Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani so ugledni britanski predavatelji predstavili študij novinarstva v Veliki Britaniji. Ob tej priložnosti je Britansko veleposlaništvo razpisalo natečaj za najboljšo novinarsko zgodbo z glavno nagrado, dvotedenskim študijem na Cardiff School of Journalism, Media and Cultural Studies. Prednosti študija v Veliki Britaniji je opisal direktor British Councila, Robert Monro, Bob Franklin s cardiffske fakultete za novinarstvo pa je študentom predstavil študij novinarstva na britanskih fakultetah. O programih evropske mobilnosti je spregovorila Marja Medved iz Centra za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja. Nazadnje je za govorniški pult stopil še predavatelj Mike Ungersma s cardiffske fakultete za novinarstvo. Govoril je o prihodnosti medijev in medijih v prihodnosti. Spraševal se je o vlogi novinarjev v današnji digitalni družbi in njihovem obstanku v času, ko lahko vsakdo, ki ima osebni računalnik, prenosni telefon in video snemalnik, postane novinar. Ungersma je izbral tudi temo razpisanega natečaja, ki je Utapljanje v digitalni poplavi.
Zmaga iz mednarodnega humanitarnega prava
V Budimpešti je med 15. in 19. novembrom 2005 potekalo moot court tekmovanje Regional Friedrich Born IHL Competition iz poznavanja mednarodnega humanitarnega prava. Udeležilo se ga je 11 ekip pravnih fakultet iz Srednje in Vzhodne Evrope, potekalo pa je pod okriljem regionalne delegacije Mednarodnega odbora Rdečega križa in rdečega polmeseca (ICRC) iz Budimpešte. Na tekmovanju je sodelovala tudi ekipa Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki so jo sestavljali študentje Beti Hohler, Janez Žokalj in Meta Usenik ter mentorica asistentka Vasilka Sancin. Ljubljanska ekipa se je s suverenimi nastopi v šestih preliminarnih krogih prepričljivo uvrstila v finale, kjer se je soočila z ekipo Univerze iz Vilne (Litva). Finalna tematika je bila primerjava med različnimi oblikami post-konfliktnega zagotavljanja odgovornosti domnevnih vojnih zločincev in doseganje sprave v oboroženem konfliktu prizadetih državah in regijah. Slovenska ekipa se je v finalu po mnenju sodnikov bolje odrezala in tako osvojila prestižen naziv zmagovalcev. Članica ekipe Beti Hohler je prejela tudi nominacijo za najboljšo govornico.
Tržni model visokega šolstva
Predstavniki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) so se odzvali na trditve poslanke Slovenske demokratske stranke, Alenke Jeraj, in Janeza Šušteršiča iz vladnega Odbora za reforme, ki zagovarjata tržni model visokega šolstva. Tržni model naj bi pozitivno vplival na kakovost visokega šolstva. ŠOS ugotavlja, da to ne drži, za primerjavo pa lahko pogledamo nizozemski primer, kjer tak model poznajo že celo desetletje. Na Nizozemskem je 15 univerz, tržni model pa je v nasprotju s pričakovanji in argumenti vlade prinesel poplavo študijskih programov nizke kakovosti in agresivnih medijskih akcij, s katerimi visokošolske institucije tekmujejo za študente. Na Nizozemskem imajo že zadnje desetletje precej tržno orientiran sistem financiranja visokega šolstva. Kar 20% finančnih sredstev za financiranje visokošolskih institucij se nabere od šolnin. Glede na relativno velik delež financiranja bi morali imeti študenti tudi velik vpliv na kakovost študija, vendar se to v zadnjem desetletju ni zgodilo.
Odobren denar za prazno posteljo
Vlada RS je na seji odbora za javno ureditev v torek, 22. novembra, potrdila sklep Sveta zavoda Študentski domovi v Ljubljani, ki mu predseduje mag. Eda Okretič Salmič iz Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, v katerem se je svet odločil, da presežek prihodkov nad odhodki zavoda Študentski domovi v Ljubljani iz leta 2004 v vrednosti 17.853.422,02 tolarja razporedi tako, da se 1.257.735,00 tolarjev nameni za kritje stroškov, ki nastanejo za prazno posteljo v sobah, kjer so nameščene študentke matere oziroma študentje očetje, ki bodo imeli med študijem pri sebi otroka ter študenti invalidi s spremljevalcem. Ostanek denarja, so sklenili, pa se nameni za sofinanciranje izvedbe povezav računalniških omrežij v Študentskih domovih v Ljubljani.
Po podatkih Študentskih domov v Ljubljani od oktobra 2005 biva v zavodu 31 družin s 34 otroki ter 15 invalidov, ki potrebujejo dodatni prostor oziroma spremljevalca.
(www.mvzt.gov.si, 24.11.05)
Projekt VIRUS
Projekt VIRUS je vzgojno-izobraževalni javno zdravstveni projekt, ki že osmo leto zapored deluje pod okriljem Društva študentov medicine Slovenije. Naša glavna naloga in cilj je izobraziti javnost, pri čemer se opiramo predvsem na našo ciljno publiko – dijake in študente, o problematiki svetovnega značaja, katera se poimenuje HIV/AIDS in ostale spolno prenosljive bolezni.
