Hormoni v Las Vegas

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

S prehitro hitrostjo se bliža čas izpitnega obdobja. Neverjetno, ampak kljub vsem novim tehnološkim razvojnim napredkom se vodstvo države še vedno ni odločilo prestaviti izpitnega obdobja na tisti del v letu, ko so naši hormončki popolnoma mirni. Izpiti in kolokviji se bodo vrstili eden za drugim. Prav tako pa ravno v tem času naši dozoreni hormončki težijo k svojemu cilju. Tako ima nemalokateri študent ali študentka težave pri brzdanju le teh.

In kako se znajti v situaciji, ko ti že tako primanjkuje časa za predelavo in ponavljanje študijske snovi, poleg tega pa bi telo rado doživelo malce sprostitve? Pametno si je vzeti čas za telo. Sprostitev telesa je povezano s sproščanjem duha. Doživeti vrhunec pa ne pomeni samo telesne in duhovne sprostitve, pač pa tudi sprostitev preobremenjenih študentskih možganskih celic.

Zunaj toplo pomladno sonce, ti pa sediš za goro knjig, skript, zapiskov in fotokopij. Nič hujšega kot to? Lahko je tudi hujše in sicer takrat, ko te prične malce nižje nekako ščemeti. Postaneš vzburjen, misli ti odtavajo povsem drugam. Samo k eni stvari, tisti vroči. Največja napaka je, da v tem trenutku silno kontroliraš svoje telo in deluješ nasproti njemu. Sprosti se in pozabi za nekaj trenutkov na vse študijsko gradivo. Poslušaj svoje telo! Vzemi si čas zase. Zadeve se lahko lotiš na tisoč in en način. Če se ti res mudi s študijem, preprosto masturbiraš, kot si že ničkolikokrat. Lahko pa si vzameš malce več časa. Dekleta se lahko poigrajo z različnimi pripomočki, fantje pa prav tako. Pomembna stvar, ki je ne smejo pozabiti dekleta, ki se rada poigrajo z vibratorjem (tudi fantje) je, da se med študijskim časom založijo z večjo količino baterij. V primeru, da se ravno igraš z vedno stoječim in na akcijo pripravljenim vibratorjem, ni hujšega, kot da se naenkrat izpraznijo baterije. Novih, polnih pa žal nimaš doma. Povem vam, to zna biti kar zoprna zadeva. Moškim se na srečo s takimi zadevami ni potrebno ukvarjati. Vendar pa je zanje veliko bolje, če študirajo s kolegico iz faksa. V zelo hitrem času si med pavzo lahko skupaj potešita svoja sla. Kaj je lepšega kot skupen študij – dve glavi vesta več kot ena in nato še hitra ali malo daljša sprostitvena doživetja. Če je eden od partnerjev malce bolj negotov, ga preprosto presenetite z jedilnimi spodnjicami. Vendar pazite, da jih nimate oblečenih več kot dve uri pred akcijo, ker se lahko ob telesni toploti stopijo. In že imate predigro. Naj vam ne bo nerodno. Narava pač terja svoje. Naj vas ne moti, če malce zamenjate seksualnega partnerja. Torej če vam je iz preteklih zvez ostala zbirka nekaterih pripomočkov, kot so dildoti, lisice, kroglice in podobna krama, lahko kolegici ali kolegu preprosto predlagate uporabo nekaterih. In naj vas ne moti, ker so te stvari bile že uporabljene na drugih partnerkah. Pomembna je samo higiena uporabljenih pripomočkov, ki pa mora biti seveda vrhunska. Saj so penis od kolega tudi uporabljale že prejšnje partnerke, pa vas to ne moti. In enako velja za dekleta. Tudi njihove vagine so bile že uporabljene. Potrebno se je zavedati, da deli telesa niso avtomobili, ki se jih da tovarniško obnoviti ali celo zamenjati z novimi deli. V primeru, da skupaj študirata dve kolegici s faksa ali dva kolega, je zadeva bolj preprosta. Z istospolnimi kolegi smo nekako hitreje na isti valovni dolžini, lažje se pogovarjamo o spolnosti in smo tudi bolj odkriti. Vsaj na začetku. Težava v tem pa je, da se taka seksualna razvajanja lahko resnično zavlečejo pozno v jutro in s tem izgubimo veliko količino časa, ki smo jo bili pripravljeni nameniti študiranju za izpit. Rizična so predvsem dekleta, ki imajo več domišljije, energije in lahko doživijo vrhunec večkrat zapored. V primeru, da študiraš s tako kolegico, si malce izračunaj, kako in kaj bosta počeli. Kadar študirata skupaj dva kolega s faksa, pa je zadeva vse prej kot dober eksperiment. Ponavadi gre eden na toaleto za malce dalj časa in v miru masturbira, medtem ko se drugi sprašuje, kaj dela kolega tako dolgo na wc-ju. Taka masturbacija je sicer monotona, dolgočasna, ampak izredno ekonomična, kar se tiče študijskega časa. V povprečju taka masturbacija ne traja več kot deset minut in študent pride iz toaletnih prostorov pred kupe nepredelanega gradiva z usti do ušes in poln energije. Drugemu kolegu, ki se je ta čas trudil razvozlati študijsko težavo oziroma problem, je takoj jasno, koliko je ura. V zelo kratkem času tudi sam odide v toaletne prostore, kjer se prepusti ekstazi tudi sam.

