Ko se znajdemo pred izpitom, je naše glavno vprašanje in največja skrb, kako študirati, da bomo od učenja čim več odnesli in se čim več naučili? K temu pripomorejo aktivne učne metode.
Zelo pomembno je, če se za začetek dobro poznamo. To pomeni, da vemo, kakšen tip učečega človeka smo (slušni, vidni, kinestetični, …). Seveda pa v nobenem primeru ne gre brez lastnega dela oz. lastnega vložka. Če smo slušni tip, to pomeni, da si nekaj najbolj zapomnimo, ko profesor predava, zato ga je potrebno dobro poslušati. Če smo vidni tip, je potrebno, da profesor ob razlagi ponazori stvari tudi s slikovnim, grafičnim in drugim materialom, mi pa ga potem vključujemo v nadgrajevanje znanja. Ker pa smo ljudje običajno kar vse hkrati, je potrebno snov, ki smo jo slišali, tudi nekako zapisati, ponavljati in obnavljati.
Pri učenju gradiva si lahko torej pomagamo tudi z raznimi aktivnimi metodami
– delanje zapiskov;
– podčrtovanje (Možgani si zapomnijo tisto, v kar vložimo več energije, in podčrtovanje zahteva najprej pregled snovi, ločitev pomembnega od nepomembnega, nato pa koordinacijo in gib rok. S to aktivno metodo možgani rabijo več dela, da procesirajo barve, in si zato podčrtano lažje zapomnimo.);
– risanje miselnih vzorcev;
– glasno branje besedila (Je počasnejše, a možgani znova porabijo več energije, ker procesirajo vidni, slušni, pa tudi motorični (glasilke, ustnice) del. Ta metoda je najučinkovitejša predvsem s kombinacijo podčrtovanja itd.);
– poglobljeno oz. samostojno razmišljenje o tem, kako bi lahko snov uporabili v življenju ter pri poklicu;
– diskutiranje s prijatelji;
– razporeditev snovi v tabele ipd.
Načini zapiskov so odvisni od vsakega posameznika, kakršen način posamezniku najbolj ustreza, običajno so to različno oblikovane tabelske slike, miselni vzorci, skrajšani zapisi v obliki opornih točk, alinej ali pa celo skrčena obnova, lahko pa vse skupaj temelji zgolj na primeru nalog. Nekaterim zadostuje samo zapis in predavanja, ki jih je ponudil profesor, drugi pa snov še nadgradijo in jo ponovno predelajo s pomočjo strokovne literature. Vendar se pri tem nikakor ne učimo na pamet in ne prepisujemo dobesedno iz knjig, saj so le-te polne tujk in imamo lahko problem pri razumevanju, zato si pri tem pomagamo s priročniki, da si razjasnimo nerazumljene pojme. Pri povezovanju pojmov si lahko pomagamo tudi tako, da ustvarjamo asociacije in si s tem pomagamo priklicati v spomin naučeno snov.
Res, da tovrstno učenje vzame veliko časa, vendar se naložba dolgoročno splača, saj se tako učimo za dlje časa in ne samo za izpit. V zadnji fazi pa sledita še utrjevanje in ponavljanje, saj s tem naučena snov dlje časa ostane v spominu.
Sanda Gajsar
