Najbolj pričakovani dogodek v Hollywoodu, 97. podelitev nagrad ameriške filmske akademije, je že za vogalom. Nagrade se vsako leto podeljujejo za najboljše filmske dosežke prejšnjega leta. Letošnji oskarji bodo 2. marca v losangeleškem gledališču Dolby, prireditev pa bo prvič vodil komik Conan O’Brien. Kaj vemo o nominirancih glavnih kategorij in za koga se pričakuje, da bo domov odnesel kipec?

Pester nabor nominirancev in dobra mera kontroverznosti

V letu 2024 nismo doživeli reprize pojava Barbenheimer, a smo gledali kar nekaj dobrih filmov, kar po eni strani odraža tudi seznam nominirancev. Razglasitev nominacij je januarja nastopila z dvodnevno zamudo, saj so glasovanje podaljšali zaradi tragičnih kalifornijskih požarov. Izbora se drži nezanemarljiva mera kontroverznosti, po katerih nedvomno prednjači tujejezični film Emilia Pérez. Pozornost je pritegnila še uporaba umetne inteligence v Brutalistu in odsotnost koordinatorja za snemanje intimnih prizorov Anore. Obrvi so planile kvišku tudi zaradi dejstva, da film Izzivalci ni prejel nobene nominacije, čeprav bi si gotovo zaslužil vsaj omembo za glasbeno spremljavo (za to je sicer že prejel zlati globus).

Kdo bo v letu 2025 dominiral »velikih pet«?

Svet filmov vsako leto nestrpno pričakuje, kdo bo dobitnik oskarja v petih glavnih kategorijah: najboljši film, režiser, igralka, igralec in scenarij. Dober pokazatelj favoritov za oskarje so rezultati podelitev predhodnih nagrad v sezoni, predvsem nagrade igralskega ceha SAG (Screen Actors Guild), in zlati globusi.

Izid nas vedno lahko preseneti, a na letošnjih oskarjih dobro kaže naslednjim …

Najboljši film

• Anora
• The Brutalist (Brutalist)
• A Complete Unknown (Popolni neznanec)
• Conclave (Konklave)
• Dune 2 (Dune: Peščeni planet, 2. del)
• Emilia Pérez
• I’m Still Here (Še vedno sem tu)
• Nickel Boys (Fantje iz Nickla)
• The Substance (Substanca)
• Wicked (Žlehtnoba)

Anora, zgodba o ruski spolni delavki, se je izkazala za skriti adut sezone. Pobrala je skoraj vse večje nagrade sezone. Zelo verjetno je tudi, da bo Sean Baker pobral kipec za naj režiserja. Mikey Madison v glavni vlogi predstavlja resno konkurenco Demi Moore, ki si v očeh občinstva zasluži poklon za svoj nastop v Substanci. Če sodimo po ostalih nagrajencih sezone, so Anori najbolj konkurenčne Konklave.

Najboljši režiser

• Jacques Audiard (Emilia Pérez)
• Sean Baker (Anora)
• Brady Corbet (Brutalist)
• Coralie Fargeat (Substanca)
• James Mangold (Popolni neznanec)

V tej sezoni je Sean Baker, režiser Anore, očitni favorit producentov in režiserjev. Je namreč dobitnik nagrad obeh cehov, tako DGA kot PGA (Directors Guild of America in Producers Guild of America). Tudi Brutalistov Brady Corbet se zdi varna izbira za stavnice, presenetil bi pa lahko celo James Mangold s Popolnim neznancem. Slednje je sicer manj verjetno, saj ni bil nominiran za druge večje nagrade sezone. Nazadnje je režiserskega oskarja brez nominacije za globus prejel Roman Polanski leta 2002, a tudi ta je bil nagrajen z bafto.

Najboljši igralec in igralka v glavni vlogi

Igralci:

• Adrien Brody (Brutalist)
• Timothée Chalamet (Popolni neznanec)
• Colman Domingo (Sing Sing)
• Ralph Fiennes (Konklave)
• Sebastian Stan (The Apprentice/Vajenec)

Timothée Chalamet je že požel veliko hvale in za svojo preobrazbo v Boba Dylana prejel nagrado SAG za najboljšega igralca, a zelo verjetna izbira za naj igralca se zdi bolj tihi kandidat, Adrien Brody. Sebastian Stan se je prav tako odlično izkazal v  vlogi Donalda Trupa. Colman Domingo in Ralph Fiennes podobno kot Brody nikoli ne razočarata, zato ne bi nikogar razjezilo, če oskarja prejme katerikoli od njiju.