Vsekakor brez kompliciranja in panike. Brez slabe vesti, samo da bodo vsi izpiti položeni v doglednem roku in da se bomo z veseljem spominjali študijskih dni.

 

Gvatemala – srce Mayevskega sveta

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Ves svet je lahko vstopal v Gvatemalo, le mi, ubogi Slovenci smo si še delili “D” listo z Albanci. Prvič sva poizkusila vstopiti v Gvatemalo iz Belize-ja, kjer so naju zavrnili in poslali na ambasado. Tam so nama povedali nama že dobro poznan stavek; da je potrebno na vizo čakati dva meseca, za katero pa obstaja velika verjetnost, da je sploh ne dobiš. Viza za Gvatemalo je takrat bila potrebna, pa vendarle je nekaterim Slovencem vseeno uspelo vstopiti vanjo brez vize. Izkazalo se je, da je bil na mehiško-gvatemalski meji nek nerazgledan carinik, ki je mešal Slovenijo za Slovaško in zato veselo spuščal Slovence v državo. Vendar midva nisva imela te sreče, zgleda da je bila carinica na belizejsko-gvatemalski meji bolje poučena …

Gvate! Gvate! Gvate! Gvate! Gvate! Je kričal možakar v Hondurasu, v mestecu Copan, ki je oddaljeno 10 kilometrov od Gvatemalske meje. Odločila sva se, da še enkrat poizkusiva vstopiti v Gvatemalo. Carinik je prelistal najine potne liste, v katerih ni našel viz in naju brez usmiljenja zavrnil. Žalostna sva sedla na stopnico in premišljevala. Nekaj časa sva posedala in si belila glave, kako bi lahko prečkala mejo. Nakar je Katja pristopila k cariniku in mu začela ponujati podkupnino. Prepričevala ga je, da bi šla samo za kratek čas in da se vrneva na isto mejo in da mu plačava 1000 Lempir (10.000 sit), če naju spusti v državo. Rekel je, naj počakava. Ko so se drugi cariniki umaknili, nama je z rokami pokazal, naj greva naprej. In tako nama je uspelo. Bila sva v Gvatemali, ilegalno, kar ne priporočam nikomur, saj te takšne stvari lahko spravijo v zapor, kar pa je tam zelo resna stvar. Prvič v mojem življenju sem bil vesel, da ima moja punca dolg jezik, saj naju je prav to spravilo v Gvatemalo. Kar smejalo se nama je, ko sva sedla na prvi avtobus, ne vedoč kam sploh pelje. Bila sva v Gvatemali, sicer samo z malimi nahrbtniki, saj sva velike pustila v Copanu (Honduras). Imela sva vsak samo ene spodnjice, eno majico in ene hlače, in skupaj sva imela eno zobno ščetko in eno brisačo, vendar, v tistem trenutku je bilo pomembno le to, da sva tam. Sva se pa sama prepričala, da korupcija v teh deželah res v veliki meri obstaja.
Gvatemala je srce Mayevskega sveta. Tam prebiva 14 milijonov ljudi, več kot polovica celotne populacije je Indijancev oz. Mayev.
Vožnja iz kraja v kraj je “odbita”. Prevladujejo stari šolski avtobusi, ki sta jih Amerika in Kanada prodali  Srednji Ameriki. Tam jih malo predelajo in pobarvajo, tako da spremenijo te stare škatle, v navidez dokaj privlačne avtobuse, na udobje pa ne dajo ravno veliko. Ko avtobus kje obstoji, buljijo v motor in se čudijo: “Pa kako to, da je crknil, ko pa smo ga pred časom komaj dobili.” Pozabijo, da so to 30 in več let stare, odslužene škatle, ki so naredile že na tisoče kilometrov in prevozile mnogo ljudi, preden so jih oni odkupili. Sama vožnja pa zgleda nekako takole: ko si že misliš, da zdaj pa res več nihče ne more vstopiti na avtobus, pobere ta še štirideset ljudi. V bistvu ustavi prav vsakemu, ki ob cesti pomaha, ne ozirajoč se na to, kako je zaseden. Tako je na avtobusu tudi do 150 ljudi, kar pa ne predstavlja pretiranega udobja. Sedež za dva je tukaj sedež za štiri ljudi in več, pa če zraven prištejemo še vso kramo in živali, ki so občasno tudi na avtobusih – prava zmešnjava. Pomočnik voznika se potem plazi po busu in pobira te smešno nizke zneske kot plačilo za vožnjo. Zanimivo in zabavno, pa vseeno si presrečen, ko prispeš na cilj.

Najprej sva obiskala Chichicastenango in vasice ob tem mestu. So glavni predel, kjer prebivajo Indijanci v Gvatemali. Chichicastenango, visokogorsko mestece, ki je obdano z dolinami in je nekoliko izolirano od preostale Gvatemale. Chichi, lepo, zanimivo, šamasko, ceremonialno mesto. Že od nekdaj je bil to pomemben trgovski kraj, kar še danes dokazuje s trgom ob četrtkih in nedeljah. Velja za enega največjih Maya marketov na svetu in v Gvatemali nasploh. Prelepe ozke ulice, ki s križanjem in cerkvico Santo Tomas v sredini predstavljajo market. Dan pred marketom Indijanci prihajajo iz hribov in dolin, kjer razpredajo svoje preproge, na katerih bodo prenočili. Takoj ko se zdani, tržnica oz. market zaživi. Petelini, kateri se tudi prodajajo na marketu, kikirikajo že od 4. ure zjutraj, tako da počasi prebujajo celotni okoliš. Ob svitu postavijo svoje stojnice, na katerih prodajajo najrazličnejše stvari. Živali, rastline, zelenjavo, najrazličnejše pletenine, ki jih spletejo sami, kar lahko traja tudi več mesecev in jih kasneje za majhen denar prodajo, lesene maske in druge lesene izdelke, keramiko, skratka vse, kar pridelajo in ustvarijo s svojimi lastnimi rokami. So najbolj simpatičen narod, vsi oblečeni v svoja tradicionalna pisana oblačila in zaviti v odeje vseh barv. Otroke, ki so po navadi privezani z odejico na mamin hrbet, je še posebno doživetje opazovati.

