Kdo ne pozna oglasov in vseh oglasnih prostorov, ki nam jih vsiljujejo podjetja, da predstavijo svoje nove proizvode, nove ideje in napeljejo kupca, da že podzavestno razmišlja o njih. S poplavo informacij in kupovanjem oglasnega prostora je moč vsiliti posamezniku v spomin, še najbolj neumne in neizvirne ideje. Z denarjem je mogoče vse. Zato pa obstaja razlika med oglaševanjem in odnosi z javnostmi. Prvi gradi svojo prepoznavnost s pomočjo kupčka šumečih dinarčkov, drugi pa temelji na dobrih odnosih ter na konsistentnih in verodostojnih informacijah, brez zavajanja javnosti. No, pa si oglejmo dva primera oglasov – eden je družbeno koristen in drugi etično sporen.

Nekdo me preseneti …
Avtorica: Tanja Rojc

Veseli december, sprehajam se po zasneženih ulicah Ljubljane. Iz vseh strani me napadajo veliki plakati, oglaševanje na vsakem koraku. Vsakdo ponuja novo stvar, nakičeno z rdečo pentljo in po ugodni ceni. Niti se ne zmenim več za vse slogane, ki kar bolščijo in kričijo. Stojim na prehodu za pešce in v mojo odmaknjenost se priplazi, čisto potiho. Na semaforju skoraj neopazno v višini mojih oči, me predrami sporočilo na letaku: “Na tem mestu je Robi Z. dojel, da življenje ni samo rdeča in zelena.” Prostovoljstvo.org.

Še vedno se besede preigravajo v moji glavi. Zaželim si tople kave na nabrežju stare Ljubljane. Mmm, dišeča in topla. Pod skodelico pa me čaka presenečenje, oranžni papir mi pritegne pozornost. Besede se zasidrajo v moj spomin. “Dobra kava olepša trenutke, dober prostovoljec olepša dan.” Prostovoljstvo.org. Glej ga, zlomka – v ponedeljek, 5. decembra, je bil svetovni dan prostovoljstva.

Informacije, besede na papirju in letakih, me spodbudijo, da zadevo malo bolj raziščem. Prostovoljstvo.org je spletni portal, ki združuje več kot 200 prostovoljskih organizacij. “Aktivnosti za širjenje prostovoljstva v Sloveniji” je program, ki želi združiti prostovoljske organizacije v Sloveniji in prostovoljce, spodbuditi sodelovanje in izmenjavo dobrih praks, znanj, mnenj in izkušenj. Tako program predstavljajo širši javnosti s pomočjo promocijskega materiala (kljukice, majice, plakati, žoge …), radijskih in televizijskih oglasov in s prisotnostjo na različnih prireditvah, kot je npr. Študentska arena. Obenem pa tudi sami organizirajo festival prostovoljstva, ki je vsako leto aprila po vsej Sloveniji.

Lani so s pomočjo gverilskih akcij lepljenja nalepk potiho smuknili v naše zavesti. Kdo še ni srečal nalepke na stopnicah ali na klopci v parku, ki pravi, “Tukaj je večkrat posedal Mitja V. Zdaj ne več. Pomaga drugim.”? Ali tiste, zraven bančnega avtomata, ki pravi, da je Vesna spoznala, da denar ni vse. Nalepke, ki se vizualno spojijo s svojo okolico, postanejo njen naraven element in niso nadležne. Hkrati opozarjajo na idejo ter tako spodbudijo naše misli, da začnemo razmišljati.
Tudi radijski in televizijski oglasi so prav simpatični. Poigravajo se z osebnimi vrednotami, z odločitvami, s tvojimi mislimi. Je tvoje življenje pusto? Nekaj manjka? Pridruži se, bodi prostovoljec.

Vse to spodbudi moja razmišljanja in ugotovim, da je moje življenje polno. Zadnja tri leta sem prostovoljka, pa se do lani tega nisem niti zavedala. In zdaj so tiste urice, ki jih posvetim prostovoljnemu delu, tako nekaj posebnega. Od nabiranja izkušenj, spoznavanja novih ljudi, pletenja globokih prijateljstev in seveda osebno zadovoljstvo, ko počneš nekaj v čemer zares uživaš.

