Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije (sklad) je včeraj objavil Javni razpis za dodelitev štipendij za deficitarne poklice za šolsko leto 2015/2016 (razpis). Kljub vtisu, da bi morali na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) v času nenehnega krčenja sredstev (in posledično pravic) za mlade, nove štipendije sprejeti z navdušenjem, je naše navdušenje na žalost precej omejeno. Tako vsebinski temelji t. i. deficitarnih štipendij, kot tudi sam političen proces sprejema so namreč precej sporni.
Krovni zakon, ki ureja področje štipendiranja, je leta 2013 sprejeti Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1). Čeprav Zštip-1 nalaga sprejem Politike štipendiranja do začetka uporabe zakona (1. 1. 2014), na podlagi česar je nastal tudi pričujoči razpis, se zakonska določba ni realizirala leta 2014. Tako smo priča razpisu z letom in pol zamude. Ob tem je potrebno dodati, da naj bi deficitarne štipendije nadomestile “dodatek za vrsto in področje izobraževanja” k štipendijam. Študenti so tako, kljub zakonski obvezi, zaradi omenjene zamude leta 2014 ostali brez dodatka k štipendiji in brez štipendij za deficitarne poklice. Prva očitna težava je torej, da ministrstvo ne spoštuje lastnih zakonov.
Razlogov za neizvajanje zakonskih določb glede štipendij za deficitarne štipendije je več. Najbolj očiten razlog je varčevanje. Težavno pa je tudi samo definiranje t. i. deficitarnih področij. Očitno se je piscem dokumenta (MDDSZ, sklad in ZRSZ) zalomilo že pri identifikaciji ciljev politike štipendiranja. Zato želimo na ŠOS poudariti, da so temelji, na katerih se je formirala Politika štipendiranja (sami cilji in namen štipendij) precej porozni. Precej nelogičen je tudi postopek, kjer se najprej zakonsko obvežeš razpisati štipendije, naknadno pa jih pričneš definirati in ugotavljati, kaj sploh te štipendije so in komu so namenjene.
Dalje je zavajajoča napoved, da bo “Republika Slovenija za deficitarne poklice letno zagotavljala do 1,2 mio EUR”. To pomeni, da bo sklad vsako leto najpozneje do konca januarja objavil javni razpis za dodelitev do 1.000 štipendij za deficitarne poklice. Napoved zmoti, ne samo zato, ker smo že julija, temveč predvsem zato, ker je 1,2 mio EUR dovolj sredstev za 1.000 štipendij samo v prvem letu. Že leta 2016 bi za 1.000 že podeljenih in 1.000 novih štipendij potrebovali 2,4 mio EUR itd. To v praksi pomeni, da vsako naslednje leto ne bo novih štipendij, ali pa bodo lahko kandidati štipendijo prejeli samo za eno leto in ne celoten čas trajanja izobraževanja.
Ob samem štipendiranju deficitarnih področij je paradoksalno, da država po eni strani strateško subvencionira tiste, ki so težje zaposljivi (nadomestila, usposabljanja, javna dela, subvencije prispevkov delojemalca ipd.), po drugi strani pa bo z deficitarnimi štipendijami subvencionirala tiste, ki so hitro zaposljivi. Kot piše v izhodiščih za pripravo Politike štipendiranja predstavlja “deficitarna štipendija dodatno spodbudo mladim, da se odločajo za izobraževanje za poklice, ki jih na trgu dela primanjkuje in ki so perspektivni glede na usmeritve na področju gospodarskega razvoja“. Predvsem je zapostavljen drugi del definicije, ki se sklicuje na “perspektivnost” in strateško usmeritev države. Izbira je namreč sledila zgolj kriteriju trenutnega pomanjkanja delovne sile, torej interesu delodajalcev. Temu namenu sicer služijo kadrovske štipendije. Namesto ciljnega razvoja posameznika in posledično družbe, se v tem primeru izobraževalne institucije dojema kot tovarne za “načrtovanje in razvoj ljudi za potrebe delodajalca”, tako tudi za potrebe Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, ki sta sodelovali pri oblikovanju Politike štipendiranja. Pri tem v dokumentu ni argumentacije izbire kriterijev ter njihove metodološke smotrnosti. Izhodiščno bi se lahko namreč tudi vprašali: Zakaj imajo delodajalci težave? Ali je smiselno poseganje države s takšno obliko subvencioniranja delodajalcev? Ali obstajajo za to tudi druge rešitve? Ali je to sploh težava in čigava je?
Ne gre samo za argument neprimerne ponudbe na trgu dela in številnih nezapolnjenih delovnih mest, temveč tudi za neprimerno ponudbo teh delovnih mest, zaradi česar določeni poklici niso konkurenčni. Hkrati imamo perspektivno delovno silo, ki pa ne najde dela. Dr. Ignjatović (FDV) tako problem vidi tudi na strani gospodarstva: “Poudarjali smo, da gremo v družbo znanja, ob tem pa smo pozabili na gospodarstvo, ki se ni prilagodilo in je ostalo tradicionalno, industrijsko.“
V tem kontekstu se nam zdi problematično tudi, da so štipendije razpisane samo področje srednjega poklicnega oz. strokovnega izobraževanja.
Smiselno bi bilo torej predvsem sofinanciranje in spodbujanje “poklicev prihodnosti”, po katerih na trgu dela še ni povpraševanja, vendar država pričakuje, da bodo v prihodnosti konkurenčni in pokrivali panoge, ki so v nacionalnem interesu (npr. v skladu s Strategijo razvoja Slovenije in Strategijo pametne specializacije). Spodbujati velja predvsem visokotehnološke poklice in poklice z visoko dodano vrednostjo. Na sekundarni ravni so to torej predvsem podporni poklici za ustvarjanje visoke dodane vrednosti, na terciarni ravni pa tisti, ki bodo služili razvoju in sledili inovativnosti. Gre tudi za poklice, ki so iz tržnega vidika morda nezanimivi, saj služijo razvoju strateških temeljnih (za enkrat) ne-aplikativnih znanj.
Pri tem je potrebno spodbujati visoko stopnjo izobraženosti (ne samo formalno) ter interdisciplinarnost. Delo prihodnosti bo namreč sestavljeno iz mikro-poklicev oziroma množice mikro-karier. Menda bo več kot polovica današnjih študentov v prihodnosti opravljala poklic, ki danes še ne obstaja. Vsekakor pa bi morali slediti sodobnim tehnološkim in družbenim trendom, strategijam razvoja, konkurenčnim prednostim, ideji družbe znanja, itd., ter vsaj z minimalno mero vizije, poguma, strokovnosti, kritičnosti in ambicioznosti preseči zdajšnjo omejeno in liberalno usmerjeno razumevanje namena štipendij za deficitarne poklice.
