Univerze se bodo morale boriti za kakovost

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Problematika kakovosti univerz je v javnosti postala zanimiva z naraščajočim številom visokošolskih zavodov. S tem se je v prvi vrsti povečala konkurenca za profesorje, študente, projekte in sredstva. Če se bo tržni sistem uveljavil tudi v univerzitetnem prostoru, bodo preživele le tiste univerze oziroma fakultete, ki bodo dovolj kakovostne, da bodo privabile zadostno število študentov. Ob tem se odpira vprašanje, kaj sploh pomeni kakovost, ter bojazen, da bodo študentje odhajali tja, kjer bo mogoče priti do diplome na najbolj enostaven način.

Za pojasnilo, kaj kakovost univerze sploh pomeni in kako za to skrbijo pod lastno streho, smo zaprosili vse tri slovenske univerze. Odgovor smo prejeli le s strani mariborske univerze. Z odgovori nam je postregel Miha Pauko, strokovni sodelavec za kakovost študija. Ta je kakovost univerze opredelil takole: “Glede na današnjo globalizacijo se študenti vse pogosteje odločajo odpraviti na študij tja, kjer je študijski program kakovostnejši, kjer so boljši predavatelji, njihove metode poučevanja, opremljenost predavalnic in laboratorijev ter tudi pogoji za bivanje.” Dodaja, da je danes prežeto dejstvo, da se bo študent iz Maribora zagotovo vpisal na pedagoško fakulteto v Mariboru, če ta obstaja tudi v okviru ljubljanske in primorske univerze. Vendar univerze morajo te svoje odlike prvo dokazati ter jih nato posredovati zunanji javnosti, predvsem pa študentom.

Samoevalvacija je nujno potrebna
Rektor mariborske univerze je večkrat poudaril, da v njihovi hiši dobro skrbijo za lastno kakovost, saj so že dvakrat izvedli evalvacijo univerze s strani mednarodne evalvacijske komisije. Kakor razlaga Pauko, je prva evalvacija potekala leta 1998. V času od 24. do 26. novembra leta 2004 pa je potekala dodatna (“follow up”) evalvacija, ki jo je opravila tričlanska ekspertna skupina. Mednarodna komisija, ki je obiskala Unievrzo v Mariboru, se je na univerzi zadržala tri dni, obiskali so tudi dve fakulteti, kjer so opravili ločene sestanke s profesorji ter študenti.

Premalo organiziranih stikov z diplomanti
Sogovornik navaja vrsto aktivnosti, ki bi pripomogle k izboljšanju kakovosti univerze ter njenih članic: povečanje števila izbirnih predmetov, zmanjševanje skupin študentov na predavanjih in vajah, posodobitev študijske literature, aktualizacija predavanj s primeri iz prakse, posodobitev metod prenosa znanja, uvajanje tutorskega sistema, več vključevanja študentov v raziskovalno delo, izboljšanje opremljenosti predavalnic, laboratorijev itd. “Temu pa se pridružuje še ena ugotovitev in sicer pomanjkanje kakovostnih podatkov in organiziranih kontaktov z diplomanti. Pred leti smo ob predlaganih kriterijih za samoevalvacijo izobraževalnega procesa članicam naše univerze posredovali dva vprašalnika: enega za fakultete, drugega za delodajalce. Vendar smo dobili tako malo povratnih informacij, zato jih ne morem komentirati,” pojasnjuje  Pauko.
 
Zmanjšati število študentov na profesorja
Samoevalvacije mariborske univerze so tudi pokazale, da bi morali poskrbeti za ustrezne izvolitve pedagoških delavcev v nazive, zmanjšati preobremenjenost pedagoškega osebja z izobraževalnim delom, zmanjšati število študentov na profesorja, v izobraževalno delo vključiti v še večji meri strokovnjake iz prakse ter izvoliti več asistentov in jih postopoma vključiti v izobraževalni proces. “Ob uresničevanju tega pa naletimo na nekaj problemov, kot so neodobravanje delovnih mest pedagoških delavcev, neizvajanje financiranja dela rednega pedagoškega procesa in materialnih stroškov iz proračunskih virov,” je kritičen Pauko.

Študentske ankete za naj profesorja leta
Sicer se lahko delo profesorjev spremlja tudi s študentskimi anketami, vendar tudi tukaj trčimo na nekaj problemov. Znane so prakse iz tujine, ko na posameznih fakultetah razglasijo (na podlagi študentskega mnenja) učitelja ali asistenta leta; ali pa ko večkrat podpovprečno ocenjeni visokošolski učitelj izgubi službo. Pri nas tega zaenkrat še ni; Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sicer razmišlja v smeri, da bi najboljše profesorje nagradili z mentorstvom mladega raziskovalca. Sogovornik tudi poudarja, da se ob rednem izvajanju študentskih anket pojavljata dva problema: kronično pomanjkanje sredstev za obdelovanje vprašalnikov ter javna neobjava rezultatov študentskih anket, ki ga vse preveč zavirajo visokošolski zavodi sami.

Visoka prehodnost ni merilo učinkovitosti
Miha Pauko se je strinjal, da visoka prehodnost študentov med posameznimi letniki ni nujno pokazatelj visoke učinkovitosti, saj je ta lahko dosežena tudi na račun nižje kakovosti. Glede na izjave, ki jih v javnost pošiljajo akademiki, Pauko ni edini, ki tako razmišlja. Morda je strah pred velikim številom fakultet utemeljen, vendar po mojem mnenju je neupravičen. Lahko se zgodi, da se bodo na kratek rok študentje raje odločali za lažje študijske programe, vendar ko bodo delodajalci ugotovili, kako šibko znanje imajo, jih ne bodo želeli več zaposlovati. Raje bodo imeli tiste z več znanja. Potrebno pa je priznati, da se bo do tega spoznanja morala obrniti še kakšna generacija študentov. Pa še nekaj je potrebno: sankcije. Kaj bo doletelo slovenskega profesorja, ki ga bodo študentje slabo ocenili? Razen kakšnega posveta pri dekanu nič. Torej, h kakovostnejšemu delu ga bo lahko kvečjemu prisil trg, kolikor grdo se sliši. Ko bo videl, da študentje odhajajo po ista znanja k drugemu profesorju na drugo fakulteto in da to pomeni toliko manj sredstev za fakulteto in zanj, se bo lotil sprememb.

Ljubljanska rektorica se ne boji zunanjega ocenjevanja univerze
Na ljubljanski univerzi je 9. januarja potekal vsesplošni posvet o kakovosti na univerzi. Njena rektorica, prof. dr. Andreja Kocijančič je v uvodnem govoru poudarila, da brez javne agencije ni mogoče primerjati kakovost visokošolskih zavodov. To pa bi bilo posebej krivično do vseh, ki se vpisujejo na študij v naši državi. Dodala je, da med razloge za oklevanje pri ustanovitvi agencije sodi tudi strah nekaterih pred objektivno prevetritvijo lastne kakovosti. Zato ostaja njena ocena, da se napori za ustanovitev agencije ne uresničujejo dovolj hitro. Svoj nagovor je rektorica zaključila v prepričanju, da Univerza v Ljubljani ve, da je dovolj dobra in da lahko prenese vse nadzore. Spomnimo, da obstaja zakonska zaveza do Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo za oblikovanje agencije do 31.12.2005. Do tega ni prišlo, vendar je ministrstvo 9.12.2005 predlagalo, da se Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva (NKKVŠ) v letošnjem letu preoblikuje v neodvisen organ, ki bi se ga dopolnilo z novimi člani. Tako bi se letos lahko izvedle prve evalvacije; možna bi bila tudi vključitev v ENQA (European Association for Quality Assurance in Higher Education). Nekaj dni kasneje je minister Jure Zupan predlagal imenovanje komisije v sestavi treh predstavnikov NKKVŠ, predsednika Sveta RS za visoko šolstvo, predsednika SAZU in študenta. Po besedah Kocijančičeve bi lahko pričeli z izdelavo meril za evalvacijo višje in visokošolskih institucij ter njihovih programov, če bo uspelo vsebinsko preoblikovanje NKKVŠ v Svet za evalvacijo visokega šolstva. Spodbudili bi lahko tudi izobraževanje kadrov za zunanje evalvacije, kar bi bil korak v smeri neodvisne Javne agencije visokega šolstva in Sveta za evalvacijo, ki je po zakonu o visokem šolstvu njen sestavni del.

