V Študentski sekciji Slovenskega društva za odnose z javnostmi (SS PRSS) smo se odločili, da vam v rubriki komuniciranje vsak mesec predstavimo področja odnosov z javnostmi, marketinga in organizacijskega komuniciranja na bolj poljuden način. V SS PRSS se redno zbiramo in izobražujemo na teh področjih, zato bi to znanje radi delili z vami. Za začetek smo izbrali komuniciranje na splošno.

“Ne moremo ne komunicirati” je nekoč dejal neki modri mož. In res je tako. Od staršev ne bi dobili dinarčkov za kino. Na cesti ne bi mogli vprašati za pravo smer. V trgovini ne bi mogli kupiti čokolade. Organizacije ne bi obstajale. In sedaj ne bi brali tega prispevka.

V SSKJ je pod geslom komunicirati zapisano: izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se. Sporazumevamo se vsak dan. Vendar pa govor ni edino sredstvo komuniciranja, komuniciramo tudi z našimi gibi, gestami, ki jih delamo med poslušanjem sogovornika, ali pa z molkom. Včasih naše geste povedo več kot besede. In pregovor ‘slika pove več 1000 besed’ zagotovo drži. 

Komuniciranje je osnova tudi pri odnosih z javnostmi (PR). Preprosto povedano so odnosi z javnostmi formalna pot, po kateri organizacije komunicirajo s svojimi številnimi javnostmi. Torej morajo PR praktiki vzdrževati ugodne odnose s pomembnimi javnostmi, da dosežejo zastavljene cilje. Odnose pa seveda vzdržujejo prek komunikacije z njimi. Tako poznamo formalno (pogovor s profesorjem ali nagovor javnosti) in neformalno (pogovor s prijateljem ali s sodelavci) komunikacijo. Pri formalni komunikaciji pazimo na jezik, slog govora in nismo tako neposredni kot pri neformalni komunikaciji, kjer uporabljamo več slengovskih besed.

Vsak praktik odnosov z javnostmi mora obvladati veščine komuniciranja in nastopanja v javnosti, da je lahko pri svojem delu uspešen. Vsega tega se lahko nauči takorekoč vsak z nekaj vaje. Pri nastopanju pa sta najpomembnejša samozavest in podrobno poznavanje teme. Potem lahko brez treme zagovarjaš svoja stališča.
Vendar pa delo PR praktika ni samo nastopanje pred javnostmi. Bistvo PR je  predvidevati morebitne neugodne situacije in jih preprečevati, sodelovati pri načrtovanju in upravljanju organizacij in njihovega okolja, upravljanju vzajemnih odnosov med okoljem in organizacijo, ustrezno ukrepanje v kriznih situacijah … In še bi lahko naštevali.

Komuniciranje je široko polje, ki zajema vse, kar se dogaja okoli nas. Posebno (starodavno) področje retorika se ukvarja prav s pojmom komuniciranja – kako, kje, kdaj, zakaj in na kakšen način komunicirati. Ko enkrat poznaš te veščine, ni več problem dobiti dinarčkov za kino od staršev in večera zaključiti v dobri družbi kakšnega mičnega mladeniča oz. mladenke.

Mateja Rozman

Ekonomska fakulteta v Ljubljani, ki ima pod svojim okriljem približno deset tisoč študentov, je ena izmed redkih slovenskih fakultet s študijskim programom prilagojenim zahtevam bolonjske deklaracije. To je bil glavni razlog za pogovor z dekanom  EF, prof. dr. Maksom Tajnikarjem, ki je vodil fakulteto v postopku reforme programov. Samim idejam bolonjskih načel je zelo naklonjen, a zelo kritičen do Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, saj po njegovem mnenju na ministrstvu niso bili in še vedno niso dovolj pripravljeni za prevetritev slovenskega visokošolskega prostora.