Kar naju je najbolj fasciniralo pri tem starem ljudstvu, je to, da ne praznujejo svojih rojstnih dni.
V bistvu niti ne vedo, koliko so stari. Ko punce dobijo prvo mesečno perilo, postanejo ženske. Največkrat je to že pri 12, 13 in 14 letih in takrat so zrele za svoje otroke. Srečuješ mlade Indijanke, ki imajo svoje otroke, pa čeprav so še same otroci. Povprečno ima vsaka ženska 8 otrok, včasih tudi več. Je pa res, da ne spustijo medse druge krvi in skrbijo za to, da se ne mešajo z drugimi ljudmi in s tem ohranjajo Maya ljudstvo, kar se mi zdi nadvse pomembno. Kadar so bolni, ne gredo k zdravniku, tako kot to storimo mi. Gredo k šamanu, ki je neke vrste vrač, mu zaupajo svoje težave, in ta jim pove, kaj je potrebno narediti, da bodo težave izginile.

Naslednji spektakularni kraj, ki sva ga obiskala, je bilo jezero Atitlan, obdano s hribovjem in tremi  vulkani. Prenočevala sva v mestu Panajachel, ki leži tik ob jezeru. Na izletih z ladjico po jezeru je bilo čudovito obiskovati druga indijanska mesta ter vasice in občudovati bližnje vulkane.
Sledila je Antigua. Že samo ime pove, da je to staro kolonialno mestece, ki hkrati velja za eno najstarejših in najlepših mest v Srednji Ameriki. Leži v dolini, ki je obdana s tremi, še vedno delujočimi vulkani.
Gvatemala premore več kot 30 vulkanov, nekateri dosežejo vrhove tudi do 3800 metrov. Midva sva se podala na enodnevni treking, povzpela sva se na delujoč vulkan Pacaya. Brez dvoma sva bila prva Slovenca, ki sva osvojila 2600 metrov visok vulkan in to v sandalih. Zadnjih 300 metrov pred kraterjem sva gazila po teh drobnih kamenčkih in pepelu. Noge so se ugrezale do kolen, na koncu sva še hodila samo v nogavicah. Sandali so bili namreč edina obutev, ki sva jo imela seboj v Gvatemali. Ker pa nisva hotela izpustiti trekinga na vulkan, sva se podala nanj kar v tej neprimerni obutvi. Je pa bilo vsekakor vredno. Stati na vrhu vulkana in zreti v notranjost kraterja, ki burno bruha dim, je res posebno doživetje. Šalila sva se: “Če tako izgleda pekel kot pogled v krater, potem si raje želiva iti v nebesa.”

V glavnem mestu Gvatemala city nisva prebila veliko časa, v glavnem sva tam le prestopala avtobuse za najine nadaljnje poti. Je veliko, umazano mesto in dokaj nevarno. Veliko ljudi ponuja pomoč, vendar so pogosto za tem skriti kakšni drugi razlogi.

Nazadnje sva obiskala tudi Tikal. Današnja arheološka najdbišča, ki obsegajo veliko piramid. Tikal je bilo v svojih časih močno Mayevsko mesto, ki je vladalo vzhodnemu delu Gvatemale. Zanimivo je predvsem to, da se nahaja v džungli, daleč, daleč stran od današnje civilizacije. Navpične piramide, ki se dvigujejo nad džunglo, da bi dosegle Sonce. Opice, ki se gibljejo po starodavnih drevesih, neverjetne ptice, papige, tukani, jaguarji pripomorejo k temu, da se vživiš v čas, ko je to mesto še živelo, medtem ko stojiš na eni izmed največjih piramid in opazuješ neskončno džunglo in uživaš ob zvokih različnih divjih živalih. Zame osebno je Tikal poleg Machu Pichu najlepša starodavna zapuščina na svetu.

Gvatemala je srce prastarih kultur. Je barvita in mistična dežela. Brezprimerna naravna lepota. Starodavni načini življenja, nenavadna pokrajina, ki ti vzame sapo. Tako raznolika, in ravno raznolikost je tista, ki dela to deželo tako privlačno.