Kakor razlaga doc. dr. Maja Makovec Brenčič, predstojnica Pedagoškega centra na ljubljanski Ekonomski fakulteti, je kakovost fakultete njena strateška usmeritev in celovit proces. Zato so za njeno zagotavljanje odgovorni vsi zaposleni skupaj s študenti. Kakovost fakultete spremljajo z različnih vidikov, v središču pa je kakovost pedagoških procesov. Tako študentje ocenjujejo pedagoge in njihovo delo za vsak predmet, semester, spremljajo tudi prehodnost študentov, sedaj pa začenjajo zasledovati tudi zaposljivost njihovih diplomantov. Študentje sodelujejo pri oblikovanju novih programskih vsebin, enkrat v semestru pa se prodekan za študijske zadeve posvetuje s predstavniki letnikov o razporeditvi obremenitve študentov. “Meritve ustreznih kriterijev kakovosti opravljajo ustrezne službe, npr. za merjenje kakovosti pedagoških procesov je zadolžen Pedagoški center, ki izvede s pomočjo študentov vsa anketiranja med samimi študenti; za merjenje zaposljivosti skrbi CERŠ; o prehodnosti poročajo zaposleni v referatu ipd. Za ovrednotenje celovite kakovosti pa skrbijo akreditacijske službe, ki opravljajo širši pregled kazalnikov doseganja kakovosti vseh, vključno s pedagoškim procesom,” poudarja Brenčičeva.

Kakšna je vloga študentov?
Sogovornica trdi, da imajo študentje pri spremljanju kakovosti izjemno pomembno vlogo kot ocenjevalci procesov ter kot pobudniki ali presojevalci sprememb. “Na primer na zadnjem senatu smo skupaj s predstavniki študentov oblikovali predlog izpitnih rokov, ki je bil vsem udeleženim v razpravi najbolj smiseln in izvedljiv. To je tudi del zagotavljanja kakovosti,” je prepričana predstojnica Pedagoškega centra.

In kako se ugotovitve preverijo v praksi?
Vsak učiteljev oziroma sodelavec dobi zbornik poročila o kakovosti izvedbenega predmeta enkrat v semestru, pri čemer se primerjajo njegovi dosežki tudi s povprečnim stanjem v letniku. Zbrana poročila o vseh izvedbah dobi v pregled tudi predstojnik katedre in o tem poroča ustreznemu prodekanu. “Če se pri tem pojavijo težave, se organizirajo posveti pedagogov s prodekanom ali ustrezno enoto Pedagoškega centra, npr. individualne konzultacije s pedagogi, razvoj ustreznih delavnic za nove metode pedagoškega dela, pripravo gradiv, učbenikov, novih tehnologij dela itd.,” zaključuje sogovornica.

Valentina

Sankanje na umetnih progah

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Sedim doma, pred televizijskim ekranom. Zopet en sam dolgčas, zato se sprehodim po tv programih. Ker sem ljubiteljica športa, se ustavim na vsem dobro znanem svetovnem športnem programu. Nič posebnega, si boste mislili, ampak ste se ušteli. In kaj me je res tako prevzelo? Tekmovalci, ki so se spuščali po bob stezi s hitrostjo skorajda ene avtoceste!

Seveda z zanimanjem pogledam tekmo do konca, in žilica mi ne da miru, da ne pobrskam po naših spletnih straneh, da ugotovim, če imamo slučajno tudi v Sloveniji sankače na umetnih progah. Bingo! Ali ste vedeli, da tudi v Sloveniji obstaja sankaški klub? Trenirajo tako pozimi kot poleti. Ker je ta šport  pri nas še dokaj neraziskan, sem se podala na lov in obiskala študentko prvega letnika na Fakulteti za šport, Barbaro Pilih, ki trenira sankanje na umetnih prograh že dobrih sedem let. Barbara je dosegla veliko uspehov v svoji sedemletni karieri, prepotovala in videla veliko sveta, dobila kar nekaj modric ob padcih in z nekaterimi tekmovalci sklenila resnično prijateljstvo. Še naprej bo vztrajala pri svojem športu, saj pravi, da je ves trud in uspeh poplačan, ko si “prisankaš” najboljše mesto. Kmalu pa se ji obetajo tudi Olimpijske igre v Torinu 2006.                                                               

Kako to, da si se odločila za šport, ki je v Sloveniji še zelo neprepoznaven?
Za ta šport sem se odločila, ker imam rada nove izzive in predvsem adrenalin, katerega pa pri tem športu sploh ne manjka. In predvsem ker me je zanj navdušil moj oči.

Kje se nahaja vaš klub?
Zajema celotno Zasavje, saj sankači prihajamo iz Zasavja (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Dobovec…). Ime kluba pa je Sankaški klub Zagorska dolina. Sedaj nas je 9 članov.

Kakšno opremo  potrebuješ pri sankanju?
Za sankanje potrebuješ: tekmovalne sani, zaščitno čelado z vezirjem, rokavice s špicami za hitrejši start, sankaški kombinezon, posebne sankaške čevlje in progo “bob stezo”, kjer lahko treniraš oz. se po njej spustiš.

Opiši vsem nevednežem, kako izgledajo tvoje sani.
Moje sani so težke 22,8 kg, imam rumene dark dog sani, katere mi je pobarval in “uštimal” oči, kateremu gredo vse zasluge. Zgrajene so iz osnovnega kalupa-bane, dveh “kufen” na katere so pritrjene sančnice-šine.

Kakšni so tvoji dosedanji uspehi?  
Sezona 98/99 – 10. mesto mlajše mladinke v Oberhofu, 12. mesto mlajše mladinke v Konigsseeju, 6. mesto maljše mladinke Calgary. Sezona 99/00 – 9. mesto mlajše mladinke Oberhof, 3. mesto na poletni tekmi v Zwickau, 6. mesto mlajše mladinke Calgary. Sezona 00/01 -12. mesto starejše mladinke Oberhof,  8. mesto mlajše mladinke Konigssee, 24. mesto na tekmi svetovnega članskega pokala Oberhof. Sezona 01/02 – tekmovala sem za dosežek norme za olimpijske igre Salt Lake City 2002, 29. mesto na članski tekmi v Lake Placidu, 31. mesto na članski tekmi na svetovne članskem prvenstvu CALGARY,  31. mesto na članski tekmi v Konigsseeju, 14. mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu IGLS, 2. mesto Altenberg nacionalni pokal, 20. mesto na evropskem članskem prvenstvu Altenberg. Sezona 2002/03 – 18. mesto starejše mladinke Oberhof, 17. mesto starejše mladinke Calgary, 13. mesto starejše mladinke Altenberg, 21. mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu v Konigsseeju.  Sezona 2003/04 – 16 .mesto na evropskem članskem prvenstvu v Oberhofu, 8. mesto starejše mladinke Altenberg, 14. mesto starejše mladinke Igls, 12. mesto starejše mladinke Konigssee, 23. mesto svetovno mladinsko prvenstvo. Sezona 2004/05 – 7. mesto nacionalni pokal Oberhof, 12. mesto nacionalni pokal Konigssee, 9. mesto nacionalni pokal Igls. Več rezultatov se pa žal ne spomnim iz glave.

