Nekje v osnovni šoli se večini zgodi, da se nam zgodba o ˝in srečno sta živela do konca svojih dni˝ malo poruši saj se zavemo, da je scenarijev, ki jih živijo odrasli več kot pa samo ta iz pravljic. Vidimo svoje starše, kako se prepirajo, mogoče celo ločijo, ali pa še slabše, ostanejo v zvezi in trpinčijo drug drugega. V obupnem poskusu obdržati družino skupaj, se veliko ljudi obnaša grdo, drugače kot bi si želeli. Takrat se odločimo, da mi že ne bom taki.
Zagotavljam vam, da so se to pred vami odločili tudi vaši starši. Raziskave kažejo, da 90% ljudi, ki so bili posiljeni kot otroci kasneje, v odrasli dobi, posiljuje dalje in ta statistika velja tudi za partnerstva. Če smo odraščali v družini, kjer se starša nista cenila, ljubila in spoštovala ali pa enega partnerja preprosto ni bilo, imamo 90% možnosti, da tudi mi ne bomo ustvarili zakona, v katerem bi lahko drug drugega ravzvajala, podpirala, dolgoročno gojila skupne interese in se preprosto imela rada. Konec koncev, koliko zares dobrih parov pa v resnici poznate?
Zakaj je ustvariti čudovito partnerstvo, v katerem drug drugega izpolnjujeva in se imava preprosto rada, tako težko? Eden izmed razlogov je ˝življenje˝, ki se zgodi in povzroči, da si na ˝happily ever after˝ navlečemo vse žive filtre – rožnato obarvana očala, jim tudi pravimo. Kako to izgleda?
Kot malčica sem naivna, verjamem da je svet lep in da se imamo ljudje radi. Nekje pri petih letih prvič zavestno opazim, da se starša včasih nimata rada in da se odrasli tu in tam prepirajo in drug do drugega grdo obnašajo. Mami pravi, da je oči nemaren pacek, ki ne pospravlja za sabo in da nanj ne more računati. Ne vem sicer kaj to pomeni, vendar se ne sliši preveč dobro.
Pri osmih se prvič zaljubim in najlepšemu fantu na svetu povem, da ga imam rada. On me pogleda, nagrbanči obraz in reče ˝fuj, jaz te že nimam rad˝ in odkoraka stran… Šok. Kaj pa zdaj? Pri teh letih že znam razmišljati zato skušam najti za njegovo obnašanje ustrezno razlago. Mogoče pa nisem dovolj lepa, mogoče me nihče nima rad, rekel je fuj, mogoče pa sem umazana…. Tako se ustvarijo prva rožnata očala skozi katera sedaj doživljamo svet. Če sem se odločila, da nisem dovolj dobra in me itak nihče nikoli ne bo imel zares rad, iščem za to sedaj dokaze. Vsaka zavrnitev, vsako neupoštevanje, vsaka slaba ocena v šoli in vsak nepremišljen in neumestno usmerjen komentar mojih prijateljic ali sošolcev mi to prepričanje še potrdi.
Potem v srednji šoli hormoni naredijo svoje in ponovno se zaljubim. Tokrat imam srečo, saj sem fantu tudi jaz všeč. Skrbno pazim, da ne bom naredila kakšne napake, saj vem, da je veliko tveganje, da moj fant ugotovi, da nisem dovolj dobra zanj. Skušam mu ustreči, skušam ga na vse načine zadovoljiti, tudi kadar mi v odnosu kaj ne paše, rajši molčim in ne rečem nič. Ko mi čez 3 mesece prijateljica pove, da ga je videla z drugo se mi spet potrdi moj filter skozi katerega gledam svet – nihče me ne bo nikoli zares imel rad. Prizadeta sem, razmišljam kako sploh naj preživim to izgubo. In ne samo izgubo..izdajstvo. Moški kateremu sem zaupala mi je lagal in me prevaral. Odločim se, da moškim ne morem več zaupati. Sedaj imam že dvoje očal in sicer, nisem dovolj dobra in moškim ne morem zaupati. V naslednjo zvezo stopim prepričana, da vse že ne more iti gladko, saj moškim ne gre zaupati in ves čas čakam, da me bo spet razočaral.
Na faksu srečam fanta, ki sicer ni princ na belem konju, ampak zgleda kot nekdo, ki mu lahko zaupam, kar je super, ker zgodbe, ki se mi je zgodila v srednji šoli definitivno ne mislim ponavljati. Na srečo ta fant tudi ni preveč poseben, tako da filter, da nisem dovolj dobra ne pride tako zelo do izraza, pa še možnosti, da bi mi ga spet speljala kakšna druga, so znatno manjše kot pa če bi imela enega lepotca, ki blesti in za njim vzdihuje cel faks. Vesela sem, da imam nekoga, s katerim lahko delim svoje življenje in nekako nama uspeva, da se imava kar kul. Verjamem, da nama bo uspelo ostati skupaj do konca in da si bova nekje po poti ustvarila lepo družinico in potem bo itak vse vredu.