Letošnjim brucem ste omogočili vpis po sistemu 3+2. Ali to pomeni, da ste se že v celoti prilagodili zahtevam bolonjske deklaracije?
Glede programa imamo pripravljen celotni program 3+2, ki je tudi potrjen. Na fakulteti smo pripravljeni, da začnemo z vsemi petimi letniki hkrati, vendar se je ta ideja nekako zamajala spomladi zaradi neusklajenosti z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

V čem je bil spor z Ministrstvom?
Problem je bil v tem, da smo bili na fakulteti bolje pripravljeni kot na ministrstvu. Če samo podam primer s področja financiranja: na ministrstvu so imeli vrsto odprtih vprašanj s področja financiranja novih programov, vendar mi smo jim razlagali, da ne potrebujemo več financ, kot smo jih dobivali do sedaj. Nadalje je odprt problem nazivov, saj smo se pri našem preoblikovanju naslonili na star zakon o nazivih. Kajti nismo pričakovali, da bodo nastale kakšne večje vsebinske spremembe, morda kakšne pravne, proceduralne, ne pa takšne, kot so jih uvedli z novim zakonom. Poleg tega menim, da na ministrstvu niso bili naklonjeni takim triletnim, intenzivnim programom, kot smo jih mi vpeljali. Skratka, bili smo precej korakov pred njimi.

Torej ste kritični do predloga zakona o nazivih?
Ja, sem kritičen. Na fakulteti smo napisali precej resno pismo univerzi, v katerem smo izpostavili nekaj pomembnih vprašanj. Naše stališče je, da so dosedanji nazivi popolnoma primerni tudi za nove programe. Kdor bo končal prvi cikel, si zasluži naziv univerzitetni diplomirani ekonomist oziroma diplomirani ekonomist na visoki šoli. Z vidika kreditnih točk je novi naziv popolnoma enakovreden staremu, zato ne vidim nobenega resnega razloga, da bi karkoli spreminjali. Poleg tega bi morebitne druge različice, kot je npr. univerzitetni diplomirani ekonomist po drugem ciklu, prinesle neskladje z drugimi zakoni ter zmedo v gospodarstvu. Malokdo bi lahko natančno ločil in vedel, kaj je stari in kaj je novi naziv, težko jih bo tudi primerjati. Ključni kriterij so evropski nazivi, te moramo upoštevati, ne pa si izmišljevati nekaj svojega. Na področju poslovnega izobraževanja je jasno dorečeno, kaj pomeni študirati po bolonjskem programu. Druga področja nimajo tako enotnega programa, vendar na našem področju ni dvomov, da po prvem ciklu dobi študent naziv “Bachelor of Science”, kar je enakovredno kot univerzitetni diplomirani ekonomist. Po zaključenem drugem ciklu pa je predviden naziv “Master of Science”, torej naš magister znanosti. Dolgoročno gledano je oblikovanje nazivov, kot jih predlagajo na ministrstvu, nevarno tako v notranjih odnosih, kot tudi v Evropi. Pri politiki našega ministrstva tudi ne razumem, zakaj intenzivno omejuje vpis na podiplomski študij. To je v nasprotju z enim od temeljnih načel bolonjskega študija, saj ta predvideva, da študenti po prvem ciklu gredo tudi na drugega. V Evropi se številke prehoda gibljejo od 90% študentov naprej. Kaj pa se pri nas dogaja? Ministrstvo omejuje vpis na podiplomski program z nerodnimi pogoji. Kot prvo omejuje njihovo število, kot drugo pa postavlja za kriterij povprečno oceno. Seveda mora ministrstvo na nek način regulirati vpise na fakultete, vendar naj to stori na prvem ciklusu, ne pa na drugem. Na naši fakulteti imajo študentje na zahtevnejši, univerzitetni smeri, tradicionalno nižje povprečje, kar pomeni, da so v slabšem položaju kot študentje, ki pridejo iz poslovne smeri ali drugih fakultet, saj imajo boljše ocene. Tukaj si ne znamo nič pomagati, imamo praktično zvezane roke.

Kdaj bo na vaši fakulteti zaživel študij v vseh petih letnikih?
Upam, da bomo imeli že jeseni akreditirane pogoje za izvedbo vseh petih letnikov. Pravzaprav smo se znašli v smešni situaciji. Prejšnji Svet za visoko šolstvo je določil, da lahko fakultete same določijo pogoje za prehod iz starih v nove programe. Nato se je zamenjala oblast in z njo tudi Svet. Posledično so se spremenili tudi pogoji, saj so po novem zahtevali, da je potrebno pogoje za prehod akreditirati pri njih. Zanimivo je, da smo pred kakšnim mesecem dni dobili osnutek takih pogojev, po katerih smo se ravnali na začetku, torej da lahko sami določamo pogoje za prehod. Če bo svet to potrdil, bo to pomenilo, da bomo drugo leto lahko individualno zaprosili za prehod.

