Ker je odločitev o tem, kakšno ureditev družin si želimo imeti, kot me je pravilno opozoril profesor, predvsem stvar mladih ljudi, bom tokrat tudi svoje stalne vrstice namenil temu.
Neverjetno je, kako spretno znajo nekateri preusmerjati debato od resničnih problemov. Čeprav ima Družinski zakonik 309 členov, ki celovito urejajo celotno ureditev družinskega prava, se njegovi nasprotniki osredotočajo in z vsemi razpoložljivimi sredstvi ‘bojujejo’ le proti členom, katerih število je moč prešteti na prste ene roke.
Seveda gre za problematiko posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev (omenjajo celo ‘trgovanje z otroki’). Najbolj zanimivo pri vsem tem je, da te DZ sploh ne omogoča!
DZ v 217. členu celo izrecno pove, da partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti otroka skupaj ne moreta posvojiti! Res pa je, da DZ ureja izjemne situacije, ko je en izmed partnerjev biološki starš otroka. Takih primerov je v Sloveniji peščica! Kaj bi se zgodilo s sprejetjem zakonika na referendumu? Ta peščica otrok bi dobila enake pravice, kot jih imajo njihovi vrstniki. Samo zato gre!
Imel sem primer, ko sem se pogovarjal z nasprotniki družinskega zakonika in sem predstavnici orisal primer, kako bi bil otrok ob sprejemu DZ bolj zaščiten, če se njegov biološki roditelj po ločitvi, smrti, … odloči, da bo sledil svojim čustvom (ki jih ne izbira zavestno) in začel živeti z osebo istega spola.
Primer gre naprej. V primeru, da biološki roditelj umre, ostane otrok brez kakršnegakoli pravnega varstva oz. zahtevkov nasproti partnerju svojega starša, saj ga ta ne more posvojiti in se s tem (pravno) zavezati, da bo zanj skrbel. Gospo sem vprašal, če se ji zdi prav, da bi otrok v takem primeru varstvo imel (ali je namreč on kriv za to, kaj njegov starš čuti?). Rekla je, da bi se ji to zdelo prav (!), potem pa sem ji rekel, da potemtakem ona novi DZ podpira, nato pa je začela vriskati, da to pa ne in da so oni ‘za življenje’. Vprašal sem jo, če ji jaz delujem, kot da sem ‘proti’ življenju, in je najprej odgovorila z ‘ne’, nato pa z ‘ja ja, seveda?’ …
Še en primer, ki orisuje življenjsko situacijo, je, če bi (kot se žal v življenju včasih zgodi) oba starša majhnega otroka umrla v prometni nesreči, otroku pa bi še vedno ostali njegovi stari starši, ki jih otrok pozna. Po trenutno veljavni ureditvi bi otrok lahko šel stran od svoje družine v posvojitev, lahko bi šel v rejništvo ali pa bi (denimo) stari starši postali njegovi skrbniki. Stari starši po trenutno veljavni ureditvi svojega vnuka ne morejo posvojiti, da bi tako lahko v največji meri skrbeli za otrokove pravice in da bi bil on deležen največjega varstva in pravic. Družinski zakonik zdaj to omogoča. Ali o tem kdo govori?
Družinski zakonik se najbolj osredotoča na ukrepe za zaščito otrok, saj tega dosedanji zakon praktično ni urejal, saj to leta 1977, ko je bil zakon sprejet, še ni bilo zaznano kot tako velik problem (prav tako to še zdaleč ni celovito urejeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini). Družinski zakonik nasprotno izrecno določa celo vrsto ukrepov, s katerimi bi lahko zaščitili otroke pred nasiljem v družini, ki je danes žal v družbi zelo prisotno. Ste o tem dosti slišali v javni debati?
S sprejetjem DZ ne bo propadla družba, ne bo razvrednoteno materinstvo niti očetovstvo … Le določene ranljive skupine oseb bodo dobile dodatne pravice, ki jih zdaj zaradi tega, ker je njihova življenjska zgodba malo drugačna kot ‘normalna’, nimajo. Le zato gre. Nihče ne bo na slabšem.
Več ko je nestrpnosti, nesprejemanja v družbi, slabše je za nas vse. Na nestrpnosti, nesprejemanju so temeljile vse svetovne vojne. Kakor pravi rek, ‘vsi drugačni, vsi enakopravni’. Vsak je kdaj drugačen (in celo prav je tako, mar ne bi bilo sicer precej dolgočasno?). Lahko mi je to všeč ali ne, vendar je prav, da ga sprejmem. Morda bom tudi jaz (ali pa ti, on, ona, …) kdaj v čem zelo drugačen od drugih in bom zelo vesel, ko bom sprejet.
Zato pojdite na referendum in glasujte ZA, ne le ZA zakonik, ampak predvsem ZA medsebojno sprejemanje in spoštovanje v družbi!
Blaž Božnar
