Stara sem 26 let. V obdobju absolventa sem začela opravljati strokovno prakso, pri kateri sem dobila mentorico, malo starejšo od sebe. Delovno sva se zelo ujeli, pogovarjati sva se začeli tudi osebne stvari in se počasi družiti. Ne gre mi v glavo, zakaj vedno več razmišljam o njej. Tudi fantaziram o njej občasno. Vendar je to mogoče posledica dobrega ujemanja na čustvenem in intelektualnem nivoju in posledica, ker sem večino svojega življenja samska. Prebrala sem veliko o homoseksualnih nagnjenjih, vendar se v tem ne najdem. Je prvič, kar mi je všeč ženska, vendar tudi resnega tipa še nisem imela. Ne vem ali do zdaj sploh nisem intenzivno razmišljala o tem, ali si priznala, kajti pri 26ih letih se mi zdi, da bi bilo to področje osebnosti že lahko oblikovano. Ne mislim se zapletati z njo, ker mislim, da sem straight in tudi moje predstave o življenju so take, da vidim ob sebi moškega, družino…, vendar se ob njej dobro počutim in tudi z njene strani čutim več kot morda samo prijateljstvo. Kako ugotoviti, kaj sem?

Tadeja

Področje spolne usmerjenosti je pod vplivom nekaterih ideologij in njihove dediščine oziroma oklepanja njihove pravilnosti še zmeraj eno takih, na katerem ni možno podajati jasnih in enoznačnih odgovorov. Tudi trenutno prepričanje veliko razlagalcev “normalnega” razvoja spolne usmerjenosti predstavlja heteroseksualno zvezo kot tisto, ki kaže na doseženo zrelost osebnosti in zaključen osebnostni razvoj ob zaključku mladostniškega obdobja. Prevzemanje istospolne socialne vloge in vedenja, ki je s tem povezano, velja za razvojno nalogo, ki je vezana na obdobje mladostništva. V skladu s tem se na pragu odraslosti presenetljivo sprašuješ, kakšna je tvoja spolna usmerjenost. Na drugi strani vse več ugotovitev priča v prid razlagam o spolni identiteti in spolnem vedenju kot o spreminjajočih se razsežnostih pri posamezniku, v kontekstu nekih trenutnih življenjskih okoliščin. V skladu s tem ni nujno, da si istospolno usmerjena, ko te privlači ena oseba, s katero imaš odnos, kot si ga opisala.

Kako lahko torej ugotoviš, kakšna je tvoja spolna usmerjenost? Vprašanje je težko in do odgovora nanj se ne boš dokopala iz danes na jutri. V prvi vrsti je potrebno odgovoriti na dve ključni vprašanji. Prvič, kaj bi zate pomenila ugotovitev o istospolni usmerjenosti. Ali gre za kaj več kot zgolj to, da se razblini tvoja predstava o možu in družini ob sebi? In na drugi strani, koliko je zate sprejemljiva ideja o tem, da si lahko istospolno usmerjena? Tvoja predstava o sebi in svoji vlogi v odnosih z drugimi ljudmi je v tvojih letih že oblikovana in spolna usmerjenost je povezana z njimi. Njeno vprašanje pomeni spremembe na drugih področjih tvojega življenja, lahko tudi korenitejši premik v oblikovanju tvojih življenjskih ciljev. Dokončni odgovor o tem, kaj si, pa lahko še dolgo ostane na ravni občutka ravnanja v skladu s tem, kar je v tebi in v čemer se prepoznavaš. Če boš začutila, da je ljubezenski odnos z žensko tisto, kar prepoznavaš kot sebi lastno, boš vedela.

Glede prebiranja ugotovitev v zvezi s homoseksualnimi nagnjenji je potrebno upoštevati, da so bodisi izpeljana iz nekih statističnih (množičnih) kazalcev in gre torej za posplošitve bodisi za specifične primere nekih posameznikov. Oboje nista nujno najboljša načina, v katerih se boš zmogla prepoznati, je pa eden od najbolj “naravnih”, tj. poskus prepoznavanja, kako se je s podobno težavo soočal nekdo drug. Sistema, ko bi lahko deloval po principu neke diagnostike, npr. ker se pri meni kažejo ti in ti simptomi, imam tako in tako stanje, v tem primeru ni. Loti se odkrivanja plasti in slednjič boš prišla do tistih, ki so v tvoji situaciji osrednjega pomena.

