Za Klemna ste gotovo že slišali – če še niste, pa zagotovo boste! Je namreč eden tistih perspektivnih in navdušenih ljudi, za katere se zdi, da bodo nekoč – čisto upravičeno – dosegli zvezde..
Ekonomijo si doštudiral v Kanadi, magisterija – dva – pa opravil v Londonu in Parizu. Kaj te je vleklo v tujino? Od kod ta želja po mednarodni karieri?
Ko enkrat pokukaš ven iz domovine, se ti odprejo nova obzorja. Samega sebe in svoje domače okolje razumeš bolje, ker si izpostavljen drugim pogledom. V tujino me ni vlekla kariera. V tujino sem si želel, ker sem čutil, da doma nekaterih svojih potencialov, ki so mi jih sicer priznali, nisem mogel izpolniti. Nekega dne se mi je ponudila možnost oditi v Kanado, in tako se je začelo. Če pa enkrat priložnost dobro izkoristiš, se ti odprejo še druge, nove.
Kakšen je tvoj običajen delovni dan? Predstavljam si, da je vse prej kot rutinski…
V Evropskem parlamentu, predvsem v funkciji svetovalca v največji evropski poslanski skupini, je res vsak dan nekaj posebnega. Le to je gotovo, da delovnik začnemo okrog 8h in da je dolg najmanj 9 ur, včasih pa tudi 14 ur. Med moje naloge spada vse od spremljanja evropskih medijev, obveščanja medijev o dogajanju v Evropskem parlamentu, organizacije tiskovnih konferenc, priprav mednarodnih PR projektov do svetovanja na področju zunanjih zadev EU, priprav opomnikov in včasih govorov za evropske poslance. V tem času pa imam veliko dela tudi povezanega s predsedovanjem Slovenije EU.
Gotovo vsakodnevno spoznavaš zelo zanimive ljudi. Se iz tega uspejo razviti tudi globlja prijateljstva? Koliko imaš sploh prostega časa in koliko se družite Slovenci med seboj? Menda vas je v Bruslju že kar lepo število…
Del življenja in dela, ki je tukaj v Bruslju najbolj zanimiv, je prav gotovo spoznavanje zanimivih, dejavnih, ambicioznih, pogumnih in uspešnih ljudi. In to vseh narodnosti in prepričanj. Kot doma, se tudi tukaj hitro razvijejo prijateljstva s tistimi, s katerimi začutiš nekaj skupnega, ne glede na to, od kod prihajajo. Med mojimi boljšimi prijatelji v Bruslju so tako Američani, Norvežani, Poljaki, Francozi, Čehi, Slovaki, kot Slovenci. Z nekaterimi igramo nogomet in namizni tenis, z drugimi se strinjamo glede vrednot ali si pomagamo pri delu. Sčasoma opažam, da se najbolj trdna prijateljstva razvijejo s tistimi, s katerimi skupaj ustvarjamo. Na podlagi skupnih vrednot za to v kar verjamemo. Sicer pa prostega časa ni veliko in uživamo kar v delu. (smeh) Slovencev pa nas je v Bruslju že čez 600. Imamo tudi nekaj svojih društev, na primer Društvo Franceta Prešerna ter letos ustanovljeni slovenski nogometni klub NK Bruselj. Pred nekaj leti smo s prijatelji postavili tudi internetni forum Bruslov.net, ki služi obveščanju Slovencev o dogodkih v Bruslju.
V Evropskem parlamentu delaš že od samega vstopa Slovenije v EU. Koliko časa si potreboval, da si se zares vživel v bruseljsko in strasbourško sceno? Se je bilo težko navaditi na njun nori ritem?
Res sem imel to srečo, da sem že 2. maja 2004 začel kot asistent pri evropskem poslancu Lojzetu Peterletu. On je cenil moje znanje ekonomije in jezikov, zagnanost in veselje do Slovenije. Kadar trajajo seje do polnoči in zmanjka časa za večerjo, ne moreš biti ravno navdušen. Toda, če si pripravljen delati in se učiti, če te stvar zanima, ti to daje energijo, in bogati dnevi minejo, kot bi mignil. Peterle me je vrgel v vodo in sem plaval – če bi se začel utapljati, bi pač vedel, da to ni zame.
Če bi primerjal življenje v Ljubljani, Londonu, Parizu in Bruslju, bi jih po kakovosti razvrstil – kako?
Osebno mi je najbolj všeč Pariz. Pariz je lepo mesto, kjer se opazi, da so estetske podrobnosti pomembne in te povsod kaj lepega razveseli. Pariz je svetovna prestolnica, toda ne tako dinamična kot London. V Londonu imaš občutek, da se svet vrti okrog tebe, ko zjutraj milijoni ljudi v kravatah in kostimih hitijo na delo. V Londonu na vsakem koraku srečuješ ljudi iz celega sveta, v Bruslju pa predvsem iz vse Evrope. Bruselj ima veliko zelenih površin in lepo majhno mestno središče, z veliko vrstami piva in izvrstne čokolade. Ljubljana pa je moj dom in s tem se nič ne more primerjati.
Kako pa je kaj z življenjskim standardom zaposlenih v institucijah EU? Če bi se recimo nekdo odločil, da si želi po nekaj letih dela v Bruslju v Sloveniji kupiti stanovanje, bi uspel privarčevati dovolj?
Stanovanja so v Sloveniji izredno draga, cena kvadratnega metra stane enako v Ljubljani kot v Bruslju. Po nekaj letih dela si takega zneska ne bi mogel privoščiti. Lahko pa si privoščiš kredit, če enkrat dobiš delo za nedoločen čas – in to veliko pomeni. Na splošno so v Bruslju plače višje, stroški pa tudi. Od vsakega posameznika je odvisno koliko privarčuje – da pa se več kot doma.
