Pred leti je na novinarski konferenci ob izidu prve knjižice Prosto-Voljno, ki je vsebovala podatke o 16 organizacijah, moj prijatelj David za razlago svojih odločitev uporabil izjavo Keitha Richardsa. V nekem intervjuju so Keitha vprašali: “Zakaj se rokerji poročajo z manekenkami?” “Zato, ker se lahko!”

In kakšno zvezo ima to s prostovoljstvom? Prostovoljno delamo zato, ker lahko. Ker smo se za to odločili. Ker nas to izpolnjuje. In kako se tema prostovoljstva povezuje z rubriko Komuniciranje?
Prostovoljci preveč redko povemo, da smo prostovoljci. S svojimi prijatelji se pogovarjamo o izpitih, nogometu, simpatičnih sosedah in kolegih, novi kolekciji v trgovini … O tem, kaj pa počnemo izven “pričakovanih” okvirov, pa ne.
Kot prostovoljec izvajam tudi usposabljanja za druge ljudi, ki jih zanima prostovoljno delo in neredko naletim na aktivne prostovoljce in prostovoljke, ki o svojem delu sploh ne govorijo med svojimi prijatelji. Nekateri ne smejo (npr. svetovalci po telefonu naj ne bi razkrili svoje identitete, saj bi s tem lahko ogrozili tako svojo kot tudi varnost organizacije). Nekateri pa nočejo. Vzrokov za to je verjetno veliko, med najpomembnejše pa sodi to, da je stigma ljudi, s katerimi delamo, lepljiva. Če javno povemo, za kaj oziroma za pravice koga se zavzemamo, smo hitro označeni, tako kot so označeni tisti, s katerimi delamo (“To je pa tisti, ki živi s Cigani.” in “Ta ima gotovo kaj za bregom, če pobira uporabljene injekcije …”). Kar je lahko v naši družbi neprijetno.

Komuniciranje v prostovoljstvu je naporna stvar. Najprej zato, ker moramo razbiti predstave, da tisti, ki z nekom dela, tudi postaja “takšen” (v stilu “psihiatri so še bolj nori od norcev”). Nato zato, ker smo se odločili, da delamo in se nam zdi škoda časa in energije, ki jo lahko namenimo prostovoljstvu, da bi prepričevali ljudi, ki jim je tako delo tuje. In nenazadnje zato, ker je v trenutku, v katerem živimo, solidarnost med ljudmi kot vrednota padla globoko na lestvici vrednot, za katere se zavzema večina.
Pa vseeno komuniciramo. Skozi različne dogodke, projekte, prireditve, predstavitve … V teh dneh se je odprla razstava, ki (med drugim) govori tudi o prostovoljstvu. Razstava “Glastonbury festival v Ljubljani” predstavlja fotografije z verjetno največjega svetovnega festivala na prostem, ki poteka od leta 1970 in ga je v letu 2005 obiskalo preko 150.000 ljudi. Organizacija festivala temelji na prostovoljnem delu velike skupine ljudi. Izkupiček od vstopnin in avkcij je namenjen neprofitnim okoljskim in družbeno osveščenim organizacijam (Greenpeace, Oxfam, WaterAid ipd.), del denarja pa gre za potrebe lokalne skupnosti. Festival je svojevrsten tudi zato, ker je ena izmed njegovih osnovnih filozofij skrb za okolje. Zato na festivalu uporabljajo okolju in ljudem prijazne tehnologije recikliranja in kompostiranja odpadkov, promovirajo pravično trgovino, organsko prehrano, prepovedujejo uporabo stekla ipd. Zato so organizatorji ljubljanske razstave k sodelovanju povabili slovenske prostovoljske organizacije, ki v sklopu razstave predstavljajo svoje aktivnosti.

V tem mesecu pa se bodo zgodile tudi druge prireditve, povezane s prostovoljnim delom. Od 18. do 22. aprila bo potekal Festival prostovoljstva mladih, ki bo po celotni Sloveniji ponudil prireditve, namenjene predstavitvam prostovoljnega dela mladih, prostovoljskih organizacij in aktivnosti … Tudi koncerti in zabave ne bodo manjkale.
Zato: VSE PROSTOVOLJKE IN VSI PROSTOVOLJCI, pridite! Naj nas vidijo. Naj se zavedo, koliko nas je takih, ki nam ni vseeno, ki solidarnosti nismo pozabili. Vsi tisti pa, ki o prostovoljstvu le razmišljate, PRIDITE, POGLEJTE in IZBERITE prostovoljno delo, ki je primerno za vas. Podrobnejši pregled dogodkov v zvezi s prostovoljstvom najdete na spletni strani www.prostovoljstvo.org/festival. Se vidimo!