Uradno ime: REPUBLIKA GVATEMALA
površina: 108.890. KM?
št. prebivalstva: 13.900.000
glavno mesto: GVATEMALA CITY
uradni jezik: ŠPANSKI
denarna enota: QUETZAL

Prenočišča: Najceneje se lahko prenoči od 2 dolarja naprej, vendar za 4 ali 5 dolarjev spiš v prav čistem in prijetnem okolju.
Hrana: Tipična hrana vsebuje gallo pinto (fižol in riž), solato (ponavadi zelje), ocvrte banane in meso (govedina, svinjina, piščanec). Na ulici se da dodobra nasititi že 1 $, v restavraciji pa odšteješ za pripravljen meni 3 $ in več.
Prevozi: Javnih prevozov je na pretek, povezave so organizirane.V deževni dobi v pokrajini El Peten so ceste pogojno prevozne. Cene prevozov so fiksne, sprevodniki na avtobusih so pošteni. Na voljo so t.i. chicken busi, ki jih poznajo po vsej Srednji Ameriki in expresoti, ki odpeljejo, ko so polni in gredo direktno, brez pobiranja ljudi ali kakšnih pridelkov med vožnjo, kar naredi vožnjo precej bolj udobno, hitrejšo in znosno v tej vročini. Cene so med vsemi večjimi mesti kakšnih 0,5 do 3 dolarje, za chicken buse pa nekoliko manj. Varnost: Gvatemala je prijetna in varna državica z nekaj izjemami. Najnevarnejše je glavno mesto; Gvatemala city, tam ni priporočljivo pohajkovati okoli ponoči. Kar je na splošno značilno za revne države in Gvatemala ni nobena izjema; povsod je potrebno paziti na svoje vrednejše stvari in dokumente.
Viza: z vstopom Slovenije v EU viza ni več potrebna.
Vredno ogleda: jezero Atitlan z okolico, Antigua, Chichicastenango-Maya market, Tikal, treking na  delujoč vulkan, Rio Dulce …

Darin Geržina

Apčiha!

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Srbeč nos? Pekoče oči? Tudi vas muči alergija?

Alergija postaja vse bolj pogosta bolezen, po nekaterih podatkih naj bi jo imelo že kar dvajset odstotkov svetovnega prebivalstva. Napovedi so še slabše: po mnenju strokovnjakov naj bi bil do leta 2020 alergičen kar vsak drugi Zemljan. Vzroki za to so predvsem vse večje onesnaževanje našega planeta in ogrevanje ozračja, pa tudi kar sedemdeset odstotna verjetnost, da bodo otroci alergičnih staršev alergiki tudi sami. Kaj torej alergija sploh je in kako, če sploh, se lahko pred njo zaščitimo?

Kaj je alergija?
Alergija je preobčutljivostna reakcija na telesu tuje snovi, ki so sicer neškodljive in prisotne v vsakdanjem okolju. Te snovi imenujemo alergeni, danes jih poznamo že več kot 20.000, med njih pa spadajo, na primer, pelodi dreves, trav in plevelov, plesni, hišne in žitne pršice, živalske dlake, kovine (nikelj), kozmetična sredstva, mlečni izdelki, kokošje beljakovine, ribe, raki, pivo, konzervansi in še mnoge druge snovi. Zdravi ljudje ne kažejo nobenih znamenj v stiku s podobnimi snovmi, če pa pride telo alergika v stik z alergenom, se začno proizvajati posebna protitelesa (imenujemo jih imunoglobulini E oz. IgE), ki branijo telo pred tujimi snovmi. Pri alergikih je ta reakcija čezmerna. Alergija je torej nenormalna občutljivost za nekatere snovi.

Bolezenski znaki alergije so odvisni od vrste alergena, izpostavljenosti telesa in posameznikovega imunskega odziva. Pojavijo se lahko različni; na koži rdečina, oteklina, toplina, bolečina, srbenje in izpuščaji, v očeh solzenje, zbadanje, rdečina, pekoč občutek in oteklina, v dihalih pa srbenje in zamašenost nosu zaradi zvečanega nastajanja sluzi, kihanje, kašelj in moteno dihanje. Alergije zaradi hrane in zdravil, ki so redkejše, se lahko kažejo kot trebušne bolečine, bruhanje, driska, krči, glavobol in izpadanje las, pri nekaterih zdravilih (analgetiki, antibiotiki) pa se ponavadi pojavijo le blage (kožne) spremembe, ki jih imenujemo preobčutljivost. Same alergijske reakcije se pri posameznikih razlikujejo po jakosti (blaga ali huda oblika), obsežnosti (del ali celo telo) in po času nastanka (v nekaj minutah ali v nekaj dneh, tednih).

Anafilaktični šok je najhujša oblika preobčutljivostne reakcije, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Ob stiku preobčutljive osebe z alergenom je prizadetih več organskih sistemov hkrati, pojavi se srbenje, pospešen utrip, oteženo dihanje, krč v dihalih, hitrejši srčni utrip in v skrajnem primeru šok in srčna odpoved. Do anafilaktičnega šoka pride največkrat po pikih žuželk in zaužitju nekaterih zdravil ali hrane.

Seneni nahod
V spomladanskem času najpogostejša alergijska oblika seneni nahod ali sezonski alergijski rinitis, težave povzroča namreč kar vsakemu petemu prebivalcu razvitih držav. Seneni nahod se začenja pojavljati že zgodaj spomladi, ko cvetijo drevesa, pozno pomladi in poleti, ko cvetijo predvsem trave, traja pa vse do jeseni, ko neha cveteti plevel.

Kateri so glavni simptomi senenega nahoda?
” kihanje in smrkanje
” obilen voden izcedek iz nosu
” srbeč in zamašen nos
” srbeče, rdeče in solzne oči
” vnetje očesnih veznic
” srbenje v žrelu
” razdražljivost in slabša zbranost

Redkeje se pojavljajo tudi naslednji simptomi: povišana temperatura, kašljanje, težko dihanje, potrtost, izguba teka in nespečnost.