Igralke:

• Cynthia Erivo (Žlehtnoba)
• Karla Sofía Gascón (Emilia Pérez)
• Mikey Madison (Anora)
• Demi Moore (Substanca)
• Fernanda Torres (Še vedno sem tu)

Novinka Mikey Madison je v središču pozornosti vseh letošnjih nagrad industrije, četudi se je prej morda zdelo, da bo to Demi Moore. Vseeno je možno, da se bo Moore volivcem glede na dolgo in uspešno (a doslej nenagrajeno) kariero, okronano s sijajnim nastopom v Substanci, zdela bolj prepričljiva izbira. Za Cynthio Erivo je bolj verjetno, da bo znova nominirana za Wicked 2, če že. Vprašanje je, ali se je Karla Sofá Gascón volivcem dovolj zamerila, da ostane praznih rok.

Najboljši igralec in igralka v stranski vlogi

Igralci:

• Yura Borisov (Anora)
• Kieran Culkin (A Real Pain/Resnična bolečina)
• Edward Norton (Popolni neznanec)
• Guy Pearce (Brutalist)
• Jeremy Strong (Vajenec)

Komu se Edward Norton ni prikupil v vlogi Dylanovega vzornika in mentorja Peta Seagerja? Vseeno se zdi bolj možno, da bo najboljši stranski igralec Kieran Culkin, kot se je izkazalo na nagradah SAG. Nekoliko namreč bega dejstvo, da ni bil nominiran za glavno vlogo, saj je njegov lik na zaslonu ravno toliko kot »glavni« Jessie Eisenberg. Če ne bo dobil oskarja, se zdi neprepričljiva umestitev nekoliko brezpredmetna.

Igralke:

• Monica Barbaro (Popolni neznanec)
• Ariana Grande (Žlehtnoba)
• Felicity Jones (Brutalist)
• Isabella Rossellini (Konklave)
• Zoe Saldaña (Emilia Pérez)

V luči ostalih nagrad v tej kategoriji dobro kaže Zoe Saldaña, a obstaja dvom, da se bodo volivci Emilie Pérez nekoliko izogibali, čeprav je Saldaña že prejela cehovsko nagrado za najboljšo stransko igralko. Monica Barbaro se zdi poštena izbira za najboljšo stransko igralko že zaradi glasu, ki parira Joan Baez.

Najboljši scenarij (izvirni in adaptacija)

Nagrada za najboljši scenarij se razcepi na dve kategoriji: najboljši izvirni scenarij in najboljši prirejeni scenarij (adaptacija že izdanih pisnih del)

Izvirni scenarij:

• Anora (Sean Baker)
• Brutalist (Brady Corbet, Mona Fastvold)
• Resnična bolečina (Jesse Eisenberg)
• September 5 (Moritz Binder, Tim Fehlbaum, Alex David)
• Substanca (Coralie Fargeat)

Prav vsi izbranci se ponašajo z ganljivimi zgodbami, a najverjetnejša izbira je Anora, s Substanco in Brutalistom za petami.

Adaptacija:

• Popolni neznanec (Jay Cocks, James Mangold)
• Konklave (Peter Straughan)
• Emilia Pérez (Jacques Audiard)
• Fantje iz Nickla (RaMell Ross, Joslyn Barnes)
• Sing Sing (Clint Bentley, Greg Kwedar, Clarence Maclin, John “Divine G” Whitfield)

Zdi se, da bi oskarja za najboljši scenarij lahko prejele Konklave. Cehovske nagrade so ekipo Konklave že izpostavile z razglasitvijo za najboljšo igralsko zasedbo. Scenarij Petra Straughana temelji na istoimenskem romanu Roberta Harrisa iz leta 2016.

Leto 2024 je bilo za slovenski film bogato in navdušujoče. Uničevanje stigme o slabih in dolgočasnih slovenskih filmih v javnem prostoru je bilo dolgotrajno in težko. Zdi se, da je več (še vedno premalo) filmov dobilo priložnost v največjih kinodvoranah in z opaznim marketingom. Napredek je ustvarjen, morda prav na ramenih uspešnega leta, ki je za slovenskim filmom v številnih žanrih. Nad katerimi filmi smo se navduševali v letu 2024?

