Študentska organizacija Univerze v Mariboru je v sodelovanju s Centrom Republike Slovenije za poklicno izobraževanje pripravila seminar na temo Europass usposabljanje. Namen seminarja je bil seznaniti študente in dijake z dokumentom o delovnih izkušnjah, ki ga lahko pridobi vsakdo, ki je v tujini opravil praktično izobraževanje. Njegova prednost je predvsem v izboljševanju povezanosti med izobraževanjem in trgom dela, izboljšanju zaposlitvenih možnosti mladih, spodbujanju mobilnosti, transparentnosti dokazil o izobrazbi in izboljšanju podobe poklicnega in strokovnega izobraževanja.
Čista 10-ka
25.oktober je bil rektoričin dan Univerze na Primorskem. In seveda kot se spodobi prost dan predavanj in faksa. Z veliko športa in zabave v športni dvorani Bonifika v Kopru. Tudi Revija Študent se je odpravila na Primorsko, da ne bi zamudili priložnosti za dobro zabavo in razgiban dan. Po ulicah Kopra se je potikalo za navaden dan med tednom večje število študentov, v Bonifiki pa je vršalo, tako v dvorani kot sosednjih barih.Ta, po vrsti 8. desetka, jesenska Čista desetka, ki je ena največjih in najbolj priljubljenih športnih prireditev med študenti na Obali, je kot novost uvedla tudi tekmovanje navijaških skupin, kjer so ocenjevali predvsem originalnost, zagretost ter glasnost privržencev s tribun. Tekmovanj so se seveda lahko udeležile le ekipe primorskih fakultet, kar smo izvedeli po neuspešnem poskusu prijave tisti z ljubljanske univerze. Že zjutraj ob 8:30 so se začele ekipe meriti v nogometu, na drugi strani dvorane pa v košarki in odbojki. Tekmovalne discipline so bile nekoliko osvežene, saj so študentje vseh fakultet na Obali merili moči in prebrisanost v 10 disciplinah: mali nogomet, košarka, odbojka, namizni tenis, kegljanje, namizni nogomet, vlečenje vrvi, briškola, “Študent ne jezi se!” ter štafeta v pretakanju bambusa. Po Čisti desetki je sledilo Brucovanje vseh študentov Univerze na Primorskem, prav tako v dvorani Bonifika, igrale pa so skupine: Nodus, Pudding Fields, Soul Fingers, Elvis Jackson, Zaklonišče Prepeva. Sledita ji Zimska Čista Desetka in spomladanska Cvetoča. Ne zamudite!
Ukinjene subvencije študentskim družinam
Pred časom je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na Študentske domove v Ljubljani poslalo pogodbo, s katero ukinja posebno subvencijo za otroško posteljico. Tako bi morale študentske družine po novem iz svojega žepa prispevati dodatnih 11.000 SIT na mesec. Kljub večletnemu opozarjanju, da je potrebno status študentskih družin urediti sistemsko, odgovorni na dveh ministrstvih ne morejo napovedati, kdaj se bo to zgodilo. Okrogle mize na temo položaja študentskih družin so se udeležili predstavniki Kluba študentskih družin Slovenije, Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT), Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), Ministrstva za okolje in prostor (MOP), Študentskih domov v Ljubljani ter Stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana. Govorniki so se strinjali, da je položaj študentskih družin slab in ga je potrebno urediti. Esmeralda Canjuga Vidmar iz Kluba študentskih družin pravi: “Študentske družine dvigujemo tako rodnost kot stopnjo izobrazbe v Sloveniji. Zato ne razumemo, zakaj birokratski mlini onemogočajo študij prav tistemu delu študentske populacije, ki je najbolj obremenjen. Skrbijo nas tudi predvidene reforme na področju visokega šolstva, s katerimi bomo študentje izgubili praktično vse študentske olajšave. Z uvedbo šolnin in obdavčitvijo študentskega dela bo študentskim družinam študij praktično onemogočen. To pa bo razvrednotilo tudi pozitivne spremembe, ki so jih pred kratkim začeli na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.” Študentske družine je na Primorskem sprejela tudi rektorica, dr. Lucija Čok.
Misli pozitivno in zmagaj!
Vzponi in padci, uspehi in porazi, solze in smeh. Nič nam ne uide, vprašanje je le, kako bomo reagirali na posamezna presenečenja, ki nam jih pripravlja življenje. Bomo optimistično zavihali rokave in verjeli, da bo vse še dobro ali postali slabe volje in si pred očmi naslikali še bolj črn konec že tako precej temačnega scenarija? Privrženci variant za hišo strahov, pozor: optimizem je dober za zdravje, zato bi kazalo razmisliti o zamenjavi pogleda na svet!
