Budimpešta, moja izkušnja

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Moj izletek v Budimpešto, ki je bil brzinsko (ne)organiziran se je odvijal sredi pomladnega maja… Na pot sva se z N. podali z vlakom, najudobnejšo in najcenejšo varianto popotovanja.
 Kmalu, ko sva sestopili z vagona in prilezli še iz tunelov podzemne železnice, nama je bilo jasno, da sva se znašli v pravem velemestu. Budimpešta je dvomilijonsko mravljišče.

Rojena je kraljica Donave!
Takoj je jasno, da tu vse poti tako ali drugače vodijo do Donave, ki veličastno prelamlja mesto na dva dela. Prispeva do “najinega” prvega mostu, lepega, belega, elegantnega: Elizabetinega. Je eden od sedmih mostov, ki povezujejo dva mestna predela Budim (desni breg) in večji Pešto (levi breg). Ti območji sta bili najprej preprosti, nekoliko večji, ločeni vasi, potem pa sta se (skupaj s še eno vasjo – Óbudo) šele leta 1873 združili v Budimpešto. Kmalu so napeljali prve mostove in… In kraljica Donave ter mostov, kot mesto pogosto imenujejo, je bila rojena!

Kontrast velemest!
Na vsakem koraku sva tu z N. šokirani nad neverjetnim številom brezdomcev. Zdi se, da kamorkoli pogledaš, vidiš kakšnega. Niso nadležni, držijo se zase, redki prosjačijo, še redkeje te neposredno ogovorijo in prosijo za pomoč. Zdi se, da v mestu ves čas vlada nek kontrast. Na eni strani bogastvo kulture, arhitekture, burne, veličastne zgodovine ponosnega naroda. Potem očiten vpliv zahoda in agresivnega napredka, ki se kaže predvsem v vseh mogočih trgovinah, v možnostih početi vse in še več, v neverjetnih “šoping” centrih, ki za par forintov obljubljajo lepše in slajše življenje. To je ena stran Budimpešte. A na trenutke se zazdi, da je vse to le kulisa. Madžari, Budimpeštanci, na prvi pogled ne dohajajo čisto novega vala napredka in novosti. Domačini, ki se sprehajajo po ulicah, ne dajejo vtisa “velemeščanov”, svetovljanov. Zdi se, kot da vsak hiti po svojih opravkih, ni videti, da bi kaj dosti dali nase, prav redki so urejeni po zadnji modi. Glamurja, ki kriči iz finih trgovin in lokalov, na ljudeh praktično ni. Oblečeni so precej skromno, nevpadljivo, umirjeno. Zvečer v izložbastih oknih kakšnih finih kavarn in dragih hotelov sicer zapaziš eleganten par, okravatene poslovneže s prenosnimi računalniki, starejše (bogataške) gospode z manšetami in debelimi cigarami, to pa je tudi vse. Edino mladina se trudi dohitevati aktualne ikone MTV-ja. So to moji predsodki ali se mi samo dozdeva, da so ti meščani nasploh nekoliko distancirani? Saj so prijazni, pa vendar, zdi se, da (še vedno?) turiste sprejemajo kot del nečesa novega, nekaj zahodnega, del tistih teženj, ki so jim poleg napredka in določenih dobrin prinesle tudi višjo stopnjo brezposelnosti, slabši socialni status, preprosto težje in manj zanesljivo prislužen vsakdanji kos kruha.

Nagyon köszönöm (op.p. uredništvo, pomeni hvala lepa)
Seveda ne smem pozabiti na jezikovno prepreko, ki gotovo sama po sebi ustvarja določeno distanco. Kot vljudni turistki sva se z N. na vlaku na brzino želeli naučiti osnovnih madžarskih fraz, kot so hvala, dober dan, na svidenje itd. Pa sva po nekaj minutah obupali. Stvar je taka, da so besede nam resnično popolnoma nerazumljive, pri meni so odpovedale vse asociacije pa tudi vsa logika. Madžarščina namreč ni indoevropski jezik. Kot na primer finščina in estonščina spada med ugrofinske jezike. Torej, če znate finsko ali estonsko, imate nekaj možnosti, da kaj razumete, drugače pa: ni šans. V vseh turističnih uradih in v trgovinah sicer govorijo angleško, a skozi polomljeno angleščino njih in nas turistov se presejejo samo osnovne informacije, pristni medosebni stik pa žal ostaja skrit. Kot da lebdi v zraku priokus nekoliko temačne preteklosti in hkrati nezaupanje v (boljšo) prihodnost. Država je za sabo sicer pustila socializem, se odločila za novo smer in se (istočasno kot mi) pridružila novi Evropi, vendar… Ostaja nek prikrit strah pred prihodnostjo.