Tako pravi Matija Nendl, absolvent kadrovskega menedžmenta na Fakulteti za družbene vede. Od kod mu takšno mnenje? Na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOU) sestavlja skupino petih bolonjskih promotorjev, ki temeljito in intenzivno spremljajo vse, kar se dogaja okrog bolonjske prenove. Tako opaža, da je med študenti bistveno premalo zanimanja za bolonjo ter da bo implementacija novih programov na fakultetah še dolga.

Matija, kdo so bolonjski promotorji?
Bolonjski promotorji smo študentje različnih fakultet in delujemo pod okriljem resorja za študijsko problematiko na ŠOU. Zadolženi smo za spremljanje bolonjskega sistema na vseh področjih, npr. ECTS – sistema kreditnih točk, mobilnosti, izbirnosti, kakovosti v visokem šolstvu, novih učnih metod, vsebinske prenove, kompetenc ipd. Čeprav se o bolonji veliko govori, je zelo malo takih, ki to resnično poznajo. Tudi sam sem mislil, da o tem veliko vem, vendar sem hitro ugotovil, da temu ni tako. Bolonjski promotorji smo se in se še vedno izobražujemo o bolonjski prenovi; znanje nam predajajo tako notranji sodelavci na ŠOU kot zunanji poznavalci tega procesa. Izobraževanja potekajo od marca lanskega leta, dobivamo pa se vsak teden, saj moramo spremljati vse tekoče dogajanje.

Kakšna je vaša vloga?
Vsak promotor je zadolžen za tri do pet fakultet, kjer je v stalnem stiku s predstavniki študentov v Študentskem svetu (ŠS) in v Študentski organizaciji visokošolskega zavoda (ŠOVZ). Naša poglavitna naloga je prenos znanja na te predstavnike študentov. Neprestano jih zalagamo z novim gradivom in seznanjamo z novostmi. Zakaj to počnemo? Ker so študentski predstavniki tisti, ki zastopajo študente na fakulteti in kot taki so sogovorniki pri sprejemanju novih študijskih programov. Če ne bi bili seznanjeni s tem, kaj bolonja pomeni in kaj prinaša, bi bili težko relevanten sogovornik nasproti profesorjem in ostalemu vodstvu fakultete. Denimo pri pregledovanju delovnih gradiv za prenovo programov lahko opazijo, da pet odstotna izbirnost predmetov ni dovolj, saj zakon zahteva vsaj deset odstotno.

Vendar na drugi strani ostaja množica študentov, ki še vedno ne ve, kaj vse bolonja prinaša.
To drži. Vendar promotorji nismo namenjeni temu, da bomo izobraževali študente. Seveda lahko Študentski svet in ŠOVZ organizirajo razne dogodke in izobraževanja za vse študente, to je več kot dobrodošlo. Naša prvenstvena naloga pa je natančno izobraževanje študentskih predstavnikov, da bodo kompetentno zastopali študentske interese pri implementaciji bolonjske reforme na posamezni fakulteti. Povedati pa moram, da je odziv na razne množične dogodke nizek. Študentov to enostavno ne zanima. To smo na resorju za študijsko problematiko na ŠOU, kjer delujem tudi kot pomočnik ministrice, skušali reševati na drugačen način, npr. z info točkami. Vendar študentov še vedno nismo uspeli pritegniti v zadostni meri.

Zakaj misliš, da ni zanimanja med študenti?
Če sem iskren, bi težko odgovoril. Bolonjska reforma je neka osnovna beseda v študentskem besednjaku in zato vsi menijo, da vedo, kaj zajema. Prepričani so, da vedo, kaj je za tem in konec koncev mislijo, da se to njih ne tiče. Če pa se že najde kdo, ki bi ga to področje zanimalo, se večinoma obrne na profesorja. Nasploh opažam, da je odnos študent-študent bolj šepav. Kar je po svoje razumljivo, saj študentje bolj zaupajo profesorjem kot pa svojim vrstnikom. Navsezadnje sem tudi sam iskal informacije o bolonji pri profesorjih, preden sem se priključil bolonjskim promotorjem.

Za katere fakultete si zadolžen?
Za svojo matično, torej FDV, poleg tega pa za sosednjo Ekonomsko fakulteto in Filozofsko fakulteto.