Šepet metulja, ker ima sporočilo vredno omembe

Nekoliko na robu iz leta 2023 je gledala mladinska uspešnica Šepet metulja, ki nam je predstavila zgodbo sedemnajstlenega avtista Jana, ki se pridruži novi šoli, v sklopu katere tekmuje v razvoju programske opreme sodobnega prezračevalnega sistema s pogonom na umetno inteligenco. »Na koncu koncev je Šepet metulja film s tako močnim sporočilom in kakovostnim videzom, da lahko prekrije pomanjkljivo zgodbo. Slovenski mladinski filmi so lahko kakovostni in izvrstni, kar Šepet metulja prikaže  v svojih najmočnejših trenutkih,« smo zapisali v recenziji.

Igrišča ne damo! z očarljivo borbo za obstoj

Ni pa šlo za edini mladinski film leta, saj so v žanru, kjer Slovenija največkrat zablesti, izšli tudi drugi. Prvi izmed dveh izstopajočih je film Klemna Dvornika z naslovom Igrišča ne damo! »Igrišča ne damo! je slovenski mladinski film, ki ga lahko brez težav uvrstimo med tiste najboljše, ki smo jih gledali v preteklosti. Klemen Dvornik je s pomočjo preproste in navdihujoče zgodbe ter povsem naravne igre mlade zasedbe ustvaril enega najboljših slovenskih (mladinskih) filmov,« smo zapisali.

V ospredju filma je Alma, s simpatičnostjo in kvaliteto jo odigra Kaja Zabret, ki se skuša privaditi na novo okolje, kamor sta se preselila z očetom. Ko ugotovi, da bo očetovo podjetje podrlo igrišče, kjer se družijo njeni sošolci z Luno na čelu, mora z njimi združiti moči, da bi to preprečila. Začne se aktivistična bitka, tako napeta, da pred zdravili za pomiritev ni varen niti lokalni hišni ljubljenček z obsedeno lastnico na začetku povodca.

Tartinijev ključ, Vincijev zadnji ples je carski

Tartinijev ključ bo v slovensko filmografijo zapisan z zlatimi črkami. Zadnji film legende, ki nas je zapustila. Vinci Vogue Anžlovar je po romanu Romana Kukoviča ustvaril mladinsko pustolovščino. Ker slovenska kinematografija ni ravno zvrhan koš filmskih naslovov bodo kakopak prisotne primerjave s poletnimi filmi Poletje v školjki in Gremo mi po svoje.

Medtem ko se obeh drži določena mera generacijske navezanosti, bi lahko z distance rekli, da je Tartinijev ključ v svoji osnovi in izvedbi boljši od obeh. Pri tej primerjavi bi se oz. se bo verjetno komu zvrtelo, a vseeno se zdi, da je slovenski (mladinski) film v zadnjih letih končno uganil, kako konstantno predstavljati kakovostne izdelke.

Gepack, film za množice

Gepack zaključuje mlajšo selekcijo filmov, a bi se v primeru, da bi šlo za seznam najboljših filmov leta, uvrstil k samemu vrhu. Prvenec Žige Kukoviča je film, ki je ustvarjen za to, da v kinodvorane privabi množice gledalcev. Z izjemo mladinskih matinej takega filma in duologije Pr’ Hostar še ni bilo. Slovenija je dobila mladega režiserja in scenarista, kjer lahko na majhnem vzorcu vidimo strast in ljubezen do filma v taki ali drugačni obliki. Upamo le, da Gepack ne bo njegov zadnji film v Sloveniji. Če se to slučajno zgodi, bo podpisan pod daleč najboljši one-and-done dogodek, kar smo ga videli.

Če je Gepack delno padel v sklop neodvisnih filmov, so se tu zacementirali številni filmi, a smo se odločili za izpostavitev trojice.

Pohorska uspešnica in loški prvenec

Je kir ke riku? je pohorska komedija, ki bi jo povezovali z uspešnico Pr’ Hostar že zaradi uporabe dialekta in specifičnih šal. Mega uspešnica v malem je dokazala, da je lahko slovenski film komercialno-gverilsko uspešen v malih dozah in po nareku od ust do ust. Premiero v mariborskem Mariboxu si je v enem dnevu ogledalo več kot 1400 gledalcev, kar je največ na dan premiere katerega koli slovenskega ali tujega filma – napolnili so kar sedem kinodvoran v enem večeru. Eden od filmov, ki si ga lahko ogledate na VOYO.