Razgledanost in znanje jezikov sta najbrž predpogoj za vsakršno mednarodno obarvano kariero, katere pa so tiste osebnostne lastnosti, ki nekoga naredijo primernega za delo v institucijah EU?
Najbrž komunikativnost kotira kar visoko…
Iznajdljivost, prilagodljivost, delavnost, zanesljivost, odprtost in komunikativnost so po mojem najbolj pomembne. Sicer je odvisno tudi od službe, ampak v funkcijah svetovalca in asistenta so bile te odločilne. Jezikovno in strokovno znanje, ki omogoča hitrejše in boljše razumevanje problematik, pa je seveda predpogoj.
Kaj bi priporočal študentom, ki bi si želeli vstopiti na ta EU vrtiljak dogajanja? Kje naj začnejo, na koga naj se obrnejo? Verjetno je možnosti za staže in zaposlitve po diplomi kar nekaj…
Vsem, ki jih zanima delo v EU, priporočam, da pridejo in pogledajo. Vsaj za mesec do pet, kolikor ponavadi trajajo pripravništva. Ta je najboljši način, da dobiš občutek kako EU sploh deluje. Na internetu obstaja množica podatkov o pripravništvih in službah na institucijah EU ter v neštetih spremljevalnih organizacijah. Mladi smo te podatke zbrali, sistematsko uredili in pred nekaj meseci predstavili v Ljubljani, Mariboru in Kopru, pod pokroviteljstvom evropskega poslanca Lojzeta Peterleta. Dokument je še vedno na njegovi spletni strani, lahko pa se obrnete tudi name (klemen.zumer@europarl.europa.eu) in vam ga pošljem.
Kateri profili diplomantov pa so najbolj iskani v institucijah EU? So to pretežno le pravniki, ekonomisti, prevajalci in tolmači, ali je veliko mest tudi za druge?
Službo lahko v EU dobi kdorkoli z visoko ali univerzitetno izobrazbo in z dobrim znanjem, poleg slovenskega, tudi vsaj enega tujega jezika izmed angleščine, nemščine in francoščine. Več mest je namenjenih profilom, ki jih omenjaš, in zanje so razpisani posebni “konkurji”, to so kvalifikacijski testi za delo za nedoločen čas v institucijah EU.
Vsaka država članica EU ima predvideno določeno kvoto svojih EU uradnikov, ki je sorazmerna z velikostjo prebivalstva te države. Slovenske kvote v institucijah še niso izpolnjene!
Kako težak pa je concours? Kaj vse obsega in koliko časa si se ti pripravljal nanj?
Konkurjev je več vrst, odvisno od tega, za katero mesto se prijavljaš. Ponavadi so sestavljeni iz šestih delov. Začnejo se z obkroževalnimi vprašanji o evropski geografiji, zgodovini in kulturi, ter institucijah EU; sledi pa preverjanje matematičnih in jezikovnih sposobnosti. V nadaljevanju se preverja bolj specialistično znanje, npr. na področju makro ali mikro ekonomije, prava, politike, ipd. Navadno se konkur konča z ustnim izpitom. V mojem primeru je bil pogoj znanje dveh tujih jezikov poleg slovenščine in tako me je 6 članov komisije spraševalo vprašanja o EU v treh jezikih. Ker sem se sam že v pisarni Lojzeta Peterleta veliko naučil, mi priprave niso vzele toliko časa, kot komu drugemu – le nekaj tednov. Prav zato priporočam pripravništvo!
V enem od intervjujev si dejal, da si se odločil za delo v Evropskem parlamentu, ker te je od nekdaj zanimala ideja Evrope. Kako Unijo vidiš danes, po skoraj štirih letih službovanja v Bruslju?
EU me navdušuje kot izredno pametna in koristna poteza “očetov Evrope”, ki so razumeli, kako pomembno je bilo po stoletjih vojn zagotoviti mir na tem kontinentu. Gre za zelo praktičen projekt, osnovan na sodelovanju in iskanju kompromisov brez izgube raznolike kulture vsakega naroda. To pa ni lahko delo in zahteva politično odličnost. Evropa se še vedno oblikuje in od današnjih generacij, tudi od tebe in mene, je odvisno, kako in v kaj se bo razvila.
Kaj pa najbolj nepozaben trenutek, odkar delaš v EP?
Nikoli ne bom pozabil klica Lojzeta Peterleta iz Kirgizije na velikonočno soboto, v katerem me je prosil, naj v desetih minutah najdem mobi številko Javierja Solane, visokega predstavnika EU za zunanjo politiko. V Kirgziji se je namreč zgodila demokratična revolucija, ki jo je v imenu OVSE urejal Peterle, takrat edini Zahodni politik v državi. Prek mobitela mi je sedem ljudi v petih državah pomagalo iskati številko in v enajsti minuti je Peterle prejel moj SMS z mobi številko Solane. Solana je bil takrat na praznovanju v Madridu, a je kmalu za tem pozval Kirgizijo in svet k umiritvi razmer.
In za konec še tvoji načrti za prihodnost? Nameravaš ostati v Bruslju ali se ponovno kam seliš, novim zmagam naproti?
Tudi Bruselj odpira vrata naprej. Rad bi najbolje udejanjil svoje talente in se še naprej osebno in profesionalno razvijal. Želim si, da bi bilo to mogoče doma…
Martina Srblin