Csókol ali poljub
Naj zapišem še kaj pozitivnega: N. opazi, da so Budimpeštanci zelo zelo zaljubljeni in nežni. Cel čas, vedno in povsod se lupčkajo. V trgovini, na cesti, v parku, na prehodu za pešce, v restavraciji, povsod srečaš par, ki je prisesan skupaj. Mogoče je temu botrovala pomlad, ki je bila v polnem razmahu. Ampak tudi, ko se snidejo ali razidejo, se vedno rahlo polupčkajo na lica, ne glede na starost in spol. To najbrž kaže na to, da moja gornja hipoteza, da gre za bolj zadržane, distancirane ljudi ne vzdrži. Res je sicer, da s poljubčki ne napadajo turistov (edino normalno, seveda!), med sabo pa se imajo očitno radi, kar se mi zdi zelo lepo…      

Margaretin ali Zajčji otok
Naj se vrnem k znamenitostim mesta. Vsekakor priporočam ogled pisane mestne tržnice, ki jo najdete na koncu simpatične Váci utce (ulice). Potem je tu Grajski grič na budimskem bregu reke. Na vrhu je uravnan in obdan z obzidjem. Predstavlja pravo malo mestece zase, spet polno kulturnih spomenikov. Fin je ogled Marijine cerkve (ki ji pravijo kar Matijeva – po Matiji Korvinu – ja, našemu kralju Matjažu, ki se je baje proslavil kot jasnoviden in moder vladar). Tu je vredna ogleda še simpatična Ribiška trdnjava, ki je dobila ime po ribičih, ki so v turških vojnah morali vzdrževati in braniti ta del mesta. Od tu se bohoti razgled na mesto v vsem svojem veličastju. Vidiš lahko tri večje mostove – Margaretinega, Verižnega in Elizabetinega, potem peštansko obalno promenado, ki je gotovo najbolj zaznamovana z gromozanskim parlamentom, ki nekoliko spominja na londonsko westminstersko palačo z Big Benom, in mnogimi gigantskimi hoteli s petimi zvezdicami… Vmes je spet Donava, vsa tiha in lena se vleče med dvema predeloma, ki vrvita in žuborita od življenja, prometa, akcije… Če že (ali bolje rečeno spet) omenjamo Donavo, moramo nujno omeniti Margaretin otok, ki je približno dva kilometra dolg kos kopnega sredi reke, in predstavlja pravo oazo miru v katero se da fino pobegniti iz bučnega mesta. Stoletja so bili tu naseljeni različni samostanski redi. Izročilo pravi, da se je vladar Béla IV. med mongolsko invazijo zaobljubil, da bo njegova hči Margareta postala redovnica, če bo njegova vojska zmagala. Res so jo poslali v red dominikank, ki je uspeval pod Bélovim pokroviteljstvom. Na Zajčji otok je prišla z devetimi leti in tu ostala vse do svoje smrti leta 1271. Pestro življenje, ne?! Pika na i te simpatične oaze, ki skriva več parkov, promenad, amfiteater, hotel, plavalni bazen in še kaj, je pojoči vodnjak na južnem koncu otoka. Z N. slučajno prispeva do fontane, ki je obdana z zvočniki, iz katerih ravno takrat buči Straussov valček Na lepi modri Donavi. Že to je samo po sebi fino, poslušati klasiko sredi parka, narave, potem pa ugotoviva, da vodnjak, ob katerem so postavljeni zvočniki, spremlja glasbo. Tri koncentrični krogi vodnih curkov fontane spremljajo glasbo, naraščajo, ko narašča jakost glasbe, se čisto potuhnejo, ko se muzika umiri. Fantastično, res!

Natrosila  sem vam samo nekaj – po moji presoji – finih cvetk iz moje izkušnje mesta. Podrobnosti in ostale zanimivosti (ki jih je še kar precej!) vas čakajo nedaleč stran…
Ah, pa da ne pozabim: zvečer, ko boste utrujeni in se vam bo zdelo, da vas noge ne ubogajo več, zberite moči še za nočni ogled mesta, predvsem reke in njenih mostov, ko gradovi in mostovi zažarijo v prijetno topli rumenkasti svetlobi, ki daje občutek, da je vsak večer silvestrski… Lep, čaroben spomin na mesto, polno nasprotij, polno življenja, malih in velikih spomenikov, malih in velikih ljudi.

INFO
VLAK: Za skupine (nad 2 osebi) okoli 13.000 SIT. Če potuješ sam, imaš s kartico rail plus 30% popusta in to nanese nekaj manj kot 10.000 SIT. (Relacija Ljubljana-Budimpešta, povratna karta.) 
PREVOZI PO MESTU: Podzemna železnica, avtobusi, trolejbusi, najem koles. Vse zelo ugodno. (Ena vožnja z podzemno znese 160 forintov.)
HRANA & PIJAČA: Klasika: v trgovinah so živila poceni, v restavracijah pa se cene dvignejo. Cene v samem centru so primerljive z našimi (v Ljubljani). Splača se poiskati kak manjši lokal v stranski ulici.
DENAR: Forinti. Menjalna vrednost je približno 1:1.
PRENOČIŠČA: Hostli so večinoma urejeni. Cene se gibljejo od približno 10 evrov/noč navzgor.

Tekst: Tina Grandošek, Fotografije: Nana Ahčin

 

Mesto žensk

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Letos je povabljenih okrog 40 umetnic, ki bodo predstavile svoje delo, povezano z letošnjo izpostavljeno temo festivala, (ne)varnostjo. Negotovost tukaj in povsod po svetu, občutek pregnanosti, strahu in tesnobe, so ena najpomembnejših vprašanj sodobnega časa in prevladujoča tema sodobne umetnosti.

