Kiparstvo

Študij kiparstva je od ustanovitve ena od temeljnih disciplin, ki se poučujejo na ALUO. Od svojih začetkov je študij na Oddelku za kiparstvo doživljal modifikacije, prilagajanja in lahko rečemo tudi velike spremembe. Slovensko kiparstvo je v svoji tradiciji bilo najprej vezano na evropski in kasneje na širši svetovni umetniški prostor, tako so tudi perspektive in prihodnost danes nujno povezane z globalnim umetniškim kontekstom. Njegovo prihodnost vidimo v tesni – vendar ustvarjalni in kritični – komunikaciji in povezanosti z razvojem kiparstva na sploh in v kombinaciji strokovnega in teoretičnega znanja ter praktične usposobljenosti umetnika – kiparja. Kiparstvo je ena izmed smeri umetnosti, ki v svoji osnovi izhaja iz tradicionalnega, rokodelskega obvladovanja materialov in tehnik, vendar je bilo že v preteklosti kot tudi danes interdisciplinarno in idejno vpeto v sočasna dogajanja v drugih umetnostih in humanističnih znanostih, zato se na podlagi ateljejskih, teoretičnih in strokovnih znanjih omogoči pridobitev primernega in relevantnega znanja.

Današnjemu kiparju tako ne zadostuje le tehnika, torej fizična materializacija, neposredna realizacija mimetičnih ali vizualno likovnih zamisli z obvladovanjem temeljnih tehnik, saj je sodobno kiparstvo vse bolj kompleksno. Zahteva obvladovanje in povezovanje različnih konceptualnih in tehničnih procesov kipa ter tudi analizo in sintezo sodobnih pozicij in novih medijev v umetniški produkciji. Zato je predlagan študij kiparstva na prvi stopnji interdisciplinaren študij, s ciljem oblikovati široko in razgledano osebnost, ki v procesu ustvarjanja in razvijanja kipa, torej umetniškega dela, razume, združuje in povezuje široko teoretsko znanje in vedenje, spoznava in kombinira idejne/konceptualne in praktične/materialne/tehnične postopke. Spoznavanje preteklega in sodobnega ter razvijanje lastnega kiparskega jezika navaja študente k študijski radovednosti in analizi, kontekstualizaciji in raziskovanju ter odkrivanju novih vsebin, oblik in postopkov. Študent se sočasno na teoretski, formalni, materialni in konceptualni ravni sooča z kompleksno povezanostjo fizičnih, materialnih, vsebinskih, oblikovnih, ontoloških in domišljijsko/imaginarnih plasti in družbenih pogojev kiparske oblike in njegove percepcije, ki v vsej zgodovini človeške civilizacije niha med dvema dihotomijama: med umskim in fizičnim delom, ter med kognitivnim in imaginarnim, torej posnemanjem realnega, resničnega in upodobitvijo skritega, nevidnega sveta. Človekovo osebno izkustvo je tu temeljno, vendar je nujno postavljeno v družbeni kontekst in njegovo merilo v odnosu do kipa in hkrati do realnega in/ali družbenega in medijskega prostora. Nenazadnje se študenta v njegovem individualnem delu nenehno spodbuja k refleksiji in raziskavi, eksperimentu in razvoju kiparskih oblik in postopkov preko obstoječih rešitev in konvencij.