Torej se ubadaš z družboslovnimi fakultetami. S kakšnimi težavami se te srečujejo pri uresničevanju bolonjske reforme?
Največ težav predstavlja implementacija bolonjskega programa. Vedeti moramo, da cilji bolonje ne bodo uresničeni, če ne bodo vsi dosledno uvedli novosti, ki jih prinaša. Pri tem pa naletimo na težave, saj so si izobraževalne ustanove med seboj zelo različne, vsaka ima namreč svoje posebnosti. Družboslovci mislimo na svoj način, naravoslovci bi naredili drugače, starejši profesorji ne bi ničesar spreminjali, mlajši vse; študentje pa imajo svoje ideje. Vsak si zadevo predstavlja drugače. Drug problem, ki ga opažam, je, da imajo vodstva fakultet relativno slabo izobražene strokovne službe na področju bolonjske problematike. Zato se v praksi ideal, kot je bolonjska reforma, zaradi različnih interpretacij in slabega poznavanja izrodi.

Lahko podaš en konkreten primer “zapleta” pri implementaciji bolonje?
Veliko oviro predstavlja že sama sprememba miselnosti. Do sedaj se je vse gledalo skozi obremenitve profesorja, bolonja pa v ospredje postavlja obremenjenost študenta. Kako razložiti profesorju, ki je 20 let predaval predmet v obeh semestrih po tri ure na teden, da sedaj ne bo pomembno, koliko je on obremenjen, temveč koliko je študent. Ko se to razčisti, se lahko začnemo pogovarjati o izbirnosti skozi ECTS kreditne točke, potem smo pri mobilnosti in diagonalni prehodnosti med dvema stopnjama. Nazadnje, nekje v oblakih, ostaja vsebinska prenova, ki je daleč najbolj problematična. Menim, da se je redko kje zgodila. Zaenkrat so sisteme samo priredili, da lahko dihajo v novem sistemu, vendar prave prenove ni bilo zaslediti.

Ampak nekatere fakultete, kot je denimo Ekonomska, intenzivno oglašujejo, da so se prilagodili bolonji.
Zagotovo je nekaj fakultet, med njimi tudi Ekonomska, že veliko postorila v smeri bolonje. Vendar še vedno vztrajam, da vsebinske prenove predmetov niso takšne, kot jih terja bolonja. Po bolonjskih načelih mora vsak predmet imeti kompetenčne okvirje oziroma učne dosežke, kar pomeni, da mora biti študentu jasno, kakšne kompetence bo na koncu semestra pridobil. Vendar teh kompetenčnih okvirjev pri nas v taki obliki še ni, da bi lahko šel študent k delodajalcu in mu povedal, kaj se je dejansko naučil. Če bi bil dekan na fakulteti s sedanjimi programi, si take priloge ne bi upal podpisati. Kajti visokošolski zavod mora stati za temi kompetencami. Hitrost teh fakultet po mnenju ni nujno slaba, visi pa v zraku očitek, da se igrajo s svojimi študenti, češ da so poskusni zajčki. Vendar tako je vedno, ko se sistem spreminja. Verjamem, da si te želijo boljše kakovosti, ne gre pa izključiti določenih tržnih ambicij.

Veliko se govori o večji izbirnosti predmetov, tudi med posameznimi fakultetami. Je to že uresničeno?
Na papirju da, dejansko pa ne. Imamo pravilnik o financiranju, ki pa ga je treba ustrezno spremeniti, da bo omogočal integracijo univerze, skupne programe fakultet in ko bo nagrajeval kakovost programov in poučenja. V bistvu bi potrebovali nov pravilnik, obstoječi je v tem pogledu popolnoma zastarel.

Zadnje tedne odmeva akcija ministra Zupana, ko z obiski na srednjih šolah želi spodbuditi dijake k vpisu na naravoslovne fakultete. Je to v duhu bolonje?
Kar trenutno počne visokošolski minister, je izven bolonjskih načel, kajti ta v osnovi ne spodbujajo ne ene ne druge smeri. Bistvo je, da bolonja študentu omogoča svobodno izbiro pri vpisu ter kasneje med samim študijem. Križarski pohod ministra pa skuša uskladiti neskladja na trgu dela, vendar zgodovina je že pokazala, da administracija ne reši problemov. Vprašanje je tudi, ali bo trg čez pet let potreboval te kadre, ki jih sedaj minister spodbuja.

Pred vrati so informativni dnevi, kjer bodo fakultete opozarjale nase s prenovljenimi programi. Obstaja tudi tukaj kakšen droben tisk, na katerega morajo biti študentje pozorni?
Bodočim študentom bi svetoval, naj bodo predvsem pozorni na možnost izbire predmetov na fakulteti in med fakultetami. Če že sedaj vedo, da bi radi kakšen predmet poslušali na drugi fakulteti, naj preverijo, če je to mogoče. Tudi tukaj žal obstaja droben tisk, vsekakor naj vse do potankosti preverijo, ali je res tako, kot trdijo na fakulteti.
 