Pester filmski program v Kinodvoru se bo pričel s ciklusom dokumentarnega filma, ki ga je pripravila kuratorka, španska teoretičarka in avtorica, Virginia Villaplana. Med njimi je tudi dokumentarec Mandy Jacobson in Karmen Jelinčić, Klicanje duhov (ZDA/Hrvaška), ki pripoveduje zgodbo dveh žensk iz BiH in o mučenju v srbskem koncentracijskem taborišču. Film je prejel dve nagradi Emmy leta 1998. Video večer bo predstavil tri režiserke: Shelbatro Jashari (Kosovo/Belgija) in njen video Usoda. Kismet, beseda turškega izvora, ki pomeni usodo, je odgovor na sanjarjenja o tem, da bi mlada dekleta začela revolucijo; iransko režiserko Manio Akbari s 6 video umetnosti, ki nosijo naslove Jaz, Represija, Greh, Pobeg, Strah in Uničenje. Ta zbirka barv, gibalnih izrazov, oblik in ritmov, pospremljena z glasbo, razkriva psihološke ravni, ki izvirajo iz nezavednega vzhodnjaške ženske; zadnji video večera pa je delo slovenske režiserke Zemire Alajbegović, imenovan Hitro/Počasi. V glavni vlogi nastopa plesalka in koreografinja Maja Delak. V Kinodvoru bo tudi predstavitev trinajstih animacij, ki vključujejo dobitnice nagrad na mednarodnem festivalu ženskega animiranega filma Tricky Women 2005, in drugih izbranih animacij, ki se navezujejo na temo letošnjega festivala Mesto žensk po izboru organizacije Culture2Culture. V AKC Metelkova mesto bo na ogled tudi razstava stripov Juhyun Choi (Južna Koreja/Francija) in Aurélie Levaux (Belgija). Multimedijski pristop, uporaba različnih materialov in stripovska umetnost so točke, ki povezujejo mladi avtorici. Skupni razstavni prostor bosta posvetili vizualnim podobam, ki živijo na različnih podlagah (les, lepenka, plastika, tkanina, guma, …).Festival bo spodbujal debato med širokim in raznolikim občinstvom tudi na okrogli mizi Življenje, skupnost in (pogoji za) delo, kjer se bo Marina Gržinić pogovarjala z udeleženkami festivala. Razpravljale bodo o pogojih, ki o(ne)mogočajo njihovo delo in ustvarjanje, ter spregovorile in obravnavale vprašanja, ki zadevajo (trans)spolnost, pogoje dela, politiko in prihodnost različnih skupnosti in institucij sodobne umetnosti.

Več o letošnjem programu preberite na www.cityofwomen.org

Lovci na družice [Wedding Crashers]

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Žanr: romantična komedija
Na sporedu od: 22.9.2005
Dolžina: 119 min.
Režija: David Dobkin
Scenarij: Steve Faber, Bob Fisher
Igrajo: Vince Vaughn, Owen Wilson, Rachel McAdams, Christopher Walken, Will Ferrell, Isla Fisher, Jane Seymour

Ne verjamete, da je obiskovanje porok lahko hobi? Oglejte si film Lovci na družice (boljši prevod bi bil “Lovca”, a pustimo malenkosti) in prav gotovo boste spremenili mnenje. Pa še nasmejali se boste iz srca. Glavna akterja sta dolgoletna prijatelja Jeremy in John (igrata ju Vince Caugn ter Owen Wilson), ki imata zanimiv koncept za preganjanje dolgčasa. Kot večina mačotov imata tudi onadva najraje dobre žurke in ženske, obojega seveda ne manjka na porokah – pa še brezplačno je. Pri tem nista pretirano izbirčna, saj ju etična pripadnost slavljencev niti najmanj ne moti, za vsako poroko si izmislita tudi najbolj odbito zgodbo in nato z njo osvojita srca vseh prisotnih. Šarmerja imata svoj skrivni kodeks, ki pa po poroki znanega finančnika in zapletu z družicama, pristane na hudi preizkušnji.

Omenjena poroka namreč velja za poroko leta, zato je junaka nikakor ne smeta zamuditi. Stežka se prebijeta na poroko in hitro najdeta svoji tarči – družici Claire (Rachel McAdams) in Glorio (Isla Fisher) Cleary. Pri zapeljevanju gre Jeremyu vse kot po maslu, medtem ko se John sooča z več težavami, največjo med njimi pa predstavlja Sack (Bradley Cooper), fant ene od družic. A glej ga zlomka, John se zaljubi in v težave potegne tudi Jeremya. Zabava pri Clearyevih tako postreže z mnogimi nezgodami zapeljevalcev… Besedna in situacijska komika ne razočarata niti za trenutek. Ker je smeh pol zdravja, ogled vsekakor priporočamo.

Miran Varga

16. steza

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Sploh ne razumem faksov, kaj šele študentov, ki lahko celo leto delajo preko servisa, poleti pa pesek na Pagu, surfanje na Bolu ali še kje južneje, potovanje na Kubo, Dominikansko republiko, Panamo in še kam.
Kaj sem jaz res edina pridna študentka, ki sem na večini predavanj, na prvih izpitnih rokih ter vse in še več, le zato, da bom poleti delala in si prislužila tistih nekaj deset tisočakov. Kot zgleda, ja!

Zaradi turistične sezone se mi je ponudila priložnost in začela sem delati že junija. Ja, posledično to pomeni, da mi je za september ostal en izpit. Mora, celo poletje veš, da te nekaj še čaka, nekaj… Seveda je na našem faksu potrebno narediti vse izpite. Neverjetno, koliko študentov je v naselju in koliko obveznosti jim je ostalo za september. Skoraj večina mojih prijateljev.