Vpliv optimističnega razpoloženja na organizem še ni docela raziskan, kljub temu pa strokovnjaki opažajo, da igra optimistični pristop izredno pomembno vlogo pri zdravljenju celo najtežjih bolezni, kot je rak. Tako najbrž ni čisto zgrešeno ljudsko mišljenje, da bolnik, ki ohranja vedro razpoloženje in verjame v skorajšnjo ozdravitev, hitreje okreva kot njegov sotrpin bolj črnogledih misli. Vsekakor pa lahko z optimizmom uspešno premagujemo anksioznost, obup, celo depresijo.
Pozitivni učinki torej so, zdaj je vprašanje le še, kako postati optimist. Recepta žal ni, pot do optimističnega pogleda na svet moramo najti sami. Zemljevida do dežele smeha, sonca in dobre volje pač ne servirajo na srebrnem pladnju, pa tudi nobena čarobna paličica nam ga ne bo pričarala. Treba se bo malo potruditi in delati na tem, da bomo vsakič, ko nas popade črnogledost, zmožni v nekaj sekundah preklopiti svoje razmišljanje na pretežno jasno, če nam že sončno brez oblačka ne uspe. Potrebne bo nekaj vaje in na začetku bo verjetno težko v situacijah, ki na prvi pogled spominjajo na precej moraste sanje, najti karkoli lepega, toda sčasoma bomo v vsakem dogodku, v vsaki preizkušnji, v vsaki oviri videli izziv, priložnost, da premagamo težavo in postanemo močnejši in bogatejši za novo izkušnjo. Sploh pa “se vse zgodi z nekim razlogom” in “na koncu se vse uredi tako, kot se mora”, ali pač ne?
Življenje je neizogibno niz lepih in manj lepih trenutkov, razlika med pesimisti in optimisti je le ta, da znajo slednji v neprijetnostih ugledati sončni žarek, upanje, nekaj pozitivnega, in se potem osredotočiti na to, ko se soočajo s problemom, ne pa na vse negativne vidike zadeve. Skrivnost je torej v analiziranju težave z različnih zornih kotov. Bistvo je, da se ne zaustavimo pri pesimističnih mislih, ampak prebijemo njihov okvir in pozornost usmerimo na pozitivne strani. Jih ne najdemo? Iščimo dalje, kajti gotovo obstajajo. Nič ni samo črno, vedno je prisotnih vse polno odtenkov…rešitev, odprtih vrat, razlogov za nasmeh – sončnih žarkov je na pretek!
Skrivnost je v zornem kotu ali 5 primerov, kako v vsakdan vnesti optimizem
1. Padec na izpitu se ti lahko zdi prava katastrofa. Ves trud je bil zaman in če drugega ne, boš zdaj izgubil/a še teden/mesec dni za ta isti izpit, pa čeprav ti je manjkala samo točka do pozitivne ocene. In da dejstva, da gre za najbolj dolgočasno snov na svetu, niti ne omenjamo! Ampak če bolje razmisliš, niti ni tako hudo. So še veliko hujše reči, pa ljudje vseeno ne obupajo. Kaj pa je en izpit! Naslednjič ga boš gotovo opravil/a, ti to zmoreš. Poiskal/a boš razloge, zakaj tokrat ni šlo in pazil/a, da ne boš ponovil/a istih napak. Pa bo!
2. Nisi dobil/a dela, ki si si ga zelo – ampak res zelo – želel/a. Joj, kakšna škoda, take priložnosti gotovo ne bo več… Prosim? Še boljše bodo, samo malo potrpljenja imej, pa odprte oči in našpičena ušesa. Saj veš, ko se zaprejo vsa vrata, se odpre okno!
3. S hudo gripo/angino/…/ obležiš v postelji in ne moreš s prijatelji na potovanje/absolventski/…/, ki ste ga skupaj načrtovali celo leto. Ja, smola pa taka, se ti lahko sploh zgodi še kaj bolj bednega? Hej, ne kliči nesreče! Zaželi jim srečno pot, zahtevaj, da ti pošljejo najbolj carsko kartico in se čimprej pozdravi. Vmes pa preberi svojo najljubšo knjigo, poglej vse krasne filme, za katere še nisi našel/la časa, do nezavesti se naklepetaj s prijatelji, ki so ostali doma, in naredi načrt za novo potovanje. Daj domišljiji prosto pot. Zakaj? Ker če se boš smilil/a sam/a sebi, bo samo dlje trajalo, da se pozdraviš.
4. Pusti te fant/punca in ti stre srce. Sožalje. Grda situacija, boleča, zoprna, vse, kar hočeš. Ampak bo minila, bolečina namreč. Saj veš, čas celi rane. In potem boš spoznal/a še boljšo/ega, lepšo/ega, inteligentnejšo/ega… Kje pa piše, da je duša dvojčica le ena?! Sploh pa; samski stan ima kar nekaj prednosti, se še spomniš?