S kakšnimi drugimi težavami ste se še soočili oziroma se soočate pri reorganizaciji študija?
Obstajajo tri vrste problemov. Prvi so zakonske narave, ki sem jih že pojasnil. Drugi se dotikajo vsebinskega in pedagoškega področja. Ideja novega programa ni okrnitev prejšnjega, štiriletnega, temveč je namen intenzifikacija študija. Iz starih programov se izločijo predmeti, ki so zastareli in kot taki na nek način nepotrebni. Vsebine, ki se bodo poučevale, morajo biti sodobne ter se ne smejo prekrivati. Poleg tega je potrebno spremeniti in izboljšati pedagoške metode. Uvesti je potrebno sodobne metode, čas klasičnih, ex cathedra predavanj je mimo. S tem je povezan tudi tretji tip problemov, ki so logistične narave. Kot prvo je potrebno poiskati prostor za vse nove programe. S tem ko se opuščajo klasična predavanja in se uvajajo seminarji, domače naloge, komunikacija preko elektronskih medijev, se sprošča tudi prostor. Veste, ni tako enostavno prepričati profesorje, da morajo počasi opustiti svoj dolgoletni način dela. V okviru fakultete imamo tudi pedagoški center, ki skrbi za razvoj pedagoškega dela, vendar nov način dela mora stopiti v zavest profesorjev, kar tudi terja svoj čas.

Ali bo poleg rednega študija vzporedno potekal tudi izredni študij  Se bo tudi ta prilagodil bolonjskemu procesu?
Tako redni kot izredni študij potekata po bolonjskih zahtevah. Novost pri izrednem študiju je v enoletnem programu za en letnik, kar praktično pomeni, da je dolžina trajanja študija pri obeh enaka. Trudimo se, da bi izboljšali kakovost na izrednem študiju. Z lahkoto priznam, da sem zadovoljen s kakovostjo pedagoškega dela na rednem dodiplomskem in podiplomskem programu, izredno pa sem nezadovoljen s situacijo pri izrednih študentih. Izredni študij je pri nas posledica takšnih in drugačnih razmer, vendar nihče noče priznati, da je to tržni program. Napačno je razmišljanje, da je to program za tiste, ki študirajo ob delu. Izredni študij v Sloveniji ni nič drugega kot tržno naravnan program, ki ga posamezniki plačujejo iz lastnega žepa. Ljudje bodo morali razumeti, da izredni študij ni rezervna možnost, ampak program zasnovan po tržnih načelih, kar se bo kazalo v tem, da se bodo ljudje s finančnimi zmožnostmi odločali za izredni študij, tudi če bodo izpolnjevali pogoje za rednega. Če bi to priznali, bi ta oblika študija dobila drugačen položaj in bi tudi mi lažje reševali določene probleme.

Kje pa je obstala ideja o vzporednem programu v angleščini, ki bi omogočil obiskovanje predavanj tujim študentom?
Ta ideja ni obstala, saj smo večino predmetov prijavili tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Lansko leto smo imeli več kot 20 predmetov v angleščini, vendar zaenkrat še ni možnosti študija v angleščini od prvega do zadnjega letnika. Jedro problema je v nizki stopnji internacionalizacije, kar je problem celotne univerze. Dokler ne bomo na fakulteti imeli vsaj 600 tujih študentov, ne bomo prava šola. Namen vzporednega programa je pritegniti predvsem tujce, pa ne zgolj za to, da bi dobili trg za prodajo, ampak ker menimo, da se mora sodobni poslovnež naučiti komunicirati v angleščini že v času študija. V lanskem študijskem letu smo imeli 200 tujih študentov, kar je lepa številka za Slovenijo, vendar še vedno znatno prenizka.