Kava je bilo tisto, kar sem v tistem trenutku potrebovala. Prisedla sta še dva sošolca, da ne naštevam! Kje si bila med počitnicami? Kako si se imela? Z zaigranim nasmeškom sem pocukrano izjavila, da sem ful uživala v počitniškem delu ter, da sem spoznala mnogo zanimivih ljudi.”Bull shit,” sem si mislila. “Gremo na biljard!” Vsi trije smo se spogledali, tu ni bilo kaj za razmišljati. “Kaj pa če bi šli na bowling?” sem kolebajoče povprašala že med vrati. “Ja, to,” je završalo od navdušenja. “Ampak, jaz še nikoli nisem,” sem zaskrbljujoče izdihnila. “Pa kaj potem, saj sem tudi jaz bil v soboto prvič.”
Kaki luškani čevlji, kot v kolekciji, komplet s kroglami in stezo, res stilsko. Kljub strokovnim inštrukcijam se je moj met končal popolnoma nenevarno za strumne keglje na drugi strani steze. Saj ni važno, glavno, da nam je fajn. Povsem druga zgodba pa se je odvijala na sosednji progi. Štirje fantje so, čeprav so se “žirafe” športno praznile, odlično zadevali.
Spet sem bila jaz na vrsti in tokrat mi je v dveh metih uspelo sklatiti kar devet kegljev. Zraven pohval pri naši mizi me je presenetil tudi aplavz sosednje mize. Vstal je, se nasmehnil in že iskal kroglo za naslednji met. Z očmi sem ga spremljala, vsak centimeter, vsako potezo, eleganten met, kegljaška poza ter košnja med keglji. Vrnila sem aplavz in najini pogledi so se srečali. Moja soigralca sta bila tako zaposlena s poskusi in eksperimenti, kako vreči kroglo, da sploh nista opazila, da sem bila z mislimi povsem drugje.
Široka ramena mitološkega hrbta so se nadaljevala v mišičasto roko in spretne prste, ki so vsakič znova objeli kroglo in poiskali ustrezne luknje. Spretno jo je dvignil, se še enkrat ozrl in “strike” tudi tokrat ni izostal. Kot na umetniški fotografiji sem videla samo naju, vse ostalo je bila megla. Ozračje je postalo nasičeno in moje misli so se zmeraj bolj oddaljevale od zloščenih stez in padajočih kegljev. “Naj že stori nekaj!” je kričalo iz mene. Po zadnjem metu, ko je mizo napolnila še ena žirafa, je zapustil družbo. Kot duh iz Aladinove svetilke sem mu sledila ter se zavedla šele, ko me je tesno prislonil ob zid v zaprtem prostoru ter me začel nekontrolirano poljubljati ter gristi po vratu, po ramah, po, po,… Zaprla sem oči in se predajala nepopisnim občutkom. Počutila sem se kot šumeča tabletka, ki se v kozarcu bori z vodo v obilici šumov in mehurčkov. Dvignil je majčko ter osvobodil moje velike, a napete joške. Občutek omame se je nadaljeval. Če bi za stanje pred nekaj sekundami lahko rekla, da sem ga nadzorovala, tega trenutno nikakor ne bi mogla več trditi. Padla sem na kolena in gumb za gumbom osvobajala njegovo moškost. Bilo mi je vseeno, bila sem groba, bila sem globoka, bila sem nežna, bila sem strastna. Njegovo ječanje je polnilo temen prostor in razplamtevalo plamen v meni. Kot nemočna zebra sem se predala njegovim krempljem in ponosu, ki je sprva nežno, potem pa zmeraj bolj brutalno prodiral vame ter mi mešal meje užitka in bolečine. Bil je hiter, valovi orgazma so prihajali v sekundnih presledkih. Ni mi bilo dovolj, hotela sem več, stisnila sem krepko ritko, ga začela divje poljubljati ter mu šepetati na uho. Temu se moški enostavno ne morejo upreti, znova je bil z mano, tokrat je bil bolj strasten, globok, gibi so bili usklajeni, skupen tempo je bil neizogiben. Spolzka bowling steza se je bližala Olimpu, neugasljivi ogenj se je bohotil in prihajal zmeraj bližje, kaplje potu so naju spajale. Kot neustavljiva krogla sem se bližala vrhuncu in…Strike. Končala sem v krču in ječanju, valovi ugodja pa so mi mazali sliko. Brez besed sem ga še enkrat objela ter pogledala v tla. “Hvala ti.” Prst mi je prislonil k ustnicam ter me še enkrat poljubil.

“Povsod sva te iskala, kje si pa bila?” je bilo čutiti zaskrbljenost v besedah prijateljev, ki sta samo čudno gledala, ko sem ju pri šanku potrepljala po rami.

Upam, da mi ni pisalo v očeh. 

Od začetkov naseljevanja obvodnih predelov do tehnik plavanja

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Kako postati zasvojen z vodo

Stojim na robu bazena. Prsti na nogi se še močneje oprimejo roba štartnega bloka. Zaprem oči, stresem roke, sprostim mišice. Globoko vdihnem in v nosnicah začutim tisti dobro znan vonj po kloru. Odločim se v trenutku – pokrčim kolena, se pripognem in z rokami ob strani oprimem štartnega bloka. Skočim.
Obdajajo me litri in litri prozorne tekočine. Voda. Bistvo življenja. Nujno potrebna v vsakem kotičku našega planeta. Da preživimo – vsak na svoj način. Eni zaradi nuje, drugi zaradi odvisnosti. Prepustim se občutku breztežnosti in tišine. Naredim zavesljaj, pa drugi in tretji. Udarci z nogami sledijo ritmu rok. Ploščice na dnu bazena drvijo mimo mene. Zanimiv, znan pogled, vedno enak. In vendar mi nikoli ne uspe prešteti vseh ploščic na dnu bazena.
Po nekaj sto metrih se ustavim, primem za rob bazena in nekajkrat zajamem sapo. Potem se mi na obraz prikrade nasmeh – ne prvič, ne zadnjič, pa vendar vedno kadar sem v vodi. Uživam.