V sklopu teh nalog je naša glavna aktivnost izvajanje vrstniškega izobraževanja – Delavnice zdrave in varne spolnosti – po slovenskih osnovnih in srednjih šolah, naša druga in hkrati medijsko in javno najbolj odmevna dejavnost je akcija ob 1. decembru – Dan boja proti AIDS-u.
NA SPLOŠNO O VIRUSU HIV…
Glavna orientiranost našega projekta in dela stremi k virusu HIV (Human Imunodeficiency Virus) in njegovi posledični bolezni AIDS-u. Virus HIV spada v skupino retrovirusov. Virusi te skupine premorejo encime, ki njihovo gensko informacijo prepišejo v človeku podobno. To jim omogoča, da se z lahkoto vgradijo v človeške celice, se v njih razmnožujejo ter posledično povzročajo škodo na organizmu. HIV je virus, ki napada celice imunske obrambe organizma. V njih se virus dolgo časa množi, čemur rečemo inkubacijska doba oz. HIV pozitivno obdobje, nato pa začnejo pod vplivom virusa te celice propadati in telo postane vse bolj in bolj dovzetno za različna obolenja. Ko celice imunskega sistema padejo na dovolj nizko število se razvije bolezen, ki ji rečemo AIDS (Aquired Imuno Defficiency Sindrome). Pri tej bolezni je imunski sistem tako oslabljen, da ljudje zbolijo za najrazličnejšimi okužbami, katere posledično vodijo v smrt.
KAKO SE PRENAŠA?
V ta namen se mi najbolj smiselno zdi zapisati kar ZLATO PRAVILO VARNE IN ZDRAVE SPOLNOSTI:
Nikoli ne dovoli da,
KRI,
SPERMA,
VAGINALNI IZLOČKI in
MATRINO MLEKO
HIV pozitivne osebe, pridejo v stik s tvojo
KRVJO in
SLUZNICO!
Na naš naslov pride veliko vprašanj v smislu ali se virus HIV prenaša tudi s slino. S slino se virus HIV načeloma ne prenaša, saj je v slini tega virusa izredno malo, poleg tega pa je na zraku izredno neobstojen. Za lažjo predstavo lahko navedem podatek, da če bi se želeli okužiti z virusom HIV bi morali popiti cel olimpijski bazen sline okužene osebe!
POTEK OKUŽBE
Po sprejemu virusa HIV v telo se virus v telesu prične razmnoževati. Na to odgovori obrambni sistem telesa s proizvajanjem protiteles. Protitelesa se v telesu proizvajajo dalj časa, zato je tudi test na protitelesa učinkovit pokazatelj šele tri tedne do dva meseca po okužbi. Ker virus takoj napade celice obrambnega sistema se po treh do šestih tednih po okužbi razvije akutni HIV sindrom (AHS), katerega klinični znaki so med blažjim prehladom in lažjo obliko pljučnice. Če okužena oseba ne sluti na okužbo, AHS-a ni mogoče prepoznati. Simptomi se hitro pozdravijo in naslednjih približno devet let okužena oseba živi normalno življenje, brez kakršnihkoli zdravstvenih težav. Če ima v tem času ta oseba nezaščitene spolne odnose z zdravimi osebami lahko neposredno ali posredno okuži celo vrsto ljudi. Hkrati tudi ni priporočljivo, da ima ta oseba nezaščitene spolne odnose z drugo HIV+ osebo, saj virus zelo hitro mutira in ga zato obstaja veliko različnih vrst. Več vrst kot nekdo ima v organizmu, bolj je ogrožen. Po približno devetih letih inkubacijska doba virusa mine in virus prične pobijati celice imunskega sistema. Človek razvije AIDS in posledično zboli za raznimi infekcijami. Ponavadi se začne z gripo ali pljučnico, nadaljuje z atipično pljučnico, zaključi pa z meningitisom in tuberkulozo. Človek umre po 10-11 letih, v kolikor se ga ne zdravi.
CEPIVO IN ZDRAVLJENJE
Cepiva zaenkrat še ni, ni pa tudi nobenih garancij da bo. Zdravila obstajajo! Reče se jim protiretrovirusna zdravila. Ta preprečujejo škodljive učinke virusa na telo, virusa pa ne uničijo. Tako posledično preprečujejo razvoj AIDS-a in podaljšujejo življenje. Zdravil je veliko različnih vrst in navadno jih je potrebno jemati več na enkrat. To pripelje do vsakodnevnega jemanja tabletnih koktailov. Zaenkrat se še ne ve koliko časa ta zdravila podaljšujejo življenje, vendar pa se predvideva da nekje med 10 in 30 let, odvisno od mutacij virusa v organizmu.
ZAŠČITA…
Potrebno je paziti na trojno zaščito. To pomeni, da se zaščitimo 1. pred spolno prenosljivimi boleznimi, 2. nezaželeno in prezgodnjo nosečnostjo in 3. neplodnostjo. Najbolj zanesljiva zaščita je abstinenca (krajša ali daljša spolna vzdržnost do stalnega razmerja s partnerjem/partnerko, vzdržnost od tveganih spolnih odnosov z nestalnimi partnerji). Druge pa so še izbira stalnega partnerja, ter seveda kondomi, kontracepcijske tabletke, diafragme, spermicidi, … Vedno je potrebno paziti na to, da se zaščitimo pred vsemi tremi škodljivimi vplivi, tako da je izredno varna opcija uporaba kontracepcijskih tabletk in kondoma obe enem.