Sašo Kronegger
Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela
www.drustvo-drppd.si

Imam težave v svojem partnerskem odnosu. S fantom sva “skupaj” nekaj mesecev, prej se nisva poznala, bila je ljubezen na prvi pogled, obojestranska, očitno. Sama še študiram, on pa je pet let starejši, zaposlen in prijetno mi je v njegovi družbi. Zna se mi približati na ravneh, ki so zame bistvene, vendar se mi zdi, da v odnosu do njega ne razsojam trezno. Navedeni podatki so namreč vse, kar vem o njem (z izjemo osnov, imena, rojstnega datuma in videza). V njegovi prisotnosti sem popolnoma pod njegovim vplivom, sploh ne zmorem načeti določene tematike in se pogovoriti o tem, kdo pravzaprav on je, od kod prihaja, kam sva namenjena. Sem kot pod vplivom kakih substanc, čeprav vem, da nisem. Občasno se počutim, kot da so bile vse skupaj le sanje. Imam nenavadne občutke, zdi se mi skrivnosten in nenavaden, v vsem tem času nisem spoznala nobenih njegovih prijateljev ali koga od sorodnikov, zalotila sem se že pri razmišljanju o tem, da bi mu sledila, vendar mislim, da tega nisem zmožna. Ko mi uspe zbrati dovolj moči in se osredotočim na to, da bom dobila podatke, ki jih želim, me mojstrsko z besedami odpelje drugam in usmeri pozornost na druge stvari. To se je zgodilo prevečkrat, da bi potek dogodkov pripisala naključju. Imam nenavaden občutek in ne vem kako ukrepati …?

Tinkara

Vsekakor si se znašla v okoliščinah, v katerih se je potrebno vprašati, v katerem grmu tiči zajec. Ključni pri tem so tvoji občutki, ki izvirajo iz neskladij in nejasnosti v situaciji, v kateri si se znašla. Občutki so tisto, kar te lahko v življenju velikokrat vodi bolj kot razum. Njihovo utemeljenost oziroma varljivost je potrebno preverjati v stvarnosti. V primerih partnerstva je običajno, da z dolžino trajanja nekega razmerja, narašča tudi količina informacij, ki jih imamo o drugi osebi, o njeni preteklosti, drugih bližnjih odnosih, razmišljanjih o dogodkih in pojavih v svetu. Pri vaju očitno ni tako.

Najbrž pisma nisi napisala s pričakovanjem, da bi dobila dokončni odgovor na svojo situacijo, morebiti tudi rešitev. Pripravno bi bilo imeti kristalno kroglo in preveriti, kaj je v ozadju tega dogajanja. Ker tega nimam, ti lahko navedem, kako razumem tvojo situacijo in kakšne možnosti vidim.

Na najbolj zunanjem nivoju je potrebno upoštevati, da gre dejansko za izogibanje. Ljudje velikokrat prikrivamo nekaj, kar bi utegnilo biti negativno ocenjeno s strani drugih, iz česar bi sledile neke negativne posledice, ki bi pomenile odtegnitev ugodja, ki ga nudi nek odnos. Zato je vsekakor potrebno upoštevati, da se fant izogiba pogovoru iz tovrstnih razlogov, pri čemer je morda njegov strah odveč in gre za vprašanje, ki bi se ti zdelo nepomembno za vajin odnos. V kolikor bi bile očitne neke koristi, ki si jih obeta ali sledijo neposredno iz vajine relacije, bi lahko pomislili na manipulativna nagnjenja. Ljubezensko področje je polje, na katerem se odvijajo različne predstave, z nameni kovanja mnogoterih izidov. V partnerskih odnosih izpostavljamo občutljive dele samih sebe in s tem svojo ranljivost; če tega ne občutimo in doživimo tudi iz druge strani, prej pomislimo na možnost neustreznosti dogajanja v odnosu. Ob pomanjkanju informacij o pomembnih vprašanjih v medosebnih odnosih, kot tudi sicer, smo nagnjeni k temu, da hitreje pomislimo na možne negativne izide. Včasih znamo zaplesti stvari in dogodke do te mere, da vsi strahovi in pričakovanja slabega, preprečujejo doživljanje pozitivnih vidikov odnosa. Nenazadnje, ocenjujem, da ni odveč upoštevati dejstva, da se še zmeraj nahajata v obdobju zaljubljenosti, ki se zdi toliko bolj očitno glede na občutenja, ki jih navajaš in bi se jih dalo povezati s sanjskostjo tvojega doživljanja, kar je zagotovo povezano s tem, kako pojasnjuješ in gledaš na dogodke v vajini zvezi.

