Nova raziskava Univerze v Sheffieldu ponuja osupljiv vpogled v naravo črnih lukenj, ki bi lahko korenito spremenil naše razumevanje vesolja. Po tej teoriji črne luknje niso le končne točke materije in časa, ampak bi lahko prešle v tako imenovane bele luknje, ki bi snov in celo čas izmetavale nazaj v vesolje.

Prelomna odkritja in vpliv na razumevanje vesolja

Črne luknje že desetletja burijo domišljijo znanstvenikov in ljubiteljev vesolja. Po Einsteinovi teoriji splošne relativnosti je to prostor, kjer je gravitacija tako močna, da ji ne more ubežati niti svetloba. V središču črne luknje naj bi bila singularnost – točka, kjer je snov izjemno stisnjena in kjer naše trenutno razumevanje fizike odpove.

Raziskava, objavljena v prestižni reviji Physical Review Letters, poudarja, da bi kvantna mehanika lahko spremenila naš pogled na singularnost. Namesto da bi predstavljala konec prostora in časa, bi lahko pomenila prehod v novo fazo – v belo luknjo. Ta hipoteza temelji na kvantnih fluktuacijah, majhnih in kratkotrajnih spremembah energije prostora, ki bi lahko omogočile prehod snovi skozi singularnost in njen ponovni izbruh v vesolje.

Bela luknja – nasprotje črne luknje?

Koncept belih lukenj ni nov, a nova študija ponuja konkretnejšo razlago njihovega nastanka. Medtem ko črne luknje privlačijo in ujamejo snov, bele luknje delujejo obratno – materijo, energijo in celo čas izmetavajo nazaj v prostor. To bi lahko pomenilo, da singularnost v črni luknji ni končna točka, temveč vrata v drugo fazo obstoja.

Dr. Steffen Gielen z Univerze v Sheffieldu, eden izmed avtorjev študije, pravi: »V kvantni mehaniki sistemi vedno spreminjajo in evolvirajo. Naš model kaže, da črne luknje ne predstavljajo konca, ampak lahko postanejo prehod v nekaj novega.«

Temna energija in merjenje časa

Ena izmed najbolj zanimivih idej raziskave je povezava med časom in temno energijo, skrivnostno silo, ki poganja širjenje vesolja. Avtorji raziskave predlagajo, da bi temno energijo lahko uporabili kot referenčno točko za merjenje časa, kar bi lahko spremenilo naše dojemanje časovnih zakonitosti v vesolju.

Dr. Gielen pojasnjuje: »Čas običajno dojemamo kot relativen koncept, odvisen od opazovalca. V naši raziskavi pa predlagamo, da je čas neposredno povezan s temno energijo, ki prežema celotno vesolje in je odgovorna za njegovo širjenje.«

Kaj pomeni ta teorija za prihodnje raziskave?

Čeprav gre za teoretične modele, bi nadaljnje raziskave lahko privedle do novih metod preučevanja črnih lukenj in vesolja kot celote. Če singularnost res ni konec, ampak začetek, bi to lahko odprlo vrata novim vprašanjem o naravi realnosti, možnosti potovanja skozi črne luknje in celo o obstoju drugih vesolj na drugi strani belih lukenj.

Raziskovalci se bodo v prihodnosti osredotočili na to, kako njihove ugotovitve prenesti iz teoretičnih modelov v konkretne dokaze. Do takrat pa ostaja ena izmed največjih skrivnosti vesolja še vedno odprta: kaj se v resnici zgodi v središču črne luknje?

Nova analiza kaže, da je voda nekoč obstajala v velikih količinah na površju Marsa, vendar še vedno ni povsem jasno, koliko te vode je bilo shranjene v skorji planeta.

Mars je imel tekočo vodo na površju

Pred več kot tremi milijardami let je Mars občasno imel tekočo vodo na površju. Ko pa je izgubil večji del svoje atmosfere, voda na površju ni mogla več obstati. Kaj se je zgodilo z marsovsko vodo – ali je bila zakopana kot led, ujeta v globokih vodonosnikih, vključena v minerale ali pa je izginila v vesolje – ostaja področje raziskav. To vprašanje je še posebej zanimivo za dr. Bruca Jakoskyja, višjega raziskovalca pri Laboratoriju za atmosfersko in vesoljsko fiziko (LASP) ter nekdanjega vodjo misije Mars Atmosphere and Volatile Evolution (MAVEN).