Pri tem naj vam bo vedno na misel A – B – C izbira (angleške izpeljanke), ki kratko in jedrnato prestavi zgornje ukrepe:
A – Abstinence – vzdržnost
B – Be faihtful (in uporabljaj kontracepcijo)
C – Condom (+/- druga kontracepcija).
Za konec pa samo še: AIDS NE IZBIRA, TI LAHKO! UŽIVAJTE VARNO!!!
Miha Vodičar
Pomočnik vodje akcije 1. december in vodje projekta VIRUS
ŠOU svetovalnica
Pozdravljeni!
Čeprav doma nimamo ravno zavidljivega finančnega položaja, nisem dobil pozitivno ugodene vloge za republiško štipendijo. Kot kaže, bo oče ta mesec ostal brez službe, zato me zanima, ali je kakšna možnost, da jaz zdaj naknadno, četudi so me letos zavrnili, vložim še enkrat vlogo za republiško štipendijo.
Denis iz Žužemberka
Dobrodošel Denis!
Veseli me, da si se oglasil! Naj tebe, kot tudi ostale, ki se srečujejo s kakšnim problemom, povabim, naj se obrnejo na Študentsko svetovalnico ŠOU, kjer vam bomo zagotovo poiskali odgovor na vaše vprašanje. Veliko je namreč takšnih, ki se jim zgodi enaka ali podobna situacija in se ne odločijo za pravočasno iskanje pomoči ter s tem posledično ostanejo tudi brez štipendije, ki jim pripada po 36. členu pravilnika o štipendiranju.
… Zaradi povečanja števila družinskih članov oziroma zaradi rojstva otroka kandidatu, zaradi upokojitve oziroma nastopa brezposelnosti vzdrževalca družine, če je ostal brez zaposlitve brez svoje krivde ali proti svoji volji, oziroma zaradi izteka denarnega nadomestila med brezposelnostjo, zaradi razveze zakonske zveze kandidatovih staršev, zaradi smrti ali nastanka invalidnosti I. kategorije enega izmed vzdrževalcev družine, zaradi izgube kadrovske štipendije kandidata, zaradi stečaja štipenditorja, ali zaradi naravne ali druge nesreče bistveno znižan dohodek kandidatove družine, če le to ugotovi pristojni organ. …
V roku 30ih dni od novo nastale situacije moraš vložiti vlogo, ki se ponovno obravnava, nato se izda nova odločba. Držim pesti, verjemi, uspelo ti bo!
Mario, Socialno svetovanje
Zdravo!
Sem redni študent visoke šole v Ljubljani, lani sem letnik ponavljal, letos pa prvič pavziram. Kakšen status imam in kakšne so moje pravice? V čem se sploh razlikujeta ponavljanje in pavziranje in ali moram na kaj posebej paziti? Ali lahko pavziram samo enkrat, tako kot velja za ponavljanje? V primeru, da bi se redno zaposlil, ali bi lahko naslednje leto, če bi izpolnjeval pogoje, študij nadaljeval kot redni študent?
Dragi študent!
Med ponavljanjem in “pavziranjem” je velika razlika. Redni študentje smo upravičeni enkrat v času študija letnik ponavljati ali se prepisati na drug študijski program (izredni lahko to počnejo brez omejitev). Ko letnik ponavljaš, imaš status in vse pravice, ki jih osebam s statusom daje Zakon o visokem šolstvu (boni, subvencioniran javni prevoz, štipendiranje, zdravstveno zavarovanje, subvencionirano bivanje,…). Zate se torej ne spremeni popolnoma nič.
“Pavziranje” pa ni poseben status, ampak pomeni zgolj, da si na fakulteto sicer vpisan, vendar nisi vpisan v noben letnik. V smislu Zakona si torej brez statusa in: v večini primerov ostaneš brez štipendije, izseliti se moraš iz doma oz. ne dobivaš več subvencije za bivanje pri zasebniku, bonov ne moreš kupovati, na mnogih fakultetah moraš izpite plačevati (enako velja za diplomo), zdravstveno zavarovanje moraš urediti sam, zraven tega pa se lahko spremeni tudi tvoj davčni položaj. “Pavziraš” lahko, kakor dolgo hočeš in kolikokrat hočeš, s tem, da pri prekinitvi študija, ki traja dlje kot dve leti, lahko nadaljuješ šele z dovoljenjem fakultete; če se je vmes spremenil študijski program, ti lahko kot pogoj za nadaljevanje naložijo diferencialne izpite ali celo ponavljanje že opravljenih študijskih obveznosti.
Ko prvič v času študija pavziraš, lahko še eno leto delaš preko študentskega servisa in še eno leto si lahko normalno vzdrževani družinski član. Ko si drugo leto brez statusa, pa se pogoji, da še lahko ostaneš vzdrževani družinski član, poostrijo, ali z drugimi besedami: tvoji starši zate več ne dobijo davčne olajšave. Urediš lahko, da ti osnovno zdravstveno zavarovanje krije občina, vendar je pogoj prijava na Zavod za zaposlovanje. To sicer pomeni možnost pridobitve socialne pomoči na Centru za socialno delo, vendar obenem izgubiš pravico delati preko študentskega servisa.
