Danes se nam zdi čisto običajno, da nas skoraj na vsakem koraku obkrožajo oglasna sporočila podjetij, ki želijo prodati svoje storitve in izdelke. Oglasnih površin je vsak dan več, tržniki oglasnih mest pa jih postavljajo na mestih, kjer jih bo največ ljudi opazilo, če nam je to prav ali ne.

Več oglasnih površin pomeni večji strošek za oglaševano podjetje. Ta strošek podjetje na koncu naloži kupcem in uporabnikom njegovih storitev. Velja tudi, da mnogo oglasnih površin sploh ne služi svojemu namenu, vendar jih tržniki oglasnega prostora vseeno uspejo prodati podjetju in potrošniki moramo tudi ta strošek plačati ob nakupu njihovega izdelka ali koriščenju njihove storitve.
Zelo me moti vsiljevanje oglasov. Poleg dobro znanih rednih prekinitev televizijskega programa se oglasne površine že kar lep čas pojavljajo tudi v straniščih nad pisoarji. Če to hočeš ali ne, ga boš zagotovo vsaj opazil med opravljanjem potrebe. Tudi naša podjetja vse bolj pogosto prodajajo svoje izdelke preko klicev na osebne mobilne telefone. Tako so me pred nekaj dnevi ravno sredi dela klicali iz pohištvenega salona, če me zanima njihova ponudba. Seveda me je takšno početje odvrnilo od nakupa pri njih, tudi če bi se odločal za novo pohištvo.
Tako kot se širi področje trženja in oglaševanja preko novih medijev (tehnologije, ki jih npr. prinašajo mobilni telefoni in spletna mesta) se spreminja tudi oblika in vloga športnih, kulturnih in drugih prireditev. Športniki se marsikdaj odločajo za profesionalno kariero zaradi bajnih zaslužkov, ki jih prinašajo sponzorji in drugi finančni podporniki. V zameno za podporo pri razvoju njihove kariere bodo preko svoje podobe kot znane ikone pomagali (včasih tudi vsiljevali) širiti oglasna sporočila njihovih sponzorjev. Oglasnim sporočilom danes niso sveti niti dresi športnikov niti dvorane, ki jih kitijo veliki oglasni panoji sponzorjev v takšni in drugačni obliki. Tudi kultura ni izvzeta iz gonje po čim večji opaženosti blagovnih znamk. Verjetno je to najbolj opazno v pop kulturi, ki ima največ privržencev. Pop ikone, kot je Britney Spears, in športne ikone košarkaških, bejzbolskih, nogometnih in drugih športov podpisujejo milijonske pogodbe, da uporabijo svojo moč in vpliv, ki ga imajo na svoje privržence, da bo podjetje Pepsi lahko bolj uspešno prodajalo svoje izdelke. Kdor je rekel: “Z močjo prihaja tudi odgovornost”, se ni motil.

Dejstvo, da imajo oglasna sporočila, s katerimi se srečujemo, določen vpliv na nas, potrjuje vrsta socioloških, komunikoloških, semioloških in drugih teorij in raziskav, še najbolj pa to drži v praksi. Podjetja dokaj velik del svojih sredstev namenijo prav oglaševanju in obveščanju javnosti o svojih izdelkih in storitvah. Seveda velja tudi, da imamo možnost sami odločati, katerim oglasnim sporočilom se bomo izpostavili ter če in kako jim bomo dovolili vplivati na nas.
Preko oglasnih sporočil morda izvemo koristne informacije, zato nikoli ne vemo, če je zagotovo dobro, da se ne izpostavimo kakšnemu sporočilu. Pojavlja se še problem negativnega vpliva oglaševanja, ki nastopi, če so sporočilom izpostavljeni “labilni” sprejemniki (ne le otroci, tudi odrasli), četudi se sami odločijo biti ravnodušni do stopnje vpliva sporočila. To je še posebej opazno pri otrocih, ki še nimajo dobro razvitega čuta za dejanske potebe. Oglaševanje je postalo družbeno sprejeto dejstvo, ki se mu žal ne namenja zadosti veliko pozornosti glede etike, vsiljivosti in negativnega vpliva oglasnih sporočil na sprejemnike.
 
Na koga se lahko s temi težavami obrneš? Zagotovo so prava mesta Zveza potrošnikov Slovenije (www.zps-zveza.si), Slovenska oglaševalska zbornica (www.soz.si) ter različne nevladne organizacije, kot so Društvo novinarjev Slovenije (www.novinar.com), Slovensko društvo za odnose z javnostmi (www.prss-drustvo.si) idr.
Predvsem pa postani kritičen do vsiljivih oglasov in to tudi glasno izrazi. En posameznik bo težko kaj spremenil, če pa nas bo več, morda vendarle uspemo.

