Ker spet zadnji hip opravljam obljubljeno, vlečem ideje izza nohtov. Pri tem mi seveda nič ne pomagajo spletne distrakcije, utripanje modnih blogov in novih zvenečih ‘releasov’. Komunikacija – to je tema.
Mhm. Kaj pa koncentracija? O tem imam še preveč za povedati, saj mi je eksplicitno manjka. In potem se spomnim na ‘Everybody is free to wear sunscreen’* …
In kakšno vezo ima to s komunikacijo? Predstavljaj si scenarij: zbudi te kisel dež, nato se namrščeni voznik avtobusa s težkim stopalom repenči ravno na dan, ko si želiš, da bi ga prespal. Zamudiš jutranji sestanek in na mizo ti kot padalci pristajajo projekti, popolnoma nepovezani in jokajoči za novimi idejami in predlogi. Nato med prijaznim kimanjem nadrejenih, da se potrudiš še bolj in bolj in vedno bolj, skoraj izbruhneš v jok in si za vsako profesorjevo opazko nad nastajajočim diplomskim delom popolnoma nerazpoložen. In ko že zamujaš z oddajo prispevkov in se e-naslov šibi pod težo neprebranih mailov, … moraš biti še vedno naravnan na ‘creative mode on’.**
Kadar žongliraš med delom, faksom in vsakodnevnim sobivanjem, te zaradi (neustreznega) tempa nekje slej ko prej zmanjka. A to se ti ne sme zgoditi pri rojevanju novih genialnosti, ker so te donosne na finančni in/ali družbenokoristni ravni. Niso pa neomejene. Zato sem začela s primerom čistega ‘zegna’. Gre za verjetno vsem poznan radijski hit iz 90′, ki je nastal na podlagi eseja, objavljenega leta 1997 v Chicago Tribune pod naslovom ‘Advice, like youth, probably just wasted on the young’.*** Objavila ga je Mary Schmich kot namišljen govor, ki bi ga prebrala novopečenim diplomantom. Njena kolumna je kmalu postala urbani mit, saj so ji očitali kopiranje, med drugim tudi pesmi Desiderata iz leta 1927.
Besedilo kolumne je leta 1998 po (ne)sreči prišlo v roke avstralskemu režiserju Bazu Luhrmannu (Romeo & Juliet, Moulin Rouge), ki je z remiksom besedila in takratne popularne skladbe Everybody is free to feel good uspel ustvariti svetovni hit. Pesem je dobila številne predelave in ostala aktualna do danes. Kot zanimivost, predvajajo jo tudi na vsaki podelitvi diplom na Fakulteti za elektro inžiniring v Zagrebu. Nastala je čisto z nekaj sreče in s poigravanjem. In četudi na trenutke zveni kot priročnik za samopomoč, je pristna in sporoča, da bodimo zmerni.
Še vedno, kaj ima to opraviti s komunikacijo? Ne dosti in čisto vse. Naš sleherni gib sporoča, sprašuje, opozarja. Vsaka misel proizvaja spremembe, odnose. Vsak pomežik umika poglede ali pospešuje srčne utripe. Živimo lahko tako ali drugače. Pod pritiskom ali zmerno. Delaj, študiraj, mreži se, pridobivaj izkušnje, oblizni kakšno zadnjico, delaj zapiske, išči informacije in še in še in še … Kadar bi si najraje iztaknila kabel za napajanje ali se vsaj za nekaj ur pretvarjala, da ne živim v cyber space-u, ker si ne morem priti na jasno, kaj je v življenju bolj pomembno, se spomnim, da še najbolj odporno sivino popestri malo voščenke. Razmišljaj. Uporabljaj zdrav razum. Zaupaj svoji presoji. Sestavljaj. Dihaj. Raziskuj. Bodi zmeren. Sanjaj. Nosi kremo za sončenje. Hrani ustvarjalnost.
Če pa ti ustvarjalnosti zmanjka, poglej na spletne strani www.adage.com, www.prdaily.com, www.adweek.com, www.youtube.com, www.ragan.com, www.adsoftheworld.com, www.tumblr.com in seveda www.mojpiar.com.
Sabrina Železnik,
članica Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi
* Vsi imajo pravico, da nosijo kremo za sončenje
** Vključena ustvarjalnost
*** Nasvet je, tako kot mladost, pri mladih verjetno izgubljen