Zdravljenje senenega nahoda
Za lajšanje blažjih oblik simptomov se ponavadi uporabljajo zdravila, ki jih imenujemo antihistaminiki (delujejo tako, da zmanjšajo delovanje histamina, ki je eden najpomembnejših prenašalcev pri alergijskih reakcijah). Uporabljamo jih lahko samostojno ali pa v kombinaciji z dekongestivi, ki so v obliki kapljic ali nosnega pršila. Delujejo tako, da skrčijo arteriole v nosni sluznici ter tako zmanjšajo nabreklost nosne sluznice in izcejanje iz nosu, kar olajša dihanje. Kadar je alergija močneje izražena, se lahko zdravnik odloči za hormonsko terapijo s hormoni, ki se imenujejo kortikosteroidi in preprečujejo vnetje. Pri hudih alergijskih reakcijah z anafilaktičnim šokom uporabljamo adrenalin, ki ga v obliki injekcij dajemo v mišico ali v žilo. Če običajni načini zdravljenja ne dajejo želenega učinka, lahko uporabimo specifično imunoterapijo oz. hiposenzibilizacijo, ki poteka v rednih časovnih presledkih. Bolniku vsakokrat vbrizgamo večjo količino alergena, dokler ne dosežemo manjše občutljivosti za določen alergen. Je zelo dolgotrajna, saj traja od 3 do 5 let.

Kaj lahko pri alergiji na cvetni prah storimo sami?
Poskušamo se izogibati alergenom: pri alergiji na cvetni prah to pomeni, da redno spremljamo obvestila o pojavnosti pelodov, npr. v časopisih, na internetu (Agencija Republike Slovenije za okolje na svoji spletni strani http://www.arso.gov.si/ redno objavlja napoved koncentracije cvetnega prahu v zraku). Če je le mogoče, ostanemo v zaprtih prostorih v dneh, ko je v zraku največja koncentracija.

Veronika Žagar

Utrinki s Škisove tržnice 06

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Na letnem prizorišču Ilirija v Ljubljani se je 10. maja zgodila največja študentska enodnevna  prireditev Škisova tržnica. Tekom celega dne se je na Tržnici zbralo kar 15. tisoč obiskovalcev, za katere je bilo tako s programom kot z gostinsko ponudbo dobro poskrbljeno. Študetnski klubi so se predstavljali znotraj šestih regijskih otočkov, rdeča nit predstavitve pa je bila kulinarika. Poleg tega je organizator prireditve (Zveza ŠKIS) že lanskoletni kulinarični koncept letos nadgradil še s šoprtno in kulturno komponento.

Na uradni otvoritvi ob 13. uri sta vse obiskovalce nagovorila županja mesta Ljubljana Danica Simšič in predsednik Zveze ŠKIS Janez Tonkli. Županja je poudarila, kako velik pomen imajo tovrstne študentske prireditve za vse slovenske študente in mesto Ljubljana, predsednik Zveze pa še dodal, da je glavni cilj Škisove tržnice krepiti regijsko in nacionalno povezovanje študetnskih klubov. Tokratne prireditve se je udeležilo rekordno število klubov (52), ki so pripravili pester kulturni program s katerim so se obiskovalcem predstavili na glavnem odru, poleg tega pa so se na stojnicah predstavljai še s tipičnimi značilnostmi kraja od koder prihajajo.
Novost letošnje Tržnice je bil pester spremljevalni program za obiskovalce, ki so se lahko  preizkušali v različnih družabnih igricah, se učili različnih tehnik mečevanja, se brezplačno ostrigli v lepotilnem kotičku, zajahali elektiričnega bika ali pa zabavali s funballom in odbojko.
Ob 19. uri se je začel večerni glasbeno-zabavni del prireditve. Tam so glasbo vrteli uveljavljeni slovenski band-i ko so: MI2, Big Foot Mama, Res nullius, Red Five Point Star, ob boku teh pa sta se predstavila še dva neuveljvljena klubska band-a, ki sta zmagala n a glasbenem natečaju, ki ga je v ta namen organizirala  Zveze ŠKIS. To sta bila Generalmusaschi in TheMatchingSuits. In kdo ve? Morda bomo za njiju na slovenski glasbeni sceni še velikokrat slišali, saj sta tokrat prvič dobila možnost nastopa pred več tisoč glavo množico. Poleg večjega, rockovskega obarvanega odra je bil na manjšem prizorišču postavljen še en oder z elektronskimi zvrstmi glasbe. Tam so glasbo vrteli DJ Jaka, DJ Shark in DJ Sylvain.
Tudi organizatorji so bili z izvedbo same prireditve več kot zadovoljni, piko na i pa je dodalo sončno vreme.

Cvičkarija 2006

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Imam se za precejšnjega oboževalca Cvičkarije. Daleč od tega, da bi izstopal – moja prijateljica obišče vse štiri in jih tudi oceni. V Izoli naj bi bila najboljša. Zaradi morja, seveda. V Mariboru pa najslabša – zaradi zaprtega prostora. Ampak še vedno odlična, pripomni. Ker Cvičkarija ne more biti slaba.