Kje vse trenirate? V katerih državah?
Treniramo skoraj po celi Evropi, predvsem pa v Avstriji (ki ima eno umetno sankaško progo), IGLS-Innsburck, Nemčija, ki jih ima kar štiri, (OBERHOF, KÖNIGSSEE, ALTENBERG, WINTERBERG), sedaj je tudi nova proga v Italiji (TORINO), kjer še nisem bila, na Norveškem (Lillehammer),  Francija (LA PLAGNE). Amerika ima dve progi (SALT LAKE CITY in Lake placid – dobra proga), Kanada (CALGARY – super hitra proga), Latvija (SIGULDA), Japonska (Nagano). Se pravi da imamo kar nekaj umetnih sankaških prog po celem svetu, kar je za nas včasih zelo utrudljivo saj se moramo neprestano seliti iz kraja v kraj oz. iz države v državo.

Kako je s progo – bob stezo – je povsod enaka, koliko moraš prej preštudirati?
Proge so vse različne, nekatere so hitre in lahke (Calgary), nekatere pa tehnično zelo težke (Königssee). Seveda pa moraš vsako progo in vsak ovinek do dobra spoznati, si ga ogledati, da veš kako ga potem pravilno, po idealni liniji zvoziti da si čim hitrejši. Te izkušnje pa si nabiraš samo s treningi in z leti. Po tistih progah, ki smo jih že vozili na pamet znamo ovinke, zato tudi vemo, kako jih voziti in kako si sledijo.

Kaj pa se zgodi poleti, ko ni snega?
Poleti treniramo in tekmujemo s sanmi na koleščkih, kar je tudi kar precej hitro, dosežemo lahko hitrosti tudi do 100 km/h. V Nemčiji so ravno zaradi tega naredili dve plastični krajši progi v Zwickau-je in v Ilmenau-vu. Seveda se lahko vozimo tudi na progah, kjer tekmujemo pozimi, če so le-te v osnovni konstrukciji zgrajene iz betona. Na teh progah je hitrost dosti večja kot na plastičnih, kar pa seveda ni prijetno za napake, ki so lahko kaznovane s padci. Vse skupaj pa je zelo adrenalinsko saj so hitrosti zelo visoke.

Kako treniraš, ko si v Sloveniji?
Ko smo doma, treniramo predvsem s sanmi na koleščkih, pa fitnes za moč in seveda tudi kondicijske priprave.

Kako se vodstvo kluba odloča, kateri tekmovalec gre na katero tekmo, ali je to odvisno od posameznika?
Odločajo se na podlagi izkušenj, in številu opravljenih treningov v pripravljalnem obdobju. Če pa se sam posameznik počuti nesposobnega tekmovati, se spoštuje njegova želja in ostane doma.

Koliko je smrtnih poškodb ali trajno invalidnih v tem športu, če sodi med bolj nevarne športe?
Da bi se kdo smrtno ponesrečil pri tem športu, v mojih osmih letih tekmovanja in treniranja še nisem zasledila, je pa res, da so se nekateri kar grdo poškodovali. Npr. češki tekmovalec je zaradi padca ostal hrom – seveda mu mednarodna sankaška zveza pomaga na različne načine, npr. kupili so mu avto, prilagojen njegovim potrebam. Tudi lansko leto, ko je bila na novo zgrajena olimpijska proga v Torinu, je bilo kar nekaj resnih poškodb; reprezentant Brazilije je utrpel hude poškodbe glave in vid na eno oko…drugače pa so le zlomi in pretresi možganov.

Tvoja najhujša poškodba.
Moja najhujša poškodba je bila, ko smo bili na treningu v Altenbergu, kjer je bila zaradi megle zelo slaba vidljivost. Vztrajali smo, da bi imeli trening. Narobe sem pripeljala v ovinek in sem si poškodovala hrbtenico. Nekaj časa sem imela predpisano strogo ležanje in kasneje rehabilitacijo. Poškodbo smo dobro pozdravili, vendar včasih še vedno čutim bolečine pri nepravilnih gibih ali če treniram premalo ogreta.

Kako se razumeš z drugimi tekmovalkami iz tujih držav? Je kaj nevoščljivosti?
Z nekaterimi tekmovalci iz drugih držav smo postali dobri prijatelji, predvsem s Čehi, Slovaki, Kanadčani, Avstrijci. Zelo radi preživljamo prosti čas, ki ga je zelo malo, skupaj. To nam je tudi omogočilo, da smo se naučili novih jezikov, npr. slovaškega, češkega, nemškega.

Koliko časa si povprečno odstotna od doma, npr, skozi celo sezono?
Povprečno smo v zimskem času odsotni od konca septembra pa do konca februarja (zimska sezona), poletna pa je malce krajša (od junija do avgusta).

Ali te zaradi uspehov profesorji na DIF-u “tretirajo” drugače kot druge, dobiš kakšne “popuste” pri obiskovanju vaj, predmetov, izpitnih ocenah?
To šolsko leto je moje prvo leto na faksu, zato kaj dosti ne morem povedati, mislim pa, da imajo na fakulteti (iz zanesljivih virov vem) kar dosti posluha za vrhunske športnike. Pa tudi če imaš status – za katerega moraš zaprositi, so ti omogočeni manjši obiski obveznih vaj in predavanj.

Ali imaš fanta in kako usklajuješ svoje privatno življenje z njim, če si toliko od doma?
Fanta imam; če se hoče, se da vse urediti, tudi če se nekaj časa ne vidiva, ali pa gre z mano na tekmo v tujino.

Kdo ti je v največjo oporo v kriznih situacijah in kako jih premaguješ?
V najtežjih trenutkih so mi v oporo cela družina, še posebej moj oči, ki je moj osebni trener, mami in seveda fant, ki me zelo vzpodbuja. Vlivajo mi moči, ko mi le teh zmanjkuje. Seveda so mi v oporo tudi prijatelji.

Si gledala film Ice Runners in ali tudi Jamajčani (oziroma države, v katerih ni snega, sploh imajo kakšne tekmovalce)?
Film sem gledala že najmanj stokrat, ker mi je zares kul, ker je bil posnet po resničnih dogodkih. Predstavlja pa tezo, da je z voljo mogoče doseči vse. Rada ga gledam tudi zato, ker sem tudi sama že sankala na prizorišču (progi), kjer je bil film posnet in tudi slikala sem se v njihovem originalnem bobu, ki so ga imeli takrat. Moj šport ni bob, ampak sankanje na umetnih progah, kjer se tudi spustim po bob stezi, je pa velika razlika med tema dvema športoma. Enkrat si želim tudi sama sesti v ta bob in odpeljati kakšno “rundo”. Poleg boba in sankanja na umetnih progah obstaja še skeleton, gre za tri različne športe, ki se vsi trenirajo na istih progah. V Sloveniji imamo zanekrat samo sankanje, morda obstaja že ena ekipa bob-a.

Kdo je v samem svetovnem vrhu v tej disciplini?
Trenutno je v moški konkurenci v samem vrhu reprezentant Rusije, sledijo mu Avstrijci, Italijani in Nemci…pri dekletih pa so še vedno na samem vrhu Nemke, sledijo jim Američanke, Avstrijke, Italijanke….Slovenke.

Nasvet vsem bralcem revije Študent?
Bodi to kar si, ne spreminjaj se da bi drugim ugajal.

Ines Sačić

Kam greš pa ti?

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Na ljubljanskih ulicah smo ustavljali študente. Zastavili smo jim najbolj pogosto prednovoletno vprašanje: KJE, KAKO IN S KOM ZA LETOŠNJI SILVESTRSKI VEČER? KOLIKO DENARJA BI PORABILI IN KOLIKO DNI UŽIVALI? Veliko jih še ne ve, kje in s kom bodo preživeli Novo leto, drugi imajo že vse zmenjeno, morda boste dobili kakšno idejo.