Znam brati oglase …
Avtorica: Mateja Rozman

Oglasi, oglasi, oglasi. Listamo po časopisu in tam so oglasi. Vklopimo radio in televizijo, in glej jih – oglasi. Hodimo ob cesti in spet smo obdani z oglasi. Nekateri so celo osvetljeni, da jih slučajno ne bi spregledali, ko pade noč. Dejstvo je, da živimo v času oglasov, ki pa so postali že zelo agresivni.

Nekateri so zgolj lepi. Drugi le obveščajo o lastnostih izdelka ali storitve. Velika večina pa govori o presežnikih in povzdiguje izdelek ali storitev nad oblake (najbolj belo perilo, sijoča belina zob, vitka postava brez diete …).

Pred kratkim je bilo v večih slovenskih revijah in prilogah opaziti zelooo dolgo oglasno sporočilo. Z naslovom “Margarita Drozg: Izgubila sem 30 kg brez diete”. Živimo v družbi, ki ima raje vitkost in tisti, ki radi jemo in uživamo v okusih, se že veselimo imeti vitko postavo brez diete. Zato večina ljudi zlahka “nasede” takim in podobnim oglasnim sporočilom. Ker je laže. In potem … razočaranje! Že zdrava pamet nam pravi, da to ni mogoče. Kako lahko shujšam brez diete, brez da se odrečem vsem dobrotam: čokoladi, sladkarijam, okusnemu krompirčku? A če tako piše v časopisu, bo že res. In veliko je takih, ki verjamejo.
V Sloveniji na področju oglaševanja obstaja samoregulacija. To pomeni, da mora vsak naročnik upoštevati in presoditi o moralnosti in etičnosti oglasnega sporočila. Kljub temu pa obstaja tudi Oglaševalsko razsodišče, ki deluje znotraj Slovenske oglaševalske zbornice. Bistvo razsodišča je, da razsoja le o prijavljenih primerih. Se pravi, da lahko in bi moral vsak posameznik ali organizacija prijaviti Oglaševalskemu razsodišču oglasna sporočila, ki se mu zdijo sporna in kršijo Slovenski oglaševalski kodeks. V kolikor razsodišče ugotovi, da oglasno sporočilo krši ta pravila, naročniku oziroma izdelovalcu oglasa priporoča, da ga umaknejo iz medijev. In večina naročnikov k sreči še upošteva njihovo odločitev.

Nekaterim pa se to ne zdi potrebno. Kot v našem primeru. Margarita nas še vedno prepričuje o svojem uspešnem postopku izgube kilogramov, čeprav je Oglaševalsko razsodišče ugotovilo, da krši dva člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa – poštenost in resničnost. In verjamem, da se še vedno najde kdo, ki verjame (oz. si želi verjeti) v tekst, ki je napisan na kar štirih straneh. Zakaj pa ne bi? Saj je napisano kot resen članek. Jaz znam brati oglase. Pa ti?

Na www.mojPiaR.net najdeš aktualne informacije o PRedigrah – brezplačnih delavnicah in predavanjih Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi, ki so ob torkih ob 18. uri na Ekonomski fakulteti. Enkrat mesečno organiziramo tudi PR kofije, neformalen klepet o PR, marketingu in managementu, ter brezplačne ustvarjalne delavnice. Prisrčno vabljeni!

Bil je pravi zimski večer. Cela gruča entuziastičnih prostovoljcev, polnih elana se je zbrala pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani. Iz kombija, od strehe do koles okrašenega z rdečimi motivi, so nosili vsak svoj paket vsem dobro prepoznavnih velikih rdečih pentelj, ki simbolizirajo boj proti kugi dvajsetega stoletja – AIDS-u. Niso potrebovali dolgo, da so se odpravili vsak svojo pot, vsak na svojo tajno nalogo polepšati belo Ljubljano. In končni rezultat? LJUBLJANA SE JE ZBUDILA V RDEČE JUTRO!!!
 