Bodi pozoren na to, da so pogoji, da lahko bivaš v domu, strožji kot pogoji, da na fakulteti ohraniš status – če študij preveč razvlečeš, čeprav si si uspel urediti status, to še ne pomeni, da boš lahko bival v domu do konca študija!
Redni študij in redna zaposlitev sta mogoča hkrati, če si urnike lahko organiziraš tako, da na fakulteti tvoje delo poteka nemoteno (zlasti, da lahko obiskuješ obvezne vaje in predavanja). Edina razlika je v tem, da nisi upravičen do zgoraj omenjenih pravic, ki jih daje Zakon: boni, subvencioniran javni prevoz, štipendiranje, zdravstveno zavarovanje, subvencionirano bivanje, delo preko študentskega servisa. Takšen režim velja tudi za iskalce zaposlitve, tj. prijavljene na Zavodu za zaposlovanje!
Matjaž, Pravno svetovanje
Zima?!? Ne, gremo v vodo!!
Sonce, morje. Peščena plaža. Vonj borovcev in šum valov. Skakanje, potapljanje z masko in opazovanje podvodnega sveta. Počitnice… Ja, ja kar mislite si. Še malo pa vam bo pogled skozi okno pričaral zasnežene ulice, ljudi zavite v šale, s kapami na glavi in vroče misli o še bolj vročem čaju z medom. Dajte no, ne obupajte. Naredite po svoje in se uprite Materi Naravi… Nekajkrat na teden si pričarajte malo poletnega vzdušja na drugačen način. V topli vodi, s plavutkami in masko, na dnu ali površini bazena. Uživajte in se hkrati razgibajte!
Plavutkanje gojimo v Sloveniji že več kot 20 let. To je potapljaški šport, ki se izvaja pod okriljem svetovne potapljaške zveze CMAS (Confederation Mondiale des Activites Subaquatiques). Tehnika plavutkanja oponaša gibanje delfina in omogoča z držo telesa in opremo kar najboljšo hidrodinamičnost in neprimerno večje hitrosti, kot jih je človek sposoben doseči v vodi samo s svojimi mišicami.
Ločimo dve disciplini plavanja z monoplavutjo. Hitrostno plavanje in hitrostno potapljanje. Hitrostno plavanje je plavanje po površini z uporabo dihalke. Hitrostno potapljanje pa je plavanje pod vodo z uporabo jeklenke s stisnjenim zrakom ali plavanje pod vodo na dah = apnea. Tudi v disciplinah, ki se plavajo na površini, je dovoljeno, da plavutkar po skoku in obratu plava pod vodo nekaj metrov (pridobivanje na hitrosti). Med obvezno opremo štejemo stereo plavuti, monoplavut, dihalko, plavalno kapo, plavalna očala, kopalke. Pod dodatno in neobvezno opremo se znajdejo še zamaški za nos, deska iz penaste mase, milo kot “žlica” in vrečke kot nogavice za obuvanje mone.
Dihalka je nameščena frontalno, po predpisih mora imeti premer 19-23 mm, z velikostjo ne več kot 480 mm. Monoplavuti so različnih oblik in velikosti, tekmovalne so iz boljših materialov, z bolj trdim listom, večje, z bolj sofisticiranimi copatki, ostrejšimi robovi, boljšim reliefom, vse za čim boljšo hidrodinamičnost. Oblika in velikost monoplavuti ni predpisana, znano pa je, da zelo velika plavut ne prinese nobene prednosti.
Kako spoznati monoplavut, morskih deklic edino obuvalo? Dila oz. en sam plavutin list iz steklenih vlaken, copatki iz gume. Obe nogi tesno fiksirani vsaka v svoj copatek na isti površini.
Kdo si je izmislil plavutkanje?
Uradno je izumitelj monoplavuti francoz – poročnik Collier, ki jih je leta 1927 prvi testiral. Narejene so bile iz gume in uporabljene na vojaških tekmovanjih. Prva tekma v plavalnem bazenu je bila prirejena v Franciji leta 1936. Naslednje leto je prišlo do prve izboljšave plavuti, kar štejemo za prvo prelomnico. Leta 1940 zaide plavutkanje v ZDA, kjer najde veliko navdušencev. V naslednjih dvajsetih letih so prirejena številna tekmovanja v rekah, jezerih in v bazenih. Leta 1967 je bilo prirejeno prvo Evropsko prvenstvo v Alteri – v Italiji. Prvo svetovno prvenstvo je bilo v Hanovru leta 1976. Tega leta pride tudi do novega preoblikovanja monoplavuti, ko Rusi prej samo gumijasto površino zamenjajo s kovinskim listom, obdanim s tanko plastjo gume. Z iznajdbo steklenih vlaken se je v evoluciji plavutkanja naredil velik preobrat. Težke kovinske in neupogljive plošče so zamenjale lahke, prožne in upogljive plošče iz steklenih vlaken. S plavutjo iz steklenih vlaken se je razvila nova tehnika plavanja s plavutmi. S tem odkritjem so naredili tudi nepogrešljivi del opreme – dihalko, prirejeno posebej za plavutkanje.