Upoštevati je treba tudi možnost, da v težnji, da bi pridobila podatke, ki jim pripisuješ velik pomen, ob hkratnem občutku, da gre za prikrivanje, pri tebi prevladuje naravnanost, da do teh vsebin ne boš prišla. Tako si se začela truditi z “vstopanjem pri zadnjih vratih”, pri čemer je morda sprednji vhod odprt in kljuke ni na popolnoma vidnem mestu. Morda se bo zdelo neumno, ampak ali sprašuješ naravnost ali poskušaš preko nekih, na videz manj pomembnih vsebin priti do želenega cilja, pa na poti zmeraj spodleti?

Ob tvojem pismu se mi je porodila ideja o še eni možnosti – kakšen je tvoj odnos do “biti zapuščen”. Gre za tvoj osebni položaj in za morebitno negotovost, ki je lahko prisotna v tvojem načinu, kako vstopaš v partnerstvo, ki je tako prisotna sama po sebi in v tvoji situaciji, ne glede na to, kaj pri tebi izzove tovrstno doživljanje. Kaj si misliš o dekletih, ki jih zapuščajo njihove “druge polovice”? Si se že kdaj v življenju počutila zapuščeno s strani pomembne osebe? Kaj bi pomenila zate prekinitev tega odnosa? Morda kaj več kot le odsotnost sanjskih, ekstatičnih trenutkov, ki se razblinijo z njegovim odhodom? Seveda pa je bistvenega pomena tvoje zavedanje o tem, kaj ti ta odnos pomeni in kakšni so tvoji razlogi, da vztrajaš ob fantu …? Kaj ostane od vajine zveze, če iz nje izvzameš čarobnost, za katero sama čutiš, da je lahko tudi varljiva in ne popolnoma resnična? Odgovore na ta vprašanja si lahko daš le ti sama.

Uvodno besedilo

17. marca 2006 je Svet RS za visoko šolstvo Politehniki Nova Gorica prižgal zeleno luč za preoblikovanje v univerzo. Vladnega in parlamentarnega sklepa zaradi svojega nedržavnega značaja Politehnika ne potrebuje – za uradno “prelevitev” v Univerzo v Novi Gorici bo dovolj že registracija. Preverili smo, kako je vse skupaj potekalo in kaj bo preoblikovanje prineslo študentom …

Ustanovitelji prve slovenske nedržavne univerze so Inštitut Jožef Štefan, SAZU, MO Nova Gorica in Občina Ajdovščina. Celoten postopek, potreben za preoblikovanje v univerzo, je zahteval približno deset mesecev, nam je razložil dr. Gvido Bratina s Fakultete za aplikativno naravoslovje UNG, a je negodovanje zaradi dolgotrajnosti raje prepustilo mesto veselju.

Komentarji recenzentov zadržani
Pet recenzentov je bilo imenovanih za oceno predloga za preoblikovanje samostojnega visokošolskega zavoda Politehnika Nova Gorica v Univerzo v Novi Gorici in za ustanovitev bodoče članice te univerze, Poslovno-tehniške fakultete. Prvo je dobilo soglasje, druga (še) ne. Zbrali smo nekaj komentarjev …
Recenzenti so svoja strokovna mnenja oblikovali na podlagi 3. člena Meril za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Eden izmed njih, prof .dr. Zmago Brezočnik s FERI Univerze v Mariboru, nam je pojasnil, da je bilo potrebno preveriti ustreznost študijskih področij, kadra, prostorov ter postopkov za ocenjevanje dela, tako kot tudi potrebe po kadrih teh profilov ter finančni vidik. Ena izmed pomembnih predpostavk za ustanovitev univerze so bili “izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov vseh treh stopenj na najmanj treh zaokroženih znanstvenih, umetniških oziroma strokovnih področjih ali disciplinah”. Glede Poslovno-tehniške fakultete pa je bilo med ostalim nujno izpolnjevanje pogojev za izvajanje študijskih programov najmanj za dve stopnji in za znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in izobraževalno dejavnost s področij ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih znanstvenih ali umetniških disciplin.

