Slovenski snowboardarji

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Odpravili smo se na teren in tako ulovili kar nekaj navdušenih boarderjev, ki so se podili po snežnih strminah. Bolje smo se posvetili Matevžu Petku, zadnje čase zelo obleganemu športniku, ki je na področju boardanja dosegel izjemne rezultate.

Na splošno poznamo tri vrste boardov (desk) oz. slogov boardnja. Freestyle – prosti slog, freeride – namenjeno celemu snegu,  sem spada tudi najbolj običajno boardanje, in pa race – namenjeno za urejene proge; hitra vožnja, brez spodrsavanja in zavoji do ušes.

Matevž, kaj te je napeljalo k temu športu?
Ko sem s tem začel, je bilo to nekaj novega. Osebno pa mi je poskušati neke nove vrste  športne panoge ful zakon. Videl sem starejše in tako sem se še sam odločil, da poskusim. Tako mi sedaj boardanje pomeni nekaj več.

Katere discipline vključuje šport?
Na FIS tekmovanjih so discipline: Paralelni slalom in Paralelni veleslalom (alpski slog),
Snowboard cross in Halfpipe, Big Air (freestyle). Drugače pa se boardanje težko da v okvir. Obstajajo vse vrste in načini ter slogi v boardanju: jibbing, slopestyle, backcuntry, freeride,…

V kateri disciplini pa se znajdeš najbolje?
V freestyle. Najraje pa vozim v backcuntry-ju (po celem snegu).

Kakšni so tvoji dosedanji uspehi? 
2. na svetovnem prvenstvu, 2. v skupnem seštevku svetovnega pokala, 1. na svetovnem pokalu, 3. na svetovnem pokalu, 3 x 4. na svetovnem pokalu itd.

Glede na tvoje uspehe, ali imaš svoje sponzorje?
Svoje sponzorje imam, kajti brez njih bi bilo verjetno zelo težko dosegati takšne rezultate.

Kaj bi svetoval vsem mladim, nadobudnim boarderjem, kako naj začnejo?
Za začetek naj si sposodijo opremo, da vidijo, če jim je ta šport ali zabava sploh všeč.
Volje naj ne izgubijo v enem dnevu. Vsak, ki se je želel naučiti, se je naučil. Res pa je, da nekateri prej, drugi spet kasneje.

Kje si prvič bordal in s katerim boardom si se prvič spustil po beli strmini?
Prvič sem bordal, če se prav spomnim, na lokalnem malem hribčku. Prvi spust pa sem naredil z bordom Oxygen, ki sem ga dobil za rojstni dan.

Tvoj najljubši “plac”?
Vse je odvisno od letnega časa. Pozimi sem ponavadi na Voglu ali pa v Celovcu.
Drugače pa mi je bilo najboljše v Kanadi in v Čilah.

Kaj pa snowboard parki v Sloveniji, kako se na njih trenira?
Pravi pogoji za boardanje so za enkrat le na Voglu, kjer je urejen park z vlečnico. Tam lahko opazimo tudi največ dobrih boardarjev.

Jih kdo posebno ureja?
Vsako smučišče ureja svoj park samostojno.

Koliko dni si povprečno na snegu, saj se mi zdi, da si tam dobesedno kar doma?
Po moje okoli 150 ali pa malo več.

Bi lahko na kratko opisal nekaj trikov, tiste najpreprostejše, npr. za začetnike?
Fs 360 (obrat za 360 stopinj v eno smer), bs 360 (obrat za 360 stopinj v drugo smer), Bs board slide, fs board slide, 50-50…

Pa tvoj najljubši trik?
Fs 540 nosegrab.

Vemo tudi, da imate snowboarderji svoj sleng, ki ga uporabljate na snegu. Katere besede so tiste, ki se največkrat znajdejo v tvojem “slovarju”?
Ful, stajls, mega…

Si tudi študent; kaj študiraš?
Hodim v 3. letnik geodezije.

Kako usklajuješ šolo s treningi in tekmovanji? Si si priskrbel kakšen poseben status glede na svoje uspehe?
Ko se konča sezona, nekje v aprilu, se “vržem” v šolo. Imam nek status, vendar moram priznati, da mi gredo profesorji zelo na roko. Prav tako imam najboljše sošolce, brez katerih bi mi bil študij zelo otežen. Hvala vsem.