Tamara Černigoj, Ruski jezik, Filozofska fakulteta
Žal še vedno ne vem kje, kako in s kom bom preživela Novo leto. Obstaja tudi velika verjetnost, da bom najbolj noro noč preživela kar na delu. Nimam niti namena porabiti veliko denarja. V primeru, da bi kot študent imela več razpoložljivih sredstev, pa bi se po vsej verjetnosti odpravila v tujino, in sicer v bolj hladne predele sveta.

Eva Pečnik, Poljski in Slovaški jezik, Filozofska fakulteta
Novo leto bom preživela pri sestri, ki živi v Franciji s svojim fantom. Letos smo se odločili, da bomo v Franciji cel teden smučali in tako preživeli Silvestrsko noč na belih snežinah. Upam pa, da bom zapravila čim manj denarja. Nimam namena kupovati novoletnih oblekic in takih in drugačnih modnih dodatkov, mogoče raje kakšno toplo smučarsko kapo.

Luka Ličar, Angleški jezik, Filozofska fakulteta
Konec decembra gremo s prijatelji v Beograd, kjer bomo preživeli Novo leto. Potovali bomo v lastnem aranžmaju, kar pomeni bistveno cenejše prevozne stroške. Vse bo potekalo v režiji študentske variante, kar pomeni zelo poceni in z veliko zabave. Za samo Silvestrsko noč ne mislim kupovati nobenih novih oblačil, ker se mi videz ne zdi tako pomemben. Če bi imeli letošnje leto malce več denarja, pa bi se po vsej verjetnosti odpravili v kakšno večje mesto, Budimpešto na primer.

Borut Obrul, Fakulteta za strojništvo
Ravno pred kratkim smo se s kolegi pogovarjali, da bi praznovali Novo leto na Dunaju. Potovali naj bi z vlakom, celoten aranžma pa naj bi olajšal naše denarnice za 30.000 sit. Vključeno s hrano in pijačo seveda. Bivanja ne bomo plačali, ker smo se odločili, da bomo ves čas pokonci. Ko se vrnemo domov v Slovenijo, pa bomo dva dni spali v naših študentskih posteljah. Meni je zelo pomembno, da Silvestrovo preživim s prijatelji in ga skupaj zelo dobro zažuramo.

Štefan Vidonja, Germanistika, Filozofska fakulteta
Novo leto bom preživel v Ljubljani, najverjetneje na ulici. Upam, da bom porabil čim manj denarja. Velika verjetnost pa je, da bomo žurali več kot en dan. Zato se kar malce bojim, da bodo stroški večji, kot mislim.

Maja Gorjup, Fakulteta za arhitekturo
Za Novo leto naj bi šla v Kranjsko goro, in sicer za en teden. S prijatelji bi združili smučanje in žuranje. Maksimalno mislim za ta teden porabiti 15.000 sit, vključno s potjo, hrano, pijačo, smučarsko karto. Nimam pa namena kupovati za en dan oziroma za eno Silvestrsko noč novih bleščečih oblačil, posebne bleščeče kozmetike. Brez veze.

Peter Cesar, Fakulteta za arhitekturo
Prav na Silvestrski večer bomo s kolegi žurali v Sarajevu, potem pa gremo za en teden bordat na Jahorino. Za en poln teden bom dal 40.000 sit, vključeno s smučarsko karto, žuranjem, hrano in pijačo. Obveščen sem, da porcija čevapčičev stane 300 sit, tako da bom pojedel približno pet porcij na dan. Če pa bi bil milijonar, bi šel v Sarajevo za 14 dni!

Jani Turk, Akademija za glasbo
Žal še ne vem, kam grem za Novo leto, razmišljam pa o tujini. Ne bom rekel, da cena ni pomembna! Torej je tudi zato aktualen Beograd. Sicer še ne vem, koliko denarja bom zapravil, vem pa, da če bo potrebno dati malce več denarja, ga bom pač dal. Moramo se še enkrat resno pogovoriti s prijatelji in se skupaj odločiti, kam se bomo odpravili.

Maja Kolšek, Medicinska fakulteta, Medicina
Ravnokar nam je padlo vse v vodo!! Hoteli smo iti v kočo v Bohinju. Sedaj smo s prijatelji brez idej, nimamo pojma, kam naj bi šli. Naš namen je bil že od začetka porabiti čim manj budget-a, tudi koča v Bohinju je bila zelo ugodna. Malce prej smo razmišljali tudi o kakšnem smučanju, vendar nimamo na razpolago večje vsote denarja. Bomo videli. Upam, da vseeno nekam gremo in da ni že vse zasedeno.

Ivana Abramič, Medicinska fakulteta, Dentalna medicina
Letos bom Novo leto pričakala s partnerjem in prijatelji v Novi gorici na ulici. Če bom imela na razpolago nekaj več časa, si bom seveda kupila tudi nova silvestrska oblačila. Pripravljena pa sem zapraviti do 30.000 sit.

Diana Lukič, Etnologija in kulturna antropologija, Filozofska fakulteta
Za Novo leto grem v Bratislavo, kjer imam sošolko na mednarodni izmenjavi študentov. Na povabilo sva se pozitivno odzvali s kolegico. Torej potovati pričneva 29.12.2005, in sicer v lastni režiji, z vlakom. Za pot in žuriranje sem pripravljena zapraviti do 20.000 sit.

Šanin Likar, Pravna fakulteta
Delam, delam! Za Novo leto delam, kelnarim. Torej jaz za Novo leto ne bom zapravljala, ampak bom malce zaslužila. Po Novem letu pa imam namen iti v London za en teden.

Veronika Špigel, Pravna fakulteta
Za Novo leto gremo s prijatelji in fantom na morje v Barbarigo. V Barbarigo gremo zato, ker imamo zelo, zelo ugodno možnost. Imeli bomo prijateljsko ozračje, zato tudi nakup silvestrskih oblek, čeveljcev in podobnih pripomočkov, hvala bogu, ne bo potreben.

Primož  Novak, Pravna fakulteta
Po vsej verjetnosti bom Novoletne praznike preživel v Ljubljani s prijatelji. Mislim, da bom za samo pričakovanje Novega leta zapravil okoli 5.000 sit. Nimam pa namena kupovati nobenih posebnih silvestrskih oblek in kravat. 

Erotična orgazmična darilca

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Eno od daril, s katerim lahko sebe razveseliš za Božič ali Novo leto so KROGLICE SMART BALLS. Premazane so z lateksom, zato se zelo hitro potopijo v vagino. In nora doživetja se pričnejo. Z njimi lahko odideš na vožnjo z mestnim avtobusom. Avtobus med vožnjo oddaja tresljaje, na katere so kroglice izjemno občutljive. Delujejo zelo tiho. Kroglice ne uporabljaj med študiranjem za izpite, ker lahko zaradi njih diplomiraš iz orgazmičnih stanj. (5.900 sit)

Noro darilo je STEKLENI PENIS. Če imaš kopalno kad, potem uredi  kopalnico. Ne pozabi na svečke in povabi nekoga na skupno namakanje. Kupi nekaj čokoladno sladkega in imej pri sebi samo eno čokolatinko. Med namakanjem naj se topi v vajinih ustih. Ko se ti bo zdel pravi trenutek partnerja preseneti z darilom. Pa ne se ustrašit, da vaju bo streslo – saj veste voda in baterije. Ni panike, nima baterij! Pazi le, da ti ne pade iz rok, ker se lahko razbije. (6.390 sit)