Kaj pa ostali?
“Svoje mnenje sem napisal na podlagi kriterijev, ki jih prinaša zakonodaja. Mnenje sem posredoval komisiji (moje mnenje je bilo pogojno, potrebno bi bilo še kaj postoriti na tej šoli), vendar ga komisija očitno ni upoštevala. Več vam ne morem povedati, ker je zadeva v končni fazi odvisna od komisije pri Svetu za visoko šolstvo,” nam je zaupal prof. dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. V podrobnosti pa se ni želel spuščati niti prof. dr. Slavko Dolinšek s Fakultete za management Univerze na Primorskem, ki je v svoji izjavi zapisal: “Res sem bil recenzent, vendar ne bi rad diskutiral o stvareh, ki še niso dokončne. Mislim, da bo iz vloge Politehnike (UNG) razvidno, kaj so dopolnili in s tem upoštevali mnenja recenzentov ter tako izboljšali svoj predlog glede ustanovitve nove fakultete, dotlej je pa boljše počakati.” Prof. dr. Andrej Polajnar s Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru pa je odkrito povedal, da k vlogi za ustanovitev Poslovno-tehniške fakultete ni dal pozitivnega mnenja, in sicer zaradi nezadostitve zahtevi po dveh stopnjah študijskega programa. Kot prva stopnja je bil predstavljen obstoječi visokošolski strokovni program, za katerega pa sogovornik pravi, da je škoda, da se njegovi sestavljavci niso zgledovali po tistem, ki ga v Mariboru izvajajo že od leta 1993.

Štiri nove fakultete in dve šoli, ki še nimata soglasja
O ustanovitvi Poslovno-tehniške fakultete bo Svet RS za visoko šolstvo odločal, ko bodo za to imenovani recenzenti posredovali mnenja o študijskem programu Gospodarsko inženirstvo prve in druge stopnje. Dr. Tanja Urbančič s Poslovno-tehniške šole je sporočila, da je nov študijski program druge stopnje Gospodarski inženiring, ki je usklajen z načeli bolonjske deklaracije, v postopku akreditacije na Svetu za visoko šolstvo in pričakujejo, da bo potrjen še pred poletjem.
Univerza v NG se trenutno ponaša s Fakulteto za znanosti o okolju, Fakulteto za aplikativno naravoslovje, Fakulteto za slovenske študije Stanislava Škrabca in Fakulteto za podiplomske študije. Dr. Gvido Bratina je potrdil, da bo tudi Šola za vinogradništvo in vinarstvo zaprosila za status fakultete, in to takoj, ko bo pripravljena druga stopnja študijskega programa (prvi je Svet že podelil javno veljavnost).

Novi status zgolj formalnost?
Vse kaže, da res. “Samo ime menjamo,” nam je pojasnil dr. Mladen Franko s Fakultete za znanosti o okolju UNG. Najkasneje v maju naj bi bila registracija Univerze v Novi Gorici opravljena. Nivo in način dela ostaja tak kot doslej. Novih šolnin ne bodo uvajali. Za študente se torej zaradi preoblikovanja ne bo spremenilo prav nič, bo pa zato cel kup novosti v programih, vse bolj pestro pa je tudi mednarodno sodelovanje. Več o tem v naslednji številki!

Martina Srblin

Ali je študij zares brezplačen?

Razprava o problematiki financiranja študija, ki je potekala v sredo, 5.4.2006, v Centru Evropa, k udeležbi sicer ni pritegnila velikega števila študentov, zato pa so bili tisti, ki so prišli, toliko bolj željni soočenja mnenj z in med govorniki o najbolj perečih vprašanjih visokega šolstva ta hip…

K okrogli mizi so organizatorji – ŠOU v Ljubljani – povabili dr. Janeza Možino, državnega sekretarja Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; dr. Janeza Hribarja, predsednika Upravnega odbora Univerze v Ljubljani, ter Tomaža Černeta, predstavnika študentov v Upravnem odboru UL. Moderatorka jih je spretno vodila skozi večno aktualno področje financiranja visokega šolstva – tako je bilo govora o stroških študija, neupravičenem zaračunavanju izpitov študentom brez statusa, prehodnosti med letniki in celo o tem, kaj neki ubije naravno otroško ustvarjalnost … V središču pa se je – kako tudi ne – znašlo vprašanje šolnin. So reformni ukrepi vlade “napoved vojne” ali zgolj povabilo k razmisleku? In kaj se nam obeta s sprejetjem novele Zakona o visokem šolstvu? Jeziki so se torej vrteli v številne smeri, povedali pa so naslednje …
Mesečni stroški povprečnega študenta, ki ne živi v Ljubljani, za bivanje in šolanje, se gibljejo po oceni dr. Možine med 80 in 100 tisočaki, Černe pa je postregel s podatki raziskave Evroštudent 2005: povprečno znašajo izdatki študentov nekaj manj kot 70.000 SIT na mesec. Izrazil je željo, da bi bile plačljive terenske vaje, ki jih izvajajo nekatere fakultete v okviru rednega programa, opredeljene že v ceniku fakultete, dr. Hribar pa mu je zagotovil, vsaj kar se Biotehniške fakultete tiče, da študentje plačajo le prevoz, ostale stroške krije fakulteta.