Jakosky je nedavno v pismu uredniku revije Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS) izzval zaključke študije iz leta 2024, ki je predlagala, da Mars v svoji srednji skorji zadržuje znatno količino tekoče vode. Jakosky opozarja, da je to sicer mogoča razlaga, vendar ne edina, saj podatki ne zahtevajo nujno prisotnosti vode v skorji.

»Njihov pristop in analiza sta razumna in ustrezna, vendar njihovo modeliranje omogoča tudi alternativne zaključke,« pravi Jakosky.

Podatki, ki so jih uporabili v študiji, izvirajo iz Nasine misije InSight, ki je bila izstreljena leta 2018 in je na Marsu namestila enoten pristajalnik za zbiranje geofizikalnih podatkov o notranjosti planeta. Čeprav se je misija leta 2022 končala zaradi prahu, ki je prekril sončne panele in preprečil proizvodnjo energije, znanstveniki še vedno analizirajo pridobljene podatke in razpravljajo o njihovem pomenu.

Ujeta voda bi dosegala globino od enega do dveh kilometrov

Avgusta 2024 je geofizik Vashan Wright s Scripps Institution of Oceanography na Univerzi Kalifornija v San Diegu s sodelavci objavil študijo v PNAS, v kateri so s fizikalnimi modeli kamnin preučevali, kakšne vrste kamnin, nasičenost z vodo in značilnosti por lahko razložijo seizmične in gravitacijske podatke, ki jih je zbral InSight v srednji skorji, med 11,5 in 20 kilometri globine.

Njihova analiza je pokazala, da srednja skorja, sestavljena iz razpokanih magmatskih kamnin, nasičenih s tekočo vodo, najbolje razlaga obstoječe podatke. Ocenili so, da bi ujeta voda dosegala globino od enega do dveh kilometrov, če bi jo enakomerno razporedili po površju planeta – t.i. globalni ekvivalentni sloj. Za primerjavo, na Zemlji je globalni ekvivalentni sloj 3,6 kilometra, skoraj v celoti zaradi oceanov, pri čemer je v skorji zelo malo vode.

Jakosky pa opozarja, da dejanska količina vode v Marsovi skorji še vedno ni znana. Pri ponovnem pregledu modelov je upošteval tudi druge možne razlage, kot so prisotnost trdnega ledu ali prazne pore, ki bi lahko prav tako ustrezale podatkom misije InSight. Na podlagi tega je zaključil, da bi lahko globalni ekvivalentni sloj vode znašal med nič in dva kilometra, kar razširja spodnjo mejo, ugotovljeno v prejšnji študiji.

Vprašanje količine vode v Marsovi skorji bodo lahko razjasnile prihodnje misije, ki bodo omogočile podrobnejše geološke analize in naprednejše seizmične meritve. Boljše razumevanje Marsovega vodnega cikla ne bo le pomagalo razkriti preteklih podnebnih sprememb na rdečem planetu, ampak bi lahko tudi osvetlilo možnosti za življenje in možnosti uporabe vodnih virov pri prihodnjih misijah.

Nova študija je osvetlila izjemno odkritje v Angliji – starodavni spomenik in pokopališče Flagstones, ki je po novih ocenah celo starejši od znamenitega Stonehengea. Ta ugotovitev nakazuje, da bi lahko bil Flagstones ena od prvotnih oblik monumentalne gradnje v Britaniji in morda celo navdih za kasnejšo gradnjo Stonehengea.

Starost spomenika in nova odkritja

Z uporabo radiokarbonske datacije so raziskovalci določili starost artefaktov s spomenika Flagstones in ugotovili, da sega v obdobje približno 3200 let pred našim štetjem. To pomeni, da je približno 200 let starejši od prvih faz gradnje Stonehengea. Do tega odkritja so arheologi domnevali, da sta bila oba spomenika zgrajena približno istočasno.

Prva avtorica študije, Susan Greaney z Univerze Exeter, je ob tem povedala: »Flagstones je najzgodnejša znana velika okrogla postavitev v Veliki Britaniji. Morda gre za predhodnika Stonehengea, morda pa moramo ponovno oceniti njegovo starost.«

Arheološko najdišče Flagstones

Spomenik Flagstones je bil odkrit v osemdesetih letih prejšnjega stoletja med gradnjo obvoznice v Dorchestru, v okrožju Dorset na jugozahodu Anglije. Izkopavanja so razkrila krožni jarek premera približno 100 metrov, ki je bil oblikovan s sistemom križajočih se jam. Na tem območju so našli tudi več človeških ostankov, med njimi upepeljene ostanke odrasle osebe ter tri otroke, ki so bili tam pokopani. Na drugem delu najdišča so odkrili delno upepeljene ostanke treh odraslih oseb.

