Študentsko društvo Iskra, ki že od novembra poziva k spremembi zakona, je vlado še enkrat pozvalo, naj upošteva pripombe študentov in zaposlenih na fakultetah, ki se zavzemajo za brezplačen študij, oziroma naj zakon umakne. Danes bodo na to opozorili ob 15. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani!
Objavljamo poziv, ki so ga pri društvu objavili tudi na njihovi spletni strani:
Študentje in zaposleni na univerzah smo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport že v novembrski javni razpravi opozorili na naše nestrinjanje s predlogom novega Zakona o visokem šolstvu – ZViS-1. Na skoraj vseh fakultetah Univerze v Ljubljani smo organizirali skupščine, na katerih smo študentje kritično analizirali zakon in ga zavrnili v celoti. Kljub pozivom, naj se javna razprava ne zaključi, je ministrstvo nadaljevalo pisanje in usklajevanje predloga zakona – a žal za popolnoma zaprtimi vrati. Tako smo morali študentje sami javno objaviti zadnjo verzijo zakona, ki vsebuje za študente in zaposlene še bolj škodljive določbe kot zakon, predstavljen v javni razpravi. Ministrstvo je pokazalo popolno nezanimanje za mnenja študentov in zaposlenih v visokem šolstvu. Do vseh tistih segmentov, zavoljo katerih naj bi delovali, so minister Pikalo in njegovi podrejeni delovali vzvišeno in arogantno. Zaradi sprenevedanja v javnosti tako glede vsebine zakona kot tudi glede usklajenosti zakona s socialnimi partnerji pozivamo Vlado RS in vse koalicijske stranke, da se opredelijo do problematike, naših predlogov in obravnavajo delo ministrstva. Slednje je privedlo do razlogov za protest proti predlogu novega Zakona o visokem šolstvu. Izvoljenemu ministru namreč študentje in zaposleni ter širša javnost zaradi vsega zgoraj naštetega ne moremo zaupati, da bo opravil delo v korist vseh nas.
Že dandanes fakultete zaradi finančne stiske skušajo breme financiranja na različne načine prenesti na študente. To se odraža v povečevanju izrednega vpisa na račun brezplačnega študija ali pa z drastičnim povečevanjem plačljivih vaj in izpitov. Stanje je neznosno in se moramo z njim soočiti. Pri omenjenih praksah ne gre za nič drugega kot izkoriščanje funkcije izrednega študija za polnjenje univerzitetnih proračunov in ne več samo študij ob delu, kar je izvorni namen izrednega študija. Namesto da bi ministrstvo omenjene procese financializacije študija kritično obravnavalo in jih skušalo odpraviti, jih jemlje za izgovor, da uzakonja nelegitimno vzpostavljeno stanje. Določen segment študentov je že danes prisiljen plačevati šolnino, z izkoriščanjem tega pa ZViS-1 neposredno uvaja mehanizem zaračunavanja šolnine na rednem študiju. Zato se nenehno sprašujemo: kako lahko na ministrstvu trdijo, da njihov zakon ne uvaja šolnin, a se bojijo napisati določbo, da se študentom šolnin ne sme zaračunavati? Zakaj v zakonu piše ravno obratno, da se celo študentom, ki še niso koristili pravice do brezplačnega študija, lahko zaračuna šolnino?
Glede na to, da so podhranjeni javni visokošolski zavodi že v preteklosti iskali načine polnjenja lastnih primanjkljajev s sredstvi študentov, ne moremo pričakovati drugega kot to, da bo zakonska uvedba šolnin povzročila razmah plačljivega rednega študija na 1. in 2. stopnji v kar največji možni meri. Pod novim zakonom bo črpanje denarja od študentov in njihovih družin bistveno olajšano. Izvajanje izrednega študija za visokošolske zavode predstavlja dodaten strošek, saj zahteva dodatno uporabo infrastrukture in opreme ter dodatno pedagoško dejavnost visokošolskih učiteljev. S plačljivim rednim študijem se fakulteta teh težav reši tako, da na predavanje, ki se izvaja v okviru javne službe, vrine še nekaj plačnikov šolnin in profesorju zagotovi nekakšno doplačilo. Slednje je lahko povsem simbolno, s preostalim denarjem pa lahko vodstva polnijo finančne luknje v univerzitetnih proračunih. ZViS-1 je rešitev problema finančne podhranjenosti visokega šolstva našel predvsem v šolninah.
