Smo z uvedbo bolonjskega načina študija naredili napako? Ali se ni pričakovalo, da bo toliko študentov nadaljevalo študij tudi na drugi stopnji?
Smisel bolonjskega sistema je bil, da bi študenti že po zaključeni prvi stopnji prišli do zaposlitve, a večina jih nadaljuje študij in druga bolonjska stopnja se zajeda v vrečo sredstev, ki so na voljo. Bo dovolj za vse? Vedno več se govori o potrebnih spremembah načina financiranja visokega šolstva. Na vprašanja nam je odgovoril Aljaž Gaber, študentski minister za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani .
Bolonjski študij je nov pristop k študiju, ki poteka že nekaj let tudi pri nas
Njegov namen je doseči primerljivost slovenskih študijskih programov s študiji po Evropi. Temelji na praktični uporabi znanja, sprotnem študiju in zato hitrejšem dokončanju. To pomeni: sistem 3 + 2 (prva diplomska stopnja traja tri leta, sledi ji dvoletna druga stopnja) ali sistem 4 + 1 (štiri leta prve stopnje, ki se nadaljuje z enim letom druge diplomske stopnje). Študijske obveznosti so ovrednotene s kreditnimi točk točkami (ECTS).
Aljaž Gaber, minister za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani, poudarja, da bolonjske reforme in problema plačljivega študija ne smemo mešati med seboj. »O bolonjskem procesu, njegovi (ne)uspešni implementaciji je bilo v preteklosti že veliko povedanega. Ob tem smo večkrat izpostavili, da bi bilo potrebno čimprej opraviti temeljito analizo implementacije bolonjske reforme in ugotoviti, kaj je bilo dobrega, kje se je zataknilo, kateri so najbolj pereči problemi in zanje poiskati ustrezne rešitve. Tak kritičen premislek in oblikovanje jasnih smernic je smiselno zastaviti tudi širše, saj se je v javnosti marsikatero težavo po krivem pripisovalo le bolonjski reformi.«
Potek bolonjske reforme v praksi
»Visokošolski zavodi se v glavnem financirajo ali iz državnih sredstev ali s strani zasebnikov ali pa s strani študentov. Na javnih univerzah, na katerih študira velika večina slovenskih študentov, so glavni vir državna sredstva. Ko teh v celoti začne primanjkovati, kot se dogaja v trenutnih razmerah, se pojavi s finančnega vidika privlačna rešitev, da del bremena prestavimo na rame študentov.« Aljaž Gaber, študentski minister za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljan.
Med drugim smo lahko slišali različne izjave vodilnih, med drugim tudi takšne, da bi šolnine pripomogle tudi k večji motiviranosti študentov za čimbolj hitro dokončanje študija, da bi študirali le tisti, ki si to res želijo, da bi se posledično dvignila tudi kakovost študija, izboljšali bi se pogoji študija, zmanjšal fiktivni vpis, … Morda res, ampak ali je to način in kako se bodo znašli tisti, katerih starši nimajo služb? Aljaž Gaber, minister za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani, zopet poudarja, da se ob tem pogosto pozabi na dejstvo, da študij, čeprav šolnin ni, že sedaj finančno obremenjuje študente, saj so tu stroški študijske literature in drugih pripomočkov, visoki stroški bivanja, vpisnine in podobno.
Smisel bolonjskega procesa
Bolonjski proces si je zastavil več ciljev, v tem kontekstu Študentska organizacija Slovenije izpostavlja predvsem krajšanje študija in čimhitrejši prehod mladih na trg dela. Pri nas se ta cilj, žal, kljub večinoma triletnim dodiplomskim programom, ni uresničil, saj so diplomanti po prvi stopnji večinoma težko zaposljivi, ker bodisi ne dosegajo zadostnih kompetenc bodisi ne ustrezne ravni izobrazbe. Ker še nimamo sprejetega nacionalnega ogrodja kvalifikacij, morajo namreč študenti študirati še na drugi bolonjski stopnji, da pridobijo isto raven izobrazbe kot starejši kolegi na predbolonjskih univerzitetnih programih.