Po drugi strani je režiserka Manca Mele s Tihotapci ustvarila prvi film posnet v Loški dolini, z igralci iz Loške doline, o ljudeh iz Loške doline, v narečju Loške doline in z zgodovinsko tematike Loške doline! Po predpremieri na Češkem, kjer je režiserka zaključila študij režije, se film počasi razširja tudi v slovenske kinodvorane in kulturne dome. Film sledi štirim fantom, ki tihotapijo konje v Italijo v času med obema vojnama.

Rustlands, le kdo želi podpreti inovativnost?

Včasih za slovenske filme slišimo, prepogosto pa se zgodi, da o njih ne slišimo niti besede. Eden najbolj spregledanih filmov zadnjih let je prav gotovo Vzornik Nejca Gazvode, ki srhljivo aktualnost dijaškega življenja prikaže na nujen način. Tako se zdi usodno, da je prav pri Vzorniku sodeloval Branko Ristić, ki je soustvarjal večletni projekt Rustlands.

Gre za film, ki ga Slovenija še ni imela, a je posnet s tako nizkimi sredstvi, da je škoda, če ga v prihodnosti ne podpre katera od institucij. V režiji Roka Mlinarja in Sanela Ametovskega je 30-minutni film nastal pod okriljem neodvisne produkcijske hiše Zilla Production.

Pa tako lep dan je bil, v nastajanju desetletje

Več let je nastajal tudi prvenec Perice Raia, ki je predpremiero doživel na prleškem Grossmannu. Pa tako lep dan je bil je nastajal več kot deset let, v njem pa igrajo Nina Ivanišin, Katarina Čas. Ula Furlan, Tina Vrbnjak, Jure Henigman, Uroš Fürst in Janez Starina. Vsako poletje štiri najboljše prijateljice preživijo nekaj dni v gorah v odročnem kraju v Sloveniji. Pred leti je njihovo prijateljstvo skalil dogodek, ki je prijateljice odtujil. Tokrat se želijo soočiti s preteklostjo in obnoviti vezi, vendar naletijo na nenavadno družino iz bližnje vasi in skrivnostnega lovca. Situacija uide izpod nadzora, prijateljice pa se morajo odločiti, kako obnoviti svoje prijateljstvo. Ko je film mesece kasneje prispel še v kinematografe, je našel svoje mesto v žanru psiholoških trilerjev.

Povsem drugačen je žanrski vstop Jama, s katerim je Dejan Babosek poskrbel za najbolj »utrgan« slovenski film, ki mu lahko pridružimo le še Idilo ali Prekletstvo Valburge. Za izbrane okuse.

Šterkijada, biografski val ljubezni

Za izbrane okuse ljubiteljev morja, jadranja in biografij je bil Šterkijada. Gre za biografski oziroma kar avtobiografski film Igorja Šterka, ki je intimo lastne družine pogumno postavil na filmsko platno. Zgodba o družini Šterk, ki jo dopolnjujejo legendarni podvigi Jureta Šterka, prvega Slovenca, ki je sam objadral svet. S čudovitima Silvo Čušin in Janezom Škofom v glavnih vlogah nekoliko spominja na San Remo.

Dokumentarec o Predinu, ki ga ima tujina rajši

Drugače biografski je bil Praslovan, celovečerni dokumentarni film o Zoranu Predinu. Skoraj se zdi, da so bili nad filmom bolj navdušeni v tujini, kot pri nas, kar je velika škoda. Režiser Slobodan Maksimović, ki je nazadnje poskrbel za čaroben božični film Kapa, je na platno spravil štiridesetletno kariero slovenske glasbene legende.

Cent’anni, biografski dokumentarec

Dokumentarni je bil tudi Cent’anni režiserke Maje Doroteje Prelog, ki naslavlja partnerjevo zmago nad boleznijo, nekje vmes pa se prevesi v odkrivanje ran dolgoletnega odnosa. Otvoritveni film Festivala slovenskega filma je slavil v Trstu, ko je prejel nagrado občinstva za najboljši dokumentarni film. »Nikoli si nisem mislila, da bo to film o meni. Leta 2018 me je partner, s katerim sva skupaj od mojih gimnazijskih let, vprašal, ali bi režirala film o njegovi kolesarski poti prek najslavnejših vzponov Gira d’Italia, s katero bi proslavil svojo zmago nad levkemijo. Bila sem presrečna. Film sem videla kot priložnost, da se spet vrneva v ‘normalno življenje’ ter se končno rešiva strahu in izolacije,« je povedala režiserka.

