Moč digitalnega komuniciranja raste. Množični protesti, ki vznikajo po svetu, so eden izmed očitnih in nezanemarljivih primerov, ki pričajo o tem.
Že od množične adaptacije interneta in še posebej vznika ter posvojitve družabnih omrežij strokovnjaki izpostavljajo mobilizacijsko moč teh novih medijev. Čeprav se komu morda zdi, da je ta moč nekoliko pretirana, se vedno bolj kaže, da je povsem upravičeno opevana. Za razliko od tradicionalnih medijev, kot so časopisi, radio in televizija, so novi mediji namreč dostopni vsem. Tako lahko tudi marginalizirane družbene skupine izražajo svoje ideje in politična prepričanja in, kar je ključno, jih razširjajo. Ker njihova sporočila dosežejo veliko število ljudi, je olajšan tudi proces pridobivanja privržencev oziroma združevanja.
Novi mediji so tako v svojem jedru demokratični in imajo izjemno politično moč. Njihov mobilizacijski potencial ne pride do izraza samo v zahodnih demokratičnih družbah, ampak tudi v nedemokratičnih družbah po svetu. Najbolj odmeven primer te moči lahko v zadnjem času spremljamo v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, posebej ilustrativen je v Egiptu.
Egipt od konca januarja pretresajo množični protesti proti trenutnemu voditelju Mubaraku in obstoječi politični in gospodarski situaciji. Čeprav so takšni protesti z zakonom prepovedani že od konca 60. let in v Egiptu vlada cenzura, to nasprotnikov oblasti nikakor ni ustavilo. Ker je protest lahko uspešen, v kolikor je množičen, in so se tega zavedali, so za promocijo in mobilizacijo uporabili dostopne in široko razširjene družabne medije. Twitter, Facebook in druga družabna omrežja so tako postala ključna komunikacijska orodja protestnikov, ki so na ulice zvabili ogromen del egiptovskega prebivalstva in pretresli obstoječe politične prakse.
Po prvotnem šoku je predsednik Mubarak nedvomno moral nekaj ukreniti. Če se osredotočimo na komunikacijski vidik, je bila ena izmed prvih in povsem napačnih potez prekinitev toka informacij. Tako je vlada 25. januarja onemogočila dostop do Twitterja, naslednji dan pa še do Facebooka, Gmaila in YouTuba. Ker tudi to ni bilo dovolj učinkovito, je naposled prekinila internetno komunikacijo, aretirala pa tudi nekatere poročevalce in nadaljevala z enostransko in propagandno komunikacijo z državljani. Seveda je to protestnike samo še podžgalo. Na njihovo stran so se postavili tudi globalni telekomunikacijski velikani, ki so seveda zagovorniki demokratičnih praks. Četudi je bila povezava z internetom prekinjena, so lahko protestniki komunicirali na globalni ravni. Google je tako ustvaril voice-to-tweet storitev, ki je omogočila Egipčanom, da so preko telefona pustili glasovno sporočilo, ki se je preoblikovalo v tweet, drugi internetni ponudniki pa so omogočili prenos zvočnih posnetkov. Tako so egiptovske ideje še vedno slišane po vsem svetu kljub represivnim »naporom« vlade.
Kaj se lahko iz tega naučijo vlade (in podjetja) po svetu? V globalni digitalni dobi je nemogoče prekiniti tok informacij, hkrati pa se je potrebno odzvati hitro in dialoško. Celotna zgodba pa ni v poduk samo različnim vladam, bodisi demokratičnim ali ne, ampak tudi vsem nam, še posebej pa marginaliziranim družbenim skupinam. Naše spletne komunikacijske prakse lahko imajo namreč veliko večji doseg, kot se nam je morda zdelo na prvi pogled. Virtualne komunikacijske prakse nam lahko omogočijo velike premike v realnem življenju, zato moramo družabnim medijem posvečati več pozornosti in jih v želji po slišanosti ali spremembi s pridom izkoristiti.
Teja Rajšp,
Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi
Prihajajoči dogodki ŠS PRSS:
– 1. marec: Zažurajte z razlogom!
– 15. marec: Piar v ringu – komuniciranje v športu na primeru Dejana Zavca
Več informacij na www.mojpiar.com