Problem fiktivnih vpisov, iskanja službe
Po besedah našega sogovornika, bi lahko fiktivni vpis rešili z enotno evidenco vpisa, ki je že uzakonjena, v praksi pa se še ne izvaja. Predvsem pa je potrebno študente motivirati s tem, da bodo po končanem študiju dejansko lahko poiskali službo.
Problem bolonjskega študija in plačljive 2. stopnje
Z Aljažem Gaber smo se pogovarjali o problemu plačljivosti študija. Ta nam je povedal, da problem financiranja visokega šolstva po drugi strani ni neposredno posledica spremenjenega načina študija. In dodaja, da če želimo iskati povezavo tega z bolonjsko reformo, jo lahko najdemo denimo v dolžini študija. Bolonjska reforma je neuspešna v točki, kjer naj bi študij skrajšala, saj diplomanti po končani prvi bolonjski stopnji v praksi še niso zaposljivi in morajo za pridobitev iste ravni izobrazbe, kot so jo študenti dobili po starem, dodiplomskem študiju, dokončati še drugo bolonjsko stopnjo. To pomeni, da se je študij s prejšnjih štirih let in diplomske naloge raztegnil na polnih pet let. »Na tem mestu bi popravil tudi informacijo, da je bolonjska reforma študij podaljšala za eno leto. V prejšnjem sistemu je bilo namreč pisanje diplomske naloge že v predmetnikih predvideno za obdobje po končanem zadnjem letniku in so ga tako študenti praviloma dokončali tekom absolventskega leta. Po bolonjski reformi (pri tem predpostavimo, da je pravilno implementirana) sta tako diplomska naloga kot magistrsko delo že vključena v študijsko obremenitev zadnjega letnika, absolventski staž pa naj ne bi bil več potreben. Pri tem eksplicitno poudarjam »naj ne bi bil«, saj tega, da ni, brez že prej omenjene analize ne moremo utemeljeno zaključiti in bi ukinjanje lahko prineslo več negativnih posledic na škodo študentov. Če torej povzamemo, se čas, potreben za dokončanje študija do stopnje, ki omogoča zaposlitev, v resnici ni podaljšal, oziroma se je podaljšal za največ pol leta, če privzamemo, da za diplomsko nalogo študent po starem programu porabi en semester dela. Dodatna potreba po finančnih sredstvih tako nastane zaradi tega, ker je po bolonjskem študiju v zadnjem letniku predvidenih več pedagoških obveznosti, ki jih med absolventskim stažem ni bilo. Ni pa to edini razlog za težave.« Aljaž Gaber, študentski minister za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljan.
S kakšnimi težavami se srečujemo pri bolonjskem študiju?
»Težav je kar precej, so pa zelo različne glede na program študija. Večinoma študenti opažajo, da so programi in predmeti zgolj formalno preoblikovani, vsebine pa niso posodobljene, dodane so le samostojne oblike dela, ki jih študent opravi doma; prav tako pogrešajo več prakse; velikokrat za vloženo delo ne dobijo ustreznega števila kreditnih točk (preveč ali premalo), zaradi česar si težje organizirajo tudi študijske obveznosti in čas, ki ga namenijo določenim vsebinam, predmetom, … Še vedno je premalo študentov mobilnih, kar jih prikrajša za dragoceno izkušnjo študija v tujini … Priložnosti za izboljšave je na različnih področjih res veliko,« Študentska organizacija Slovenije.