Zanimivo erotično darilo so LISICE IZ PLIŠA. Partnerju lahko z njimi priklenešroke na hrbtu. S tem ga prisiliš, da je pasiven. Njegova edina naloga je bo uživanje. S prosojnim šalom mu zaveži oči. Tako te bo videl zamegljeno. Polivaj ga s pivom, maži s smetano ali jogurtom. Zraven uporabljaj poljube, ustnice, jeziček, dlani, lase. Poskusi uporabiti barve za slikanje (barve za bodypainting so zelo drage). Z njimi mu/ji riši po telesu nekaj časa s čopičem, nekaj časa s prstki. Nekje nežneje, drugje malce bolj grobo. Draži ga/jo z vsem mogočim in sicer toliko časa, da se mu/ji bo trgalo od strasti.  (3.900 sit)

Darilce v obliki bombe – SEX BOMB. Svetujem ti, da zelo dobro premisliš, komu boš podaril tole darilce. Sex bomb krogla vsebuje namreč mlečne čokoladke. Ne tistemu, ki je na shujševalni kuri. Ker v takem primeru ne bo eksplodirala Sex bomb, pač pa užaljen obdarjenec! Drugače pa imajo čokoladke prav poseben namen. Pusti obdarjencu čokoladke v popku, na prsih, ritki… Počakaj samo toliko časa, da se čokoladice stopijo. Potem pa v akcijo! Oralno zadovoljevanje čokoladnega telesa, še posebno intimnih delov, bo za oba najslajša izkušnja.

EROTIČNO MASAŽNO OLJE je eno od darilc, ki lahko spravlja ob pamet. Če znaš dobro masirati, bo tudi navadno masažno olje ali mleko za telo dovolj, ker lahko že s samo masažo narediš erotično vzdušje. Svetujem ti, da šele po 15 minutah masiranja pričneš z masažo na notranji strani nadlakti in nato na notranji strani stegen. V tej fazi je najbolj erotičen bežen dotik erogenih con. Dotik mora biti speljan tako, da masirani ne ve ali je bil nameren ali slučajen. Saj veste pravilo totalnega zrajcanja: Duhove buri tisto, na kar namigneš, skorajda narediš, pa vendarle ne narediš do konca. Ko pa začne dotični malo močneje dihati in to počne par minutk pa je igre garantirano dovolj. (od 2.500 sit)

Če si malo bolj odštekan lahko podarite ANALNI STIMULATOR. Večina ljudi zavrača analni sex zaradi morebitne bolečine. Vsepovsod je slišati kako boli in da se s časoma človek navadi na to bolečino. A resnica je popolnoma drugačna. Sram jih je, da bo na penisu ostalo nekaj blata. Drugi se prav zaradi tega vsakokrat klistirajo in prenašajo hude bolečine. Če bi bila jaz danka, bi absolutno protestirala, če bi me nekdo zalival pred vsakim užitkom. V primeru, da ostane na kateremkoli penisu nekaj blata, se greste preprosto umiti in nadaljujete.

Prenašalec 2 [Transporter 2]

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Žanr: akcijski film
Režija: Louis Leterrier
Scenarij: Luc Besson, Robert Mark Kamen
Igrajo: Jason Statham, Alessandro Gassman, Amber Valletta, Kate Nauta, Matthew Modine, Jason Flemyng idr.
Na sporedu od: 8.12.2005
Dolžina: 87 min.

Frank Martin je najboljši v svojem poslu. Nekdanji operativec posebnih enot dela kot prevoznik. Prevaža dobrine – ljudi ali karkoli pač nanese. Zelo preprosto, on dostavi … in ne zastavlja vprašanj.
Frank se je s francoskega Mediterana preselil v Miami na Floridi, saj prijatelju na uslugo prevaža premožno družino Billings. Transporterja ne more presenetiti skoraj nič, vendar je mlademu Jacku Billingsu (sin premožnega visokega vladnega uradnika) to uspelo. Frank ni pričakoval, da se bo navezal na šestletnega Jacka, ki ga vozi v šolo in iz šole. A ko Jacka ugrabijo, mora uporabiti v bitkah preizkušene veščine, da bi našel dečka in preprečil ugrabiteljem izpeljati načrt, po katerem naj bi izpustili virus, ki bi ubil vsakogar, ki pride v stik z njim.
Ko je oktobra leta 2002 Twentieth Century Fox v kino poslal Prenašalca, je ta postal svetovna uspešnica. Njegov producent in koscenarist je bil uveljavljeni filmski ustvarjalec Luc Besson. Na DVD-ju je Prenašalec postal še večja uspešnica. Obenem se je z njim rodil novi hollywoodski akcijski zvezdnik, Jason Statham, Frank Martin pa je postal njegov prepoznavni lik.
Po svetovnem uspehu Prenašalca in vstajenju Stathama kot novega filmskega akcijskega zvezdnika nadaljevanje ni povsem nepričakovano. Luc Besson si je Prenašalca 2 zamislil kot filmski dogodek, ki bi presegel izvirnik tako po obsegu kot po čustvih. A novega filma ni bilo prav lahko spraviti skupaj. Statham je postal eden najbolj iskanih igralcev v Hollywoodu; režiser Louis Leterrier, ki je dokončal Unleashed z Jetom Lijem, Morganom Freemanom in Bobom Hoskinsom, producent pa je bil Besson, si je ogledoval nek drug projekt, koreograf borilnih veščin Cory Yuen (ki je režiral Prenašalca) pa je delal pri več filmih.
Na srečo so se urniki vseh ključnih igralcev nenadoma dovolj uskladili, da so jim omogočili sodelovanje pri Prenašalcu 2. Besson si ga je zamislil tako, da bo v njem več akcije, več dramatičnosti in da bodo liki bolj jasno izrisani – začenši s Prenašalcem samim. “Frank se je od prvega dela spremenil,” pravi Statham. “Za Franka je precej več na kocki, zlasti čustveno.”

Miran Varga

IMPROLIGA – način življenja

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Vsako nedeljo zvečer se v Kudu France Prešeren v improvizacijski boj postavita dve skupini.  Skupine sestavljajo študentje različnih fakultet, katerim je skupna točka strast do igranja, asociativnega preigravanja danih trenutkov in zlitja improvizacije tudi v vsakdanje življenje.

V pogovoru z dvema od sedmih letošnjih impro skupin nisem ostala prikrajšana za plaz asociacij in humorja…
HUMOROIDI

Kako je nastala vaša skupina?
Klemen: Skupina je nastala na Gimnaziji Vič. Iz originalne zasedbe smo štirje. Po zaključku gimnazijskih let so se nam pridružili še ostali igralci.

Od kje vam ideja za ime skupine??
Klemen: Enkrat smo sedeli v nekem bifeju blizu šole, kjer smo se pogovarjali o imenu. Podajali smo si ključne besede in tema je prišla na besedo humor. Potem je eden od takratnih članov skupine, študent medicine, prišel na idejo hemeroidi in iz tega so nastali humoroidi…straniščni humor.

Kako potekajo priprave na igro? Imate mentorja oziroma vodjo?
Vsi v en glas: Klemen!!!
Klemen: Smo samouki. Začeli smo kot krožek, ki ga je vodil Sašo Pristavc. Ko pa smo šli na svoje, smo se sami organizirali. Našli smo nek prostor za vadbo in ko smo ugotovili naše slabosti ter dobre lastnosti, smo vedeli na čem je treba delati in odrasli kot skupina. Prevzeli smo odgovornost, da sami sebe vzgajamo.

Kje vadite?
Simon: V Tivoliju pod mostom, pri ribniku, pri Sari in Alji doma, na Gimnaziji Vič, v Kudu…
Klemen: Razmišljali smo, da bi se priključili kakšnemu društvu, ki nam bi omogočil prostor za vaje. To je največji problem pri improligi, da nimaš doma, razen če nisi v organizaciji.

Kakšne lastnosti mora imeti dober improvizator?
Maja: Neomejeno količino domišljije.
Neža: Mora biti odštekan.
Simon: Mora imeti lepe lase (temen dolgolasec).
Fish: Ne sme ga biti sram, da naredi totalno “budalo” iz sebe na odru.

