki bo naše ambicije najbolje razumela: kadrovnik, vodja oddelka, vodja projekta, razvojnik, direktor … – izbira je odvisna od cilja in informacij, ki jih imamo. Naslovniku pošljemo svoje povabilo k sodelovanju (z vsemi prilogami) običajno po mailu, lahko pa tudi po pošti. Čez nekaj dni naslovljenca pokličemo in preverimo, ali je pošiljko prejel. S tem svojo povezavo utrdimo in odpremo priložnost za dodatna pojasnila in morebitne dogovore. Predvsem pa skušamo ustvariti dober, prijeten vtis.
7. V nadaljevanju sledimo svojim ponudbam, skrbimo, da ostanejo povezave aktivne, kar pomeni, da v rednih, npr. mesečnih ali dvomesečnih presledkih potrjujemo povezavo z naslovnikom. Oblikujmo si orodje, s katerim bomo učinkovito shranjevali svoje „pošiljke“ in bomo vsakič imeli dostop do vsega, kar smo določenemu naslovniku poslali in kaj smo se z njim dogovorili.
8. Aktiviramo se in sodelujemo na dogodkih (sejmih, predstavitvah, družabnih dogodkih, okroglih mizah, predavanjih ipd.), kjer vemo, da bodo prisotne osebe, organizacije, podjetja ipd., pomembna za našo kariero. Vse to so za nas priložnosti, da nas naslovnik tudi osebno spozna, ker tudi v dobi virtualnega sodelovanja in komunikacije največ šteje (še vedno) prav neposreden, oseben stik.
9. Posebej in skrbno se pripravimo na osebni razgovor; to so tisti trenutki, na katerih se resnično odloča, ali bomo uspešni ali ne, bomo sodelovanje, delo, zaposlitev dobili ali pa jo bo dobil nekdo, ki je delodajalca bolje prepričal. Na zaposlitvenih razgovorih se velja držati nekaj ustaljenih pravil obnašanja in pri pripravi poiskati podporo strokovnjaka, tudi zato, ker obstaja nabor t. i. stalnih, običajnih selekcijskih situacij in vprašanj.

Iskanje dela in priložnosti v pogojih sodobnega trga dela je zaposlitev za polni delovni čas. Vsekakor pa je to naša prva zaposlitev, ki jo bomo imeli!

s.ž.ž.