Portal Moj Prihranek je objavil prispevek, ki bode v oči. Poudarili so, da bo s prvim marcem prenehala veljati uredba o omejitvi cen električne energije, zato bodo gospodinjstva energijo plačevala po tržnih cenah.

Te bodo glede na cenike dobaviteljev višje za 80 do 112 %

Gospodinjski odjemalci bodo ponovno plačevali prispevek za OVE in SPTE, ki znaša 0,77562 €/kW. Zaradi prehoda v nizko sezono obračuna omrežnine bo ta strošek nižji – povprečno gospodinjstvo bo plačalo okoli 15 evrov namesto prejšnjih 36 evrov.

Kot so zapisali, naj bi bil za povprečno porabo 380 kWh na mesec račun višji od 26 do 34 %. Če ste se znašli med najbolj ugodnimi dobavitelji, pa do 21 % višji. Če imate večjo porabo, naj bi bil pri 800 kWh račun višji za kar 42 %.

In kaj lahko storimo za zmanjšanje računa? Preverimo, če imamo sklenjeno pogodbo pri najcenejšem dobavitelju, saj so nekatere ponudbe so občutno ugodnejše od drugih. Razmislimo o prilagoditvi porabe, kjer se izogibamo uporabi večjih porabnikov v konicah in uporabljamo varčne naprave. Investiramo v lastno proizvodnjo energije, če imamo možnost, razmislimo o sončnih panelih ali drugih alternativnih virih. Bodimo pozorni na prihodnje spremembe cen.

V Sloveniji imamo bogato zgodovino mitologije o čarovnicah, ki se je najbolj izrazito zasidrala v glave ljudi nekje od 16. stoletja pa do 18. oz. konca čarovniških procesov.

Slednji so bili vseevropski pregon predvsem proti ženskam. Tistim “preglasnim”, preveč izobraženim, čudaškim, celo tistim, ki so le zavrnile snubca (spomni se na Agato Schwarzkobler iz Visoške kronike). Čarovniški procesi so potekali pod okriljem rimokatoliške cerkve skupaj z inkvizicijo po koncu tridesetletne vojne.

Mitologija čarovnic je zanimiva združitev poganskih in krščanskih elementov. Ljudje so od nekdaj za naravne nesreče, slabo letino in bolno živino krivili zle duhove. Posledica pokristjanjevanja pa je, da so zdaj čarovnice osebe, ki imajo pakt s hudičem (in z njim tudi spolne odnose. Ker so pač ženske.)

Verovanje v obstoj čarovnic in magije na splošno je bilo globoko zakoreninjeno v vsakdanjem življenju Slovencev in pojavilo se je mnogo vraž o čarovnicah.

Kako nam čarovnice lahko škodujejo?

Najbolj škodoželjni in tudi najbolj pogosti uroki čarovnic so vremenske ujme. Nevihte, toče in poplave. Dokaj zanimivo, pa se s sušami ne ukvarjajo. Če imate slab pridelek, ste lahko prepričani, da se v vaši vasi skriva čarovnica.

Čarovnice pa se pogosto spravijo tudi na posamezno domačijo ali osebo. Znane so po tem, da kravam ukradejo mleko in povzročijo, da kure več ne neso jajc. Včasih se poigrajo z našimi mislimi, storijo, da pozabimo, kje smo ali ohromimo. Če se jim še posebej zamerimo brez težav povzročijo splav ali smrt odraslega človeka.

Poleg vsega tudi kuhajo smrdljive zvarke in strupe, o katerih pa vemo bolj malo. Eden redkih znanih primerov je Veronika Deseniška, ki je želela zastrupiti Friderika II., kot je razkril njegov oče Herman II. Celjski.

Kako prepoznamo čarovnico?

Navadni smrtniki skoraj ne moremo prepoznati čarovnice. Lahko le sumimo, vendar dokazovanje prepustimo škofovskemu poslancu. Poleg tega so čarovnice sposobne spreminjati obliko. V Sloveniji so najraje krastače, črne mačke ali črne kokoši.

Lahko pa smo pozorni na nekatere znake, ki razkrijejo potencialno čarovnico. Po navadi so stare in grde. Velikokrat imajo tudi kakšno telesno hibo. Na Kozjanskem so verjeli, da čarovnico izdajo »ošiljena kolena«. Bodite pozorni tudi na pametne ženske, ki hodijo po svetu s preveč dvignjeno glavo. A bodite sumničavi do tistih, ki se držijo preveč zase.