Podvodni hokej
Igra bo zasvojila vse tiste vodne navdušence, ki na počitnicah nikakor ne morete brez potapljanja in raziskovanja morskega (jezerskega ali rečnega) dna.
Podvodni hokej se igra s šestimi igralci v vodi in štirimi, ki na robu bazena čakajo pripravljeni na boj kot leteče menjave. Skupaj ima ekipa 10 igralcev, v vodi so trije napadalci in trije branilci brez vratarja (levi in desni napadalec ter branilca, center in srednji branilec – full back).
Obvezna oprema za vsakega izmed igralcev so:
” kopalke
” vaterpolo kapica
” rokavica
” palica
” plavuti (le-te morajo biti iz ne preveč trde plastike oz. najbolje, če so iz trde gume).
Igro nadzoruje sodniška trojka, dva sodnika sta v vodi, tretji, glavni sodnik pa opazuje dogajanje z roba bazena. Glavni sodnik daje signal, da je igra prekinjena z udarjanjem po kovinski palici, ki je potopljena v vodo. Naloga pomočnikov glavnega sodnika (tistih dveh, ki sta v vodi) je plavanje po površini in dajanje signala z roko glavnemu sodniku, naj prekine igro zaradi prekrška, gola ali paka izven igrišča.
Še velikost igrišča: površina 300m2 (15x20m oz. 25x12m)
“The pushers”
Začetki hokeja segajo v leto 1954, ko so potapljači v britanskem klubu British SubAqua potrebovali zabavo oziroma nekaj, kar bi njihovo potapljaško kondicijo držalo čez zimo. Sama igra je bila je predstavljena v časopisu Neptune v novembrski številki leta 1954. Prvotno ime je bilo porivalci, oziroma v angleščini “The pushers”. Kasneje se je prijelo ime “Oktopush” in je bilo čista akademska kreacija. Ime izvira iz besede “oktopus”. V začetku je bilo število igralcev osem, kar je ustrezalo predponi “oct”. Ker niso imeli šestnajst igralcev, so uveljavili šest igralcev v vodi in dve menjavi. Ime “underwater hockey” oz. podvodni hokej se je prijelo šele v kasnejšem obdobju.
Slovenska hrana in pijača, slovenska kultura in žur
V mednarodnem študentskem društvu Aegee-Ljubljana bomo letos že sedmič zapored organizirali vikend dogodek “Traditional Slovenian Drinks and Habits” (TSDH). To srečanje, ki se vedno odvija sredi decembra v Kranjski Gori, je med domačimi in tujimi udeleženci postalo pravi hit. Vikend namreč zaradi pestrega družabnega programa skupaj preživimo aktivno, pa vendarle v sproščenem vzdušju.
Čez dan udeležence radi popeljemo v okolico Kranjske Gore: na sprehod v gozd Martuljek, na vrh skakalnice v Planici, na kepanje, kjer je sneg ipd. Še posebej tuji gostje (večinoma Italijani, Hrvati in Srbi) so popolnoma navdušeni nad naravo, Alpami in tudi svežim zrakom. Vsako leto nas v večernem času obišče slovenska folklorna skupina, ki preko glasbe in plesa prikaže drobec slovenske kulture. Ko odplešejo svoje, medse povabijo še udeležence, da se jim pridružimo. Tako in drugače skupaj vtremo pot kasnejšim večernim zabavam, zaradi katerih je TSDH resnici na ljubo tudi tako popularen dogodek našega društva. Celotnen vikend je seveda zaznamovan s slovensko kulinariko, saj se v znaku prave slovenske gostoljubnosti skrbi, da gostje ne ostajajo lačnih in žejnih ust. Organizatorji TSDH-ja se bomo tako tudi letos trudili za čimbolj raznovrsten kulinarični jedilnik tako slovenske jedače kot pijače! Vsako leto pa poskrbimo tudi za kako malo presenečenje, da imamo nekaj ‘novega’ tudi za naše zelo zveste goste. Nekaj italijanskih študentov se namreč tega dogodka redno udeležuje vsako leto in že mesec dni vnaprej javljajo, da so v dneh okoli dogodka TSDH-ja nedosegljivi oziroma na počitnicah.
Torej člani Aegee-ja in tisti, ki to še nameravate postati, toplo vas vabim, da v decembru pridete pogledat, kaj se dogaja v Kranjski Gori. Navsezadnje, da osebno izkusite, čemu gre pripisati vso to pompoznost dogodka oziroma izveste, zakaj je zasvojil Italijane!
Mojca Zaletel, Aegee-Ljubljana
http://www.aegee-ljubljana.org/tsdh05
Nasmeh za milijon dolarjev
Uganda, dežela nasprotij, neomejenih možnosti za belce, lagodnega življenja za moške in dežela garaških žena. Uganda postaja turistično izredno zanimiva destinacija, predvsem zaradi gorskih goril, ki jih je na meji z Ruando mogoče videti v njihovem naravnem okolju, ter izvira Belega Nila, ki mu grozi ekološka katastrofa zaradi predvidene gradnje hidroelektrarne. Neokrnjena narava v nacionalnih parkih in bohotenje divjih živali v naravnih kraljestvih so tiste stvari, ki vam nudijo tisočero priložnosti za izjemne fotografije, dobrota in preprostost domačinov pa vam pustita vtis globoko v srcu.