“Do sedaj je bilo v modi utapljanje, ker plavanje ni bilo popularno!”
Začetki plavanja segajo daleč nazaj, v prazgodovino, ko ljudje vode niso marali, zavračali so jo celo za najnujnejše higienske potrebe. Nekaj kasneje, ko so se začeli naseljevati tudi ob rekah in jezerih, je voda postala življenjskega pomena. Hkrati s  pričetki ribolova se je spremenil tudi odnos takratnih prebivalcev do vode. Kar naenkrat so se bili prisiljeni soočiti tudi z gibanjem v vodi. Obvladati vodo je postal izziv za vsakega.
Antični Grčiji je bila poglavje zase. Tam je za polnopravnega meščana veljal zgolj tisti, ki je znal brati in plavati.
Pisala se je mračna doba srednjega veka. Po dolgih letih zanemarjanja so ljudje ponovno prišli do ideje, da bi bilo pametno narediti nekaj zase, za svoje telo in predvsem za lastno zdravje. Pripomba nekega nemškega športnega pedagoga je bila natanko ob pravem času na pravem mestu: “Do sedaj je bilo v modi utapljanje, ker plavanje ni bilo popularno!”

Od tu naprej lahko govorimo o vpeljavi obveznega učenja plavanja v  vojsko in šolo ter hkrati tudi o razvoju tehnik plavanja – od primitivnega “pasjega plavanja” do človeških gibov žabe in naprej do tekmovalnih tehnik, kot jih poznamo danes (delfin, hrbtno, prsno in kravl). Sočasno z razvojem tehnik se je večala tudi želja po tekmovanju. Tako so se začela prva tekmovanja, glavni akterji šova so bili aristokrati, ki so najpogosteje merili moči s plavalci kolonialnih ozemelj (Indijanci). Današnje plavanje temelji na doseganju čim boljših rezultatov v posameznih plavalnih disciplinah na tekmovanjih svetovnega ranga (evropska in svetovna prvenstva, olimpijske igre) tako v 50 kot tudi v 25 meterskih bazenih. Tekmovalno plavanje pa se počasi in vztrajno širi tudi iz bazenov v jezera, kjer zadnja leta prirejajo tekmovanja v daljinskem plavanju.

Naj bo plavanje rekreacija ali tekmovanje, pomembno je, da se zavedaš svojega znanja in sposobnosti, da se zavedaš in dobro poznaš meje svoje zmogljivosti in nenazadnje, da se naučiš pomagati sebi in drugim, ki se v vodi ne počutijo varno.

Delfin in Metuljček – kakšna je tehnika
Med vsemi urami, ki jih preživim na bazenu, pa naj bo to v vodi ali na robu, se vedno najde kdo, ki pride bližje, nekaj časa opazuje in je tiho, potem pa iz zraka prileti njegov komentar – “Vau, a to je pa delfin? To je pa težko, a ne? Ampak sej to plavajo tud 10 letne punčke ?!?”
Osnova modernega plavanja je “žaba”, iz katere so se preko nekaterih vmesnih tehnik razvile vse danes poznane tehnike. Delfin je tehnika plavanja, ki je nastala iz večini dobro znanega “metuljčka”. Razlika med tema dvema tehnikama je zgolj v gibanju z nogami. Pri metuljčku je udarec z nogami enak kot pri prsnem (=žabi), pri delfinu pa gre za sočasen, bičast udarec z obema nogama v smeri od gladine vode proti dnu bazena in nazaj proti gladini. Zavesljaj z rokami je istočasen – pod vodo v obliki črke S, skozi zrak pa gredo roke čim bolj stegnjene in sproščene  tik nad vodno gladino. Hkrati z rokami, gre iz vode tudi glava, naredimo vdih naprej, s pogledom v smeri plavanja. Bistvena je koordinacija gibov – na en zaveslaj z rokami naredimo dva udarca z nogami.  Tako je za začetnike pomembno, da osvojijo pravilno osnovno gibanje in kasneje pravilno koordinacijo rok in nog. Od tu naprej pa je potrebno delati le še na vzdržljivosti.

Savate priljubljen med študenti

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Klub borilnih veščin Akademija Pantera je letos s pomočjo Študentske organizacije v Ljubljani organizirala  poletno šolo borilnih veščin za študente v Portorožu. Poletna šola je potekala v Domu Burja v Seči pri Portorožu. Dogodek je bil namenjejn vsem, ki se radi ukvarjajo s športom, poudarek pa je bil na tematiki borilnih veščin. V ospredju so bili borilni športi savate – francoski boks, kikboks, karate, savate aerobika in veščine mečevanja – canne de combat, bilo pa je poskrbljeno tudi za igre z žogo in plavanje.