Glede zaračunavanja izpitov študentom brez statusa, ki so se ga določene fakultete lotile kljub temu, da so prvi trije roki tudi za te študente brezplačni, je bilo rečeno, da so kar 90% od nekaj več kot 60 vlog (pritožb študentov) rešili sporazumno; da je sistem nadzora težko vzpostaviti in da postavitev jasnega cenika odpravlja možnost, da bi prihajalo do kakršnihkoli “zlorab”. Vprašanje sankcij za fakultete se zdi potemtakem nesmiselno, je prepričan dr. Hribar, dr. Možina pa je študente pozval, naj se pripravijo že za prvi izpitni rok in se tako izognejo težavam.
Največ govora pa je bilo seveda o uvedbi šolnin. Dr. Možina nam je zagotovil, da “kakšnih zelo konkretnih predlogov Vlade” še ni, poudaril pa je, da velja razmisliti o reformnih načrtih, ki so tako razburkali študentsko javnost, v kolikor želimo študij bistveno razširiti glede na sedanji obseg. Dejstvo je namreč, da je država sposobna financirati le 90.000 študentov letno.
Novela Zakona o visokem šolstvu določa, da je študij na prvih dveh bolonjskih stopnjah brezplačen (v pomenu odsotnosti šolnine), kar je v primerjavi s sedanjo ureditvijo, ko država plača za prva štiri leta, peto leto pa pokrije stroške le tretjini študentov, precejšen korak naprej. Novega 73. člena se torej veselimo, težaven pa bi znal biti 77. člen (šolnine in drugi prispevki), ki ostaja nespremenjen. Černe je opozoril na dejstvo, da je tu dodiplomski program, za katerega po dikciji zakona ni mogoče uvesti šolnin, po bolonji samo program prve stopnje. Dr. Možina je priznal, da o tem ni nikoli razmišljal, vendar je pravzaprav irelevantno, saj je v pripravi že povsem nov zakon o visokem šolstvu in znanosti. Bolj problematičen se je vsem zdel izredni študij, ki ga je dr. Hribar označil celo kot “zlorabo imena, sistema, vsega”.
Pa šolnine sploh kaj vplivajo na prehodnost med letniki? Argument, da dvignejo raven motivacije, je kar pogosto naveden, a ga govorniki vendarle niso povsem podprli. Černe, na primer, ravno v slabi prehodnosti pri izrednem študiju vidi dokaz za to, da “palica” (šolnina) ne deluje in bi bilo bolje poskusiti s “korenčkom” (boljšim odnosom do študentov, zanimivejšim načinom poučevanja in bolj praktično usmerjenimi študijskimi programi). Tudi dr. Možina je prepričan, da se da študij intenzivirati tudi drugače. Oba sta se dotaknila tudi t.i. fiktivnega vpisa in “razvpitih” 6,9 let, kolikor povprečno znaša dejanski čas študija pri nas. “To je doba, ki jo lahko študent izmozga od države,” je ugotovil dr. Hribar.
Za konec sta bila na tapeti še kakovost študijskih programov in zanimanje študentov za posamezne izmed njih. Ugotovitve? Naraščanje števila visokošolskih središč zbuja pomisleke zaradi pomanjkanja ustreznih kadrov. Nezadostne kapacitete ne omogočajo, da bi vsak študiral, kar bi si želel. Naravna otroška ustvarjalnost očitno ne preživi šolskega sistema, saj je zanimanje za naravoslovne in tehnične študije manjše kot za družboslovne. Da, še zdaj, čeprav se stanje menda izboljšuje …

