Grrrrr … Zveni znano, kajne? Seveda, ta medmet simbolizira oziroma vsaj naj bi simboliziral enega izmed univerzalnih čustev – jezo. Univerzalnost jeze je dokazal neki ameriški psiholog, ki je fotografije obrazov, ki so upodabljali temeljna čustva, pokazal
Tako poznamo dve osnovni vrsti jeze – zdravo, ki privre iz človeka v trenutku, ko jo zazna, usmerjena pa je točno tja, zaradi česar je bila sprožena – v določenega človeka ali dogodek. Nezdrava jeza pa je na drugi strani ‘zakasnela’ – prej potlačena jeza, potem pa usmerjena na napačno osebo, ki s pravim vzrokom jeze nima nobene zveze.
Jeza je preprosto čustvo, ki ga doživljamo, ko nas nekdo ne obravnava, kot se nam zdi, da bi nas moral ali pa ko se zadeve ne odvijajo tako, kot bi se po našem mnenju morale. Torej je korak proti obvladovanju jeze sprememba našega prepričanja in ne poskus spremembe drugih. Na drugi strani pa nam nekatera naša prepričanja onemogočijo, da bi izražali jezo oziroma neodobravanje, takrat ko bi bilo to zares potrebno. Lahko nas je strah, da ne bi drugih prizadeli, morda mislimo, da je jeza neprimerna ali da bi nad sabo izgubili nadzor, bili zavrnjeni, destruktivni ali pa se bojimo, kaj se bo zgodilo, če jo bomo izrazili. Vsa ta prepričanja so nam kvečjemu v škodo, saj se dolgotrajno zatajevanje in neizražanje jeze lahko pokaže tudi na našem zdravju celo do tako skrajnih oblik, kot so depresija, glavoboli ali pa želodčni čir.
Na drugi strani pa je vseeno pomembno, da poznamo nekaj načinov za obvladovanje jeze. Jeze ne smemo potlačevati. Bolje je, da se o njej s kom pogovorimo, saj tako zmanjšamo napetost. Pogled druge osebe nam bo morda odprl tudi drugačne vidike zadeve, ki nas bremeni, saj je v ‘jezni’ fazi težko gledati na vso zadevo objektivno. Hkrati se bomo na tak način izognili kopičenju jeze v sebi, ki utegne nekoč ob neprimerni priložnosti izbruhniti na silovit, neprimeren način. V zakup moramo nadalje vzeti dejstvo, da nas večinoma stvari jezijo zaradi naših prepričanj in ne zaradi drugih ljudi. Posebej so v tem kontekstu ‘kritična’ trdno zacementirana stališča (naš pogled, da nekaj ‘moramo’, ‘je naša dolžnost’, ‘je treba’) – če smo jih sposobni vsaj omiliti in pri njih ne vztrajati za vsako ceno, smo že na dobri poti. Naše telesne reakcije, kot sta npr. mišična napetost in hitro dihanje, nas bodo na drugi strani opozorile, kako močno jezni smo. Močnejša kot je, siloviteje lahko izbruhne. Silovito jezo lahko na varen način izrazimo tudi s telesom – tu pridejo v poštev otroški, prvinski način ‘izražanja’, kot je npr. cepetanje z nogami, boksanje v blazine, kričanje in tako dalje. Vse to je seveda zaradi lastnega ugleda bolje izvajati, ko smo čim bolj oddaljeni od drugih ljudi.
Varja Kališnik v svoji knjigi Svetlo Modra priporoča zanimivo vajo, ki jo lahko izvajamo za zdravo sproščanje jeze – doma si navijemo glasno glasbo, v roke vzamemo teniški lopar ali blazino in z njo tolčemo po jogiju, ob tem pa kričimo, kakor nam prija – samodejno bomo intenzivnost vaje stopnjevali in tako iz sebe lahko ‘izkričali’ vsa negativna čustva – jezo, zamero, žalost. Vajo izvajamo od 15 do 20 minut, končamo pa jo takrat, ko dobimo v telesu občutek, da je nečesa konec. Kljub temu, da se vaja morda sliši smešno, je zelo učinkovita.
Izjemnega pomena v zaključni fazi soočanja z jezo pa je odpuščanje. Ta biblični pojem udejanjimo preprosto tako, da se potem, ko smo vso svojo jezo spravili na plano, pomirimo, pozabimo na dogodek, povzročitelju pa oprostimo.