Kaj je oziroma bo storjenega na področju povezovanja fakultete z ostalimi fakultetami v Sloveniji in v tujini?
Bistvo bolonjske deklaracije je izšolati diplomanta, ki se je sposoben zaposliti kjerkoli na svetu. Poenotenje, primerljivost programov, enoten jezik – vse to pelje v to smer. Nekatere fakultete, npr. School of management v Rotterdamu, izvajajo programe samo v angleščini. To je pomemben princip, ki se ga pri nas niti ne zavedamo prav dobro, tudi gospodarstvo tega še ni osvojilo. Namreč obstaja trg dela, ki ni evropski, marveč svetovni. Menim, da je huda napaka, da študentje mislijo, da bodo vsi delali v Sloveniji. En del jih bo zagotovo, drugega bodo napolnili tujci; konkurenca na področju visoko izobraženih kadrov bo postala vedno ostrejša.

Kako boste poskrbeli za bruce prve dneve v oktobru?
Osnovne informacije so dobili že na informativnih dnevih, kasneje preko strokovnih služb, sodelujemo pa tudi s Študentsko organizacijo. Na začetku študijskega leta tudi sam pozdravim nove študente v vsakem razredu ter jim povem, kaj od njih pričakujemo. Predstavimo fakulteto, starejši študentje povedo, kako se živi na fakulteti; vsak profesor naredi uvod k svojemu predmetu. Močno podpiramo medsebojno komunikacijo, razna srečanja in seveda brucovanje. Smo edina šola, ki ima karierni center, preko katerega potekajo različne akcije za načrtovanje kariere študentov, vendar morajo tudi sami izkazati interes in voljo za delo. Menim, da se bo z bolonjskimi programi zgodil tudi velik zasuk pri študentih. Po novem bodo morali študenti delati celo leto; kajti ocenjevan ne bo samo končni izpit, marveč sprotno delo v obliki seminarjev, domačih nalog ipd.

Če bi bili ponovno pred vrati fakultete, bi se veselili novega sistema ali bi obžalovali, ker se ne morete več vpisati po starih pravilih?
Nikakor ne bi obžaloval, kajti star program je zastarel, novi pa so sodobni in primerni času, v katerem živimo. Bolonjska deklaracija je naredila dober učinek tudi znotraj naše šole, saj smo pričeli bolj intenzivno razmišljati, da moramo narediti nekaj novega, svežega. Od zunaj sicer letijo na nas očitki, da smo agresivni, češ da jim z oglaševanjem novih programov krademo študente. Vsi imamo enake možnosti, naj tudi druge fakultete prenovijo programe in jih tržijo; popolnoma nič nimam proti temu.

Valentina

ŠOS je seznanil Jožeta P. Damijana z vsebinskimi izhodišči za rešitev odprtih vprašanj tistih delov Zakona o dohodnini, ki vplivajo na položaj študentov. Pred predvidenimi jesenskimi spremembami in dopolnitvami Zakona o dohodnini ostajajo nedorečena vprašanja starostne omejitve upravičencev do posebne osebne olajšave, odprave problema izgube celotne olajšave nad določenim zneskom, nadzora nad panogo študentskega dela, problematike študentov – nerezidentov, davčnih olajšav za zasebne najemodajalce stanovanj študentom in uveljavljanja splošne davčne olajšave s strani študentov – vzdrževanih družinskih članov. Predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Miha Ulčar je v zvezi s tem dejal: “Prepričani smo, da ima vladni Strateški svet za gospodarski razvoj velik vpliv na oblikovanje predloga sprememb in dopolnitev Zakona o dohodnini. Sedanji sistem je namreč nepravičen, saj študent, ki je zaslužil en tolar nad zakonsko omejitvijo zaslužka, izgubi celotno olajšavo. Študentje smo tudi mnenja, da je potrebno posebno osebno olajšavo priznati davčnemu zavezancu na podlagi statusa študenta, brez starostne omejitve. Posebno pozornost pa si zaslužijo tudi študentje nerezidenti, ki so sedaj obravnavani kot drugorazredni študentje.” Študentje se nadejajo čimprejšnjega srečanja z Jožetom P. Damijanom in z optimizmom pričakujejo kontruktiven pogovor, kjer bodo lahko predstavili najbolj pereče probleme študentov.