Nekaj časa sem mislil, da smo na praznik naše žlahtne vinske kapljice tako usekani samo Dolenjci. Bolj se ne bi mogel motiti. Od mojega cimra punca ima en kup cimer iz vse Slovenije, ki so brez izjeme obiskale križanke tisto sredo. Ker na Cvičkarijo se pač gre.
Jaz, kot pravi patriot, sem obiskal prizorišče že popoldan in imel kaj videti. Najprej mi je v oči padla gigantska, napihljiva steklenica cvička, ki je grozeče bdela nad vhodom v stilu “opustite upanje vsi, ki vstopate – da boste pili kaj drugega kot cviček!”. Ob zvokih domače glasbe sem se sprehodil po stojnicah, pojedel ravno toliko pogače, da nisem izpadel sestradan študent (no ja, to tako ali tako težko izpadem …), spil kakšen deci, dva, za dobro voljo in degustacijo in se malo pogovarjal z dobrovoljnimi razstavljavci. Takole organizirana in vzdušna bi se znala Cvičkarija mirno raztegniti na teden sejma na Gospodarskem razstavišču! Samo potem bi najbrž izgubila ta čar, kajti bistvo Cvičkarije je, vsaj za zabave željno populacijo, tisto, kar sledi potem. Seveda smo se s prijatelji zmenili že ob kakih šestih, da se podkrepimo z domačimi zalogami preden spraznimo ponudbo v Križankah. Vse lepo in prav, če meni ne bi začel prijazno zvoniti opomnik in me opozarjati na literarni večer. Ne boste verjeli, kako te Cvičkarija spravi v stanje organizatorja. Pred križankami sem bil deset do devetih, tako da sem histerično rulil v telefon cimru, naj pohiti, kajti če zamudim Dan-D, bo šiba pela. Ko je končno prispel in sva se z muko stlačila mimo začuda dokaj potrpežljivih varnostnikov v preddverje Križank, sva takoj unovčila bon za degustacijo (s suhim grlom pa že ne grem prepevat), nato pa sem se prebil v prvo vrsto na Dan-D, kjer sem “odčutil” svoje. Po njihovem nastopu pa so bile stvari malce bolj meglene. Da, Cvičkarija je “pijanica”, tu ni dvoma. Ampak štos je v tem, da je hkrati dosti več kot to. Kajti če se ga (divja teorija, seveda) ne bi živalsko nabutal, bi vseeno imel kaj videti. Recimo odličen koncert top slovenskih skupin, ki igrajo celo več kot pet komadov, kot je v navadi. Pa zabavni šov, ki ga je Mama Manka v ritmu fanka ponesla v višave. Pa tisto neverjetno vzdušje, ko cela dvorana Križank pleše na domače viže in enoglasno prepeva o dekletu, ki ne sme zanikati, da ga nikoli ni ljubila. In seveda stojnice, kjer imaš na kupu ogromno različnih razstavljavcev, ki so ponavadi skriti vsak v svojem domačem hramu, tu pa pridejo skupaj in imajo kaj pokazati.
Po koncu uradnega programa se je začel še neuradni. V organizaciji mene in mojih prijateljev. Najprej smo zapeli varnostniku nekaj domačih (le kaj si je bolj želel po celodnevnem poslušanju kruljenja pijanih osebkov), nato pa malce skočili na mizo in nadaljevali z rajanjem. Vam povem, da tako prijazno nisem bil še nikoli odstranjen iz prizorišča. Taista prijateljica, ki si mesec maj rezervira za cvičkarsko pot po Sloveniji, je rekla, da nikoli ni videla, da bi se na Cvičkariji kdo stepel. Ampak se pa namesto tega objema. In pleše. In objema. In poje. Kako naj torej bolj pohvalim prireditev kot z besedo – ljubezen? Cvičkarija je ljubezen do vina, do glasbe, do žura in do vsega, kar je domače. Kajti v poplavi lokalov in zabav, kjer moraš “hengat v Armani – jeansu, ker si mobi v karu forgotnu z walletom vred in ne moreš redbullvodke drinkat”, je Cvičkarija lep dokaz, da ne stari, še posebej pa ne mladi, nismo pozabili, kje imamo korenine. Oziroma – da zvok harmonike ob dobri kapljici lahko zabava tudi brez dvoje parov blondnih jošk.
Summa summare? Odbor dolenjskih študentov za dobro voljo je ugotovil, da je Rock Otočec še vedno žur številka ena, Cvičkarija pa tesno na drugem mestu. Ampak Rock Otočec vseeno traja tri dni. Kdo ve, kako bi bilo z uvrstitvijo Cvičkarije, če bi jo podaljšali na kak teden …

(c) Nejc Gazvoda

Rototom Sunsplash

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Izbor kandidatov na finalnem predizbornem natečaju za nastop na letošnjem, 13. Rototom Sunsplash festivalu gre počasi v zaključno fazo. Največji evropski reggae festival je objavil imena skupin iz Evropskega natečaja.

Finalisti italijanskega dela natečaja so: Train to Roots, Jah Love, La’broster, M-Cake, Domino Crew, Patchanka Soledada, Roots in the Sky, Red Stripes, Ciakaba in Downtown Rebels. Finalisti iz preostalih  evropskih držav pa so: Martin Zobel feat Soulrise (D), Jamaran (D), Yohto (D), Mighty Vibez (D), Defence (BiH), Dubioza Kolektiv (BiH), La  Familia Torelli (Esp), Metisse (Fra), Sativa (Por) in Zonasun (Ch). Vzporedno pa poteka še natečaj za slovenske in dodatne italijanske reggae in ska skupine pod imenom V.O.I.C.E. Pod pokroviteljstvom Rototom Sunsplash poteka zbiranje prijav na razpis/natečaj, ki je namenjen mladim reggae in ska skupinam iz Italije in Slovenije. V razpisanem natečaju lahko sodelujejo glasbene skupine, pri katerih vsaj en član prebiva v Italiji, ki ga podpira program “Interreg IIIA Italija – Slovenija” ali Sloveniji. Upoštevali se bodo sledeči glasbeni žanri: reggae, dub, ska (samo “originalen”, ne punk ali metal), raggamuffin, dancehall, afro-reggae, samba-reggae, hiphop-ragga. POZOR: na natečaj se lahko prijavijo samo glasbene skupine z avtorskim repertoarjem (brez priredb ali koverjev). Prijava na natečaj je brezplačna, pogoje razpisa pa lahko preberete na spletni strani www.rototomsunsplash.com ali www.rockvibe.com. Izbrane skupine se bodo za dve prosti mesti na finalnem predizbornem natečaju (6. ali 7.7.) potegovale v petek, 19. maja, v Novi Gorici na Mostovni. Tam bo prisotna tudi revija Študent.