Kako preživljaš prosti čas?
Največkrat se družim s prijatelji; tako gremo po mestu in pogledamo, kaj in kje se kaj dogaja. Zelo rad pa se ukvarjam tudi s kakimi drugimi adrenalinskimi športi.

Za vse študentke, si že srečno oddan ali še čakaš princesko?
Že oddan.

Kakšna se ti zdi prihodnost športa? Kakšne so razmere pri nas in na tujem?
Mislim, da se za prihodnost ni treba bati, vse se razvija na boljše… Vendar smo nekako v zaostanku 5-10 let s tujino. Npr. v Avstriji imajo ogromno urejenih parkov, kjer se zbira veliko mladih nadobudnih boarderjev. Upam, da bomo tudi mi kmalu postali ali pa se trudili, da bi mladim približali ta šport.

Daj kakšen koristen nasvet vsem bralcem revije Študent!
Keep having fun!


Ines Sačić

O odgovornosti(h)

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Sem sveži diplomant. Tisti, ki imamo papir v roki, drugega, tistega o delovnem razmerju pa nikakor ne moremo dobiti. Tako je za mano že pol leta iskanja pri znancih, poznanstvih, pošiljanja prošenj, brskanja po bazah podatkov, pridobivanja članstev v zaposlovalnih agencijah, farse na Zavodu za zaposlovanje in ostalega. Seveda je to zelo obremenjujoče samo po sebi. Ko bi le bil odgovoren zgolj zase. Pa nisem. Ali vsaj, ne bom več dolgo. Že med študijem, sva s punco nenačrtovano zanosila. Sam sem bil tik pred zaključkom, ona je mlajša in z obilo podpore z moje strani bi nama zagotovo uspelo. Zdaj je situacija zelo drugačna od načrtovane, možnosti drugačne izbire praktično ni več. Na zunaj se trudim ohranjati optimizem, na znotraj pa ni tako. Počutim se odgovornega za oba, meni najbližja človeka, objektivno gledano pa v bistvu še zase ne morem poskrbeti. Mislim, da tudi ona ne verjame več, da se bodo stvari obrnile. Razočaran sem nad sabo, čutim, da se mi v razočaranju pridružujejo ona, starši in še kdo. V čudeže ne verjamem, kaj drugega pričakovati?

Matija

Okoliščine, v katerih si se znašel, vsekakor niso zavidljive. Za odločitve, ki si jih sprejel z radostjo in navdušenjem, se zdi, da so se obrnile proti tebi in te spravljajo v stisko. Odgovornost, ki jo čutiš in čas, ki se izteka, nista dejavnika, ki delata v tvoje dobro. Na točko, s katere gledaš, pa vplivata tudi tako; ožita pogled na celostno situacijo. Prva stvar, na katero je pomembno opozoriti, je ta, da vsekakor ni vsa odgovornost na tebi. Odločitev za ta skupni korak sta sprejela oba, pač z nekim manj jasnim pogledom na to, kakšna bo vajina bivanjska situacija v bližnji prihodnosti. Druga stvar, ki sledi iz tvojega pisma, je ta, da nekako govoriš o svoji zmožnosti poskrbeti za preživetje družine v nastajanju kot o edinem, kar lahko ponudiš. Materialna in finančna odgovornost do družine je ključna, ni pa edina. Ljudje si npr. običajno izbiramo partnerje na osnovi nekih drugih lastnosti, ki nas privlačijo in ne vključujejo finančnih zagotovil in kariernih poti. Kaj je tisto, zaradi česar si izbral svoje dekle in zakaj misliš, da je ona izbrala tebe? In seveda vajin odnos. Kolikšen del tvori denar in kolikšen kake druge prvine, tisto kar čutita drug do drugega, način preživljanja skupnega časa, itd., torej tisto, kar je vsebina vajinega odnosa. Ter nato, kaj to pomeni za tvojo starševsko vlogo. Na kaj pomisliš, ko pomisliš na svoje starše in njihovo vzgojo. Poskusi se osredotočiti in razmišljati o drugih plateh odnosov. Na kakšno mesto bi v tej sliki postavil materialno? Najbrž ne na prvo. Čemu ga pri sebi jemlješ kot prioritetno?

