Dr. Lydia Mihelič Pulsipher. Zanimiva ženska, čudovita oseba. Geografinja in profesorica iz Knoxvillea v ameriški zvezni državi Tennessee. Raziskovalka, ki je dolga leta dihala s Karibskimi otoki. Američanka slovenskih korenin, ki so se ji uresničile življenjske sanje, ko je prišla za en semester živet in delat v Slovenijo. V Koper. Te dni odhaja. Pravi, da je bilo vznemirljivo in nepozabno. In njeni študentje na FHŠ, ki jih je ideja pouka v angleščini s tujo profesorico sprva šokirala, se zdaj povsem strinjajo z njo …
Predavali ste šestdesetim slovenskim študentom prvega letnika geografije. Kako so vas sprejeli? To je bilo prvič, da se je na Univerzi na Primorskem nek predmet v celoti izvajal v angleškem jeziku …
Tako je. Dobro smo se ujeli, čeprav so bili na začetku vsi po vrsti naravnost šokirani, da bodo imeli predavanja v angleškem jeziku. Bili so nekakšni poskusni zajčki, nihče jim ni povedal, kaj jih čaka. Kar je sicer dobro, saj bi se v nasprotnem primeru verjetno malokdo prijavil za ta projekt. Zdaj, ko je vse mimo, pa študentje ugotavljajo, da jim sploh ni bilo težko slediti razlagi, in so prav ponosni nase. Ta izkušnja je nedvomno zelo koristila njihovi samozavesti in sedaj bi si morda že bolj upali na kakšno mednarodno izmenjavo. Edina pripomba, ki jo imam – in to sem jim seveda tudi povedala, je ta, da premalo diskutirajo, premalo se vključujejo v debato. Strah jih je, kaj si bodo drugi mislili o njihovem mnenju, o njihovem znanju angleščine. Ko sem jih razdelila v manjše skupine po pet, šest študentov, pa so se končno le razgovorili. Tudi ameriški študentje, vsaj tisti v Tennesseeju, niso pretirano navdušeni nad aktivnim sodelovanjem pri urah, ampak po kakšnem tednu jih molčečnost vendarle mine. Pa jih je v predavalnici dvesto! Slovenci ste malo trši oreh …
Kaj pa sam način poučevanja? Ste ga morali kaj prilagoditi, opažate razlike v primerjavi s svojim pedagoškim delom doma?
Pravzaprav ne, le sistem je malo drugačen. Pri nas denimo nimamo vaj – zanje ni ne zadostnega prostora, ne zadostnega kadra. Žal mi je, da sem šele proti koncu semestra tukaj ugotovila, kako bi lahko izkoristila vaje. Svojemu asistentu bi lahko zaupala veliko več dela. Sicer so pa edine razlike, ki jih opažam, tehnološke narave. FHŠ je tehnološko dobro opremljena, vendar takšnih testiranj, kakršnih sem vajena doma, tu nisem mogla izvajati.
Po vas se pretaka tudi slovenska kri. Vas je ta pripeljala v Koper ali je temu botroval kakšen poseben splet okoliščin?
Prvič sem v Slovenijo pripotovala z očetom že kot najstnica, in se kasneje sem z nekaj premori tudi veliko vračala. Ko so moje in moževo raziskovanje opazili v Smithsonianu in sva imela tam razstavo, sem na povabilo ljubljanskih antropologov imela nekaj predavanj v Ljubljani. Tam sem spoznala nekaj slovenskih geografov, ki so me želeli privabiti za gostujočo predavateljico, vendar se takrat zaradi prezasedenosti vabilu nisem mogla odzvati. Potem pa sem se upokojila, oni so se preselili na Obalo, in tako sem pristala v Kopru.
35 let sta vsako poletje in veliko praznikov kot raziskovalka preživeli na Karibskih otokih. Menda opažate določene podobnosti med Karibi in Slovenijo?
Res je, in v geografski publikaciji Anales nameravam kmalu objaviti članek oziroma esej na to temo. Primorska, z deli hrvaške in italijanske Istre, še danes čuti posledice imperializma, podobno kot Karibi. Multikulturalizem, mozaik ljudi, mešanica jezikov – vse to zaznamuje obe področji. Skupna jima je celo ekonomija, saj bosta morali majhni, kot sta, najti možgansko povezavo s svetom. Podobnost med Karibi in Primorsko pa vidim tudi v tem, da prebivalstvo precej potuje, oziroma, je dobro umeščeno v prostor. Ljudje s Karibov ogromno potujejo. Celo starka, ki jo srečaš v gozdu, in se ti zdi preveč uboga, da bi kamorkoli šla, je najverjetneje prepotovala svet. Varčujejo in grejo. Ali pa si v tujini poiščejo službo. Če stojiš na vogalu in razumeš kreolsko, slišiš voznike taksijev, kako se med pavzami pomenkujejo o situaciji v Iraku, Pakistanu, Indoneziji … Res so svetovljani.
Kaj pa vam je bilo v Sloveniji najbolj in kaj najmanj všeč?
Nekoliko problematična se mi je zazdela tukajšnja medsebojna komunikacija. Ljudje na cesti ne vzpostavljajo očesnega stika, kar se mi zdi skrajno nenavadno. Prvi vtis torej ni preveč prijateljski. Mislim, da mi je bilo to še najmanj všeč. Po drugi strani pa ste Slovenci izredno topli in prijateljski. Spoznala sem čudovite ljudi. Samo pač ne na cesti …
Kaj pa bi svetovali našim študentom, zdaj, ko se vračate v ZDA?
Svetovala bi jim, naj potujejo. Naj gredo. Ni pomembno kam, samo, da gredo proč od doma in tam ostanejo dovolj dolgo, da prebolijo domotožje in začnejo uživati v novem okolju. Ker ti to dejansko spremeni življenje. Vsaj za tri mesece naj odidejo v tujino, še bolj pa priporočam kar celo leto. Ali več, če je izvedljivo. In več krajev, če je izvedljivo. Naj se oddaljijo od svoje regije, naj izberejo Španijo, Severno Evropo, Rusijo, JV Azijo, Afriko, Tunizijo, Ameriko … Nekaj drugačnega, skratka. Ker bodo šele tam bolje spoznali sebe in svet in se naučili prilagajanja na spremembe in različne okoliščine. Dandanes moramo biti vsi svetovljani; koncept državljanstva je postal preozek.
Martina Srblin