Njoki summer festival 06

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Festival dobre glasbe, druženja, športnih iger, kulinaričnih užitkov in pozitivne energije!

Predstavniki številnih lokalnih društev in organizacij, ki so se lansko leto združili v želji, da bi s skupnimi močmi organizirali Njoki summer festival, so prepričani, da je tovrstna prireditev najboljša možnost, da se zoperstavijo dolgčasu, ki vlada v vipavski dolini. V dveh dneh se bo skupaj predstavilo 12 skupin. V petek, 16. junija, se bo v Ajdovščini prvič predstavil največji raper na balkanu Edo Maajka s skupino. Predstavljal bo svojo novo, tretjo ploščo “Stig’o čumur” in seveda nam vsem dobro poznane hite. Za vrhunec festivala in sobotnega večera bodo poskrbeli domači ska punk reaggae in rock heroji Elvis Jackson, za katere bo to eden zadnjih večjih nastopov pred izidom novega, četrtega albuma. Poskočen in energičen nastop gre pričakovati tudi s strani ljubljanske punk rock zasedbe Backstage in bošnjaške etno dub reggae in crossover zasedbe Dubioza Kolektiv (na fotografiji), ki nam bo tokrat predstavila tudi pesmi z novega albuma “Dubnamite”. Seveda pa bo Njoki summer festival oba dneva v popoldanskih urah v znamenju športa (košarka-street ball turnir, srečanje generacij v rokometu, skate contest, board contest …), kulinarike, računalniških iger, predavanj in delavnic (ples, glasba, grafiti, umetnost). Vstopnice so od 1. maja v predprodaji v vseh poslovalnicah Eventim (www.eventim.si) po Sloveniji. Za en dan je cena 1.900 sit, za dva dni 3.500 sit, na dan festivala pa 2.400 sit za en dan in 4.300 sit za dva. Več informacij o festivalu najdete na: www.njokifestival.com.

Misija: nemogoče 3 [Mission: Impossible III]

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Žanr: akcijski triler
Režija: J.J. Abrams
Igrajo: Tom Cruise, Ving Rhames, Philip Seymour Hoffman, Michelle Monaghan, Keri Russell, Bahar Soomekh, Laurence Fishburne idr.
Dolžina: 126 min.
Na sporedu od: 4.5.2006

Misija: nemogoče se ponovno vrača na filmska platna. Tudi v tretjem delu bomo lahko na delu občudovali Toma Cruisa, ki igra agenta Ethana Hunta. Pri svojem delu se znajde iz oči v oči z zlikovcem Owenom (igra ga Philip Seymour Hoffman), ki Huntu dodobra zagreni življenje, potem ko mu ugrabi družico. Seveda sledi drzno reševanje, pri katerem Ethanu pomagajo “bivši sodelavci”. Film Misija: nemogoče 3 tako ponuja obilo akcije, kar se od njega pravzaprav tudi pričakuje – tako tiste bolj ali manj (kakšen je že naslov?) realistične.
Za nameček so se avtorji filma tokrat obilno potrudili tudi pri upodobitvi samih likov. Da filma ne žene naprej le več kot dve uri trajajoča akcija, so poskrbeli scenaristi, ki so značaju glavnega junaka (dobrota) dodali več kot dostojnega nasprotnika. Zločinec Owen Davian je okruten kar se le da, pa še kakšen hujši pridevnik zanj bi lahko našli. Seveda brez ženskih vlog v takšnih filmih ne gre. Tokrat je Huntovo dekle upodobila Michelle Monaghan, ki bi lahko na filmskem platnu vseeno preživela kako minuto več.
Film MI 3 je po svoje zelo podoben t.i. Bondovim filmom, saj gledalca odpelje v nenavadne kraje, kar eksotične, lokacije širom sveta. Tokrat bomo iz vseh perspektiv spoznali Vatikan, Kitajsko ter se na koncu, kakopak, vrnili v ZDA.

V film je bilo vloženih kar 150 milijonov dolarjev, ki pa jih bodo filmske predstave bržkone relativno hitro poplačale.

Ocena: 8/10

Tekst: Miran Varga

PI FF – Politično nekorektni filmski festival

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Ker umetnost ne počiva niti na praznik dela, se je med 1. in 7. majem odvijal že četrti “Politično nekorektni filmski festival”, ki je odkrival alternativne metode kinematografije. V tednu dni se je v mariborskem Gustaf-u, oživljenih prostorih ljubljanskega Rog-a in Atriju ZRC SAZU zavrtelo 26 žanrsko različnih filmov iz 13 držav.