Vsak dan se je po vnaprej pripravljenem programu predelovalo različne tehnike naštetih športov in borilnih veščin. Največje zanimanje je požel savate – francoski boks, ki v Sloveniji močno pridobiva na popularnosti. Gre za zelo pestro borilno veščino, kjer ni pomembna moč, ampak je poudarek na lahkotnem gibanju in kreativnosti posameznika. Pri francoskem boksu se uporabljajo ročni in nožni udarci, s tem da so dovoljeni tudi nizki nožni udarci, ki so značilnost savata. Savate je edinstven na področju borilnih športov saj med predpisano opremo poleg značilnega dresa spada tudi obuvalo zaradi katerega se dosti lažje giblje in izvaja tehnike kot pri bosonogih borilnih veščinah. Na poletni šoli se je vsak dan predeloval učni program savate rokavic, podobno kot pasovi pri drugih borilnih športih. Predelali sta se dve stopnji in udeleženci so dobili vpogled v način treningov savata in se seznanili z osnovnimi tehnikami in kombinacijami. Pri izvajanju tehnik gre za sproščene gibe na dotik in prav to daje savatu prednost saj je kontrola udarcev popolna in se vse odvija kot igra. Udeleženci so se seznali in ukvarjali tudi z veščinami mečevanja, kikboksa, boksa, ter savate defansa – tehnike samoobrambe. Ta vadba je potekala pod strokovnim vodstvom svetovno znanega inštruktorja. Urniki tabora in poletne šole so bili oblikovani zelo pestro in končna ocena izvedbe je zelo uspešna.
Vabimo vse mlade, da se pridružijo našim treningom savateja, kikboksa, veščin mečevanja in savate aerobike v Ljubljani. Treningi potekajo pod vodstvom trenerjev z mednarodnimi izkušnjami in uspehi. Študentje se lahko v vadbo vključijo tudi preko ŠOU Športa. Vsi, ki želite izvedeti več informacij o treningih in vpisu lahko pokličete na 040 470 470 ali pošljete mail na savate@email.si, info@akademija-pantera.si ali obiščete našo spletno stran http://www.akademija-pantera.si/.

Koordinator
Sašo Weixler

Strah pred družbo – premagaj ga!

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Jesen je za mlade čas novih začetkov, novih izzivov in…novih poznanstev.  Za plašne, sramežljive in nesamozavestne študent(k)e je to še posebej mučno obdobje, ker jih družabne situacije spravljajo v zadrego in nelagodje. Kako to težavo odpraviti in se končno rešiti iz začaranega kroga osamljenosti in tesnobe, je vprašanje, ki tare mnogo ljudi, mnoge bolj, kot si lahko predstavljaš. Če si eden/ena od njih, pa tudi če nisi, pa bi rad/a bolje razumel/a kaj, kako in zakaj socialne fobije, bo tole kot nalašč zate… 

Plašnost ali fobija?
Najbrž vsakega od nas kdaj pa kdaj zagrabi, da bi se umaknil iz družbe, v kateri se nahaja, da bi ji ušel, ker si želi miru ali pa je obkrožen z ljudmi, ki mu niso ravno najbolj simpatični. To seveda še ni plašnost, čeprav gre tudi tu za občutje nelagodja v stikih z drugimi. O plašnosti oziroma bojazni pred družbo na splošno govorimo, ko nas tesnoba in strah pred ljudmi hromi tudi v najbolj vsakdanjih situacijah in smo zaradi tega osamljeni in nesrečni, čeprav si v resnici zelo želimo prijatelje in pestro družabno življenje.

Gre za čustveno motnjo, ki bi jo lahko primerjali z nerazumnih strahom, ki ga nekateri čutijo pred pajki, kačami, višino… Prisotna je že od otroštva dalje, pojavi se v mladostniškem obdobju ali pa nenadno izbruhne kasneje v življenju, čeprav je slednje redko. Eden izmed njenih najpogostejših in tudi najbolj neprijetnih znakov je zardevanje, treba pa je vedeti, da obstaja več vrst plahosti. Tako plašne ljudi delimo predvsem na tiste, ki se niso bili sposobni naučiti družabnih spretnosti, tiste, ki so te spretnosti sicer osvojili, pa jih ne morejo uporabljati zaradi prevelike boječnosti, in one, ki jih tako obvladajo kot uporabljajo, pa se vseeno počutijo plahi. Potem pa so tu še tako imenovani družabni fobiki. Ti v povsem določenih okoliščinah postanejo panični, srce jim začne močno razbijati, tresejo se in se znojijo, sili jih na bruhanje…

Labirint težav
Bojazen pred družbo ni problem, ki bi zadeval le določene kategorije oseb – plahosti in z njo povezanih nevšečnosti se otepa tudi mnogo poslovno uspešnih ljudi, za katere ne bi nikoli rekli, da imajo tovrstno težavo. Je pa res, da si plašni velikokrat že izberejo tak poklic, da jim ni treba biti v neposrednem stiku z ‘zunanjim svetom’, s čimer pa žal le še poslabšajo svoj problem. Čim bolj se namreč izogibaš ljudem, tem težje navežeš stike z njimi, razlagajo psihologi.

