Mladi samo še nemočno opazujemo, kako se cene stanovanj višajo, in večina nas ob pijači vse bolj vneto razpravlja o tem, na kakšen način bi lahko po koncu študija prišli do svojega stanovanja. In zakaj cene stanovanj tako strmo naraščajo? Zakaj je kvadratni meter v Ljubljani po zadnjih raziskavah celo dražji kot v Parizu ali na Dunaju? Ker je povpraševanje dosti večje kot ponudba. Cene naj bi se namreč umirile, ko bo ponudba vsaj nekoliko zadovoljila povpraševanje. In kaj mladim ponuja država oz. kako nam pomaga? Kako se lahko študent dokoplje do svojega stanovanja, ne da bi moral večino življenja odplačevati kredit? Kot pravijo nekateri ugledni ekonomisti, je ponudba države, ki naj bi bila nekakšna pomoč mladim, nekoliko nerodno zastavljena.
Država namreč z Nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo (NSVS) pravzaprav spodbuja povpraševanje, vsem pa je jasno, da imamo težave na ponudbeni strani. Stanovanj je enostavno premalo, da o dinamiki gradnje novih stanovanj niti ne govorimo. Pa tudi če jih zgradijo, so to ponavadi zelo draga stanovanja, nedostopna povprečnemu človeku. Največkrat jih kupijo tisti, ki že imajo stanovanje in jim dodaten nakup nepremičnine predstavlja odlično naložbo – menijo, da je znesek mesečne najemnine, ki jo dobijo od nebogljenih študentov, bolj donosen od nekaterih drugih oblik varčevanja.
Šesta NSVS se je pričela oktobra. Država nam je ponudila odkup lotov po 12.000 SIT za en lot. Letošnja glavna novost v shemi je namenska poraba sredstev – ta morajo biti namenjena izključno za stanovanje, sicer varčevalec ne bo upravičen do subvencije (1/24 vplačanega zneska). In koliko sredstev bomo dobili po petih letih varčevanja oz. 61 vplačanih zneskih? Bolj malo, saj je obrestna mera 3,69-odstotna. Kaj to pomeni? Če boste vsak mesec vplačali 12.000 SIT, boste po petih letih ob tej obrestni meri privarčevali 809.983 SIT. Danes bi s tem denarjem lahko kupili približno 2,5 m? v Ljubljani. Leta 2011 bi ob tako hitrem naraščanju cene kvadratnega metra lahko kupili približno 1,5 m?. Sklenemo lahko, da je donosnost NSVS zelo majhna, saj je celo trenutna donosnost nekaterih poslovnih bank višja.
Da bi študente posvaril pred “množičnim” posedanjem pred bankami, naj pojasnim, da je potrebno razmisliti o smotrnosti NSVS. Edina prednost NSVS je pridobitev dolgoročnega stanovanjskega posojila v dvojni vrednosti privarčevanega zneska. Vendar navsezadnje to niti ni taka prednost. Ne-varčevalci NSVS namreč lahko računajo, da bodo banke v prihodnje še znižale dolgoročne obrestne mere in tako bodo stanovanjski krediti privlačnejši in konkurenčnejši kot zdaj. Dolgoročno je smiselno varčevati tudi v vzajemnih skladih. Letna donosnost skladov znaša okoli 10 odstotkov, celo do 30 odstotkov. Vendar je varčevanje v vzajemnih skladih bolj tvegano kot v NSVS, zato je NSVS primernejša za konzervativne vlagatelje, saj je najbolj podobna bančnemu varčevanju.
Treba je vedeti, da bodo cene stanovanj še naprej rasle. Temu bodo sledile tudi najemnine. Strah vzbujajoče je dejstvo, da ljudje v hlastanju za denarjem preurejajo svoja bivališča, da bi študentom oddajali prostor. Velikokrat pa pri tem pretiravajo in izgubljajo občutek za realnost. Nemalo je primerov, ko najemodajalci zahtevajo neverjetne in smešno visoke cene za bivališča, v katerih bi bilo nemogoče živeti. Pred nekaj leti sem šel na ogled stanovanja v center Ljubljane. Gospod je zahteval 40.000 SIT za sobo, kar se mi je zdelo precej ugodno glede na lokacijo. Ko sem vstopil v stanovanje, so na tleh ležale smeti, zelo je smrdelo, tople vode ni bilo, toliko mrčesa nisem videl še nikoli v življenju, jogi je bil tako umazan, da se nanj ne bi niti usedel, zidovi so bili črni, omet je odpadal. Sprva sem mislil, da je soba nekakšna zapuščena klet, v katero lahko odlagam stvari, ki jih ne bi potreboval, in da me bo kasneje odpeljal v pravo stanovanje. Motil sem se. To je bilo stanovanje, ki ga je gospod oddajal. In sploh ni mogel razmeti, da tam nisem bil pripravljen živeti, pa tudi če bi mi on plačal 40.000 SIT. Rekel mi je, da imam pisalno mizo in stranišče, več pa tako ne potrebujem, saj sem samo študent. To zgodbo še danes ob pivu pripovedujem prijateljem.
Danes se najemnine zelo razlikujejo glede na mesto, a najdražja so stanovanja v prestolnici. Cena za dvosobno stanovanje v Ljubljani se giblje med 100.000 in 140.000 SIT, v Mariboru med 70.000 in 110.000 SIT, v Kopru pa ga lahko dobite že za 60.000 do 90.000 SIT.
Vse več je mladih, ki so starejši od 30 let in še živijo pri starših, ker si svojega stanovanja ne morejo privoščiti. Tudi to jim narekuje država. Sprva jim ponudi, da varčujejo 5 ali 10 let v NSVS, kasneje pa jih s posojilom zakreditira še za 20 let. Tako postanemo lastniki stanovanja šele pri petdesetih. Skrajni čas, da država ugotovi, da problem ne leži na strani povpraševanja, temveč na strani ponudbe. Zato bi država morala subvencionirati kreditiranje, ne pa varčevanje.
Predrag Rajčič, dipl.ekon.
