Razvajanja je dosti. Počitnice so krepko za nami. Nekaterim se toži, ko pomislijo, da bo na ponovno uživanje ob morju in toplih sončnih žarkih treba čakati še celo leto. Drugi pa pravijo, da bodo drugo leto vzeli manj dopusta, saj so letos preveč lenarili in jim je postajalo že malo dolgčas. Ob tem se ponavadi nekateri zgražamo, saj težko razumemo, da ti je lahko na dopustu dolgčas oziroma da ti ga je preveč in da pogrešaš delo, torej službo, šolo, faks ipd. Sama se namreč še nikoli nisem tako počutila. A veliko je takih med nami.
Delavnost je zelo pomembna vrednota v naši družbi. Delo nas samo po sebi ne zadovoljuje. Je v resnici napor, ki ni prijeten. Ampak ljudje imamo aspiracije, želje, cilje in imamo tendenco poiskati osebni cilj, ki naredi naše življenje smiselno. Ponavadi delamo zato, da bi si zagotovili materialno varnost, uresničili zastavljene cilje, ki so lahko povezani s kariero ali zagotavljanjem določenih ugodnosti. Recimo, nekdo veliko dela, ker je njegov cilj postati v prihodnosti doktor znanosti, nekdo drug pa zato, ker si želi provoščiti potovanja in za to potrebuje denar. Ljudje smo iz tega razloga motivirani za delo. Dejstvo pa je tudi, da čimbolj jasno imamo zastavljene cilje, tem bolj motivirano delamo na tem, da jih dosežemo. Sicer je res, da nas delo na nek način izpolnjuje, daje našemu življenju vsebino, ampak je pa v glavnem sredstvo za zadovoljevanje nekaterih naših psiholoških potreb oz. želja.
Ravno o tem smo zadnjič debatirale z mojimi “kofetaricami”, s katerimi se nismo videle v popolni sestavi že par tednov, saj je vedno ena manjkala, ker je nekje “uživala” na dopustu. Izpostavila sem, da ne razumem ljudi, ki ne znajo uživati v brezdelju vsaj na dopustu oz. jim je dolgšas, ko pa lahko počno toliko stvari. Dopusta ne znajo izkoristiti za to, da se sprostijo, napolnijo baterije, saj dobijo to priložnost le par tednov na leto. Prijateljice so menile, da se človek počuti koristnega, vrednega, ko nekaj počne, in če dopust traja predolgo, jih kljub temu, da so v njem znali uživati, začne preganjati občutek nekoristnosti in nevrednosti. Gre namreč za popolnoma enostavno zadevščino, ki ji pravimo samovrednotenje, ki ga pogojujemo z delom. To pomeni, če sem dovolj deloven, sem vreden. Moram priznati, da mi je dalo misliti, ali bi bila sama res zadovoljna, če zelo dolgo časa ne bi nič delala. Verjetno se ne bi najbolje počutila, ampak cenila bi se še vedno. Tisti, ki pozna izkušnjo brezposelnosti, ponavadi reče, da je bilo to najbolj grozno obdobje v njegovem življenju. Dejstvo je, da izguba službe spada med prvih deset najbolj stresnih dogodkov v življenju. Torej bo verjetno nekaj na tem, da ljudje moramo nekaj početi, da bi se cenili. Ampak dopust je enkrat, največ dvakrat ali trikrat na leto in ga je potrebno izkoristiti.
Nekje sem brala, da so znanstveniki delali raziskave pri ljudeh, ki radi delajo in v tem resnično uživajo. Ugotovili so, da so se znali v svoje delo tako zatopiti in uživati kot v transu in resnično niso želeli na dopust. Sicer je dobro, da človek uživa v delu, ki ga opravlja, a če nimamo v življenju nič drugega, to ni v redu. Čedalje bolj jasno je, da je dobro, če smo poslovno uspešni, a je enako pomembno, da smo uspešni tudi v življenju nasploh. Fino je, da iščemo kakovost tudi v življenju. Nekateri resnično veliko delajo. Je pač tako, da je delo slovenska nacionalna vrednota. Saj tudi pregovor pravi: “Brez dela ni jéla.” Če delamo, dobimo ljubezen, potrditev. To, da je nekdo garač, je pri nas pozitivno sprejeto. Ampak človek ima poleg dela še dopust in zabavo. Vse to mora dobro funkcionirati. Čedalje pogosteje pa se ljudje pozabimo zabavati in si ne vzamemo dopusta, kar počasi vodi v sindrom izgorevanja. Potem čutimo psihološki odpor do dela, kratko malo ne moremo več delati. Najhuje pri tem pa je, da se nekateri začnejo zaradi tega prezirati, ker mislijo, da niso nič vredni, če ne delajo. In padejo v depresijo. Temu se da elegantno izogniti, če znamo ustaviti sami sebe, se pocrkljati in napolniti baterije za nove podvige.
Profesor v gimnaziji nam je proti koncu šolskega leta vedno rekel, sedaj morate biti pridne mravljice in ne pojoči črički. Ugotovila sem, da se družim skoraj s samimi zagriženimi mravljami. Sami se mi zdi, da najdem pravo mero mravljice in črička. Na začetku študijskega leta enako želim tudi vam. Bodite mravljice, s tem ni nič narobe, le ne pozabite, kako je prijetno biti tudi čriček, ki lepo poje in poln energije veselo poskakuje.