Ali imate pripravljen kakšen dialog, če improvizacija ne uspe?
Klemen: Ne, ker to bi potem pomenilo pisanje prizorov, kar ne sodi v improvizacijo.
Simon: To je nekaj, kar ne smeš izvesti. Bistvo je, da v danem trenutku izdelaš karakter, s katerim nastopaš in reagiraš na odrsko dogajanje. Tisti prvi kamenček, ki ti ga publika vrže na oder, sproži plaz idej, iz katerih potem nastane igra.

Koliko vašega osebnega karakterja se kaže skozi vlogo na odru?
Maja: Imam problem, ker imam močen karakter, se ta večkrat pokaže skozi vlogo. Neža: Vsi se trudimo, da damo svojo osebnost na stran, ampak en delček vseeno ostane. Delamo svoje različice, ki predstavljajo dobre karakterje. Delček sebe, ampak malo drugače.
Simon: Dostikrat so me doma zaklepali ven (smeh), zato mi ni težko sebe pustiti zunaj.
Fish: Ponavadi se spomniš kakšnega močnega karakterja in ga poskušaš posnemati.

Kako veliko vlogo ima publika pri vaši izbiri načina improvizacije? Ali te lahko tudi na neki način omejuje?
Klemen: Publika te porine s karakterjem, ki si ga zamisliš, v neko situacijo, iz katere tvoj lik reagira in nastane zgodba. Odigraš sebe v situaciji, kakor misliš, da bi v njej odreagiral. To gradi vse skupaj v igro, poleg konfliktov in drugih gledaliških elementov.
Maja: Predloga publike ne vzamemo kot omejitev, temveč kot inspiracijo.
Fish: Brez publike nas ni.

NOH?T
Kako je nastala vaša skupina?
Iztok: Izhajamo iz ŠILE na Gimnaziji Poljane. Takrat je bilo od 20 do 30 ljudi. Ostalo nas je pet.

Kako se kaže vaš osebni karakter skozi vlogo na odru?
Miha K.: Ne sme se, to je vsa “fora”.
Iztok: To bi moral oceniti nekdo, ki nas pozna, ker mi sami najbrž nismo kompatibilni za to.

Kakšne lastnosti mora imeti dober improvizator?
Iztok: To je skupinski šport, poleg tega pa mora imeti posameznik polno svojih idej. Mora znati poslušati druge in delovati kot del skupine. V skupini je bilo par dobrih improvizatorjev, ki pa niso znali biti del skupine. Potem to nastane bolj stand up komedy kot improliga.
Miha K.: Pomembno je zaupanje soigralcev.
Iztok: Sproščenost na odru, da se ne siliš v nekaj ter da počakaš, da ideja pride sama do tebe.

Kako močno vlogo ima publika?
Iztok: Če je dobra publika, se čuti energija. Čutiš jo v sebi kot vzpodbudo. Največja nagrada pa je, da spraviš gledalce v smeh.

Koliko odnesete od improvizacijskega igranja in kaj vam to predstavlja?Miha K.: Dvigne se ti samozavest in postaneš bolj odprt. Pa še punce te imajo za zvezde.
Iztok: Nekateri pravijo, da impro ni samo hobi, ampak postane način življenja. Postajaš bolj spontan in prevzameš ta način razmišljanja, kar se odraža tudi v družbenem življenju.
Miha K.: Najbolj je zabavno, ko gremo skupaj ven, ko ustvarimo sklop nadgrajujočih privatnih “for”, katerih potem okolica čisto nič ne razume. Na to moramo paziti, ko smo na odru.

Periklea

Erasmus študentje v Ljubljani

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Sprehajaš se po Ljubljani, dohitiš skupino študentov, ki govori tebi nerazumljiv jezik. Začudeno se ozreš, vidiš nasmejane obraze, ki veselo čebljajo in se ne zmenijo za mimoidoče. Nasmejiš se še ti in odhitiš dalje, saj se ti mudi na kavo s prijatelji. Lokal, v katerem se dobite, je že nabito poln. Prisedete k skupini mladih ljudi, saj nobena miza ni več prosta. Tudi oni se pogovarjajo v tujem jeziku. Tokrat jih razumeš, saj govorijo angleško …

Takšno ali podobno zgodbo lahko pove marsikdo izmed ljubljanskih študentov, saj se vsako leto več tujcev začasno naseli v naši prestolnici. Kdo so? Zakaj prihajajo v Slovenijo? Kaj tu počnejo? Kaj jim ponuja Ljubljana in z njo domači študentje?

Večina tujcev, ki jih srečavaš na ljubljanski ulicah, je prišla v Slovenijo na začasni študij v okviru programa za akademske izmenjave Socrates-Erasmus, prihajajo iz različnih evropskih držav. Njihovi motivi za pot v Slovenijo so različni. Thilo iz Nemčije je prišel v Slovenijo, ker prej ni vedel veliko o tej deželi in je želel spoznati nekaj novega, njegovo rojakinjo Viktorijo je v Slovenijo pripeljala želja, da obišče domovino svojega očeta, Xavierja iz Francije pa so navdušili prijatelji, ki so preteklo študijsko leto preživeli v deželi na sončni strani Alp.
Seveda je eden glavnih namenov, s katerim študentje odidejo študirat v tujino, pridobivanje znanja in izkušenj na instituciji izven lastne domovine, vendar pa to ni edina stvar, ki jim zapolni vsakdan. Za družabni program Erasmus študentov v slovenski prestolnici skrbi Recepcija, ki že vrsto let deluje v okviru Mednarodne pisarne Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Ravno zaradi tega projekta tujci pogosto rečejo: “In Ljubljana we study … and we party!” In kaj jim Recepcija ponuja?
Tradicionalno druženje v enem izmed ljubljanskih lokalov na začetku vsakega tedna, kulturne dogodke, ki zajemajo oglede filmov, razstav in obiske kulturnih prireditev, športne aktivnosti – od pohoda na Šmarno goro do turnirja v nogometu -, zabave ter nepozabne izlete po Sloveniji in sosednjih državah. O izletih je Alicja iz Poljske povedala: “Tukaj najraje potujem. Videla sem že veliko prelepih krajev, ki jih priporočam vsem: Bled, Bohinj, Triglav in Mangart, Postojnska in Škocjanske jame, Logarska dolina in še mnogo drugih – seznam je res dolg, kar le potrjuje dejstvo, da ti v Sloveniji ne more biti dolgčas.”
In kaj jih čaka v prihajajočih zimskih mesecih? Seveda jim ne uidejo snežne radosti – od sankanja z enega izmed slovenskih vrhov do smučanja in drsanja. Poleg tega bodo hladne večere lahko preživeli v družbi dobre glasbe in nasmejanih obrazov v izbranih ljubljanskih nočnih klubih, se predajali užitkom ob pitju kuhanega vina med sprehodom ob Ljubljanici, preživeli praznovanje novega leta v koči na Boču, se pomerili v postavljanju snežnih gradov Kralja Matjaža, pokazali svoje ustvarjalne spretnosti pri izdelavi pustnih mask in še mnogo več.

Xbox 360 – prava revolucija?

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Minila so tri leta, odkar se je Microsoft odločil zaplavati v igričarske vode s splavitvijo igralne konzole Xbox. Naslednja igričarska stopnica je seveda njegov naslednik – konzola Xbox 360, ki je prodajne police trgovin ugledala ravno v času novoletne nakupovalne mrzlice. Žal omenjeni podatek velja le za čezlužje, saj je zaradi (pre)velikega povpraševanja omenjeni igralni pripomoček na stari celini, še posebej pa v Kokoški, pravzaprav nemogoče dobiti.