Kampala – glavno mesto Ugande
Kampala, glavno mesto Ugande, z 2 milijona prebivalci, se lahko postavlja z izjemnimi zgradbami, kulturnimi doživetji, svetovljansko kuhinjo, mestnim vrvežem in kaotičnim javnim prevozom. Taksiji prevažajo potnike po pravilu tetrisa, kjer je potrebno zapolniti prazna mesta, z dodatnim načelom, da je vedno prostor še za enega več.
Boda boda, majhni motorji so sicer bolj udobna izbira, vendar so vaša kolena lahko hitro v nevarnosti, če imate daljše noge od voznika in vaša štrleča kolena niso njegova skrb, ko se preriva mimo avtov.
Medtem ko mesta ne boste ločili od večine velikih mest, razen tega da so ulice tlakovane z blatom, pa vam majhen pobeg v vas pričara pravo afriško življenje. Takšna vas je tudi Bufuka, blizu mesteca Kabale na meji z Ruando. Številčne družine živijo v hišicah iz blata, krite s slamo ali papirusom. Oče velikokrat ne ve koliko otrok preživlja njegova žena, ki od jutra do večera z motiko obdeluje polja za blagor svojega moža in preživetje družine.
Ogromna izbira sadja predvsem za turiste…
Uganda je kmetijsko zelo bogata država. Obilni in napihnjeni trebuščki otrok niso rezultat pomanjkanja, temveč enoličnosti in pomanjkanja vitaminov, beljakovin in mineralov v prehrani. Raznolikost sadja in zelenjave na tržnicah, kamor pride iz vasi, je izjemna, vendar le redko zaide v domove, kjer se ponavadi dnevni obrok kuha v enem loncu, na prostem ognju. “Posho” je dnevno na jedilniku. Pripravijo ga podobno kot naše žgance, le da je posho bele barve in brez okusa; začinjen z banano in sladkorjem po mojem receptu, pa je postal moja najljubša sladica. Domačini ga jedo k matokam, zelenim bananam, ki imajo kuhane okus po krompirju, in omaki iz mletih arašidov. Jed iz matok in zelenjave imenujejo katogo. Zelenjavo vso prekuhajo in solat ne poznajo. Prav tako jim ni všeč juha, ker jim krožnik juhe ne predstavlja hrane, saj si je ne morejo kopasto nabasati in jim zato ne daje občutka sitosti. Fižol in zelje, za priboljšek pa kakšna kuhana buča so vsa zelenjava, ki zaide v njihove lonce, čeprav gojijo tudi vso drugo zelenjavo. Dodo, malo bolj grenka različica špinače, je žal luksuz, ki si ga mnogi ne privoščijo. Prav tako tudi ne sadja, ki ga je na pretek. Ananas, banane, gonja (mini banane), avokado, mango, ogromen jackfruit, pasionka, tomato fruit, celo lubenice se včasih znajdejo na tržnicah Kabaleja.
Dejstvo, da Uganda ne trpi zaradi pomanjkanja hrane, jo naredi pravljično. Kljub revščini so domačini večno nasmejani in tudi zgarane žene vas ne bodo prikrajšale za nasmešek. Oboroženi z dobro voljo in željni prijateljevanja z belci preživljajo dneve, žene na poljih, otroci v šolah in okoliških hribih, moški pa v lokalih, kjer ob obusheri, tradicionalni alkoholni pijači iz sorghuma, vrste žita, razglabljajo o revščini in se gostijo s kozjim mesom.
Moja izkušnja prostovoljnega dela v Afriki…
Jaz sem se tja skupaj s prijateljem odpravila na prostovoljno delo v dobrodelno organizacijo Edirisa. Delavnice, ki sva jih z Lukom vodila kot prostovoljca, so zahtevale ves najin napor. Od jutra do večera sva se borila z osnovnošolci, ki so slabo razumeli, sicer uradni, angleški jezik. To je bila tudi najpogostejša tema najinih učnih ur. Razen pri prvem in drugem razredu, kjer so najina prizadevanja za mir in disciplino utonila v globokem jezeru Bunyonji, ob katerem je bila naša osnovna šola Bufuka. Prvi razred je bil kot odmev. Ob najinem: “Be quiet!”, sva dobila enoten odgovor: “Be quiet!” Nič boljše ni bilo s: “Sit down!”. Na svojo stran sva jih pridobila samo z igricami ‘gnilo jajce’ in ‘kdo se boji črnega moža’, katerih pravila so nama sicer jasna, vendar nikoli ne bova razumela, kaj so afriški otroci sposobni narediti iz teh preprostih igric. Vsak je želel imeti gnilo jajce in res nihče se ni bal črnega moža, oziroma buggy mana, sva se pa midva skoraj malo bala njih.