Toda pravico do študija se lahko povsem brez težav zagotovi z zakonom prav vsakemu brezplačno. Omejiti moramo zgolj pravice, izhajajoče iz statusa študenta. Tisti, ki so že doštudirali, oziroma so izgubili pravico do statusa študenta, bi lahko še naprej študirali brezplačno, a zgolj tisti, ki bi ustrezali enakim pogojem kot za današnji brezplačni študij, bi lahko koristili pravice, ki izhajajo iz statusa študenta. O omejitvah državnega proračuna se lahko vedno pogovarjamo, vendar če se financiranje visokega šolstva iz leta v leto viša, ni nobenega razloga, zakaj se ne bi delež plačljivega študija sorazmerno manjšal, dokler ne bo popolnoma odpravljen. V kolikor ministrstvo že uvaja novosti, kot je npr. enotni steber financiranja, naj bo ta namenjen manjšanju plačljivega študija Če se ministrstvo oklepa t.i. enotnega stebra financiranja, naj bo namenjen izključno temu. Minimalno, kar je potrebno zagotoviti nemudoma in brezkompromisno, je en brezplačen študij za vsakogar – torej prepoved zaračunavanja šolnin za prvi študij – a ZViS-1 tega žal ne zagotavlja. Temu je potrebno dodati določilo o možnosti brezplačnega vzporednega in zaporednega vpisa pod pogoji, ki so veljali pred sprejetjem ZUJF, in vsaj v istem obsegu.
Ob napovedanem postopnem večanju financiranja bi od ministrstva tudi pričakovali postopen prehod iz sistema plačljivega doktorskega študija na brezplačni doktorski študij. Torej namesto razmaha popolnoma plačljivega in nekakovostnega doktorskega študija, omejen brezplačen doktorski študij za najboljše študente in mlade raziskovalce.
Zakaj je v zakonu nova kategorija strokovnega sodelavca, ki ima, v primerjavi z danes najbolj obremenjenim asistentom, povečano delovno pedagoško obremenitev za kar 60 %? Ne moremo si predstavljati, kako zelo takšna določba zamaje delovanje univerze. To pomeni dodatno obremenitev za že tako preobremenjene najnižje akademske kadre, na čigar ramena je v veliki meri preneseno tudi delo s strani etabliranih rednih profesorjev. Če si ministrstvo res želi dobrega zakona, ki bo urejal skupnost na univerzi in je ne (bo) dodatno razslojeval, potem nikakor ne moremo razumeti, zakaj ne upošteva našega zelo preprostega konstruktivnega predloga: kategorija strokovnega sodelavca mora biti odstranjena, delovne obremenitve pa se morajo vrniti na čas pred varčevalnimi ukrepi. Plače mladih akademskih kadrov in raziskovalcev ne morejo več biti strošek, ki ga je potrebno krčiti, še posebej ob napovedanem postopnem višanju financiranja za univerze.
Prav tako je potrebno urediti delovne pogoje za zaposlene, ki opravljajo podporne in vzdrževalne dejavnosti. Čistilke in varnostniki so zaposleni preko ene od najbolj izkoriščevalskih oblik, ki jo univerzitetne in državne oblasti že dolga leta dopuščajo. Takšno izkoriščanje bi se moralo z zakonom onemogočiti in najslabše plačanim skupinam zaposlenih na univerzi zagotoviti socialno varnost in osnovno blaginjo.
Sprašujemo se tudi, zakaj minister v javnosti napoveduje rast financiranja visokega šolstva vse tja do povprečja držav OECD, če to nikjer v zakonu ni napisano. V zakonu je napisana rast financiranja skladna z rastjo BDP, kar pomeni, da se financiranje v odstotkih BDP nikoli ne more povečati. V primeru rasti BDP, manjše od 2 %, financiranje visokega šolstva zraste za 2%. Po tej formuli je nujen predpogoj za dvig financiranja visokega šolstva izjemno nizka ali negativna gospodarska rast. Minister pa nikjer v svojih javnih nastopih ni povedal, da bo rast financiranja visokega šolstva odvisna od kolapsa slovenske ekonomije. Da bi po njegovi formuli v 8 letih dosegli povporečje OECD, bi se moral BDP v tem času zmanjšati za tretjino. Če minister želi v 8 letih povečati delež financiranja visokega šolstva vse tja do 2 % BDP, mu lahko pravilno enačbo za takšno rast pomagamo napisati študentje. Zakaj minister zavrača naš predlog, ki bi preprosto linearno zvečal delež financiranja visokega šolstva v BDP do 2 % v osmih letih, navkljub temu, da v medijih in intervjujih nastopa ravno s to napovedjo? Morda pa minister v zakonu raje vidi določbe, katerih posledice lahko predvidi le peščica strokovnjakov, saj je tako širši javnosti onemogočeno jasno razumevanje zakona.
Ministrstvo na prav vsaki zgoraj omenjeni točki ignorira tako strokovno javnost, kot zaposlene, organizirane v sindikate, predvsem pa nas študente. Javnost glede posledic zakona zavaja, predvsem pa laže glede usklajenosti zakona s socialnimi partnerji. Zato še enkrat pozivamo Vlado RS in vse koalicijske stranke, da se soočijo z dejstvi, saj delo enega ministra ni ločeno od dela celotne vlade. Skrajni čas je, da se soočijo tudi z realnostjo širokega nasprotovanja predlaganemu zakonu in tiste, katere naj bi zastopali, tudi upoštevajo.