Ker je čarovnica lahko kdorkoli, je dovoljšen sum že to, da se ne razume z vaško skupnostjo.

Kje se zbirajo?

Po tem ko se oddaljijo od dobrih sovaščanov, čarovnice najdejo družbo med drugimi čarovnicami, demoni in samim hudičem. V temnih nočeh se radi srečujejo na kakšnem hribu ali na križiščih poti. V Sloveniji so take lokacije na Grintovcu, Rogaški gori, Kleku, Slivnici, Donački gori in še kje.

Na t. i. sabatih čarovnice spolno občujejo z demoni in samim hudičem, največje žurke pa imajo za posebne praznike kot so predvečer svečenice, predvečer prvega maja, predvečer prvega novembra, na predvečer Jurjevanja in okoli božiča. Takrat je tudi njihova moč največja.

Kako se zaščitimo pred čarovnicami in njihovimi uroki?

Obstajajo načini, kako se dobri vaščani lahko zaščitimo pred coprnijami. Najbolj pomembna je preventiva, ki vključuje izogibanje sporom in gledanje v oči tistih, ki so morebitne čarovnice. Paziti se moramo zlega dotika čarovnice in še najbolj pomembna lekcija za Slovenca – nikoli ne posojaj mleka! Po pričevanjih čarovnice takrat storijo, da se krave posušijo.

Različni kraji imajo pa tudi bolj specifične metode:

• V Ziljski dolini bomo pred čarovnicami varni, če imamo v žepu praprotovo seme.
• V Beli Krajini moramo na božični večer v cerkev nesti timijan in doma s polenom večkrat suniti v žerjavico. Čarovnica tako ne bo imela moči ne nad ognjem ne nad nami.
• V Prekmurju na sveti večer pred hlev postavijo brano in na vrata obesijo molek, da čarovnica ne more v hlev.
• Murskosobočani svoje krave zaščitijo z metlo pred vrati v hlev.
• Na Kočevskem, v Beli Krajini, Halozah in na Dolenjskem imejte na sveti večer na mizi nož pa bo vse v redu.

Med 15. in 18. stoletjem je bilo obsojenih in usmrčenih med 40 in 60 tisoč »čarovnic«. 80 % žrtev je bilo žensk. Čarovniški procesi so bili del protireformacije, imenovane tudi katoliška prenova, ki je bila v znaku preganjanja zunanjih in notranjih sovražnikov, inkvizicije, tudi vojn.

Z začetkom razsvetljenstva in upada moči cerkve, v Sloveniji pa prihodom Marije Terezije na oblast, so čarovniški procesi ostali le še temen madež evropske zgodovine.

Fotografija, ki sleherno ameriško srce napolni s ponosom in domoljubjem praznuje že 80. obletnico svojega nastanka! Ta ikonična podoba, ki jo je 23. februarja 1945 posnel fotografski poročevalec Joe Rosenthal, je postala simbol ameriškega poguma in enotnosti ter je močno vplivala na popularno kulturo in kolektivni spomin. Fotografija ni zgolj vojni dokument, temveč močan vizualni prikaz solidarnosti in odpornosti, ki odmeva še danes. Ob tej pomembni obletnici se ozrimo na zgodovinski kontekst njenega nastanka, njeno vlogo v zgodovini in pomen, ki ga nosi v sodobnem svetu.

Krvava bitka za Iwo Jimo

Iwo Jima, majhen vulkanski otok v Tihem oceanu, je bil med drugo svetovno vojno strateško izjemno pomemben zaradi svoje lege med Japonsko in ameriškimi oporišči. Ameriške sile so si prizadevale zavzeti otok, saj bi jim omogočal lažjo izvedbo zračnih napadov na japonsko ozemlje ter služil kot varno pristajališče za ameriške bombnike B-29. Operacija zavzetja otoka, znana kot bitka za Iwo Jimo, je bila ena najhujših in najbolj krvavih bitk v vojni na pacifiku.

Ameriški marinci so 19. februarja 1945 začeli invazijo na otok, pri čemer so naleteli na silovit odpor japonskih enot, ki so bile dobro utrjene v podzemnih bunkerjih in tunelih. Japonske sile so uporabile gverilsko taktiko, zaradi česar so ameriške napredovale zelo počasi in utrpele številne žrtve. Bitka je trajala več kot mesec dni in terjala več kot 26.000 ameriških in približno 22.000 japonskih žrtev.

