Pozno popoldne za Bežigradom. Z namenom iščem kakšnega od njih. Srečam ga. Klišejsko brezdomsko me prosi za drobiž. Dam mu prešerna, a ga prav nič ne pretrese. Dovoli mi pokukati v delček njegovega vsakdana.
Neobrit, srednjih let in z rahlo hripavim glasom. Z litrsko steklenico nekaj popitega vina v roki. Na poreklo nisem bil pozoren, najverjetneje je šlo za kakšno poceni slovensko kapljico. Preden začneva s sprehodom, mi reče: “Nočem, da me slikaš, toliko zasebnosti pa vseeno hočem obdržati.” Spoštujem njegovo človeško dostojanstvo ter pristanem. In začne: “Veš, ko sem bil jaz tvojih let, nisem imel pojma, kaj bi v življenju rad. Videti si precej odgovoren in resen.” Skomignem z rameni. Toda ne zanima me moje življenje. “Kako ste pristali na cesti?” ga vprašam potiho: “Aj, samo vikat’ me ne, saj nisem predsednik,” se pošali, ko začne nagibati že skoraj napol prazno steklenico. “Tako je bilo. Nerad govorim o tem, a ti bom povedal. Tudi tebi se lahko to zgodi. Imel sem družino, enega otroka in ženo. Ločila sva se, stanovanje je bilo njena last. Pristal sem na cesti. Tega je zdaj dobra štiri leta.” Utihne. Stopiva korak naprej, nakar se ustavi. Sledim njegovim gibom. “Boš malo?” me vpraša, medtem ko mi ponuja vino. Zavrnem ga. Opazim, da se hoče izogniti vprašanjem o svoji preteklosti.
Zakon ulice je zajeban
“Fant, življenje je kruto, povem ti. Poglej, kaj se mi je zgodilo. Tavam po svetu in ne vem, kaj naj naredim, da bi se to končalo. Ne vidim izhoda. Ko opazujem ljudi okoli sebe in njihove izraze na obrazih ob pogledu name, mi ni vseeno, toda zdaj sem se že navadil,” razlaga zamišljeno in že rahlo vinjen. V očeh mu sijejo solze, ki jim ne pusti na plano. Prekinem ga, ko postane jasno, da je zašel z mislimi. Zanima me, kje si najde prenočišče. “Spim v zapuščeni stavbi, poleti se zgodi, da tudi na klopci. Zajebano je to življenje, zakon ulice je zajeban, poba,” brez dlake na jeziku prizna. Usedeva se na klopco, ko srka še preostanek svojega litra. Ne upam si ga vprašati, zakaj pije. Nastavim mu zanko. “Kako se soočate z brezizhodnostjo?” Ne razume vprašanja. Poenostavim ga. “Aja, to si hotel vedeti.” V tistem trenutku izprazni steklenico. Postavi jo ob klop in nadaljuje: “Pijem vsak dan, pravzaprav mi paše. Hodim gor in dol ter iščem smisel.” Prizna, da ga še ni našel.
Hrepenenje po normalnem življenju
“Ulica me je zasvojila, toda ni lepšega kot spati v mehki postelji, toplem stanovanju in z najdražjimi ob sebi. Bilo je lepo, dokler se ni končalo. Od takrat je šlo samo še navzdol. Zdaj sem tu, kjer sem,” že vidno vinjen, kljub začetnim zadržkom, bliskovito izvaja retrospektivo svojega življenja. Pogreša normalno življenje: “Ljudje sploh ne veste, kaj pomeni biti brez doma. Sanja se vam ne. Sploh ne veš, kako si lahko srečen, da imaš dom in družino, fant. Živiš v raju, pa tega sploh ne veš,” mi podeli še nekaj modrostnih misli. Fascinira me njegovo razmišljanje, ko mi pripoveduje o življenjskih izkušnjah. “Tega ne objavi,” mi med razlago zažuga s prstom. Medtem opazim, da so njegovi nohti že kar precej dolgi in umazani. Za svojo higieno skrbi, ko se mu tako zahoče: “Dokler ne smrdim sam sebi, je dobro. Poiščem kakšno javno stranišče in se pač umijem. Imam sicer nekaj oblek, a jih redko zamenjam.” Ponudim mu rokavice, a jih ne nosi. Ustaviva se še pri vremenu. Letošnje jim je naklonjeno. “Lansko leto je bilo katastrofalno. Trpel sem kot vsi drugi, ki živimo z ulico. Ne maram snega, čeprav za božič paše zraven.” Ker se bližajo prazniki, beseda nanese še na to področje: “Na ulici bom, kje pa drugje. Brez družine, a še vedno sem človek, ki ima čustva. Priznam, za praznike je lepo, čeprav mrzlo. Tudi denarja se da več nažicati. A vse je isto, potem ko se konča. Ni razlike. Leta nazaj, ko sem bil z družino, je bilo fino.” Pove, da mame ni videl že tri leta. Uporabi grdo besedo za njo. Počasi se na njegovo pobudo izteka najino skupno druženje. “Zdaj pa bom moral oditi,” potarna. Tema je že. Nočem tratiti njegovega časa. Vseeno mi radovednost ne da miru. “Kam pa greste,” me zanima. “Fant, iskat grem. Iskat smisel.”
Tekst: Tadej Buzeti