5. Na vsak način hočeš postati režiser/ka, pianist/ka, arhitekt/ka… pa te že tretje leto niso sprejeli v ta študij. Nikoli ne boš zares srečen/na, ker si in zmeraj boš zguba. Halooo?! Mogoče ti pa življenje na ta način sporoča, da moraš odkriti druge talente v sebi, ker v resnici nisi ustvarjen/a za to, o čemer sanjariš. Vztrajnost je krasna, z glavo skozi zid pa nima smisla riniti. Kaj, če bi se osredotočil/a na iskanje svojih resničnih potencialov?
Martina Srblin
Kiberpipa [www.kiberpipa.org]
Kersnikova ulica oktobra zadiha s polnimi pljuči. V trumah študentov, ki se zgrinjajo na omenjeno lokacijo, pa najdemo tudi številne računalničarje in ljubitelje tehnologije, kateri hitijo v Kiberpipo. Kiberpipa v novi, peti sezoni opazno širi svoje dejavnosti. Na odprtem prostoru, v katerem delujejo internetna dostopna točka, program izobraževalnih delavnic, temelječih na odprti kodi, galerija digitalne umetnosti in net.art galerija, muzej računalniške tehnologije, video produkcijski laboratorij, hardverski laboratorij, so namreč računalničarji “doma”.
Pester in pisan program dogodkov, predavanj, predstavitev in projekcij, zasnovanih na interakciji znanosti in umetnosti, skrbi, da so obiskovalci seznanjeni s številnimi različnimi vsebinami. Tem se pridružujejo tudi novi projekti, ki bodo segali od robotike do interaktivne umetnosti.
V Kiberpipi na svoj oder vabijo performerje svetovne scene, v laboratorijih razvijajo nove uporabe digitalnih medijev, vzdržujejo medijske arhive, obnavljajo ter inovativno reciklirajo odsluženo računalniško opremo in spodbujajo razvoj sodobnih umetniških konceptov znotraj kibernetične kulture. Ste razumeli? Seveda ste, digitalno je le 0 in 1 – pridite in se predstavite.
Skozi interakcijo med umetniki, znanstveniki, medijskimi aktivisti in teoretiki razvijajo kreativno kritično obravnavo kulture novih medijev in sodobnih informacijsko komunikacijskih tehnologij. Glavni namen vsega skupaj pa je spodbujanje medijske pismenosti in pospeševanje razvoja informacijske družbe v Sloveniji.
Vsak teden v Kiberpipi potekajo:
– Pipini odprti termini –
V Sloveniji primanjkuje pravih srečanj uporabnikov Linuxa ter ostalih odprtih produktov, na katerih bi lahko delili izkušnje med seboj in se skozi predavanja udeležencev tudi seznanili s kakšnim novim trikom ali programom. Srečanja so namenjena vsem, ki se srečujejo ali pa se šele želijo seznaniti z odprtimi tehnologijami, saj so idealno mesto, da dobijo več informacij ter se ‘v živo’ pogovorijo o kakšnem problemu.
– Filmšteka –
Gre za predvajanje prostih in aktivističnih filmov.
– Spletne urice –
Spletne urice so srečanja spletnih profesionalcev. Posamezniki z dolgoletnim stažem v spletni industriji predstavljajo specifične aktualne tehnološke teme tega področja. Cilj spletnih uric je večsmerni prenos znanj med spletnimi razvijalci. Za lažje razumevanje je zaželeno osnovno poznavanje omenjenih tehnologij.
– Linux šola –
Korak za korakom do obvladovanja Linuxa – delavnice, predavanja (spletno oblikovanje, namizno založništvo, urejanje videa v Linuxu…).
Tekom meseca se dogodijo tudi multimedijske inštalacije, performansi domačih in tujih umetnikov. Gostijo tudi predavatelje iz drugih multimedijskih centrov pri nas in v tujini. Tovrstni dogodki so označeni kot “Net art Pipa”, ogledamo pa si lahko tudi aktualne razstave v galeriji 404 / Metropol (digitalna umetnost), katere so pogosto spremljane s predstavitvijo avtorja in njegovega dela.
Na vse dogodke v Kiberpipi je vstop prost!
Miran Varga
Rad mora imeti pse [Must Love Dogs]
Žanr: romantični film
Na sporedu od: 10.11. 2005
Dolžina: 98 min.