Velikan iz Redmonda (op. Microsoft) je v nov izdelek vložil izjemno veliko truda, saj je strojček nabildan z najsodobnejšo tehnologijo, ki ga bo skušala med zvezdami obdržati karseda dolgo. Po zagotovilih proizvajalca naj bi bila nova konzola kar 70-krat zmogljivejša od predhodnika! Že sam procesor (mimogrede: je posebej optimiziran za poganjanje iger) v Xboxu 360 daleč prekaša njegove brate v osebnih računalnikih, saj premore troje jeder, ki tiktakajo pri taktu 3,2 GHz in lahko v sekundi obdelajo impresivnih 21,6 GB podatkov. Skorajda fenomenalna računska moč je dober obet za vse igričarje, saj si sedaj lahko poleg izjemne grafike (zanjo skrbi sodoben grafični pogon ATI Xenos, ki že presega zahteve še neobjavljene grafične knjižice DirectX 10) obetamo tudi višji nivo umetne inteligence.

Zmogljivostim primerno so možje pri Microsoftu postavili tudi ceno, saj v ZDA zanjo zahtevajo dobrih 400 dolarjev, kar lahko prevedemo v domačo valuto in spoznamo, da bo nalepka s ceno nosila najmanj šestmestno številko. Vsem, ki se ob tem podatku zgražate, naj povem, da Microsoft konzolo prodaja pod svojimi lastnimi proizvodnimi stroški (le-ti so višji za dobro četrtino), zaslužek pa si obetajo predvsem od prodaje iger. Tudi te ne bodo prav poceni, saj bo za posamezen naslov v povprečju potrebno odšteti 50 ameriških zelencev.

K sreči ima Xbox 360 poleg igričarskih zmogljivosti še veliko drugih argumentov za nakup. Med vsemi novimi multimedijskimi funkcijami velja najbolj izpostaviti popolno podporo videu ter avdiu visokih ločljivosti, kar bo to konzolo naredilo za nespornega vladarja marsikatere dnevne sobe. HD je pač nova magična kratica in ako posedujete LCD televizor, plazmatski zaslon ali HD projektor, že veste o čem govorim. Xbox 360 namreč prinaša HD kvaliteto tudi v svet iger in videa. Prehod s klasične PAL ločljivosti (720*576 točk) na 720p HD ločljivost (1.280*720 točk) je namreč na zaslonih z metrsko diagonalo videti kot povsem drug svet. Svoje doda še vgrajen DVD predvajalnik s Progressive scan funkcijo. Ker je Xbox 360 pravi superračunalnik v malem, je seveda opremljen tudi z USB vmesniki, na katere lahko priklopimo kamero ali digitalni fotoaparat in že na zaslonu uživamo ob naših stvaritvah. Konzolo lahko tudi omrežimo – tako žično kot tudi brezžično (za slednje je potreben nakup posebnega razširitvenega modula). Med dodatno opremo seveda najdemo še cel kup uporabnih stvari, prednjačijo seveda razni igralni ploščki in daljinski upravljalnik.

Kaj reči za konec? Xbox 360 je trenutno daleč najboljša igralna konzola na tržišču in zagretim igričarjem zanjo ne bo pretežko odšteti sto tisočakov – nenazadnje bi za podobno zmogljiv PC odšteli vsaj trikrat več denarja.

Miran Varga

Oglasi naši vsakdanji

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Kdo ne pozna oglasov in vseh oglasnih prostorov, ki nam jih vsiljujejo podjetja, da predstavijo svoje nove proizvode, nove ideje in napeljejo kupca, da že podzavestno razmišlja o njih. S poplavo informacij in kupovanjem oglasnega prostora je moč vsiliti posamezniku v spomin, še najbolj neumne in neizvirne ideje. Z denarjem je mogoče vse. Zato pa obstaja razlika med oglaševanjem in odnosi z javnostmi. Prvi gradi svojo prepoznavnost s pomočjo kupčka šumečih dinarčkov, drugi pa temelji na dobrih odnosih ter na konsistentnih in verodostojnih informacijah, brez zavajanja javnosti. No, pa si oglejmo dva primera oglasov – eden je družbeno koristen in drugi etično sporen.

Nekdo me preseneti …
Avtorica: Tanja Rojc

Veseli december, sprehajam se po zasneženih ulicah Ljubljane. Iz vseh strani me napadajo veliki plakati, oglaševanje na vsakem koraku. Vsakdo ponuja novo stvar, nakičeno z rdečo pentljo in po ugodni ceni. Niti se ne zmenim več za vse slogane, ki kar bolščijo in kričijo. Stojim na prehodu za pešce in v mojo odmaknjenost se priplazi, čisto potiho. Na semaforju skoraj neopazno v višini mojih oči, me predrami sporočilo na letaku: “Na tem mestu je Robi Z. dojel, da življenje ni samo rdeča in zelena.” Prostovoljstvo.org.

Še vedno se besede preigravajo v moji glavi. Zaželim si tople kave na nabrežju stare Ljubljane. Mmm, dišeča in topla. Pod skodelico pa me čaka presenečenje, oranžni papir mi pritegne pozornost. Besede se zasidrajo v moj spomin. “Dobra kava olepša trenutke, dober prostovoljec olepša dan.” Prostovoljstvo.org. Glej ga, zlomka – v ponedeljek, 5. decembra, je bil svetovni dan prostovoljstva.

Informacije, besede na papirju in letakih, me spodbudijo, da zadevo malo bolj raziščem. Prostovoljstvo.org je spletni portal, ki združuje več kot 200 prostovoljskih organizacij. “Aktivnosti za širjenje prostovoljstva v Sloveniji” je program, ki želi združiti prostovoljske organizacije v Sloveniji in prostovoljce, spodbuditi sodelovanje in izmenjavo dobrih praks, znanj, mnenj in izkušenj. Tako program predstavljajo širši javnosti s pomočjo promocijskega materiala (kljukice, majice, plakati, žoge …), radijskih in televizijskih oglasov in s prisotnostjo na različnih prireditvah, kot je npr. Študentska arena. Obenem pa tudi sami organizirajo festival prostovoljstva, ki je vsako leto aprila po vsej Sloveniji.

Lani so s pomočjo gverilskih akcij lepljenja nalepk potiho smuknili v naše zavesti. Kdo še ni srečal nalepke na stopnicah ali na klopci v parku, ki pravi, “Tukaj je večkrat posedal Mitja V. Zdaj ne več. Pomaga drugim.”? Ali tiste, zraven bančnega avtomata, ki pravi, da je Vesna spoznala, da denar ni vse. Nalepke, ki se vizualno spojijo s svojo okolico, postanejo njen naraven element in niso nadležne. Hkrati opozarjajo na idejo ter tako spodbudijo naše misli, da začnemo razmišljati.
Tudi radijski in televizijski oglasi so prav simpatični. Poigravajo se z osebnimi vrednotami, z odločitvami, s tvojimi mislimi. Je tvoje življenje pusto? Nekaj manjka? Pridruži se, bodi prostovoljec.

Vse to spodbudi moja razmišljanja in ugotovim, da je moje življenje polno. Zadnja tri leta sem prostovoljka, pa se do lani tega nisem niti zavedala. In zdaj so tiste urice, ki jih posvetim prostovoljnemu delu, tako nekaj posebnega. Od nabiranja izkušenj, spoznavanja novih ljudi, pletenja globokih prijateljstev in seveda osebno zadovoljstvo, ko počneš nekaj v čemer zares uživaš.

Znam brati oglase …
Avtorica: Mateja Rozman

Oglasi, oglasi, oglasi. Listamo po časopisu in tam so oglasi. Vklopimo radio in televizijo, in glej jih – oglasi. Hodimo ob cesti in spet smo obdani z oglasi. Nekateri so celo osvetljeni, da jih slučajno ne bi spregledali, ko pade noč. Dejstvo je, da živimo v času oglasov, ki pa so postali že zelo agresivni.