Bojevita kraljica noči, za ljubitelje narave

Slovenija ima rada dokumentarce, še posebej, če se predvajajo v ljubljanskem Kinodvoru. Poletja ’91 je navdušilo tako, Divja Slovenija pa drugače. Bojevita kraljica noči je jasno bližje naravoslovnemu dokumentarcu, saj gre za istega ustvarjalca. Film poteka v obdobju malo več kot enega leta in gledalcu ponudi izjemen vpogled v življenje sove kozače (Strix uralensis). Raziskovalni film Mateja Vraniča o življenju ene največjih evropskih sov je navdušujoč, čudovit in prelep. Film prinaša zelo redko videne prizore – lov plena, vzrejo mladičev, celo napad na človeka. Oplemenitijo in razgibajo ga številne zgodbe, v katerih se pojavijo še druge s kozačo povezane živalske vrste.

Gram srca, Cvitkovič navdušil z ulico

Da obožujemo dokumentarce je ob zaključku leta, še posebej v začetku leta 2025, dokazal Jan Cvitkovič z dokumentarcem Gram srca. Vrže nas v svet odvisnosti. Spoznamo osebe, ki so za znanimi obrazi ulic ljubljanskega centra. V intervjujih so izpovedali lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog … izguba doma, razbite in uničene družine, odvzemi otrok, prostitucija, okužbe s HIV, fizično nasilje, alkoholizem …

Zbudi me, prejemnik petih vesen, ki je v kina prišel pozno

Zbudi me je eden tistih filmov, ki bi mu najlažje dopisali letnico 2022, a v kinematografih se je začel predvajati aprila 2024. Film Marka Šantića je prejemnik petih vesen in s tega vidika eden najbolj okronanih v obdobju slovenske samostojnosti – za najboljši celovečerni igrani film, za najboljši scenarij, za najboljšo glavno moško vlogo, za najboljšo stransko moško vlogo in najboljšo masko. Lahko bi šlo za velik hit, če se ne bi s kino izidom čakali tako dolgo (ne glede na razloge).

Opis filma pravi: »Rok se zbudi v bolnišnici, kjer je po nesreči pristal nezavesten. Ne spomni se več svoje punce, svojega službe in hiše v kateri je živel. Spomni se le svojega rodnega mesta in doma, ki ga je delil z mamo in mlajšim bratom. Kmalu po vrnitvi v domači kraj Rok opaža da ni več dobrodošel. Družina in znanci se do njega obnašajo drugače. Počasi se mu sestavlja mozaik spominov, dojema, kako problematična je bila njegova preteklost. Njegov mlajši brat gre po isti napačni poti. Rok prvič v življenju sprejme odgovornost, želi si ustaviti slabo družinsko zgodovino in prekiniti njeno ponavljanje.«

Opazovanje: Ko je resničen dogodek najhujša grozljivka

Žgočo tematiko osebne odgovornosti je načel eden najbolj pričakovanih filmov leta. Opazovanje je bil nov celovečerec Janeza Burgerja, ki je na festivalu slovenskega filma 2023 prejel vesne za najboljšo scenografijo, zvok in glavno žensko vlogo. Zgodba spremlja mlado reševalko Laro (Diana Kolenc), ki je verjetno »tik s fakultete« in polna zagona za reševanje mladih in manj mladih življenj.

V času službenega odmora si na Facebooku ogleda videoprenos brutalnega pretepanja mladega fanta Kristijana na ljubljanskih ulicah. Čeprav se kasneje z reševalno ekipo odpravi na kraj brutalnega nasilja, pa ob prvih ogledih videa ne odreagira. Tako kot ne tudi vseh ostalih 20.000 Slovencev, ki izmaličenje mladega življenja spremlja na spletu. »Režiser se zelo pogumno loti v slovenskem prostoru tabuizirane teme, poleg izvrstnega nabora mladih in že nekoliko bolj izkušenih slovenskih igralcev postopoma izrisuje globalen problem ignorance in pomanjkanja občutka za soljudi na dojemanju posameznika, mlade reševalke Lare,« smo zapisali v recenziji.