Martina Srblin

Resor za socialo in zdravstvo ŠOU v Ljubljani si s svojimi aktivnostmi prizadeva za boljši socialni položaj študentov na področjih bivanjske problematike, študentske prehrane, štipendiranja in zdravstva. Pri tem sodeluje s Klubom študentskih družin Slovenije, Študentskim svetom stanovalcev, Društvom za razvoj prostovoljnega dela, Slovensko filantropijo, Društvom Svetovalnica PU, Društvom študentov medicine Slovenije ter Društvom študentov invalidov Slovenije.
Tomaž Černe, minister za socialo in zdravstvo: “Mesec april ŠOU v Ljubljani že tradicionalno namenja sociali in zdravstvu. Letos smo malo pohiteli in začeli že 23. marca. Pripravili smo širok spekter dogodkov s področij brezplačnega študija, dostopnosti študentskih domov, subvencionirane študentske prehrane, študentskega dela in dohodnine, ter predavanj in delavnic o zdravem načinu življenja, dobrodelnih akcij in zabavnih prireditev in tako upam, da je vsak našel nekaj zase. Z dogodki v mesecu sociale in zdravstva želimo mladim ponuditi priložnost, da se vsaj za trenutek ustavijo, si vzamejo čas zase in za soljudi, ter pokažejo, da sta skrb za študentsko socialo in zdravstvo še vedno vrednoti.

V marcu se je odvila mednarodna konferenca Enakost v akciji. Na njej je 40 mladih iz vse Evrope razpravljalo o uresničevanju načela enakosti spolov, istospolno usmerjenih in etničnih manjšin s posebnim poudarkom na področju visokega šolstva.
V okviru konference sta bila še posebej zanimiva, za javnost odprta dogodka, predavanje o protidiskriminatorni evropski zakonodaji in okrogla miza: Sovražni govor. Gostje predavanja o protidiskriminatorni evropski zakonodaji. so bili Irena Selišnik s Filozofske fakultete (za področje enakosti žensk), Vera Klopčič z Inštituta za narodnostna vprašanja (za vprašanje etničnih manjšin) in Eveline Qvarford iz ILGA (za vprašanje istospolno usmerjenih). Okrogla miza Sovražni govor pa je gostila med drugimi tudi strokovnjaka za medije dr. Marka Milosavljeviča, doc. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo

V četrtek, 6. aprila 2006, se je zaključila Študentska malonogometna liga v sezoni 2005/06. Naslov prvakov je osvojila ekipa Klub Prekmurskih študentov, ki je z rezultatom 3:2 premagala ekipo ŠDM Dekani in z 2:0 ugnala ekipo Malo drugačni. Malo drugačni so si priigrali drugo mesto z zmago 5:0 nad ekipo ŠDM Dekani. Naslov najboljšega igralca lige je osvojil Rudi Žeslin iz ekipe Malo drugačni. Najboljši strelec lige pa je bil Primož Krivec iz ekipe Les sociales. Pokal za najboljšega vratarja je šel v roke Andreja Šika iz ekipe Klub Prekmurskih študentov. Letošnja liga, ki sta jo organizirala ŠOU šport in Univerzitetna športna zveza Ljubljana, je potekala v dvorani ŠRC Tivoli od januarja 2006. Ligaškega tekmovanja se je udeležilo 18 študentskih moštev in 180 študentov. Izvedbo Študentke malonogometne lige so podprli ŠOU v Ljubljani, Krka d.d., Modri študentski servis, e-Študentski servis in Burda d.o.o. Fotogalerija s tekmovanja in podatki o tekmah so objavljeni na spletnem portalu www.sousport.si.

Študentska organizacija Slovenije se je pridružila francoskim študentom v njihovem prizadevanju po ohranitvi socialnih pravic mladih. Študentje “Boj francoskih študentov nam daje še več motivacije in moči, da se borimo za socialno varnost študentov in kakovost izobraževanja na vseh stopnjah,” so še zapisali v pismu, francoskim študentom pa so izrekli solidarnost in jim zaželeli veliko uspeha pri doseganju zastavljenih ciljev. so predstavnike slovenske države tudi pozvali, naj sprejmejo ustrezne sankcije proti Belorusiji, kjer se totalitarna oblast nasilno znaša nad predstavniki opozicije in študenti, ki z mirnimi protesti opozarjajo na nedemokratičnost volitev. V sredo 19.4. naj bi bile (v času našega tiska revije) študentske demonstracije v Ljubljani, prve večje po letu 2001 in lanskoletnih pridruženih demonstracij skupaj s sindikati. Demonstracije se imenujejo Črna sreda.