Borut Odlazek

V Študentski sekciji Slovenskega društva za odnose z javnostmi trikrat mesečno pripravljamo izobraževalna srečanja, PRedigre, kjer strokovnjaki in praktiki odnosov z javnostmi predstavijo določeno temo predvsem s praktičnega vidika. Na PR kofetu, neformalnem klepetu o PR, marketingu in managementu, pa se pogovarjamo o naših izkušnjah in dobri PR literaturi. Pridruži se nam, razkrij svoje komunikacijske dileme in spoznanja!

Sem 24-letna študentka podiplomskega študija. Sem aktivna, športnica, dobrega telesnega zdravja, odlična študentka, priljubljena med vrstniki, imam honorarno zaposlitev, ljubečega in ambicioznega partnerja, s katerim načrtujeva skupno prihodnost. Navzven je moje življenje kot v hollywoodskem filmu. V resnici pa se počutim izpraznjeno, kot da bi vsi občutki v meni umrli, moji odzivi so le še naučeno prilagojeni. Težave opažam že dalj časa, vendar sem vse skupaj potiskala na stran. Prišlo je do točke, ko ne bi mogla reči niti, da sem zaradi te praznine nesrečna, žalostna ali razočarana. V sebi se počutim mrtvo, sem kot zombi, a se hkrati čutim dolžno izpolnjevati svoje obveznosti, saj ne želim razočarati svojih bližnjih. Bivanje v lastni koži je postalo neznosno. Vsej otopelosti navkljub pa sem našla način, da obudim svoje občutke. Brala sem o bolečini, o prizadejanju bolečine lastnemu telesu. In to tudi poskusila. In pomagalo je, počutila sem se bolj živo, čeprav je bilo vmes trpljenje, sem ga obvladovala z močjo volje, bila sem močna. Vendar pa ni več tako. Postalo je navada, ki me obvladuje, moram jo skrivati, a brez nje ne zmorem. Ne vem, kakšna bi lahko bila druga pot.

Tijana

Telo ostaja nosilec našega doživljanja in čutenja, čeprav se zdi, da je v potrošniškem svetu postalo objekt obvladovanja, discipliniranja, ki nosi možnosti preoblikovanja. Čustva, tako pozitivna kot negativna, so plod različnih hormonskih stanj ter sprememb, vstopnica do katerih je lahko tudi telo. Znane so “obsedenosti” s tetoviranjem in prebadanjem telesa, doživljanjem nepopisne ekstatičnosti ob vrisovanju vzorca na kožo, pri čemer je prisotna tudi bolečina. Nanjo je vezan poseben občutek ugodja, ki ga želi oseba ponovno doseči. Podobno je pri samoprizadejanju poškodb. V telesu se sočasno sprostijo še drugi hormoni, ki nas spodbujajo v ponavljanje prijetnih aktivnosti (sproščajo se npr. pri spolnosti), hkrati pa ublažijo bolečino ob telesnih poškodbah. So tudi nosilec nekemičnih odvisnosti – s spolnostjo, hazardiranjem, samopoškodovanjem. Kot pri vsaki drugi odvisnosti je prvi korak abstinenca. Zato je ključno, da čimprej prenehaš s svojim početjem – le tako se boš vrnila na izhodiščno točko, s katere boš lahko gradila drugačen svet, tistega, ki ti je bližje in si ga bolj želiš, kjer boš čutila in doživljala. Če ugotavljaš, da tega ne zmoreš sama, nujno poišči strokovno pomoč.

Čustveno otopelost, odsotnost doživljanja in občutek notranje omrtvelosti povezuješ s svojo storilnostno naravnanostjo, ob kateri si pozabila nase. Morda gre za odraz nekega depresivnega stanja, ki ga znamo dandanes uspešno obravnavati in zdraviti. Pozabiti pa moraš na strah, da bi bili drugi razočarani, ker nisi takšna, kot misliš, da se od tebe pričakuje. Ljudje, ki so ti blizu, si te želijo urejene, iskrene in resnično zadovoljne. Ne želijo maske, fasade, za katero se skrivaš in na katero so vezane tvoje težave.

Seveda si ključna oseba pri nadaljnjih odločitvah ti sama. Obstajajo namreč tudi drugi načini, s katerimi si lahko pomagaš pri oživljanju svojega notranjega sveta. Začni z usmerjanjem pozornosti na odtenke in nianse svojega razpoloženja in s tem povezane dogodke in situacije. Zavedaj se teh stanj, jih vrednoti in slednjič obvladuj na tvorne, konstruktivne načine. Za tem pa se skriva svet neslutenih možnosti; gre za pot, na katero se je vredno podati.

Na pogajanjih med predstavniki Študentske organizacije Slovenije in vlado se je zataknilo pri študentskem delu. Vladna pogajalska stran se je zavzemala za omejitev študentskega dela na skupno največ 120 dni dela v letu, na kar predstavniki študentov niso pristali. Tako sta se pogajalski strani po skoraj šestih urah pogajanj razšli brez dogovora, zato so študentje 24. maja pravico spet iskali na ulici.

Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan je izrazil obžalovanje, da so študenti odklonili zadnjo ponudbo, ter jih pozval k premisleku, saj je vladna stran, kot pravi minister, veliko popustila, z ultimati pa se je izredno težko pogajati. Zupan je tudi pojasnil, da je vlada od skupno 13 zahtev ugodila skoraj vsem, saj je popustila pri šolninah, obljubila 20.000 štipendij in pristala na ustanovitev neodvisne javne agencije. Predsednik ŠOS Miha Ulčar je na to odgovoril, da so se v ŠOS pripravljeni pogovarjati o kakršni koli omejitvi študentskega dela šele takrat, ko bodo tudi drugi socialni transferji urejeni. Sicer pa so z vlado po njegovem mnenju zaprli le štiri poglavja od 13. Zato se bodo, kot je povedal Ulčar, pogovarjali le še s predsednikom vlade.
Vlada pa namerava pred nadaljevanjem pogajanj s študenti počakati, da se vodstvo Študentske organizacije Slovenije konstituira oziroma da organizacija dobi legitimno vodstvo. Menijo, da ŠOS namreč nima predsednika, mandati vodstva pa so potekli. Sicer vlada namerava v prihodnjih mesecih dokončno urediti nekatera vprašanja, povezana s študentskim delom. Srednjeročno ima država namen zagotoviti bistveno več sredstev za financiranje izobraževanja ter za štipendije, načrtujejo pa tudi vrsto drugih ukrepov za povečanje kakovosti študija in s tem izobrazbe, je dejal Janez Janša. Na drugi črni sredi, ki ni bila, vsaj kar se vremena tiče, na strani študentov, se je po podatkih ŠOS-a zbralo tri tisoč študentov, podatki policije pa govorijo o nekaj sto udeležencih. Demonstracije naj bi stale 19 milijonov tolarjev, česar pa Ulčar ni ne potrdil ne zanikal. Ob glasbeni spremljavi nekaterih in podpori Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ter nekaterih poslancev pa so se našli tudi takšni, ki se z demonstracijami niso strinjali. Na nasprotnih bregovih z različnimi transparenti torej, a vsi pod oblaki, ki so tokrat delovali kot tuš – zelo hladen. Za nameček so v preteklih dneh iz ŠOUM-a sporočili še, da Ulčarja za ponovnega predsednika ŠOS, niso podprli.

Študentje z novim študijskim letom ne bodo dobili nove športne dvorane. Gradnja dvorane naj bi se pričela že marca letos in zaključila oktobra, a se je zataknilo pri podpisu soinvestitorske pogodbe.

Idejni projekt graditve Študentske športne dvorane Gerbičeva je ŠOU v Ljubljani pripravil leta 2004 in še istega leta s takratnim Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport podpisal pismo o nameri o sodelovanju pri projektu izgradnje. S tem se je ministrstvo zavezalo, da bo kot soinvestitor za dvorano prispevalo 4642 kvadratnih metrov zemljišča ob Gerbičevi ulici na Viču. Ministrstvo za šolstvo, ki je legitimni naslednik zemljišča, tega doslej še ni storilo, so se pa predstavniki ministrstva in ŠOU sestali 25. maja in v skupni izjavi za javnost zapisali: “Na današnjem sestanku MŠŠ in ŠOU v Ljubljani so bili narejeni konstruktivni koraki v smeri uresničenja graditve Študentske športne dvorane Gerbičeva, s katero bi študentje dobili nujno potrebno športno dvorano v Ljubljani za študijske in obštudijske dejavnosti. Predstavniki ministrstva in ŠOU v Ljubljani so pregledali dokumentacijo projekta in se dogovorili  o nadaljnjih postopkih, ki so potrebni za začetek graditve Študentske športne dvorane Gerbičeva.” Več informacij nobena od strani ni hotela dajati, sledili naj bi nadaljnji sestanki. Študentje so zadnjo športno dvorano dobili leta 1973, ko je v Ljubljani študiralo nekajkrat manj študentov. Nova bo sestavljena iz montažnega in zidanega dela, ki bosta skupaj ponujala 2800 kvadratnih metrov uporabnih površin. V montažnem delu bo dvorana z igriščem za rokomet ali mali nogomet in plezalno steno, v zidanem pa še manjši vadbeni prostori za fitnes, sprostitev (wellness), borilnica, plesna dvorana, bife, slačilnice in prostori za študentske športne organizacije.
Celotna naložba je vredna približno milijardo tolarjev. Od Fundacije za financiranje športnih organizacij in Ministrstva za šolstvo in šport je ŠOU za dvorano prejel 260 milijonov tolarjev, ostalo pa bo ŠOU Šport zagotovil iz lastnega poslovanja in s kreditom, ki ga bodo 15 let odplačevali iz pričakovanih 45 milijonov tolarjev letnega dobička nove dvorane.

Irena Žgavc