Malo starejši otroci nama tudi niso prizanašali s smehom ob branju njihovih spisov. Utopično in preveč optimistično je bilo najino pričakovanje, da bova pod jasnim naslovom “My day at school” ali “Lake Bunyonji in year 2020” našla vsebino, ki bi vsaj približno ustrezala naslovu. A story about cat and mice jim je bila najljubša. Pa ne glede na to, kak naslov sva jim dala. Ali pa o Tomu, ki ga lovi policija. Najzanimivejša pa je bila deklica, ki je vztrajno prepisovala tekst iz časopisnega papirja, v katerega je imela ovit zvezek in sva tako vedno brala o letalskih sposobnostih neke ugandske ptice.
Dejstvo, da se njihov lokalni jezik bere tako kot piše, jim je oteževalo izražanje v angleščini. Če se želite resnično čuditi razsežnosti otroške domišljije, potem dajte otrokom list papirja in svinčnik in zagotovo boste imeli dovolj razlogov za prisrčen smeh. In ko že mislite, da vas nič več ne more presenetiti… Pomislite znova.
Seveda sva želela otrokom ugajati in to sploh ni bilo težko. Malo težje je bilo po uro in pol skupaj držati hiperaktivne otroke v zanimanju za najina prizadevanja. Z demokracijo odločanja o vsebinah delavnic nisva daleč prišla, ker bi vsi otroci najraje samo peli in plavali. Plavanje je eden od programov Edirise, ki je naletel na izjemen odmev in občudovanja vredne rezultate. Nekaj rokavčkov in par kopalk, ki smo jih prejeli od dobrih ljudi, je naredilo naše ure plavanja priljubljene pri vseh otrocih. Težko je prešteti, koliko malčkov je splavalo iz najinih rok. Dejstvo, da so naju povabili tudi na sosednje šole, ki imajo svoje prostore ob jezeru, nama je pokazalo, da smo Edirisini prostovoljci resnično cenjeni in potrebni ne samo v Bufuki, ampak tudi drugod. Program Edirise v osnovni šoli Bufuka povzroča, da ta šola postaja najbolj priljubljena daleč naokoli. S sponzorskim programom Nasmehi, s katerim lahko pomagate bufuškim otrokom, se financirajo vse dejavnosti, ki jih z otroci počnemo prostovoljci. Poleg delavnic v šoli in plavanja tudi izleti in skavti ter razna tekmovanja, ki se jih otroci zelo radi udeležujejo. Fotografije, ki obkrožajo svet in izražajo veselje otrok, ko prejmejo novo milo, zvezke, barvice, odeje, včasih pa samo obrok tolpe hrane ali prekuhano vodo iz rok prostovoljcev Edirise, pomenijo upanje, da Nasmehi nikoli ne bodo ugasnili.
Potreba po bližini in iskren odnos med ljudmi
Otroci v šolah nosijo šolske uniforme, doma pa so skoraj neprepoznavni v prevelikih majicah s še bolj velikimi luknjami, ki prav tekmujejo za prostor na oblačilih. Seveda otrok to sploh ne moti, še manj dejstvo, da so bosi ali da jim iz nosa sili smrkelj. Nasmeh za milijon dolarjev jim krasi obraze in njihove majhne ročice se oklepajo tvojih rok, ko se sprehajaš po hribih. Četudi imaš občutek da si sam, se hitro zdrzneš, ko se majhna roka dotakne tvoje in začne božati tvoje dlake. Majhna punčka me je enkrat celo ugriznila po nekaj minutnem ovohavanju. Domačega šampona za umivanje mi je že zdavnaj zmanjkalo, tako da težko verjamem, da ji je ugandsko milo za pranje posode, ki sem ga v zadnjih tednih uporabljala za umivanje tako telesa kot las, lepo dišalo. Sploh sem presenečena, da se me otroci niso bali, saj so bili zaradi mila moji lasje vedno bolj podobni pričeski klovna.
Dejstvo, da te otroci želijo ves čas držati za roke, je oteževalo naša prizadevanja, da bi pri urah telesne vzgoje tvorili krog. Ali pa je bila to najina dobrosrčnost in potrpežljivost, ki so ju otroci zaznali že prve dni in se ju niti z nekaj sekundnim, včasih zelo potrebnim, hudim izrazom na obrazu nisva mogla znebiti. Po pravici povedano pa mi je ljubezen tamkajšnjih otrok zelo ustrezala in napajala moje baterije, ki so se sicer zaradi pomanjkanja čokolade hitro praznile.
Ta navezanost, brezskrbnost, potreba po bližini in iskren odnos med ljudmi že od otroštva je tisto malo, kar je nam nujno potrebno. To je tudi nekaj, kar najbolj pogrešam doma. Iskren, zvedav pogled in tiha, iskrena prošnja, ki kriči iz velikih oči: “Ne odhajaj!” V svojo tolažbo se sedaj prepričujem, da so govorile: “Vrni se!” In nekega dne se zagotovo tudi bom.
INFO:
Letalska karta: 0d 800 EUR dalje
Viza: na letališču Entebbe za 30$ z veljavnostjo 3 mesecev z možnostjo podaljšanja
Obvezno cepljenje: rumena mrzlica na IVZ Ljubljana, Trubarjeva 2
Priporočeno cepljenje: hepatitis A, B, tetanus
Za anti malarike se posvetujte z zdravnikom.