Seveda lahko sklepate kako bo na dolgi rok šlo tole partnerstvo, sploh glede na to, da sem si dodatne filtre ustvarila tudi v družini in v šoli in da se ti potem prištejejo k mojim ljubezenskim. Življenje postaja bolj in bolj trdo, borba za lastno vrednot pa vedno bolj napeta. Vzemite si enkrat čas in se iskreno pogovorite z odraslo osebo, staro 60 ali 70 let. Vprašajte jih kaj mislijo o tem, da je možno najti nekoga in z njim ustvariti ljubeč partnerski odnos na dolgi rok (in koliko ljudi, ki jim je to uspelo dejansko poznajo). Če najdete nekoga, ki pri teh letih v to možnost še verjame, ste imeli veliko srečo. Večina jih namreč misli, da je to iluzija, rezervirana samo za mlade, ki še nimajo izkušenj, torej za vas.
Je potemtakem situacija brezupna? Se je najbolje vdati dejstvu, da odlično dušno partnerstvo ni mogoče in skušati najbolje, kolikor se da, preživeti s tem kar imamo?
Verjamem, da so naša življenja lahko veliko bolj zanimiva kot pa scenarij, ki sem ga opisala in se bo zgodil, če bomo živeli brez osebnostnega razvoja in brez sebe… tistega sebe, ki nima filtrov, tistega sebe, ki si dovoli, da v življenju zapleše na vlaku in se požvižga na to kaj si bo kdo mislil, tistega sebe ki z užitkom skoči v lužo in tvega, da se bo zaradi mokrote, ki prekriva celo njegovo telo prehladil, tistega sebe, ki je kljub temu, da je bil ranjen že petkrat sposoben in priprvljen prvi reči rada te imam, tistega sebe, ki diha s polnimi pljuči in reče ne strahu tudi pri sedemdesetih.
Ob prvi obletnici 9.11 sem slišala čudovito izpoved človeka, ki je moral takrat potovati z letalom (najbrž se spomnite, da so nekateri skrajneži grozili, da bodo ob prvi obletnici ponovili napad). Takole je rekel: ˝Zavračam strah! Ne bom se bal! In če me ubijejo, bom stopil pred Boga in zahteval čisto novo telo. Potem bom prišel nazaj na Zemljo in bom spet rekel ˝Zavračam strah! Ne bom se bal!˝. Strah je namreč tisti, ki nam preprečuje, da bi zares živeli. Filtri so tisti, ki nam preprečujejo, da bi sebe in druge ljudi videli kot vredne, vredne ljubezni, spoštovanja, zaupanja, vredne tega da jih imamo radi. Da imamo zares radi sebe. Da si upamo biti mi. Točno takšni kot smo. Klinc gleda, če nismo popolni 😉
Zakaj toliko govorimo strahu? Zato, ker verjamem, da smo, kar se tiče partnerskih odnosov, trenutno na prelomnici. Staro več ne deluje, to so nam zelo lepo pokazali že naši starši, novega modela partnerstva pa še nismo ustvarili, oziroma tisti modeli, ki trenutno obstajajo še niso zares preizkušeni. Ne preostane nam torej drugega, kot da smo pionirji, da tvegamo novo, da poskusimo. Vsi vodilni raziskovalci človeške psihe se strinjajo, da je kvalitetno partnerstvo najbolje pričeti graditi pri sebi, saj naše rane in prepričanja, ki jih imamo o svetu v naša življenja vlečejo partnerje, ki nam bodo ta prepričanja in rane potrdili (in odprli). Odlična knjiga, ki jo priporočam vsem, ki vas o tem zanima več je Najina Ljubezen (avtor Harwille Hendrix).
Kaj torej lahko naredimo za to, da bomo filtre prepoznali in odpravili, da si bomo dali šanso, da smo živi in da nam sijejo oči? Najprej jih moramo seveda ozavestiti. Pogosto se namreč zgodi, da smo si jih umislili že zelo zgodaj in se sploh več ne spomnimo, da je bilo včasih drugače, da smo razmišljali drugače, da smo verjeli, da je svet naš in da nas imajo starši, učitelji in vsi ostali, ki jih srečamo, radi, da je vse mogoče. Zato je lahko že samo ozaveščanje proces podoben iskanju igle v kopici sena. Večkrat nam jih lahko povedo prijatelji ali ljudje v skupini s katero se srečujemo. Obstajajo pa tudi postopki in tečaji, ki nas naučijo odkrivanja filtrov. Ko jih odkrijemo je njihova odprava kar zabaven proces, pogosto podoben herojskemu pohodu skozi džunglo, v kateri se skrivajo različne neznane, hitre in gibke živali, ki nas lahko kadarkoli napadejo in pa rastline za katere ni jasno ali nas bodo pojedle ali samo ožgale po koži ;). Biti moramo vzdržljivi zaupati moramo džungli ter intuiciji in predvsem vztrajati na pohodu. Na koncu smo na srečo nagrajeni, tako da se splača.