Sem sveži diplomant. Tisti, ki imamo papir v roki, drugega, tistega o delovnem razmerju pa nikakor ne moremo dobiti. Tako je za mano že pol leta iskanja pri znancih, poznanstvih, pošiljanja prošenj, brskanja po bazah podatkov, pridobivanja članstev v zaposlovalnih agencijah, farse na Zavodu za zaposlovanje in ostalega. Seveda je to zelo obremenjujoče samo po sebi. Ko bi le bil odgovoren zgolj zase. Pa nisem. Ali vsaj, ne bom več dolgo. Že med študijem, sva s punco nenačrtovano zanosila. Sam sem bil tik pred zaključkom, ona je mlajša in z obilo podpore z moje strani bi nama zagotovo uspelo. Zdaj je situacija zelo drugačna od načrtovane, možnosti drugačne izbire praktično ni več. Na zunaj se trudim ohranjati optimizem, na znotraj pa ni tako. Počutim se odgovornega za oba, meni najbližja človeka, objektivno gledano pa v bistvu še zase ne morem poskrbeti. Mislim, da tudi ona ne verjame več, da se bodo stvari obrnile. Razočaran sem nad sabo, čutim, da se mi v razočaranju pridružujejo ona, starši in še kdo. V čudeže ne verjamem, kaj drugega pričakovati?

Matija

Okoliščine, v katerih si se znašel, vsekakor niso zavidljive. Za odločitve, ki si jih sprejel z radostjo in navdušenjem, se zdi, da so se obrnile proti tebi in te spravljajo v stisko. Odgovornost, ki jo čutiš in čas, ki se izteka, nista dejavnika, ki delata v tvoje dobro. Na točko, s katere gledaš, pa vplivata tudi tako; ožita pogled na celostno situacijo. Prva stvar, na katero je pomembno opozoriti, je ta, da vsekakor ni vsa odgovornost na tebi. Odločitev za ta skupni korak sta sprejela oba, pač z nekim manj jasnim pogledom na to, kakšna bo vajina bivanjska situacija v bližnji prihodnosti. Druga stvar, ki sledi iz tvojega pisma, je ta, da nekako govoriš o svoji zmožnosti poskrbeti za preživetje družine v nastajanju kot o edinem, kar lahko ponudiš. Materialna in finančna odgovornost do družine je ključna, ni pa edina. Ljudje si npr. običajno izbiramo partnerje na osnovi nekih drugih lastnosti, ki nas privlačijo in ne vključujejo finančnih zagotovil in kariernih poti. Kaj je tisto, zaradi česar si izbral svoje dekle in zakaj misliš, da je ona izbrala tebe? In seveda vajin odnos. Kolikšen del tvori denar in kolikšen kake druge prvine, tisto kar čutita drug do drugega, način preživljanja skupnega časa, itd., torej tisto, kar je vsebina vajinega odnosa. Ter nato, kaj to pomeni za tvojo starševsko vlogo. Na kaj pomisliš, ko pomisliš na svoje starše in njihovo vzgojo. Poskusi se osredotočiti in razmišljati o drugih plateh odnosov. Na kakšno mesto bi v tej sliki postavil materialno? Najbrž ne na prvo. Čemu ga pri sebi jemlješ kot prioritetno?

Mladi smo dandanes prisiljeni v iskanje drugačnih poti, kot smo jih videli pri svojih starših. Če je morda končna postaja enaka, pa so vmesna postajališča drugačna. Najbrž nisi oseba, ki bi zlahka in brez pomislekov prosil za pomoč tudi ljudi, ki so ti pripravljeni stati ob strani. Njihove poglede in besede si razlagaš kot razočaranje, ko pa najbrž gre za zaskrbljenost in poskušanje razumevanja tvoje stiske. Težavnost pridobivanja zaposlitve za mlade diplomante ima nacionalne razsežnosti in na žalost je povsem običajna dolgotrajnejša pot do prvega delovnega mesta. Ozadja tvojega doživljanja so deležni tudi tvoji bližnji. Pot je težavna in terja svoj davek v obliki časa, ki ga je potrebno osmisliti dotlej. Zagotovo pa še nikomur, ki je obupal, ni uspelo priti do cilja. Tvoja odgovornost je torej v vztrajnosti. Pomembno je tudi, da se ne predaš tistim pesimističnim mislim. Poskusi jih preverjati pri drugih, morda pri kom, ki ima za seboj podobno izkušnjo. V prejšnjem mesecu si lahko prebereš v reviji Študent v temi meseca tudi več o pomoči iskanja zaposlitve.