Režija: Gary David Goldberg
Igrajo: Diane Lane, John Cusack, Elizabeth Perkins, Christopher Plummer
Zmenki niso lahka opravila ne glede na starost posameznika – bodisi pri 15., 25., 35., 45. ali 65-ih. To na svoji koži spozna tudi Sarah Nolan (igra jo Diane Lane), učiteljica v vrtcu. Poleg dejstva, da se je pred skoraj letom dni razšla s svojim možem, jo muči tudi težko prilagajanje novim razmeram. Pri tem pa ji je družina celo preveč v pomoč, bolj kot bi si sama želela. Najbolj aktivni sta njeni sestri Carol (Elizabeth Perkins) in Christine (Ali Hillis) pa tudi ovdoveli oče Bill (igra ga Christopher Plummer) ter prodajalec mesa v lokalni trgovini nista od muh. Sarah končno spozna, da samski stan ter eno samo piščančje bedrce ne vodita nikamor in sprejme sestrino “pogruntavščino” – zmenke preko spleta (interneta). Piko na i pa postavi sama vsebina oglasa (ter slika Sarah z njenih študentskih dni), ki Sarah predstavi kot pohotno, zapeljivo in zabavno ločeno žensko, pravi kandidat pa mora imeti rad pse. Oglas očitno vžge, saj učiteljica že prvi dan v svoj elektronski nabiralnik prejme kar 18 “ponudb”. Iskanje sorodne duše preko spletnih oglasov je vse prej kot lahko opravilo, saj ima Sarah na svojih zmenkih opravka s številnimi čudaki. No, med temi čudaki se najde tudi takšen, ki ji zelo ugaja. Jake (John Cusack) je tudi sam ločenec, ki ima zanimiv hobi – ročno izdelavo lesenih tekmovalnih čolnov, katarzo pa doživlja ob gledanju filma Dr. Živago. Pot do skupne sreče pa je vse prej kot lahka, saj Sarah družinski člani in drugi “kandidati” pripravijo marsikatero neljubo presenečenje. Besedne in situacijske komike ne manjka, film pa postreže tudi s številnimi bolj ali manj domiselnimi idejami za preživetje popoldneva/večera v dvoje.
Miran Varga
Avstralija
Okoli dve stoletji nazaj je bila Avstralija vse prej kot obljubljena dežela. Sem so namreč trpali evropske kaznjence v zelo stroge zapore, drugim migrantom pa tudi ni bilo lahko preživeti. Še najtežje je bilo ženskam, po možnosti z otroki, ki so jih možje zapustili v lovu za opali v mnogih rudnikih.
Leto po Avstraliji…
Danes pa je Avstralija raj za ‘backpackerje’ in meka za surferje. Mnogo mladih Evropejcev (predvsem iz severnih držav) si vzame kar celo leto ‘off’, ponavadi pred začetkom študija, da raziščejo svet. Avstralija je pri tem zelo priljubljena predvsem zaradi zabave, spoznavanja novih ljudi in pa tudi dela. Če si pred prihodom priskrbiš delovno vizo, lahko brez problema najdeš zaslužek za nadaljnje potovanje v kakšnem hostlu ali pa lokalu.
Najpogostejša načina potovanja po tem ‘down under’ kontinentu sta z avtobusom (npr. Greyhound, Oz experience) ali pa avtom oz. campervanom. Z avtobusom so vožnje zelo dolge zaradi ogromnih razdalj, vendar lahko prihraniš pri prenočitvah, če se voziš ponoči. Poleg tega si vezan na določeno pot, medtem ko imaš s svojim avtom popolno svobodo pri odkrivanju bolj ali manj skritih kotičkov. Nama je bilo potovanje z najetim campervanom zelo všeč, hkrati sva tudi nekaj prihranila pri kampiranju, saj so hostli malce dražji. Za podoben znesek lahko avto ali campervan sicer tudi kupiš, vendar pri tem nosiš riziko okvare na poti ter plačevanja popravil in servisov.
Raj za srfarje…
Za surferje je najbolj popularna plaža Bells beach v Torquey-ju, blizu Melbourna, kjer se je tudi začelo surfanje v Avstraliji. Okoli 50 let nazaj so tu ustanovili tudi danes velike svetovne blagovne znamke (Billabong, Rip Curl, Quicksilver…), vendar pa cene teh izdelkov (žal) niso kaj bistveno nižje kot pri nas. V tem južnem predelu kontinenta je učenje surfanja in rentanje opreme malce dražje kot severneje po vzhodni obali, kjer prav tako najdeš dobre valove za surfanje, vse do Noose. Midva sva se za nekaj dni namestila v Byron bay-u, prijetnem turističnem obmorskem mestecu s prevladujočo hipi in backpacker sceno. Tu sva za pet-dnevni najem surfa plačala 90 AU$ (v večini hostlov si ga lahko sicer zastonj izposodiš), neoprena pa nisva potrebovala, saj je v tem delu morje jeseni še vedno zelo toplo (za razliko od južnejših krajev).
Živali, ki jih pri nas ne vidiš…
Vsekakor pa ta južni kontinent ne vabi le zaradi valov in čudovitih plaž, temveč tudi zelo zanimive in raznolike pokrajine, ki sega od puščave in deževnih gozdov do prelepih narodnih parkov z velikim spektrom divjih živali. Če si jih ne uspeš dobro ogledati v naravi, jih lahko vidiš v kakšnem izmed mnogih parkov (‘zavetišč’), kjer je zelo priljubljeno slikanje s koalo in hranjenje kengurujčkov. V Avstraliji domuje tudi ogromno različnih vrst plazilcev (kuščarjev, kač in seveda krokodilov, ki zrastejo okoli 5 metrov), zelenordečih in belih papig (ki zelo glasno čivkajo po drevesih in čakajo na ostanke hrane, ki jo za seboj pustijo turisti na kakšnem izmed žarov, kjer si zastonj lahko pripraviš piknik), emu-jev (ki je največji Avstralski ptič, podoben noju) ter dingov (ki so mešanica med psom in volkom; v Avstraliji jih najdeš severno od okoli 5500 km dolge ograje, ‘dingo fence’, ki te divje pse loči od ovc, da jih ne napadajo).
