Z Rokom Primožičem, podpredsednikom Evropske študentske organizacije, smo se pogovarjali o njegovi funkciji, študijskih letih in o problematiki študentov.
Kaj vam pomeni, da sedite v vrhu Evropske študentske organizacije?
Priložnost, da zastopaš več kot 11 milijonov evropskih študentov, se ti ne ponudi ravno pogosto. Da sem bil lahko izvoljen na to funkcijo, sem potreboval podporo kar nekaj ljudi – tako predstavnikov slovenskih študentov na Študentski organizaciji Slovenije, ki me je uradno nominirala, kot tudi večine predstavnikov nacionalnih študentkih organizacij, ki so članice ESU (trenutno imamo 47 članic iz 38 evropskih držav). Verjamem, da so mi s tem izkazali priznanje za moje dosedanje delo kot tudi zaupanje v moje sposobnosti, zato lahko rečem, da sem precej ponosen na to, da sem uspel s kandidaturo.
Kakšna pa je vaša funkcija oziroma naloga?
Predsednik in dva podpredsednika so edini predstavniki ESU-ja, ki so nastanjeni v Bruslju. Iz tega sledi, da nosijo nekaj več odgovornosti za delovanje organizacije. Tako mora biti podpredsednik po eni strani manager in skrbeti za organizacijo – koordinirati delo izvoljenih predstavnikov, skrbeti za zaposlene, preverjati finančno poslovanje, urejati pravna vprašanja ipd. Hkrati pa bo moja naloga tudi, da v Bruslju predstavljam poglede in stališča študentov Evropski komisiji in parlamentu ter različnim deležnikom (Evropska zveza univerz, Business Europe, Education International ipd.) in poskušam doseči, da jih upoštevajo pri pripravi zakonodaje, različnih ukrepov, stališč …
Kakšne so bile vaše dosedanje funkcije in v kateri ste se oz. se počutite najbolje, zakaj?
Svojo pot v študentskem organiziranju sem začel kot svetnik Kluba škofjeloških študentov že leta 2006. Pot sem nadaljeval kot vodja odbora za visoko šolstvo na Zvezi ŠKIS ter kot član istoimenskega odbora na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS). V letu 2010 sem bil izvoljen v predsedstvo ŠOS-a, od decembra 2010 do maja 2011 pa sem bil tudi namestnik predsednice ŠOS-a. Poleg tega sem bil član Sveta za visoko šolstvo, Sveta Vlade RS za študentska vprašanja in Sveta Vlade RS za mladino, član Senata Pravne fakultete UL ipd.
V vsaki od navedenih vlog sem našel izziv, saj drugače ne bi kandiral za te funkcije. Trenutno se najbolje počutim na mestu, kjer sem sedaj – torej na Evropski študentski organizaciji. Smernice visokega šolstva v zadnjih 15 letih vedno bolj nastajajo na evropski ravni (tako v okviru bolonjskega procesa kot v okviru inštitucij EU), zato mi je precejšen izziv skrbeti za uveljavitev stališč in pogledov študentov na tej ravni, kar me tudi motivira za delo.
Kako gledate na študentska leta?
Na srečo še ne z nostalgijo, saj še nisem zaključil svojega drugega študija. Sicer sem večino svojih let kot študent preživel v študentskem organiziranju, čemur sem namenil tudi precejšen del prostega časa, a je bilo vseeno dovolj časa tudi za hobije, zabave in podobne stvari.
Je tudi Slovenija z vašo izvolitvijo kaj pridobila?
Izvoljeni predstavniki v ESU-ju morajo predstavljati vse evropske študente in ne samo tistih iz države, iz katere prihajajo. Zato bi težko trdil, da je s tem kaj pridobila tudi Slovenija. Upam pa, da bom lahko s svojim znanjem ter poznanstvi kaj pomagal tako študentskim predstavnikom kot tudi drugim, če bo to mogoče.
Kako vidite problematiko zaposlovanja mladih in kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti?
Problem zaposlovanja mladih je skupek več dejavnikov – trenutnega stanja globalne ekonomije, sprememb ekonomskega sistema (v Sloveniji), trendov na trgu dela, pomanjkljivosti v izobraževalnem sistemu, pomanjkanja vizije (slovenske) družbe ipd. Poleg tega se ta problem ne nanaša zgolj na nezaposlene mlade, ampak je potrebno opozoriti tudi na to, da se mladi, ki dobijo zaposlitev, v večini primerov srečujejo s prekarnimi oblikami zaposlitve – avtorske in podjemne pogodbe, pogodbe za določen čas ipd.