Nazaj k partnerskim odnosom. Če je torej res to, kar pravi statistika, torej da imamo 90% možnosti, da bomo ponovili napake naših staršev in jim dodali še nekaj svojih, predlagam, da se dela na sebi lotimo takoj, glede na to kako fino se imajo naši starši najboljše, da že včeraj ;).
Katherine Woodward Thomas v svoji čudoviti knjigi Calling in ˝the One˝ pravi, da je naš partnerski odnos lahko uspešen samo toliko, kolikor imamo s sabo in z okolico zgrajen zdrav odnos˝, zato se zdravljenje odnosov prične z zdravljenjem sebe. Če ste torej trenutno samski, je vlaganje v lasten razvoj in lastno vrednost zelo dobra in veliko bolj koristna alternativa temu, da se počutite osamljene, zavržene, neljubljene in razočarane. S tem boste naredili tudi premik k temu, da bo vaše naslednje partnerstvo lahko zares zadovoljujoče. V Ubrani dvorani že nekaj časa potekajo programi ˝Priprava na partnerstvo˝v katerih delamo ˝ustvarjalno delo doma˝ po zgoraj omenjeni knjigi, tedensko pa se na dvournih delavnicah srečujemo in pogovarjamo temah, ki lahko vaše partnersko življenje ponesejo na naslednji nivo. Delavnice so v osnovi namenjene samskim, vendar pa imamo vedno zraven tudi ljudi, ki so že v zvezah za katere verjamejo, da so lahko še boljše.
V prijetnem in zaupnem vzdušju se pogovarjamo o tem:
– kaj lahko vi naredite, da bo vaš naslednji odnos ljubeč in izpopolnjujoč,
– katere so naše otroške rane, katerih se zares zavedamo samo majhen odstotek, pa vendar vsi vodilni svetovalci za partnerske odnose prisegajo, da izredno vplivajo na to, katerega partnerja bomo izbrali in kakšna bo kvaliteta najinega odnosa,
– kako postaviti svoje podporno okolje na način, ki bo podpiral najino zvezo in jo razbremenjeval,
– kako nas stvari, ki jih nismo nikoli odpustili energijsko vežejo v preteklosti in, ker obstajajo v našem energijskem polju, v prihodnosti privlačijo podobne (torej ne preveč zaželene) okoliščine. O tem kako odpustiti, kdaj sploh odpustiti in komu vse odpustiti,
– kako postaviti vizijo partnerstva in kako se izogniti dolgim seznamom zahtev, ki jih imamo za partnerja (za tiste pač, ki se nam jih ne da pisati),
– ali je smiselno biti ranljiv v odnosu in zakaj to pozitivno vpliva na partnerski odnos ter kaj narediti s sramom, željo po popolnosti in vso ostalo navlako, ki jo vlačimo s sabo,
– kaj so naši resnični motivatorji za kreacijo partnerskega odnosa,
– kako voditi dolgoročne projekte (čeprav boste nekateri nagrbančili čelo in se ob tem, ko govorim o partnerskem odnosu kot o dolgoročnem ˝projektu ˝namrdnili), da bodo postali in ostali uspešni,
– in še marsikaj;)
Ne glede na to ali ste trenutno samski ali pa ste v odnosu z drugo čudovito osebo, s katero veste, da bi se lahko imeli še boljše, vas vabim, da se nam pridružite na 8 tedenskem programu. Kot dodatek k programu organiziramo občasno tudi celodnevne delavnice ˝Postavitev partnerstva˝ v katerih po metodi postavite družine pogledamo katere s tiste ˝družinske pajčevine˝, torej naučeni ali podedovani vzorci obnašanja, prepričanja in energijske blokade, ki nam onemogočajo, da bi v parterstvu res lahko svobodno zadihali.
Če želite o programih prebrati več, vas vabimo, da obiščete našo spletno stran https://pripravanapartnerstvo.wordpress.com/ ali nam pošljete email na drustvosijaj@gmail.com
Vesna Juvan, predsednica društva Sijaj (društvo za harmonijo življenja)