Pogoji na otoku so bili izjemno težki. Poleg neprestanih sovražnih napadov so se ameriški vojaki soočali tudi s težavnimi vremenskimi razmerami, vulkanskim pepelom, ki je oteževal premikanje, ter pomanjkanjem vode in zalog. Kljub temu so marinci postopoma pridobivali nadzor nad otokom, pri čemer je bil ključni trenutek bitke zavzetje gore Suribači.

Legendarni dvig zastave

Pet dni po začetku invazije, 23. februarja 1945, so ameriški marinci osvojili goro Suribači, najvišjo točko otoka. Na vrhu so najprej dvignili manjšo zastavo, kar je dvignilo moralo vojakov na otoku. Kasneje istega dne so se odločili dvigniti večjo zastavo, da bi bila bolj vidna. Prav ta drugi dvig zastave je ujel Joe Rosenthal in ustvaril fotografijo, ki je postala sinonim za ameriški patriotizem.

Rosenthalova fotografija je bila objavljena v časopisih po vsej ZDA in je hitro postala simbol ameriške neomajnosti. Leta 1945 je prejela Pulitzerjevo nagrado za fotografijo, kar je še dodatno potrdilo njen pomen. Podoba šestih marincev, ki skupaj dvigujejo zastavo, je navdihnila številne umetniške upodobitve, vključno z znamenitim spomenikom ameriškim marincem v Arlingtonu v Virginiji. Poleg tega je bila fotografija uporabljena kot simbol vojaških obveznic, ki so financirale ameriška vojaška prizadevanja v zadnjih mesecih vojne. Njena moč je presegla zgolj vojni kontekst, saj je postala ena najbolj ponavljanih in prepoznanih fotografij 20. stoletja.

Poleg vojaškega pomena je fotografija vplivala tudi na kulturno sfero. Njena sestava, dinamika gibanja in simbolika so bile predmet številnih analiz. Pogosto je bila uporabljena kot navdih v umetnosti, fotografiji in celo filmski industriji. Eden najbolj znanih filmov, ki raziskuje to tematiko, je Zastave naših očetov (2006) režiserja Clinta Eastwooda, ki prikazuje ozadje fotografije in življenja vojakov, ki so jo soustvarili.

Je fotografija res nastala v kaosu borbe?

Kljub svoji slavi je fotografija sprožila tudi nekaj polemik. Še najmanjši problem se zdi napačna identifikacija marincev na sliki. Prvotno so verjeli, da je med njimi tudi John Bradley, vendar so kasnejše raziskave pokazale, da so bili na fotografiji dejansko Michael Strank, Harlon Block, Franklin Sousley, Ira Hayes, Harold Schultz in Harold Keller. Trije izmed njih — Strank, Block in Sousley — so padli v nadaljnjih bojih na otoku.

Večje polemike pa se pojavljajo pri ugotavljanju avtentičnosti fotografije. Brez dvoma je fotografija nastala 23. februarja 1945 na Iwo Jimi. Nekoliko pa je vprašljiva spontanost trenutka, v kateri je nastala.

Nekateri kritiki so trdili, da je bila fotografija inscenirana, saj je bil prvi dvig zastave izveden že nekaj ur prej. Rosenthal pa je vedno vztrajal, da je fotografija prikazovala avtentičen trenutek. Njegovo trdno stališče potrjujejo pričevanja vojakov in drugi vizualni dokazi. Kljub temu je ta napačna predstava ostala prisotna v javnosti, kar pa je še dodatno prispevalo k mitološkemu statusu fotografije.

Fotografija večnega patriotizma

Joe Rosenthal je s svojo fotografijo dosegel nesmrtnost v svetu fotoreporterstva. Njegovo delo je postalo študijski primer vojnega novinarstva in etike v fotografiji. Njegov prispevek k dokumentiranju zgodovine je neprecenljiv, saj je ustvaril podobo, ki še danes velja za simbol žrtvovanja in patriotizma.

Fotografija tega zgodovinskega trenutka torej ne predstavlja zgolj zgodovinskega trenutka, temveč tudi univerzalne vrednote poguma, enotnosti in žrtvovanja. Ob 80. obletnici njenega nastanka pa je prav, da se ne spominjamo zgolj zgodovinskih dogodkov, ki so do fotografije pripeljali. Pomislimo še na ljudi in njihove zgodbe, ki jih predstavlja fotografija. Opominja naj nas strašansko ceno vojne in hkrati pove, da tudi v najtežjih časih narod lahko ostane enoten.