In potem se ti zgodi, da se znajdeš sam in osamljen. Trpi tvoje osebno in poslovno življenje, ker si ne upaš začeti resne zveze z nekom, saj veš, da bi tvoje težave vplivale tudi nanj/o, in ker zavrneš napredovanje v službi, saj je neizogibno povezano z večjim številom sestankov in uradnih srečanj… Strah pred ljudmi, ki je lahko povezan s še eno vrsto fobije, z agorafobijo (strahom pred odprtimi prostori), ti bolj ali manj lahko ‘uniči’ življenje. Zato…

Na pomoč!
Roko na srce, gre za nevšečnost, ki jo človek težko sam premaga. Poskusi slediti nasvetom v okvirčku, mogoče ti bo s tovrstno samopomočjo uspelo odpraviti težave pri navezovanju in ohranjanju stikov z ljudmi. Če pa – enkrat ko si opredelil/a svoj problem – ugotoviš, da ti manjka družabnih spretnosti (ustrezno obnašanje v posameznih družabnih situacijah), razmisli o tem, da bi poiskal/a strokovno pomoč. Za premagovanje plašnosti in bojazni pred družbo je primerna skupinska terapija, tako imenovana “desenzitizacija” pa se uporablja predvsem pri tistih, ki trpijo za socialno fobijo, pomeni pa osvajanje tehnik sproščanja v situacijah, ki povzročajo strah in tesnobo. Koristna metoda zdravljenja je tudi trening družabnih spretnosti.

5 korakov, da premagaš plašnost
1. Opomni se, da še zdaleč nisi edini/a s tovrstno težavo.
2. Poskusi ugotoviti, kakšna vrsta plahosti te muči (glej zgoraj) in kako je do nje sploh prišlo. Ne veš? Predstavljaj si, kako razumevajočemu sogovorniku pripoveduješ o svojem problemu. Tako boš lažje spoznal/a, kaj je tisto, kar te teži, v katerih družabnih situacijah se počutiš neprijetno, kakšno je nelagodje, ki ga občutiš, ali vključuje tudi tresenje, znojenje, siljenje na bruhanje in podobno.
3. Ozri se v preteklost in poskusi razumeti izvor svoje bojazni pred ljudmi.
4. Napiši si seznam ciljev, povezanih z vključevanjem v družbo, na primer: šel/la bom na žur h kolegu/ici, na predavanju bom v diskusiji povedal/a svoje mnenje, poklical/a bom na informacije in prosil/a za številko tega in tega… Pri programu samopomoči gre za učenje, torej je treba napredovati postopoma. Začni s preprostimi nalogami, šele kasneje preidi na zahtevnejše. Vsekakor pa vnaprej predvidi morebitne ‘ovire’, pripravi izgovore, da se umakneš, če bi se počutil/a v stiski, in premisli, kaj bi lahko rekel/la in storil/a v določeni situaciji.
5. Ne pozabi, da je vsak začetek težak, sčasoma pa ti bo vse lažje in lažje. Le pogumno!

Balkanart festival

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Konec septembra Društvo za promocijo vizualne kulture [dpvk] organizira prvi in edini Mednarodni Balkanart festival, ki združuje kulture vzhoda in zahoda ter zajema kolaž brezplačnega štiridnevnega dogajanja v središču Ljubljane.

V štirih dnevih bodo po ljubljanskih lokalih – vse od kavarn in galerij Minimal, Fraga, Lan, Makalonca, Boheme café, Metropol, Bi-Ko-Fe, pa do Pr’ semaforju, ŠKD Daktari in Reformator -razstavljena izbrana likovna in fotografska dela številnih avtorjev, vsak večer pa se bodo v Fragi, Mačku, Minimalu in Café galeriji ter na Poetu in Pločniku predstavili izbrani dj-ji in glasbene skupine iz Bolgarije, Hrvaške, Makedonije, Romunije, Grčije ter Srbije in Črne Gore.

V četrtek in petek, 29. in 30. septembra, bodo ob 18. uri v Trubarjevem antikvariatu filmske projekcije, ponovitev pa bo še v soboto ob 11. uri. V četrtek, 29. septembra, bo ob 18. uri v kavarni Grand hotela Union tudi okrogla miza s poznavalci Balkana – Aleksandro Balzamović, Alešem Čarom, Nikolaijem Jeffsom, Jurijem Krpanom in Svetlano Slapšak – na temo Estetika Balkana. Festival se bo z noro zabavo presenečenj ter s podelitvijo priznanj in nagrad zaklučil v soboto, 1. oktobra, v Klubu K4.

V sredo, 28. 9., med 15. in 17. uro, ter v soboto, 1. 10., med 17. in 19. uro, v [Terminal00]centru v parku Zvezda za radovedneže pripravljajo tudi druženje z mladimi balkanskimi umetniki. Prav na vse dogodke festivala, z izjemo zaključne zabave v Klubu K4 [500 sit], je vstop prost.
MoJcA OcvirK

Sziget 2005

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Že deseto leto se je na otoku sredi Budimpešte zopet zbralo okoli 300.000 ljubiteljev dobre glasbe in kulture. Kaj je tisto, kar avgusta ljudi iz vseh koncev sveta tako množično vleče na Sziget je težko natančno določiti. Številne nevladne organizacije in združenja so vsak dan ponudile priložnost, da se naučite česa novega ali se preprosto prepustite svoji ustvarjalnosti.

Vsako jutro ob desetih se je odvijal brezplačni Tai-chi, številni šotori pa so ponujali tudi jogo in druge oblike meditacije. Fair-trade oz. pravična trgovina, živa knjižnica, Luminarium,  romska združenja, društva za preventivno zaščito pred drogami, judovska skupnost, logične igre, okoljevarstvene organizacije in adrenalinski športi so le peščica ponujenih možnosti. Presenetljivo so bile na Szigetu cene vsaj dvakrat nižje kot v samem mestu, vendar pa je bilo poskrbljeno tudi za tiste socialno ogrožene- s pobiranjem praznih kozarcev/smeti si je lahko vsakdo prislužil dovolj za bivanje, skupnost Hare Krišne pa je vsakodnevno nahranila udeležence v zameno za prostovoljne prispevke.