Med bogatim programom smo lahko zasledili argentinski dokumentarec “Hotel Gondolin”, ki se ukvarja s spolno identiteto in svobodo; norveški animirani film “Christopher & Gordy”, ki problematizira cerkev, politiko in homoseksualnost; korejski igrani film “Še malo zdrži”, ki se dotika materinstva in odgovornosti, švicarski eksperimentalni film “Čevapčiči”; francoski eksperimentalni in vedno aktualni “Imperij”; grški igrani “Ostanite znotraj” in še mnoge druge.
Vsi filmi so vsebinsko sodobni, prestopajo družbene in politične omejitve in nas soočajo z danes najbolj aktualnimi in hkrati tudi bolečimi vprašanji. Vendar pa festival ni ponudil zgolj raznovrstnega filmskega programa in brezplačnih projekcij. Letošnji  PI FF je časovno in vsebinsko sovpadel z EuroMayDay procesom, v okviru katerega so v dveh največjih mestih potekale aktivnosti: parada 1. maja v Mariboru in oživljanje nekdanje ljubljanske Tovarne Rog za potrebe neprofitne kulture in družbene produkcije. Ker se je PI FF spraševal o odnosu med delom in umetnostjo in si  zato nadel naslov Odpiranje prostorov in procesov, se je skladno z idejo neprofitnosti zavestno odpovedal financiranju iz javnih virov. Tako politično nekorektni filmski festival prinaša svež veter v slovenske filmske vode in nas opozarja na dejstvo, da je tudi umetnost delo, ki se mu je potrebno posvetiti s srcem.

Internet na mobilnikih

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Na digitalnem področju se bo sprožil nov plaz. Veliki igralci kot so Yahoo, Google ter Microsoft so se že zganili in s številnimi mobilnimi operaterji podpisali pogodbe za skupno nudenje številnih storitev, predvsem tistih, povezanih s spletno izkušnjo na mobilnikih. Partnerstvo med spletnimi iskalniki in ponudniki mobilne telefonije naj bi se vsem stranem izplačalo v dolgem roku.

Čeprav danes uporabniki mobilnike le redko uporabljamo za dostop do interneta, je treba priznati, da ima to tržišče ogromen potencial – pomislimo le na število mobilnikov, ki kot mravlje polnijo naš planet. Medtem ko sta se Yahoo in Microsoft “spečala” s pretežno ameriškimi ponudniki, je Google razmišljal bolj široko in v svoj tabor zvabil svetovna operaterja kot sta T-Mobile in Vodafone.

Misel: Digitalno bojišče se iz spletnih iskalnikov seli na mobilne telefone.

Mobilni operaterji si od bogate ponudbe, ki jo obljubljajo giganti, obetajo predvsem boljše zaslužke pri prodaji podatkovnih storitev. Med zanimivejšimi storitvami je prav gotovo posebna različica Google Maps, prirejena prav za uporabo na mobilnih telefonih. Storitev Google Maps za mobilne telefone je interaktivna J2ME aplikacija, ki vsebuje zemljevide, lokalno iskanje, usmeritve za vožnjo in funkcionalnost “click-to-call”. Omogoča enostavno in hitro iskanje najrazličnejših destinacij, od restavracij, galerij, trgovin, do ostalih priljubljenih krajev. Uporabniki bodo imeli možnost dostopa do natančnih navodil, kako do želene destinacije, rezultatov iskanja, zemljevidov ter prikazov satelitskih posnetkov ozemlja iz storitve Google Earth. Storitev Google Maps si lahko uporabniki naložijo na katerikoli mobilnik, s katerim lahko dostopajo do spleta, na spletni strani www.google.com/gmm. V kratkem pričakujemo, da bodo nove modele mobilnikov s podporo tovrstnim storitvam izdali vsi velikani, med prvimi pa bodo zagotovo pri Nokii in BenQ Siemensu.

Brezplačna telefonija?
Program Skype (www.skype.com) je bržkone dobro poznan večini uporabnikov, saj poleg spletnega klepeta in izmenjave datotek med uporabniki omogoča tudi brezplačno telefonijo. Za takšno telefoniranje smo največkrat uporabljali kar slušalke z mikrofonom, ki smo jih priklopili na osebni uporabnik. “Premožnejši” so si omislili celo namenske Skype telefone. Žal je vsem tem rešitvam bila skupna žica, ki jim je omejevala domet. Do danes. Dočakali smo rešitev, ki sliši na ime NETGEAR Skype WiFi (SPH101). Naprava združuje najboljše iz svetov internetne telefonije in brezžične povezljivosti. Telefon ima nameščeno programsko opremo Skype, že ob dobavi pa je pripravljen za uporabo v brezžičnem omrežju. Uporabnik ga mora za storitev Skype le vključiti ter vpisati svoje uporabniško ime in geslo. Programska oprema Skype prikliče seznam stikov uporabnika, prikaže stanje povezave na zaslonu telefona in omogoča povezavo z drugimi uporabniki storitev Skype. Telefon uporabnikom omogoča tudi povezavo z neuporabniki Skype s funkcijo SkypeOut. Za razliko od drugih naprav, ki se morajo povezati z osebnim računalnikom, telefon NETGEAR Skype WiFi deluje povsod, kjer je uporabnik povezan z brezžično dostopno točko, torej doma, v pisarni, v kavarni, na odprtem javnem mestu ali v kateremkoli drugem, javno dostopnem brezžičnem omrežju, kjerkoli na svetu.

Miran Varga

1...1.8381.8391.840...1.844Stran 1.839 od 1.844