Avstralski potop
Prav tako pestro je morsko življenje Avstralije, še posebej okoli velikega koralnega grebena (Great barrier reef), ki je eden najzanimivejših krajev za potapljanje na svetu in sega 2000 km ob vzhodni obali. Tu živi ogromno različnih vrst koral, pisanih rib, velikanskih želv in tudi ubijalskih meduz, zaradi katerih je potrebno v poletnih mesecih v tem tropskem predelu v morju nositi zaščitni neopren. V Cairnsu je organiziranih veliko tečajev potapljanja ali pa večdnevnih izletov na zunanji ‘reef’ za tiste, ki že imajo certifikat. Če certifikata za potapljanje nimaš, lahko tudi s snorklanjem (potapljanjem z masko) vidiš pester morski svet (saj korale rastejo v plitvejši vodi, kamor segajo sončni žarki) ali pa preizkusiš enkratni potop s kisikovo masko (t.i. Intro dive), ki je vsekakor enkratna izkušnja.
Zanimivi kraji za potapljanje so tudi okoli Whitsunday otokov, kjer se nahaja tudi ena najlepših plaž na svetu (Whitheaven beach) s kristalno čisto vodo in snežnobelim peskom, ki pa je tako polna turistov, da izgubi del svojega čara.
Bodyboardanje po sipinah…
V najlepšem spominu pa mi bo gotovo ostal Fraser island, ki me je popolnoma očaral s svojo pestro pokrajino. Na tem največjem peščenem otoku na svetu so namreč združeni kar štirje različni ekosistemi, in sicer ogromne peščene sipine, čudovit deževni gozd, jezera in morje. Ko se sprehajaš po neskončnih peščenih sipinah (‘sand dunes’) in misliš, da jim ni in ni konca, ugledaš smaragdno jezero, v katero se lahko spustiš kar po ‘bodyboardu’ po peščeni strmini navzdol. Fraser island je znan tudi po številnih dingotih, ki človeku sicer niso nevarni (če jih ne izzivas), se je pa že zgodilo, da so iz kakšnega šotora poleg hrane odnesli tudi kakšnega dojenčka.
The Great ocean road je prav tako ‘a must see’ v Avstraliji. To je obalna cesta, ki se vije zahodno od Melbourna in nudi na eni strani pogled na visoke klife in druge zanimive formacije, ki jih je morje oblikovalo (jame, loke in dvanajst skal, ki so jih poimenovali po apostolih), na drugi strani pa deževni gozd in evkaliptuse, na katerih lahko z malo sreče opaziš speče koale.
Pot čez puščavo s campervanom
Zelo posebna in enkratna izkušnja pa je puščavska notranjost (t.i. outback) Avstralije, ki si je nisem znala povsem predstavljati, dokler je nisva resnično doživela. Ko se voziš po 1500 km dolgi ravni cesti od Adelaide do Alice Springs, si misliš, da cesti ne bo konca. Vse, kar vidiš naokoli, je stepa z vedno manj drevesi in posušenega zelenja, tako da prevladuje živordeča zemlja. Približno vsakih deset minut pripelje nasproti kakšen drug campervan in si veselo pomahamo ali pa kakšen tovornjak s tremi priklopniki (t.i. roadtrain), ki se mu raje malo umakneš in trdno poprimeš za volan, saj se campervan pošteno zamaje, ko tak ‘over-size’ kamion pridrvi mimo okoli 120 km/h. Tako hitro namreč vozijo po avstralskih avtocestah vsi tovornjaki, ne glede na njihovo velikost in ne glede na omejitev 110 km/h (s strogimi kaznimi), tako da sva se na začetku kar težko privadila, da naju tovornjaki ves čas prehitevajo.
Na žalost vidiš ob cesti tudi mnogo mrtvih kengurujev in divjih krav (čisto črne barve), ki jih najverjetneje zbijejo kakšni nočni vozniki, ter krokarje in orle, ki potem ‘dokončajo’ te ležeče živali. Ne glede na redkejšo vegetacijo je neverjetno, koliko različnih živali preživi v divjini.
Mesto pod zemljo
Nekje na pol poti proti Alice Springs se nahaja mestece Coober Pedy, kjer si je večina prebivalcev uredila svoj dom pod zemljo, saj je tu zaradi ogromnih temperaturnih amplitud (50 stopinj poleti in pod ničlo pozimi) znosneje živeti. Tu so pod zemljo tudi cerkve in muzeji, ki prikazujejo zgodovino lokalnih rudnikov, kjer še vedno poteka lov za opali.