Mladi smo dandanes prisiljeni v iskanje drugačnih poti, kot smo jih videli pri svojih starših. Če je morda končna postaja enaka, pa so vmesna postajališča drugačna. Najbrž nisi oseba, ki bi zlahka in brez pomislekov prosil za pomoč tudi ljudi, ki so ti pripravljeni stati ob strani. Njihove poglede in besede si razlagaš kot razočaranje, ko pa najbrž gre za zaskrbljenost in poskušanje razumevanja tvoje stiske. Težavnost pridobivanja zaposlitve za mlade diplomante ima nacionalne razsežnosti in na žalost je povsem običajna dolgotrajnejša pot do prvega delovnega mesta. Ozadja tvojega doživljanja so deležni tudi tvoji bližnji. Pot je težavna in terja svoj davek v obliki časa, ki ga je potrebno osmisliti dotlej. Zagotovo pa še nikomur, ki je obupal, ni uspelo priti do cilja. Tvoja odgovornost je torej v vztrajnosti. Pomembno je tudi, da se ne predaš tistim pesimističnim mislim. Poskusi jih preverjati pri drugih, morda pri kom, ki ima za seboj podobno izkušnjo. V prejšnjem mesecu si lahko prebereš v reviji Študent v temi meseca tudi več o pomoči iskanja zaposlitve.

ŠOU svetovalnica

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Slavnostni ognjemeti in žlahtna penina so le še spomin. Zdaj je čas za ofenzivo! Napad na obveznosti, izpite in druge obveznosti, ki jih nosi študij na katerikoli fakulteti. Zimsko izpitno obdobje je pred vrati. Ekipa Študentske svetovalnice ŠOU vam želi čim več zbranosti in bistrih glav, da bodo indeksi deležni samih dobrih ocen.

Pa vendar se zgodi, da včasih ni vse tako, kot bi pričakovali. V takih trenutkih smo svetovalci Študentske svetovalnice ŠOU pravi naslov, da nas obiščete in verjemite, ni ga vprašanja, na katerega ne bi vedeli odgovora in težave, ki nam je skupaj ne bi uspelo rešiti.

Poiščite nas na Kersnikovi 4 v Ljubljani, se nam oglasite po telefonu ali po elektronski pošti.
Prav posebej pa ste dobrodošli na našem forumu www.svetovalnica.com, kjer najdete vse in še več in mogoče bo ravno obisk na našem forumu prebudil nove ideje ali razjasnil vaše dvome.

Ekipa Študentske svetovalnice ŠOU

Pozdravljeni!
Sem študent tretjega letnika visokošolskega programa družboslovnega študija. Rad bi se vpisal vzporedno še na en faks in me zanima, ali se lahko vpišem na univerzitetni program. Problem je v tem, ker imam samo poklicno maturo. V primeru, da se je možno vpisati tudi v univerzitetni program, me zanima, če lahko pošljem več različnih prijav za vpis na visokošolski zavod? Ali moram v tem primeru pridobiti soglasje za vsako prijavo posebej?
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.

Lep pozdrav, Miha


Pozdravljen Miha!

Splošni vpisni pogoji določajo, da je za vpis na univerzitetni program potrebna klasična matura, le v nekatere študijske programe je možen vpis tudi na podlagi poklicne mature in opravljenega izpita iz enega od maturitetnih predmetov (ki pa ne sme biti eden izmed predmetov, ki si jih imel na poklicni maturi!). Razpis za vpis v dodiplomske študijske programe bo predvidoma izšel ob koncu januarja. Okvirno si lahko pomagaš z informacijami iz lanskega razpisa, ki je dostopen na www.vpis.uni-lj.si.