Danes je del spomenika skrit pod obvoznico, preostanek pa se nahaja pod zgodovinsko zgradbo, ki jo upravlja organizacija National Trust. Artefakti, odkriti pri izkopavanjih, so shranjeni v muzeju v Dorsetu. Najdišče Flagstones leži približno 60 kilometrov jugozahodno od Stonehengea, kar je še dodatno spodbudilo domneve o povezavi med tema dvema neolitskima strukturama.

Pomen radiokarbonske analize

Pred tem so arheologi domnevali, da je bil Flagstones zgrajen okoli leta 2900 pred našim štetjem, vendar je Greaney v okviru svoje doktorske raziskave sestavila natančnejšo kronologijo neolitskih spomenikov v okolici Dorchestra. »Z uporabo naprednih radiokarbonskih tehnik in statističnih metod zdaj lahko veliko natančneje ocenimo, kdaj so bili zgrajeni ti spomeniki,« je pojasnila Greaney.

Za določitev starosti Flagstonesa so raziskovalci analizirali človeške ostanke, jelenje rogove in oglje, ki so jih našli na najdišču. Ugotovili so, da so bile jame izkopane okoli leta 3650 pred našim štetjem, okrogla ograja pa je bila oblikovana šele okoli leta 3200 pred našim štetjem, kar sovpada s prvimi pokopi. Posebnost najdišča je tudi mlad odrasel moški, ki je bil na tem mestu pokopan približno 1000 let po prvotnem nastanku spomenika.

Evolucija okroglih spomenikov

Flagstones predstavlja enega prvih primerov prehoda od pravokotnih ali linearnih neolitskih spomenikov k krožnim oblikam. Greaney je pojasnila: »Je del premika od pretežno pravokotnih ali linearnih spomenikov, kot so dolge gomile in ograde z nasipi, k krožnim strukturam.«

Po njenih besedah bi lahko na ta premik vplivale tudi prakse iz Irske, kjer so v istem obdobju pokopavali upepeljene ostanke v okroglih prehodnih grobovih. Ta teorija odpira nova vprašanja o širših kulturnih povezavah v prazgodovinski Evropi in vplivih med različnimi neolitskimi skupnostmi.

Ponovna ocena starosti Stonehengea?

Čeprav nova študija potrjuje, da je Flagstones starejši od Stonehengea, raziskovalci menijo, da bi bilo treba tudi datacijo Stonehengea ponovno preučiti. Po besedah Greaney obstajajo dokazi, da so nekateri artefakti iz Stonehengea starejši od samega spomenika. »V bližini vhodov v ogrado v Stonehengeu so nekatere živalske kosti, ki segajo v obdobje okoli 3200 let pred našim štetjem. Predvideva se, da so bile te jelenje kosti in lobanje goveda nekaj časa shranjene, preden so jih odložili v jarek,« je pojasnila.

To odpira možnost, da je bil Stonehenge sprva sestavljen iz ločenih jam, ki so jih šele kasneje združili v neprekinjen krožni jarek. Ta proces se je po ocenah zgodil okoli leta 2900 pred našim štetjem, kar bi lahko pomenilo, da je bila prvotna verzija Stonehengea pravzaprav starejša, kot so mislili doslej.

Prihodnost raziskav

Nova odkritja o Flagstonesu so pomembna ne le zaradi njegove starosti, temveč tudi zaradi vpogleda v zgodnji razvoj monumentalne gradnje v Veliki Britaniji. Čeprav se zdi, da je Stonehenge kasnejši, bi lahko njegovi ustvarjalci črpali navdih iz starejših struktur, kot je Flagstones.

Greaney je optimistična glede nadaljnjih raziskav: »Z novimi datumi iz Flagstonesa je zdaj mogoče ponovno oceniti začetne faze Stonehengea in preučiti, ali so morda obstajale še starejše faze gradnje, ki jih do zdaj nismo prepoznali.« To pomeni, da bi lahko prihodnje raziskave spremenile naše razumevanje enega najznamenitejših prazgodovinskih spomenikov na svetu.