Glede na 40% upad panoge študentskega dela bi po predlogu, ki ga je kot predlog v vladno proceduro vložilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zagotovili le 2.800 štipendij, kar kaže na nepremišljen predlog, ki je bil narejen na nerealnih izračunih, menijo študenti, ki so ponudili svoj predlog. ŠOS predlaga poenotenje pogojev za koncesionarje (študentske servise), v zakonu predpisano višino priznanih stroškov za opravljanje te dejavnosti ter izvzetje določb o štipendiranju ob hkratni obvezi zakonodajalca, da to področje uredi v posebnem sistemskem zakonu o štipendiranju. Član Predsedstva ŠOS Janez Tonkli je izrazil bojazen, da lahko vlada z nepremišljenimi posegi v panogo študentskega dela povzroči še dodaten upad panoge, kar bi pomenilo tudi odpravo vseh že obstoječih dodatnih storitev, ki jih študentje trenutno imajo. Med prednostmi panoge je izpostavil predvsem dostopnost storitve za lokalne študente in študente s posebnimi potrebami, nezgodno zavarovanje pri delu, zalaganje izplačil in jamčenje izplačil zaslužkov v primeru neplačevanja s strani servisov. “Potrebno je poudariti, da je študentsko delo trenutno edini socialni korektiv, ki večini študentov ob vedno večjih stroških študija sploh omogoča, da lahko študirajo” je poudaril Janez Tonkli.

Po osmih dneh druženja na različnih delavnicah in okroglih mizah so študenti, ki so se udeležili Študentske konference v Mariboru SCIM (Student conference in Maribor), katere osrednja tema je bila zaposlovanje mladih diplomantov po širitvi Evropske unije, oblikovali zaključni dokument, v katerem so za uspešno iskanje prve zaposlitve in razvoj kariere opredelili 5 ključnih korakov – formalno in neformalno izobrazbo, vseživljenjsko učenje, kako pravilno iskati zaposlitev ter kako se potencialnemu delodajalcu kar najbolje “prodati”. Glede pomembnosti formalne izobrazbe študenti ugotavljajo, da z njo pridobijo osnovno znanje o področju, za katerega se izobražujejo, postajajo zanimivi za bodoče delodajalce ter se osebnostno razvijajo. Naslednji korak, neformalno izobraževanje, je po mnenju študentov zelo pomemben, saj si s tovrstnim izobraževanjem (konference, seminarji,…) pridobijo uporabno znanje in konkretne delovne izkušnje. Skupna ugotovitev študentov je, da omenjena izobrazba ni dovolj cenjena, zato bi jo morale univerze, študentske organizacije in vlade bolj vzpodbujati in jo promovirati, saj je neformalna izobrazba danes nepogrešljiv dodatek k formalni izobrazbi.

Z evropskega univerzitetnega prvenstva na Poljskem (košarka) in v Estoniji (odbojka) s končnim izkupičkom: študentke (košarka): 1. mesto, študenti (odbojka): 2. mesto, študenti (košarka): 5. mesto, se je končalo za naše športnike uspešno. Najbolj uspešna so bila dekleta (Univerza v Ljubljani), ki so osvojila naslov Evropskega univerzitetnega prvaka v košarki, saj so z rezultatom 61:52 v finalu uspešno ugnale domačinke, Višjo šolo Gorzow (Poljska), bron pa si je priigrala Univerza v Atenah (Grčija). Za najboljšo igralko prvenstva je bila izbrana Mojca Markovič, ki je bila s Sandro Piršič izbrana tudi v peterko prvenstva. Fantje so z eno samo izgubljeno tekmo na prvenstvu prav tako pokazali odlično pripravljenost, vendar so se po malce nenavadnem sistemu tekmovanja lahko uvrstili šele na 5. mesto. Zmagala je Univerza Bahcesehir (Turčija) pred Univerzo v Nišu (Srbija in Črna Gora) in Univerzo Czestochowa (Poljska). O dobri igri ljubljanskih študentov priča tudi določitev žirije Bojana Jovanoviča za najboljšega strelca prvenstva z največjim številom zadetih trojk. Odlično so se odrezali tudi odbojkarji v Estoniji, saj so že drugo leto zapored osvojili naslov evropskega vice prvaka. Zmago je slavila Univerza v Latviji po finalni tekmi 3:1, bron pa si je priigrala Univerza na Poljskem.