Pod besedno zvezo „javno nastopanje“ nam na misel verjetno najprej pade prizor posameznika, ki stoji pred množico in v katerega je usmerjena vsa pozornost.
Pomislimo na govore, nastope, igre … Vse situacije, v katerih najdemo elemente enosmerne (hierarhično opredeljene) komunikacije.
Tokrat se torej posvečamo javnemu nastopanju kot orodju, s katerim upravljamo, odkar pomnimo. Naša rast je odvisna od našega načina komuniciranja. Opustimo torej splošno sprejeto predstavo o javnem nastopanju in se odmaknimo od odra in mikrofona.
Človek se tekom odraščanja neprestano uči. Uči se prepoznavati zvoke, oponašati, oblikovati besede, povedi, nastopati itd. Z učenjem torej napreduje in nova izkušnja pomeni korak naprej. Vsakemu napredku sledi padec, ovira, ki nas postavi na preizkušnjo; v nas se skupaj z vse večjim zavedanjem o sebi začenja razvijati trema. Ta nastopi, ko začutimo veličino in raznolikost sveta okoli nas. Takrat oblikujemo težnjo, da bi se z nečim poistovetili, postavljati si začnemo prioritete in ponotranjimo določene vrednote. Kar naenkrat se ob stiku z drugačnim začenjamo obnašati drugače, postanemo ujetniki treme. Vsak prvič nam pomeni korak v neznano, tega se bojimo. Na tej točki dobita trema in strah pred neodobravanjem in nesprejemanjem popolnoma enako težo. V teoriji vsi vemo, da ju lahko premagamo tako, da se z njima soočimo, v praksi pa običajno na tej točki zatajimo. Trema in strah sta občutji, ki ohromita našo komunikacijo. Naj gre za verbalno ali neverbalno komunikacijo, z nesvobodnim vedenjem začenjamo predstavljati novo osebo, nad katero nimamo več (popolnega) nadzora.
Problema se torej zavedamo. Iz tega sledi, da se zatečemo po pomoč k različnim treningom javnega nastopanja, k meditaciji, k timskim športom, h glasbenim orkestrom, h gledališču … Tem, na prvi pogled popolnoma različnim aktivnostim, je skupna ena stvar – naučimo se trikov, kako preslepiti tiste občutke, ki nas hromijo ter poudariti tisto, v čemer smo že od samega rojstva najboljši, edinstveni.
Tako kot vsake stvari se torej tudi javnega nastopanja lahko naučimo. Naučimo se lahko orientirati v prostoru, usmerjati pogled, pritegniti pozornost, regulirati glas, nadzorovati gibe ipd. Govorimo o teoretičnem učenju, katerega velik del pa zaseda ravno praksa.
Ob besedni zvezi „javno nastopanje“ se ne omejujemo le na enosmerno, vnaprej pripravljeno komunikacijo. Z javnim nastopanjem se srečujemo dnevno, najdemo ga v vsakem dialogu, saj nastopamo na vsakem koraku. Včasih je naša komunikacija učinkovita, včasih nam popolnoma spodleti. Z vsako izkušnjo pa se pri ponovnem poizkusu znamo bolje odzvati in tako osebnostno napredujemo.
Nadalje, za pridobitev več raznolikih izkušenj je ključnega pomena, da delujemo v raznolikem okolju in se tudi spuščamo v raznolike situacije. Štejejo vse aktivnosti, ki jih ima posameznik. Predvsem delovanje v različnih združenjih, nevladnih organizacijah, klubih itd. odpira ljudem široko paleto novih poznanstev, nalog in izzivov. Nekatere opravimo uspešno in se tako utrdimo, pri tistih, kjer nam spodleti, pa vemo, da za nami stojijo ljudje, ki nam vsak naš padec pomagajo spreobrniti v nov vzpon, nam iz njega pomagajo izluščiti nauk ter nam pomagajo, da se postavimo na stopničko višje.
S tem ko je človek aktiven, se neprestano postavlja v nove situacije, v katerih na podlagi predhodnih izkušenj premaguje vse ovire. Ponovno se lahko ozremo na začetek; spet smo soočeni s tremo in strahom, pred nami pa je pot, na katero se lahko odpravimo tako, da poiščemo zaupanje in moč izven sebe ali pa se z notranjima ovirama spopademo tako, da se aktiviramo in si predvsem drznemo. Drznemo pasti.
Karin Humar,
Članica Študentske sekcije
Slovenskega društva za odnose z javnostmi