Alice Springs se nahaja čisto v sredini Avstralije in ima okoli 25.000 prebivalcev, od tega jih je večina Aboriginov (to so prvotni naseljenci tega kontinenta, ki naj bi bili tu prisotni že okoli 40.000 let), ki po cele dneve v skupinicah posedajo po travnikih. Zaradi državne podpore, ki jo dobivajo, jim namreč ni treba delati za preživetje, vseeno pa nekateri izkoristijo svojo nadarjenost za slikanje, saj so njihove slike (ki vsebujejo motive iz njihove kulture) zelo zanimive in cenjene. V tem mestu se nahaja tudi ‘Royal Flying Doctor Service’, ki nudi letalski prevoz in nujno zdravniško pomoč ljudem, ki živijo v notranjosti, daleč od civilizacije.
Največja turistična znamenitost Avstralije je Ayers Rock (Uluru), ki je sveta gora Aboriginov, in se prav tako nahaja v notranjosti. Izgleda kot ogromna rdeča skala, ki ‘štrli’ iz puščave 348 metrov visoko in je največji monolit na svetu. Zelo zanimivo si jo je ogledati v sončnem vzhodu ali zahodu, saj čudovito spreminja svoje barve (od temno rjave do živooranžne in ognjenordeče). Negativno pa me je presenetilo, kako ljudje množicno plezajo na to goro, čeprav Aborigini na vseh mestih in v vseh brošurah prosijo, naj se to ne počne (predvsem zaradi nevarnosti). Veliko ljudi se je pri plezanju že ponesrečilo (tako imajo R.F.D.S. veliko dela). Poleg tega je to skrajno nespoštljivo, kot če bi npr. turisti plezali po naših cerkvah in oltarjih.
Okoli 50 km stran od Uluru-ja se vidijo mogočne Kata Tjuta, prav tako zelo zanimiva formacija živordečih skal, še bolj v notranjosti pa se nahaja veliki Kings Kanyon. Ko sva si midva ogledala ta zanimivi kanjon v Avstralski jeseni, je bilo še vedno tako vroče (okoli 38 stopinj in velika vlažnost zraka), da je bilo kar nekaj sprehajalnih poti zaprtih. Poleg vročine pa so zelo nadležne tudi številne muhe, ki te neprenehoma ‘napadajo’ in poskušajo zlesti v vsak kotiček telesa, kjer iščejo tekočino (npr. oči in usta…).
V okolici Alice Springs se nahaja tudi izredno zanimiv Macdonnell Ranges narodni park, kjer kljub puščavi lahko najdeš kar nekaj vodnih kotanj, v katerih se lahko okopaš v čisti vodi. Tu lahko srečas tudi kakšnega zelo luškanega ‘wallaby-ja’ (podobni so kengurujem, vendar manjši), ki se v vročini pride sem odžejat.
Vsako potovanje je zelo zanimivo, saj te napolni z novimi izkušnjami in razširi tvoja obzorja. Potovanje po Avstraliji pa je še posebej zanimivo zaradi njene raznolikosti in prijaznosti, zato ga toplo priporočam vsakomur.
INFO:
Najpogostejše fraze:
G’ day, mate/how r u doin’ (še vedno nisem prepričana ali je to dejansko vprašanje ali pa le pozdrav; ponavadi je to odvisno od posameznika);
No worries, mate;
Thongs: japanke; v severnem, tropskem delu Avstralije tudi najpogostejše obuvalo
Pomembni internet naslovi:
www.sta-lj.com (cena študentske letalske karte do Sydney-ja je dobrih 200.000 SIT)
www.immi.gov.au (tu si lahko priskrbiš elektronsko turistično vizo)
www.greyhound.com.au
www.backpackercampervans.com.au
Cene:
– cena za posteljo v dormu (sobi z več pogradi) je okoli 20 do 25 AU$, cena za privat sobo z dvema posteljama pa med 50 in 75 AU$
– cene hrane so v trgovinah podobne kot pri nas, v restavracijah pa stane kosilo okoli 15 do 25 AU$
– 1 AU$ je približno 145 SIT
Gostilniški šport: biljard
Zakaj bi pravzaprav odšli na igro biljarda in zakaj ga sploh igramo. Mogoče zato ker vam ta tako imenovani gostilniški šport lahko ponudi veliko užitkov kot so lepa dekleta ali pa privlačni fantje v biljardnici. No šalo na stran ali pa tudi ne.
Privlačnost biljarda je tudi v tem, da rabiš veliko mere koncentracije in znanja, da pošlješ kroglo v luknje, pri tem pa te navdaja nepopisen občutek zadovoljstva in naval adrenalina (se sliši smešno ampak je res), ki se pri tem sprošča. Obenem pa biljarda tako ali tako ne moreš igrati sam in si v družbi prijateljev, partnerja…. Ali si predstavljate udarite kroglo in ko se začne krogla premikati proti luknji pa niste čisto prepričani ali bo padla v luknjo ali ne in če po kakšnem čudežu le pade v luknjo se počutite……….. poskusite pa boste videli.