Iskati krivca za to ni lahko – predvsem zato, ker ne obstaja samo eden oz. ker je k temu problemu pripomoglo tudi dolgoletno zanemarjanje tega vprašanja ter zatiskanje oči pred problemom. Vsekakor je lažje iskati vzroke kot rešitve, a lahko poskusim oboje – v okviru, ki ga sam bolje poznam, torej v izobraževalnem sistemu. Slovenski sistem osnovnega in srednjega šolstva denimo učencev in dijakov ne spodbuja k radovednosti in kreativnosti, bolj drži nasprotno – s poudarjanjem ubogljivosti in učenja na pamet le-to uničujejo.
A ker bolj poznam področje visokega šolstva, lažje komentiram to. Na začetku moram opozoriti, da za nezaposlenost diplomantov ne moremo kriviti samo visokega šolstva, saj k temu prispevajo tudi že prej omenjeni dejavniki (kot denimo svetovna ekonomska kriza), prav tako pa zaposlenost ni edini cilj visokega šolstva. Ne glede na to pa bi slovenski visokošolski zavodi lahko namenili več pozornosti tudi zaposljivosti diplomantov. Prav tako imamo v Sloveniji marsikateri študijski program oz. celo visokošolski zavod (tako javni kot zasebni), ki ni ravno na dobri stopnji kakovosti in potrebno bo vložiti še veliko dela, da bomo zagotovili neko spodobno kakovost vseh programov. Soočiti se moramo tudi s tem, da bolonjska reforma pri nas ni bila uspeh – pravzaprav temu, kar imamo sedaj, težko rečemo bolonjska reforma, saj so zaenkrat implementirane samo nekatere nujne stvari, ki jih je bilo mogoče enostavno opredeliti v zakonu (nova struktura študija, ECTS točke), programi pa prenovljeni na hitro in brez premisleka. Še vedno nismo rešili problema zaposljivosti diplomantov 1. stopnje, koncept student-centered learning-a (študija, ki v središče postavlja študenta) je nekaj, s čimer se je naše visoko šolstvo srečalo zgolj na daleč, učni dosežki niso pravilno definirani. Razporeditev predmetov in ECTS točk, ki jih je potrebno zbrati za uspešno opravljen predmet, je bolj stvar akademskega vrtičkarstva kot resnega premisleka in z naštevanjem bi lahko nadaljeval še kar nekaj časa.
Če želimo izboljšati situacijo, bo potrebno kar nekaj ukrepov na različnih področjih – rešitve bodo morali iskati tako odločevalci kot tudi šole in univerze ter drugi deležniki. Tega problema verjetno ne bomo rešili čez noč, vsekakor pa mu moramo vsi posvetiti več pozornosti, saj mladim onemogoča osamosvojitev, zmanjšuje se rodnost, saj se mladi pozneje odločajo za družino …
Kateri problem, s katerim se študenti soočajo, bi še izpostavili?
Izzivov na področju visokega šolstva je kar precej. Verjetno je največji problem, ki ga opažamo na evropski in tudi globalni ravni v zadnjem času, financiranje visokega šolstva. Študentske organizacije se zavzemamo za to, da študij oz. visoko šolstvo ostane javno dobro in mora biti javna odgovornost. Predvsem v času krize pa je vedno bolj očitno, da se stroški študija prenašajo na študente in njihove družine. Kar nekaj evropskih držav je uvedlo ali povečalo šolnine, zelo omejilo število študijskih mest, znižalo štipendije ipd. To ima posledice na več ravneh. Dostopnost visokega šolstva se zmanjša, saj se študenti iz družin s slabšim socialno-ekonomskim ozadjem težje odločajo za študij oz. ne morejo študirati. Zaradi rezov v proračunih univerz se zmanjšuje kakovost študija, saj se povečuje število študentov na profesorja, poslabšujejo se materialni pogoji za študij (pomanjkanje opreme ipd.). Zadostno (javno) financiranje je eden od osnovnih pogojev za dostopno in kakovostno visoko šolstvo in države se bodo morale začeti zavedati, da sredstva za visoko šolstvo niso strošek, ampak investicija v prihodnost in temu primerno povečati financiranje.
Mojca Buh