Odrešitev za začetnike, slovenski Parazit

Odrešitev za začetnike je slovenski oskarjevski kandidat. Čeprav se ni izšlo, je film v tujini navdušil in če bi izšel nekaj let prej, bi Parazita opisali za južnokorejsko Odrešitev za začetnike in ne obratno. Sonja Prosenc v tragikomični drami raziskuje tematiko socialnodružbenih vprašanj o razlikah med sloji. S pomočjo fantastičnih vlog Marka Mandića, Judite Franković in mlade Mile Bezjak, s pomočjo francoskega igralca Aliocha Schneiderja, je odlično prikazano rušenje navideznega družinskega ravnovesja. Simbolična nevihta, ki jo predstavlja prihod moževega sina iz mladostniškega razmerja, spere umazanijo in razkrije vse razpoke, rane in nepopolnosti.

Preko talenta Mitje Ličena, ki je bil direktor fotografije pri Antigona-Kako si upamo! in Trigradu, v ospredje stopijo kadri iz katerih glasno razbijata simbolizem in družbena kritika. Čeprav film ne bo za vse in v zadnji tretjini nekoliko izgubi svoj zagon, gre za enega najbolj dovršenih slovenskih filmov, ki se lahko postavi ob Parazita, če bi to od njega zahtevali.

Resnična bolečina je film Jesseja Eisenberga, ki je napisal scenarij, film režiral in v njem tudi igral. Verjetno pa je njegova najboljša odločitev ta, da je v film ob sebe postavil Kierana Culkina, ki je bil za vlogo že nominiran za oskarja in predstavlja enega od favoritov za osvojitev zlatega kipca.

Resnična bolečina: Po sledeh holokavsta do izgube družinske vezi

Oddaljena bratranca David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin) se iz New Yorka odpravita na Poljsko, kjer bosta obiskala babičin dom iz otroštva in se povezala s svojo preteklostjo. Medtem ko je David nekoliko zadržan, zasebno oče in mož, je Benji njegovo popolno nasprotje, saj gre za svobodno miselnega in nezadržanega gospodiča. Na potovanju, ki je opisan kot tura holokavsta, se s skupino drugih Američanov odpravijo od Varšave proti Krasnystawu. Bratranca, ki sta bila med otroštvom tesno povezana, si hitro prideta nasproti zaradi drugačnih si mnenj in miselnosti.

Redki so filmi, ki jih je lahko opisati kot tople, nenavadne in anksiozne hkrati. Z uporabo Chopinovih melodij nas popelje skozi preteklost in sedanjost dveh oseb, ki sta se skozi leta izgubili, a želita vez ponovno najti z raziskovanjem družinske preteklosti. Že ko pogledamo naslov, se nam skozi film ponudi več različnih primerjav. Je to Benji kot ‘težavna’ oseba, židovska preteklost na Poljskem ali izguba babice s strani obeh bratrancev.

Kieran Culkin in Jesse Eisenberg, dvojec presenečenja

Ker gre za Eisenbergov film, v katerem ta igra bolj ali manj sebe v resničnem življenju, mnogo temelji na hitrem tempu pogovorov in dogodkov. To filmu služi, da lahko brezhibno in skoraj nevidno preskakuje med komedijo in dramo. »Ljubim ga, sovražim ga, želim biti kot on,« v nekem trenutku filma pove David, ki je daleč od navidez brezskrbnega bratranca, ki ga ni sram pokazati svojih čustev. Prav ta so v ospredju filma, ki se tematike izgube in žalovanja loteva vehementno in čutno.

Glavna zvezda filma je brez kakršnegakoli dvoma spontani Kieran Culkin, za katerega se zdi, da so vse prejšnje vloge vodile v tokratno. Kot Benji je neverjeten, skrivnosten in pasivno-agresiven, a nadvse čuten in čustveno vzkipljiv.

Resnična bolečina je šokantno dober film, ki bo najbolj všeč tistim, ki obožujejo odlične igralske predstave, temeljito ustvarjene like in njihove osebnosti ter družinske dinamike. Jesse Eisenberg je posnel svoj najboljši film, ki ga bo (žal) stežka presegel, Kieran Culkin pa si zasluži vse pohvale, ki so namenjene njegovemu Benjiju.