Kratka zgodovina biljarda
Biljard izvira iz Evrope, najverjetneje iz Francije, kjer so ga prvotno igrali na prostem (15. stoletje). Pozneje se je igra zaradi vremena preselila v notranjost na lesene mize, ki so bile prekrite z zeleno preprogo, kar naj bi spominjalo na travo, in obdane z lesenim okvirjem. Krogle so ciljali z lesenimi palicami. Beseda biljard je verjetno nastala iz francoskih besed “bille” za kroglo in “art” za umetnost.
Biljard se je prvotno igral z dvema kroglama in šestimi žepi z vratci ter majhnim lesenim kraljem. V 18. stoletju so vratca in kralj počasi izginili, ostale so le krogle in žepi.
Angleži trdijo, da je biljard njihov izum, vendar v to verjamejo le oni sami. Angleški biljard se še vedno igra s tremi kroglami in šestimi žepi na dolgi pravokotni mizi, vendar dandanes v primerjavi s snookerjem ni več tako priljubljen.
Biljard kot tekmovalna disciplina
Če boste delali anketo na ulici, kaj si ljudje mislijo o biljardu, vam bo večina odvrnila, da je to gostilniška igra, ki jo igrajo rahlo vinjeni stalni gostilniški gostje, ko jim zmanjka idej kaj bi še lahko počeli v baru. Sploh takrat, ko se jim ne da več spogledovati s prelepimi natakaricami ali pa se jih natakarice naveličajo. Mogoče pa velja zato za gostilniški šport, ker lahko biljard najdete že v vsaki malo večji vaški “oštariji”. Takšno je približno vsesplošno slovensko mnenje o biljardu.
Ampak resnica o biljardu je lahko tudi drugačna. Obstajajo uradna priznana tekmovanja v biljardu, ki se igrajo v velikih dvoranah z zelo velikim številom gledalcev, ki vzpodbujajo igralce k čim boljši igri. To je svet profesionalnih igralcev, ki so združeni v Svetovno zvezo za biljard (vsaka disciplina v biljardu ima svojo zvezo). Prav tako so del tekmovanj (svetovna prvenstva, turnirji – podobno kot pri tenisu) denarne nagrade, pa če mi verjamete ali ne, niso prav majhne.
Tekmovalci na tekmovanjih morajo biti psihično in fizično zelo dobro pripravljeni saj tekmovanja ponavadi trajajo vsaj 1 teden, igralci pa preživijo v povprečju za igralno mizo vsaj 5 do 6 ur dnevno, lahko tudi več. Lahko si predstavljate, da vam po 5 urah igranja prav lahko pade stopnja koncentracije (če ne verjamete poskusite sami).
Najdaljša tekmovanja so prav v snooker-erju, ki se največ igra v Angliji, kjer lahko ena igra traja več kot uro. V ZDA in njenih kolonijah pa prevladuje 9-tka, od koder prihajajo tudi najboljši igralci in igralke v tej disciplini.
Če bi radi postali profesionalni igralec(ka) biljarda, se morate včlanite v biljardni klub (Desetka, Kaval, Biljardnica Medvode,….) in pričeti hoditi na tekmovanja, ter veliko trenirati, seveda če hočeti postati uspešni ali pa celo najboljši.
Lahko pa še vedno igrate biljard za zabavo v kakšni biljardnici in se ob tem družite s prijatelji, zraven spijete kakšno pivo, se imate skratka super in ohranite vsesplošno slovensko mnenje, da je to le gostilniški šport. In uživate v božanskem občutku, ko spravite kroglo v luknjo.
OSNOVNA PRAVILA
OSMICA: Osmica je igra z napovedovanjem, s petnajstimi obarvanimi in oštevilčenimi kroglami in belo kroglo. Eden igralec igra s polnimi (enobarvnimi) kroglami označenimi od 1 do7, drugi pa s pisanimi označenimi od 9 do15. Igro zmaga igralec, ki prvi potopi sedem krogel svoje skupine in kroglo številka 8.
Pri igri z napovedjo je potrebno napovedati kroglo, kakor tudi žep v katerega namerava igralec potopiti kroglo. Vse krogle potopljene ob prekršku ali napaki se ne vračajo, ne glede ali so to igralčeve ali nasprotnikove krogle. Dolžnost napovedi ne velja za otvoritveni udarec (break). Čim igralec potopi prvo pravilno zadeto kroglo, ta določi njegovo skupino.
Pravilen udarec
Pri vseh udarcih (razen otvoritvi) mora igralec najprej zadeti kroglo svoje skupine in nato potopiti eno ali več krogel ali pa se mora vsaj ena krogla zaleteti v ogrado. Igralec lahko nadaljuje z igro tako dolgo, dokler ne zgreši oziroma ne uspe potopiti svoje krogle. Če je potopil vse krogle svoje skupine, lahko igra na kroglo številka 8.