Neskončnost glasbenih zvrsti…
Ne glede na vse pa glasba ostaja srce festivala, -od etno scen, metala, reggaeja, drum’n’bass-a preko tehnaže, rocka, popa, bluesa, jazza, dance glasbe in drugih zvokov. Najbolj so seveda navduševali nastopajoči na večjih odrih: Ska-P, Morcheeba (zopet z novo pevko), Youssou N’Dour,  Khaled, The Wailers, Brand New Heavies, Mando Diao, Toy Dolls, Skinny Puppy, Hives in Beatstakes. Največ pozornosti so po pričakovanjih pritegnili Underworld, Franz Ferdinand, Nick Cave & The Bad Seeds in Korn. Slednji so zvesto publiko pustili nepotešeno, saj so po nekajminutnem “ogrevanju” oz preigravanju na odru odigrali One (Metallica), Another brick in the wall (Pink Floyd) in nekaj svojih bolj znanih komadov. Zato pa so toliko več navdušenja pobrali Škoti Franz Ferdinand, ki 4. oktobra pripravljajo izid drugega albuma in so se skrbno izogibali nastopanju po drugih festivalih. Med pozitivna presenečenja celotedenske ponudbe nedvomno sodijo Internatinal Noise Conspiracy (ex Refused), Zap Mama in Juliette and the Licks. Slednja se je gladko požvižgala na prepoved stage-divinga in se kar dvakrat vrgla v razgreto publiko.

V svojem dolgoletnem stažu degustiranja študentskih eventov, festov in koncertov lahko popolnoma brez pretiravanja rečem, da je Sziget eden najbolje organiziranih in kvalitetnih festivalov, kar sem se jih kdaj udeležila. Repriza drugo leto je zgolj samoumevna.

KariS

Katarza naprodaj

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Časi, ko je zadostovalo, da naj študent za doseg splošne izobraženosti zgolj uspešno opravlja izpite in ostale študijske obveznosti, so že davno minili. In vprašanje je, če so seveda sploh kdaj obstajali. Predvsem 21. stoletje je čas informacijske dobe, čas, ko informacija vedno bolj pridobiva na pomenu, nekateri pravijo celo, da je postala glavno orožje. Vsesplošna razgledanost je zato ključna tako v vsakdanji komunikaciji kot v iskanju zaposlitve. In kulturno dogajanje je zagotovo bazen, iz katerega ne smemo pozabiti črpati, ko skrbimo za razširjanje svojih horizontov. A študentski žepi so po pravilu bolj plitki, vstopnice pa drage. Kaj storiti?

Špela Zorn, vodja vpisa abonmajev v SNG Drama, je med prednosti študentskih abonmajev dodala še programsko zasnovo: “Predstave so na programu ob terminih primernih za študente, saj se abonma prične šele konec oktobra, abonmajskih predstav čez vikende in ob zimskih počitnicah ni”. Dvig kulturne osveščenosti preko študentskih abonmajev je primeren tudi zaradi cenovne ugodnosti, ki ni zanemarljiva. Zgolj za ilustracijo: abonma sedmih predstav v SNG Opera in balet stane manj kot cena vstopnice za eno predstavo za najboljši sedež v redni prodaji.
Študentski abonmaji pa zadovoljujejo tudi ponudnike. Po besedah Damijana Zelnika, vodje odnosov z javnostmi SNG Opera in balet Ljubljana, število teh abonmajev predstavlja velik delež celotnega abonmajskega vpisa, kar kaže na veliko zanimanje mlajše generacije. Tudi v Cankarjevem domu opažajo podobno. Povpraševanje študentov za večino njihovih abonmajev raste, o čemer pričajo večinoma razprodani “študentski sedeži”. Tibor Mihelič, koordinator obiska v Cankarjevem domu, namreč opaža naslednje: “Tuji umetniki presenečeni opažajo, da je na naših prireditvah resne glasbe veliko mladih, česar v drugih državah niso opazili.”
Poznavalci slovenske mitologije se očitno le niso motili, ko so dejali, da se je slovenski narod rodil iz kulture. Glede na to, da so bili naši najvidnejši državotvorniki kulturniki in da v pomembnosti pred politično zgodovino Slovencev prednjači kulturna, lahko zaključimo, da mladi še vedno “bolehamo” za kulturnim sindromom. Ki pa je, da se ne bi narobe razumeli, zelo dobrodošel. S katarzo naprej!

Na področju gledališča, glasbe in plesa nas bo to sezono navdihoval abonmajski trojček AAA. Vsak izmed abonmajev nudi na ogled šest predstav, ki so si med seboj tako različne, da bodo zadostile vsem okusom. Aida je pisana na kožo ljubiteljem klasike, Amelia bo všeč sodobnikom, Agripino pa zaznamujejo veliki spektakli. Med slednjimi veliko obetajo budistični obredni plesi iz Butana – Čam. Na odru Gallusove dvorane bo 15. in 16. oktobra prvič zunaj domovine ob spremljavi orkestra nastopilo 13 menihov in 15 plesalcev iz Kraljeve akademije odrskih umetnosti in menihov samostana Timpu. Zamuditi pa ne kaže tudi baletne predstave Pepelka v okviru abonmaja Aida, kjer bosta odlična kostumografija in prefinjena baletna tehnika popeljali gledalce v svet očarljivosti.

1...1.8341.8351.836...1.845Stran 1.835 od 1.845