Kakršenkoli premalo premišljen morebiten ukrep v času največje socialne krize je zgrešen
Alen Brkić, sekretar za univerzitetno politiko in izobraževanje pri ŠOUM
Že po samo osmih letih je nujna prenova bolonjskih študijskih programov, ki so zaradi napačne implementacije v naš visokošolski sistem prinesli več problemov kot rešitev. Navidezna prenova študijskih programov je povzročila nezaposljivost diplomantov prve stopnje in s tem podaljšanje študija, saj so študenti v večini primerov primorani študij nadaljevati na 2. stopnji. Kljub trenutni krizi in neizogibnemu varčevanju je potrebno ohraniti dostopnost študija na prvih dveh stopnjah, kar pomeni brez kakršnihkoli finančnih stroškov za vse, ki si želijo študirati. Z ustreznimi reformami, ki bodo racionalizirale porabo javnih sredstev v visokem šolstvu, lahko poskrbimo za nemoten dostop in hitrejši napredek Slovenije.
Aljaž Gaber, minister za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani
S šolninami ne bi dobili bolj motiviranih študentov; dobili bi jih manj, izpadli pa bi le socialno bolj ogroženi. S tem se manjša dostopnost do študija na osnovi socialno-ekonomskih okoliščin, čemur pa v ŠOU v Ljubljani ostro nasprotujemo, saj smo mnenja, da bi moral biti študij pod enakimi pogoji dostopen vsem, med študenti pa ne bi smelo biti nobenih razlik razen na podlagi študijskih rezultatov, ki jih pridobijo s svojim trudom. Prav tako je iluzorno pričakovati, da bodo visoke šolnine uravnotežene z zadostnim številom štipendij, saj je teh že sedaj premalo za vse in nikakor niso dovolj visoke, da bi pokrile vse stroške. Ne strinjamo se niti z minimalnimi šolninami, saj nas primeri iz tujine učijo, da ko se šolnine enkrat uvedejo, lahko samo še rastejo.
Dr. Stojan Sorčan, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020, ki je bil lansko leto sprejet v Državnem zboru, v poglavju 2.7. Socialna razsežnost govori o konceptu, ciljih in ukrepih v zvezi s financiranjem študija na prvi in drugi študijski stopnji kadarkoli v življenju ob določenih pogojih (NPVŠ, str. 60). Navedeni ukrepi naj bi bili uvedeni že s spremembo Zakona o visokem šolstvu v letu 2011, kar pa se zaradi predčasne zamenjave Vlade ni zgodilo. Nova Vlada je v Koalicijsko pogodbo zapisala, da bo študij na 2. stopnji podprt z javnimi sredstvi, če bodo možnosti to omogočale (Koalicijska pogodba, str. 31). Trenutno je v pripravi rebalans proračuna za leto 2011. Proračunska sredstva za financiranje visokošolske dejavnosti za leto 2011, ki jih visokošolski zavodi prejmejo za izvajanje prve in druge stopnje rednega študija, bodo določena s sklepom ministra po sprejemu rebalansa proračuna za leto 2011. Do takrat bodo visokošolski zavodi prejemali sredstva, enaka dvanajstini preteklega leta, kot to natančneje določa Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Uradni list RS, 7/2011).
Študentska organizacija Slovenije
Redni študij na 2. stopnji je pri nas trenutno še brezplačen in na Študentski organizaciji Slovenije pričakujemo, da bo tako tudi ostalo. Druga stopnja postaja praktično obvezna pot do primerne ravni izobrazbe, prepoznane s strani delodajalcev, zato mora ostati dostopna vsem študentom.