Vodnik: Lonely Planet – East Africa
Prenočišča: od 4$ dalje
Hrana v restavraciji: od 5000 USH
Vstopnine v parkih: 20% popusta na ISIC
Najdražja aktivnost: mountain gorillas = 360$. Dovolilnice je potrebno rezervirati vnaprej, sprejmejo namreč samo 6 turistov dnevno.
Denar: EUR ali USD, domača valuta = ugandski šiling (USH)
Tečaj: 1 EUR = 2200-2300 USH; 1$ = 1700-1800 USH. Denar menjati v Kampali.
Mladi slikarji obudili grajski duh
Galerijo “S” na Ljubljanskem gradu, ki ponavadi sameva, so od 5. do 30. oktobra zapolnili absolventi Akademije za likovno umetnost. Sicer temačnemu in hladnemu grajskemu prostoru je vdahnilo življenje 16 slikarskih del, katerih avtorji so: Sarah Dolinšek, Andreja Eržen, Milanka Fabjančič, Peter Gaber, Judita Kavčnik, Nina Kočar, Luiza Margan, Tanja Nataša Moškrič, Miha Polanec, Uroš Potočnik, Marko Požlep, Tomaž Primožič, Žiga Razboršek, Jurij Selan, Nina Slejko in Sara Šavelj, pod mentorstvom prof. Hermana Gvardjančiča.
Avtorji se oprijemljejo različnih tehnik in formatov, čeprav še vedno ostajajo v okvirih klasičnega slikarstva. O organizaciji, problematiki in načinih razstavljanja umetniških del sva se pogovarjali z eno izmed ustvarjalcev.
Tanja Nataša Moškrič. Letošnja absolventka Akademije za likovno umetnosti, smer slikarstvo. Del razreda z vizijo. Sami so organizirali razstavo na Ljubljanskem gradu: razstavni prostor jim je odstopila Mestna občina Ljubljana, uvodni sprejem so financirali sami, prav tako so sami obesili slike in svoj prosti čas žrtvovali za varovanje slik v Galeriji “S”.
Galerija “S” je nekako skriti del galerijske ponudbe Ljubljanskega gradu. Kakšen je obisk in kakšen namen te razstave?
V povprečju je razstavo obiskalo sto ljudi na dan, prihajajo pa predvsem starejši turisti. Naš cilj je pokazati svoja dela in narediti zaključno razstavo letnika. Sedaj smo še skupaj, potem pa, ko bomo absolventi, ne bomo več. Dodatni udarec pa je še ta, da je Akademija proti razstavljanju v roku študija, z namenom, da bi preprečili, da bi študent “zrasel”, če bi ga gledalci razstave hvalili in ga s tem povzdignili.
Bi v primeru ponovne razstave medse sprejeli še koga drugega poleg slikarjev?
Seveda, potem bi bilo še bolj zanimivo, bolj pestro, kar bi privabilo tudi različen krog ljudi. Osebno bi dodala še fotografije in kipe.
Opazili sva, da ste pod sliko poleg avtorja in opisa dela dodali še svoj kontakt? Ste to storili z namenom samopromocije in kakšen je bil odziv?
Kontakte smo dali izključno zaradi nas samih in obiskovalcev, ki bi morda želeli kupiti kakšno delo.
Je torej namen razstave tudi prodaja del?
Seveda, res pa je, da vsi nismo dodali naslovov. Tisti, ki želijo prodajati, so kontakt dodali.
Se je kakšen kupec že javil?
Ravno danes sta se oglasila dva mlada Angleža, ki sta se zanimala za sliko. Cene so odvisne od formata, okvirno od 30.000 SIT do 150.000 SIT, lahko tudi več. En slika je namreč tudi od našega profesorja in mentorja, Hermana Gvardjančiča.
Ali imate namen to razstavo še kam preseliti ali je to neponovljiva razstava?
Te razstave žal ne bomo ponovili. Morda pa bomo še kdaj organizirali kakšno novo. Če je avtorjev več, je lažje priti do prostora, kar je v galerijah zelo težko. Če prideš po vezah, je prostor lahko dobiti, sicer pa lahko čakaš tudi celo življenje.
Ampak vi ste še mladi, šele na začetku svoje poklicne poti. Se vam zdi pot za neuveljavljene umetnike v Sloveniji težka?
Da, začetek je zelo težek, če nimaš vez z galeristi ali poznanstev uglednih ljudi, ki si lahko privoščijo višje cene. Mene to izredno skrbi. Trenutno sicer imam srečo, da imam naročnika za sliko, ampak to je eden. Kaj pa bom potem?
To se verjetno sprašuje vsak mladi neuveljavljeni umetnik. Čeprav v Sloveniji morda prevladuje rahlo pasivno pesimistično prepričanje, da so za uspeh potrebna poznanstva, pa se zdi, da mladi vse prevečkrat pozabljajo, da je za preboj v svet nujna tudi lastna angažiranost, kar so dokazali tudi ALU- jevci. Sicer pa, saj veste, vsak začetek je težek. Tudi v slabših pogojih lahko dosežemo veliko, pa čeprav nam kdaj tudi kakšna luč “crkne”. Galerija “S” je bila namreč kamnito hladna, odpovedal je reflektor, a gledalci so jo zapuščali zadovoljni.
Tekst: Tonja Zadnik, Periklea. Foto: Miha Bratina