Pravo zimsko jutro na 1. decembra, kolena so se tresla, iz ust se je poganjal gost bel zrak, Slovenija se je počasi prebujala iz sna v belo obarvano okolico, prostovoljci Projekta Virus pa so že vestno stali na svojih stojnicah in čakali znanja in nagrad željne mimoidoče. Vsi oviti v prepoznavne rdeče šale so cel dan delili kondome med ljudi ter jih hkrati izpraševali kaj vedo o problematiki povezani z virusom HIV in AIDS-om. Odzivi so bili odlični, mimoidoči zadovoljni, prostovoljci pa so z zmagovitim izrazom na obrazu opazovali sadove svojega dela.

Ko je padel mrak in se je dan prevesil v pozno popoldne se je iz parka Zvezda zaslišal glas pesmi. Začel se je Dobrodelni koncert ob Dnevu boja proti AIDS-u! Že med uvodnim nastopom skupine Day Out se je prizorišče dodobra napolnilo, ter se prek nastopov skupin Tide, Kocka, Mi Familia, Gušti in Polona in Zaklonišče prepeva zatrpalo do zadnjega kotička. Med nastopi posameznih skupin pa je povezovalka programa, Mojca Mavec, z zanimivimi podatki predstavila namen celodnevnega početja.  Na koncu so bili vsi srečni in zadovoljni, glasbeniki so se počutili odlično, množica je norela, prostovoljci so se po napornem dnevu sprostili, organizatorji pa bili ponosni na opravljeno delo.
Po končanem koncertu so se vsi delujoči v okviru projekta odpravili na nepozaben žur, ki je trajal se dolgo v drugi december…      

Demonstracij se je udeležilo 5.000 študentov in dijakov. Vseh udeležencev je bilo 40.000, iz vseh generacij. Kljub snežnemu metežu, premočenih čevljih, smo vztrajali do konca. ŠOS pa pripravlja nove akcije, s katerimi bo opozoril na nesmiselnost predlaganih vladnih reform na področju izobraževanja.

Največje zborovanje v samostojni Sloveniji doslej je potekalo pod geslom “Za socialno Slovenijo”. Prvič so se v nasprotovanju vladnim politikam združili dijaki, študenti, delavci, kulturniki, zaposleni v javnem sektorju, upokojenci in številni drugi nasprotniki reform.

Miha Ulčar, predsednik Študentske organizacije Slovenije, ki je požel največji aplavz, je s svojim prodornim glasom in desnico, dvignjeno v nebo, ki je dodatno poudarila vsako njegovo besedo, glasno povedal: “Študentje zahtevamo:
– brezplačno visoko šolstvo!
– zagotovitev osnovnih pravic socialno najšibkejšim!
– ohranitev študentskih pravic!
– spoštovanje za upokojence!
– zagotovitev osnovnih delavskih pravic!
– možnost nadaljevanja šolanja za vse slovenske dijakinje in dijake!
– socialni dialog!
– družbeni konsenz glede reform!
– Največji aplavz je požel predsednik Študentske organizacije Slovenije Miha Ulčar, ki je v svojem govoru izpostavil najpomembnejše razloge, zaradi katerih so se študenti in dijaki pridružili demonstracijam

Zdi se, da od lanske uvedbe večjega davka na študentsko delo, podražitve nepremičnin, do katerih mladi brez podpore staršev tako ali tako ne morejo priti, pomanjkanja postelj v študentskih domovih; reforme, ki jih še želi uvesti vlada, potisnejo v ozadje še tiste problematike, ki še niso rešene in s takšnim načinom niti ne bodo. Zameglile jih bodo nove napovedane reforme, ki jih bodo pravtako kot dohodninsko uvajali postopoma. In napovedali nove, da se bomo ukvarjali s prihajajočimi in ne tekočimi problematikami.

A si želimo kakovostne jumbo plakate ali si želimo kakovostne programe na univerzah?
Ne moremo prezreti osebnih interesov kreatorjev vladnih politik, ki so hkrati ustanovitelji in lastniki svojih zasebnih šol. To načelo bo pripeljalo do tega, da bodo univerze svoj denar namenjale v marketing za pridobitev novih študentov in ne v kakovost svojih programov.