Izr. prof. dr. Matjaž Nahtigal, prodekan za izobraževanje na Fakulteti za management Univerze na Primorskem
Kakršenkoli premalo premišljen morebiten ukrep v smeri plačljivosti 2. stopnje v času največje socialne krize je zgrešen ukrep. Študij na 2. stopnji bolonjskega programa, kot je strukturiran, je nuja, če želijo mladi diplomanti kakorkoli resno konkurirati na trgu dela. Morebitna plačljivost bi najverjetneje otežila dostop do študija za socialno najbolj ranljive študente in še zmanjšala možnost za njihovo družbeno mobilnost. Pred takšnim ukrepom bo potrebno celovito zaokrožiti bolonjsko reformo, da bo resnično ponujala vsebinsko kvalitetne študijske programe na 1. in 2. stopnji, kakor tudi izboljšati povezavo in možnosti mladih za vstop na trg dela in za njihove profesionalno kariero. Potrebno bo pogledati tudi dosedanjo štipendijsko politiko, študentsko delo in vpliv na kvaliteto študija. Potrebno bo nasloviti širša razvojna vprašanja in izzive, če še velja za cilj, da Slovenija (p)ostane na znanju temelječa družba: transparentna, vključujoča, s širjenjem priložnosti za vse segmente prebivalstva. Izobraževalno politiko bo potrebno premisliti na vseh ravneh izobraževanja. Šele nato se lahko začne razmišljanje, kako, v kakšni meri in obsegu bi relativno bolj privilegirani sloji prebivalstva lahko na kakšni od stopenj izobraževanja delno soprispevali za študij, pa tudi da bo morebiten tak prispevek resnično šel za namene nadaljnjega kvalitetnega razvoja študija (npr. za knjižnice, računalniško opremo za študente ipd.).
Izr. prof. dr. Janez Krek, dekan PeF UL
Na področjih, na katerih izobražujemo na Pedagoški fakulteti UL, novi študijski programi predpostavljajo, zakonodaja, ki je relevantna za vse fakultete, na katerih izobražujemo učitelje in druge strokovne delavce, pa določa, da je za te poklice ustrezna izobrazba diploma na ravni magistrskega študija. Zato menim, da je država dolžna vsem, ki študirajo na teh področjih, zagotoviti financiranje njihovega študija, saj le z diplomo 2. stopnje pridobijo kvalifikacijo za opravljanje poklica. Vsekakor je potrebno zagotoviti izvajanje drugostopenjskih študijskih programov, saj prinašajo tudi novo kakovost in znanje za učitelje, kar bo v prihodnje pomembno prispevalo h kakovosti dela v vrtcih in šolah v Sloveniji.
Mnenja študentov
Plačujejo naj ga tisti, ki niso redni študentje, torej tisti, ki rabijo 5 let ali več, da naredijo 1. stopnjo. Tisti, ki redno študirajo (mislim tiste, ki sproti delajo in so prvo stopnjo naredili v tolikšnem času, kot traja študij; ne govorim o rednem ali izrednem študiju), naj imajo študij brezplačen, saj si to zaslužijo s trudom in pridnostjo. Sama študija ne plačujem, saj sem kot redna študentka izpolnila vse pogoje, tj. v roku vse pravočasno zaključila/naredila (vsi izpiti in diploma), in se lahko vpisala brezplačno. Lea K.
Nisem za to, da se bi morala 2. stopnja bolonjskega sistema plačati. Ne plačujem ga, ga pa obiskujem redno. Nina J.
Študija druge stopnje ne plačujem, saj sem vpisana na redni program. Če bi bil tovrsten študij plačljiv, bi postalo izobraževanje na drugi stopnji marsikateremu študentu nedostopno. Neja P.
Plačljivost 2. stopnje bolonjskega sistema se mi zdi primerna za tiste, ki se na to stopnjo vpišejo več kot enkrat. Za tiste, ki obiskujejo 2. stopnjo ob delu. Sama študija ne plačujem, ker sem s študijem nadaljevala takoj po končani prvi stopnji. Nataša P.
Za študij plačujem le vpisnino, ki je na naši fakulteti v primerjavi z drugimi dokaj visoka. Ne zdi pa se mi prav, da bi študij na 2. stopnji postal plačljiv. S prvo stopnjo še ne pridobiš dovolj znanja in izkušenj, s katerimi bi lahko samostojno delal, zato potrebujemo študenti še izobraževanje na drugi stopnji, ki pa ga nekateri najbrž ne bi mogli plačevati, če bi postalo plačljivo. Bernarda K.
Mojca Buh
p.s. Aljažu Gaber, študentski minister za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani, se opravičujem za storjeno škodo pri nenavajanju njegovih informacij v tiskani izdaji revije Študent.