Izguba igre
Igralec izgubi igro, če je storil naslednje: a) storil je prekršek, ko je potopil številko 8 (razen pri otvoritvi); b) potopil je svojo zadnjo kroglo in številko 8 z istim udarcem; c) številka 8 je padla z mize; d) potopi številko 8 v napačno napovedani žep; e) potopi številko 8 preden je smel igrati nanjo.
Igor Štupnikar
Otvoritev K4
V K4 odpirajo vrata v prostorsko pomlajeno sedemnajsto sezono Kluba K4, ki je kot producent kulturnega ustvarjanja v času od 1989 naprej nastopal pretežno kot kalilnica in delavnica številnih slovenskih alternativnih glasbenikov, DJ-ev, glasbenih skupin, glasbenih producentov in krujev. V samem klubu se je venomer poudarjala izobraževalna funkcija, ki se kaže tudi na področju razvoja številnih mladih vizualnih umetnikov, ter študentov na področju kreativnega dela, organizacije, dizajna in odnosov z javnostmi.
Ob torkih se vrača dobro poznani in priljubljeni AstroDisco. Vsaka druga sreda pa bo namenjena študentskim večerom. Ena večjih sprememb se obeta ob četrtkih, ko boste lahko naporni študijski/delavni teden predčasno skrajševali ob sproščenih nevsiljivih vibracijah funka, oldskoola, nujazza, blunted beatov in podobnih glasbenih zvrsti – idealna predpriprava za vikendaške odisejade; poudarek bo na živi glasbi. Produkcija partijev na višjem nivoju bo ob vikendih. Ob petkih bodo v kletnih sobanah Kluba K4 gostovala tako poznana imena elektronike, kot tudi sodobni eksperimentalisti. Sobote bodo namenjene predvsem lomljenim ritmom in urbanim street glasbenim žanrom, medtem ko se boste ob nedeljah lahko naslajali ob vročih K4 roza ritmih housa, disca in elektropopa. K4 je odprl vrata
Četrtkanja v Manani
Legenda govori, da pravi študent postaneš šele takrat, ko padeš na izpitu, dobiš desetko, “osvojiš” enega bruca/brucko in nato še absolventa/absolventko. A ne verjemi vsemu, kar slišiš! Da bi postal pravi študent, moraš najmanj enkrat tedensko na pravi študentski žur, popolnoma pogasiti svojo žejo, zaplesati ob dobri glasbi in vztrajati do jutranjih ur.
Pravi študent lahko postaneš na Četrtkanju, ki se že tretjo sezono tedensko odvija v lokalu Ma?ana v Kranju, ob četrtkih seveda. Na tematsko obarvanih študentskih zabavah bo vsakič znova poskrbljeno za vse glasbene okuse. Tisti, ki boste upoštevali pravila oblačenja tedenske teme, boste pri vstopu dobili nagradni kuponček.
V mesecu oktobru smo se že lahko zabavali na otvoritvenem Četrtkanju s tematskim naslovom R’N’B ZA VSE LJUDI, kjer smo se pozibavali ob R’N’B ritmih in pa na Četrtkanju s temo PRISLUHNIMO KITARI, kjer smo poslušali več kitarskih melodij in se temi primerno oblekli v usnje in motive kitare. Organizatorji Četrtkanja, Klub študentov Kranj pa za vas pripravlja še več zanimivih tem in še več glasbe. 20. 10. se bomo lahko zavrteli ob zvokih latino glasbe na Četrtkanju s tematskim naslovom LIMONJADA, teden dni kasneje, 27. 10. pa bomo obujali nostalgijo v stilu exYU EVERGREEN, kjer bomo poslušali vse od slovenske popevke pa do tistih najstarejših melodij, ki se jih še lahko spomnimo. 3. 11. bo v Ma?ani DRUM’N’BASS večer, s svojo glasbo pa nas bosta osvajala JAMirko in Sista. 10. 11. bomo imeli na Četrtkanju VINARJADO, čemur primerno se morate tudi obleči – v barve rdečega vina seveda. Glasbeni okus to noč bo malo bolj po naše… Na mednarodni dan študentov 17. 11. bo glasba popolnoma prepuščena obiskovalcem, 24. 11. pa nas bo na Četrtkanju na temo FREESTYLE zabavala hip hop glasba.
Brezplačno lahko vstopijo študenti z veljavno člansko izkaznico Kluba študentov Kranj, študentsko izkaznico in študentskim indeksom. Ostali polnoletni obiskovalci lahko brezplačno vstopijo do 22. ure, kasneje pa za vstop plačajo 500 SIT vstopnine. Cene pijač so študentske, poleg tega pa se vsa pijača v akciji od 21. do 22. ure toči kar v dvojni količini za ceno ene.