Nekateri so zgolj lepi. Drugi le obveščajo o lastnostih izdelka ali storitve. Velika večina pa govori o presežnikih in povzdiguje izdelek ali storitev nad oblake (najbolj belo perilo, sijoča belina zob, vitka postava brez diete …).

Pred kratkim je bilo v večih slovenskih revijah in prilogah opaziti zelooo dolgo oglasno sporočilo. Z naslovom “Margarita Drozg: Izgubila sem 30 kg brez diete”. Živimo v družbi, ki ima raje vitkost in tisti, ki radi jemo in uživamo v okusih, se že veselimo imeti vitko postavo brez diete. Zato večina ljudi zlahka “nasede” takim in podobnim oglasnim sporočilom. Ker je laže. In potem … razočaranje! Že zdrava pamet nam pravi, da to ni mogoče. Kako lahko shujšam brez diete, brez da se odrečem vsem dobrotam: čokoladi, sladkarijam, okusnemu krompirčku? A če tako piše v časopisu, bo že res. In veliko je takih, ki verjamejo.
V Sloveniji na področju oglaševanja obstaja samoregulacija. To pomeni, da mora vsak naročnik upoštevati in presoditi o moralnosti in etičnosti oglasnega sporočila. Kljub temu pa obstaja tudi Oglaševalsko razsodišče, ki deluje znotraj Slovenske oglaševalske zbornice. Bistvo razsodišča je, da razsoja le o prijavljenih primerih. Se pravi, da lahko in bi moral vsak posameznik ali organizacija prijaviti Oglaševalskemu razsodišču oglasna sporočila, ki se mu zdijo sporna in kršijo Slovenski oglaševalski kodeks. V kolikor razsodišče ugotovi, da oglasno sporočilo krši ta pravila, naročniku oziroma izdelovalcu oglasa priporoča, da ga umaknejo iz medijev. In večina naročnikov k sreči še upošteva njihovo odločitev.

Nekaterim pa se to ne zdi potrebno. Kot v našem primeru. Margarita nas še vedno prepričuje o svojem uspešnem postopku izgube kilogramov, čeprav je Oglaševalsko razsodišče ugotovilo, da krši dva člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa – poštenost in resničnost. In verjamem, da se še vedno najde kdo, ki verjame (oz. si želi verjeti) v tekst, ki je napisan na kar štirih straneh. Zakaj pa ne bi? Saj je napisano kot resen članek. Jaz znam brati oglase. Pa ti?

Na www.mojPiaR.net najdeš aktualne informacije o PRedigrah – brezplačnih delavnicah in predavanjih Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi, ki so ob torkih ob 18. uri na Ekonomski fakulteti. Enkrat mesečno organiziramo tudi PR kofije, neformalen klepet o PR, marketingu in managementu, ter brezplačne ustvarjalne delavnice. Prisrčno vabljeni!

»Prisila k sreči«

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Ne vem dobro, kako opisati ta problem. Sama sebi se zdim smešna, če ne celo neumna. Skrbijo me prihajajoči prazniki. V bistvu me v obup spravlja že vse to predpraznično vzdušje, masovno veselje, srečni in zadovoljni obrazi, evforija in vse ostalo kar gre skupaj s tem. Zdi se mi, da je vsako leto bolj zgodaj. In tako tone moje razpoloženje zmeraj globlje in globlje. Jaz pa sem kot iz drugega planeta, kot da sem drugače programirana. V bistvu točno nasprotno. Tako je večji del novembra in ves december zame eno samo umikanje, beg. Upira se mi “sodelovanje” v tej potrošniški mrzlici – nesrečna sem, če se podredim in sodelujem, ker doživljam to, kot da delam proti sebi in nesrečna sem, če tega ne naredim, ker se počutim osamljeno in odtujeno. Kot študentka s kronično luknjo v denarnici pravzaprav niti ne morem konkurirati ostalim kupcem. Srednje ali drugačne poti ne najdem. In letos se mi ponavlja isto. Napeta, razdražljiva in otožna sem že skoraj cel mesec, odkar sem opazila snežene lučke na osrednjem nakupovalnem centru v Ljubljani. Vsi veseli ljudje, ki že nabirajo “darila” ali se na to pripravljajo, me sprašujejo, kje bom preživela praznike, kaj nakupujem, jaz pa čutim, da ne morem izraziti svojega pravega stališča do tega, ker … ne vem dobro zakaj. Kot bi bila izdajalka. Tako bi najraje prespala vso to obdobje, potem pa se pretvarjala, da se ni zgodilo. Vendar tega ne morem narediti. Kaj bi lahko naredila v okviru resničnih možnosti pa ne vem?

Dolores


Hvala za nedvomno aktualno vprašanje oziroma pogled, ki ga je zelo težko izraziti v pričo drugih ljudi. Gotovo pa v svojem razmišljanju nisi osamljena. Najbrž si večina ljudi, ki podobno razmišlja, prav tako ne upa izraziti svojih tovrstnih stališč, iz podobnih, če ne celo istih razlogov. Prazniki, kot sta Novo leto in Božič, tako rekoč velevata in zapovedujeta določeno razpoloženje (veselje, zadovoljstvo) ter usmerjata naše ravnanje (obdarovanje), kot da se vsi ljudje v določenem trenutku počutimo popolnoma enako in si želimo deliti to radost. Tako razmišljanje je umetno, saj je iluzorno pričakovati, da bomo vsi čutili in se vedli enako. Zato gotovo drži, da je veliko ljudi nesrečnih in nezadovoljnih v obdobju praznikov. Pomembno je izpostaviti še nekaj drugega. Tisti slednji se raje umaknejo in ne priznajo, da ne delijo masovne radosti. Več pozornosti pritegnejo tisti, ki, kot praviš, sodelujejo, so aktivni, sprašujejo in prenašajo “nalezljivo” veselo razpoloženje. Taki izstopajo in zdi se, da jih je povsod polno. Najbrž je kar večina ljudi dokaj ravnodušnih do tega pretirano veselega obdobja in bi čisto dobro živeli tudi brez prihajajočih praznikov, zato jih vzamejo bodisi kot nujno zlo bodisi pa najdejo v njih kaj pozitivnega zase. Navsezadnje je to priložnost ali izgovor, da se spomnimo ljudi, za katere med letom nismo našli časa, danih nam je nekaj prostih dni, ki jih lahko izkoristimo pač za stvari, ki jih radi počnemo, ali kaj podobnega, karkoli ti odgovarja in v čemur se najdeš, ali za kar v zaposlenem študentskem urniku ne najdeš časa.

Zato, ko te navda slabo razpoloženje, je pomembno, da se mu ne predaš, temu pesimističnemu razmišljanju o praznikih in njihovih slabih straneh. Veliko ljudem pomaga to, da se v tistem trenutku zaposlijo z neko dejavnostjo in nato več ne mislijo na slabo voljo. Poskusi takrat poiskati ali priklicati družbo in se pogovarjati o čem tretjem ali se kako drugače zaposliti, da ti bo lažje. Gotovo se boš še sama domislila kakega načina.

Realnost, ki ostaja, je ta, da takšni in drugačni prazniki bodo, pa če nam je to prav ali ne. Vsekakor ni najbolje razmišljati o njih kot o masovni zaroti, namenjeni zgolj potrošniški mrzlici in pridobivanju materialnih dobrin, čeprav se lahko velikokrat zdi, da so prav to. Prazniki so takšni le na prvi pogled. Sama veš, da stvari običajno niso tisto, kar se zdijo in brskanje pod površje razblini marsikatero zmotno prepričanje, ki ga prinese tisto, kar se zdi očitno. Za začetek se lahko vprašaš: “Zakaj smo si ljudje omislili praznike?”

1...1.8301.8311.832...1.846Stran 1.831 od 1.846