Študentje Fakultete za strojništvo v Mariboru so se lotili prav posebnega projekta. Želeli so si pridobiti nekaj praktičnega znanja, zato so se lotili izdelave formule.
Ekipa študentov Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru se je lani lotila zelo zanimivega projekta, lahko bi rekli kar posebnega. Poleg študija so si želeli praktičnega znanja, zato so se odločili za izdelavo formule. Res, prave formule.
O ideji najbolj zagnanih študentov fakultete sem se pogovarjala z Boštjanom, ki je v ekipi odgovoren za prenos moči na kolesa in diferencial.
A. P.: Kako ste pravzaprav prišli do ideje?
B. T.: Že lani aprila smo začeli razmišljati o tem, kako bi poleg vse teorije dobili tudi nekaj praktičnega znanja. Začeli smo razmišljati o tem, kako izdelati formulo. Predvsem smo začeli delati na računalniku in računali smo, kako naj bi se avto obnašal. Izdelava formule nam je dala tudi možnost sodelovanja na tekmovanju Formula Student.
A. P.: Kaj pravzaprav je Formula Student?
B. T.: Gre za tekmovanje študentov strojništva in drugih tehničnih smeri, ki poteka med drugim v Angliji, Nemčiji, Italiji, Avstriji, ZDA in Avstraliji. Cilj tekmovanja je konstruirati in izdelati enosedežni dirkalnik s čim boljšimi zmogljivostmi za čim nižjo ceno in koncept skušati prodati podjetju, ki bi dirkalnik izdelovalo in tržilo. Drugi del tekmovanja sestoji iz merjenja moči in voznih lastnosti dirkalnikov na stezi. Ekipe študentov so na tekmovanju ocenjene na podlagi konstruiranja svojih elementov, uporabe kupljenih delov, kakovosti izdelave, vodenja stroškov, cene izdelka in predstavitve poslovne taktike.
A. P.: Kdo sestavlja vašo ekipo?
B. T.: Ekipa je sestavljena pod imenom UNI Maribor Grand Prix Engineering. Naš vodja je Dino Florjančič, ostali smo nekako porazdeljeni po sklopih, na katerih delamo.
A. P.: Kako vam je uspelo izdelati (pripraviti) formulo na vožnjo?
B. T.: Izdelali smo 3D modele in dokumentacijo, potem smo risbe poslali podjetjem, ki nas sponzorirajo, in tam so nam na podlagi dokumentacije izdelali kose dirkalnika. Te izdelke smo nato v naši delavnici sestavili skupaj. Nekaj delov, kot so motor, elektronika in gume, smo seveda kupili. Ko smo vse dele združili v celoto, je bil avto pripravljen za testiranje.
A. P.: Katera podjetja so in so vam bila najbolj v pomoč?
B. T.: Najbolj so nam v pomoč Univerza v Mariboru, Fakulteta za strojništvo in podjetja Impol, Henkel, Roto, Avl, Rajh plus, Kovinarstvo Bučar in še bi lahko našteval.
A. P.: Kako razvijate in testirate formulo?
B. T.: Testiranje in razvijanje sta dva pojma. Razvoj se vrši dolgo pred testiranjem in sicer od začetne ideje na papirju do končnega 3D modela na računalniku. Preizkušamo jo predvsem z namenom, da vidimo kakšna je vzdržljivost dirkalnika. Testiramo lahko na letališču v Mariboru, vozniki vozijo po prej postavljeni progi, mi pa formulo popravimo in analiziramo, če kaj odpove.
A. P.: S kakšnimi težavami ste se že soočili?
B. T.: Težave se vedno pojavljajo in jih rešujemo kot ekipa. Kadar pride do težave, študent ne ostane sam, ampak ekipa stopi zraven ter analiziramo in poiščemo skupno rešitev.
Večja tehnična težava je zagotovo bila, ko smo uničili en motor. Manjše težave so recimo pregrevanje zavornih diskov, netesnost kakšnih posod za vodo ali gorivo in zračnost v ležajih. In še kaj bi se našlo.
A. P.: Kakšen je vaš cilj v prihodnosti?
B. T.: Naš cilj je predvsem narediti boljši, konkurenčnejši dirkalnik, predvsem ga narediti lažjega. To je pomembno pri pospeških, vožnji osmice, testu zaviranja, autoX in endurance, ki je 22 kilometrov dolga vzdržljivostna dirka.
A. P.: Hvala za pogovor in veliko uspehov še naprej.
Alja Purg