Načelno sta pogoja za vzporedni študij dva: 1. soglasje matične fakultete in 2. izpolnjeni pogoji za vpis v višji letnik (obe potrdili je potrebno priložiti prijavi). Prijavo (njihovo število ni omejeno, če boš le uspel pridobiti dovolj soglasij matične fakultete – za vsako prijavo potrebuješ namreč svoje soglasje) pošlješ na predpisanem obrazcu (DZS 1,71/4) – letos je bil rok do konca septembra oz. do 8. marca za programe, kjer se preverja umetniška nadarjenost ali psihofizične sposobnosti.
Število razpisanih mest je zelo majhno, saj jih je lahko skupaj za vzporedni študij in študij diplomantov največ 5% mest, razpisanih za redni vpis v 1. letnik. Podatke o lanskih prostih mestih najdeš v razpisu na straneh 46 in 47 oz. na zgornji internetni strani pod obvestili, datum 31.1. 2005.
Vse ostale pogoje za vpis na vzporedni študij, kot tudi izbirne kriterije, določajo fakultete same z internimi pravili. Ponekod zahtevajo opravljene vse obveznosti na matičnem programu, ne le izpolnjevanje pogojev za napredovanje, ponekod šele po prispelih prijavah odločijo, ali ne bodo morda sprejeli le diplomantov in nobenega vzporednega študenta, ponekod pa sprejemajo celo le študente določenih fakultet. Na večini fakultet je glavni kriterij za izbiro povprečje na študijskem programu, ki ga obiskuješ (maturitetne ocene v večini primerov torej niso važne!). Za več informacij se obrni neposredno na fakulteto, kamor želiš. Vsekakor pa počakaj do izida novega razpisa, kjer bodo morda pogoji določeni nekoliko drugače, kot sem opisal.

Če se na izbrani študijski program po tej poti ne boš mogel vpisati, ker ne izpolnjuješ pogojev, ti ostane možnost študija diplomantov, tj. novega dodiplomskega študija po zaključenem trenutnem študiju. V tem primeru se lahko brez klasične mature vpišeš načeloma na katerikoli univerzitetni program, a pod pogojem, da boš sedanji študij zaključil s povprečjem najmanj 8.0.

Na vsak način ti priporočam obisk informativnega dneva, saj se nemalokrat zgodi, da imajo dijaki in tudi študentje drugačno predstavo o samem študiju in mnogi to ugotovijo šele oktobra ali novembra, ko se že začnejo prva predavanja in druge obveznosti.

 
Lep pozdrav, Jan, Mario in Matjaž

 

Študentska humanitarna odprava na Madagaskar

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Živimo v času, ko svet postaja čedalje manjši, njegovi problemi oziroma problemi njegove nerazvite večine pa vse večji. Prav zato je za mladega in navdušenega študenta medicine pa tudi zdravnika s pravkar dokončanim študijem nepogrešljiv del poklicnega poslanstva posvetiti svoj čas in skrb tudi manj privilegiranim bolnikom iz nerazvitih držav.

Študentje medicine na “študijsko izmenjavo” v tretji svet
Sekcija za tropsko in potovalno medicino (STPM) je združenje absolventov in študentov višjih letnikov medicinske fakultete ter absolventov visoke šole za zdravstvo, ki že petnajst let deluje pod okriljem Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter Slovenskega zdravniškega društva. V okviru STPM imajo študenti možnost obiskovati izbirni predmet tropska medicina kot del dodiplomskega študija medicine. Vsako leto spomladi se člani STPM srečamo na tropskem vikendu, ki je namenjen osvežitvi znanja iz najpomembnejših področij tropske medicine, pogovoru in izmenjavi mnenj ter predstavitvam dosedanjih odprav.

Po obiskovanju izbirnega predmeta se študentje organiziramo v manjše skupine, ki štejejo 2-9 članov, ter za 2 – 4 mesece odidemo v nekatere ekonomsko in zdravstveno manj razvite države na različnih celinah. Število odprav vsako leto narašča, v letu 2004/05 jih je bilo kar 10. Doslej se je strokovno-humanitarnih odprav v tretji svet udeležilo že čez 200 zdravstvenih delavcev. Prva takšna odprava v dežele tretjega sveta je bila organizirana leta 1990, in sicer so člani te odprave odpotovali v Zambijo, v Nangomo. Od takrat so se zvrstile še mnoge druge odprave v različne države Afrike pa tudi Južne in Srednje Amerike, Azije in Oceanije. Skupno so člani STPM delovali v 16 različnih državah širom sveta.

Vožnja na jug otoka v pogrebnem sprevodu…
Jaz, Urška, Tomaž in Špela smo dobri prijatelji že ves čas študija. Ko smo načrtovali našo odpravo, smo se po krajšem premišljevanju odločili odzvati povabilu Urškinega znanca, našega misijonarja Janeza Krmelja, ki na Madagaskarju, natančneje na jugu otoka, dela že 18 let. Predpriprave so bile obsežne in so nam vzele kar precej časa, več kot pol leta. Zbrati je bilo treba sponzorska sredstva, zdravila in zdravstvene pripomočke, rezervirati letalske vozovnice, opraviti obvezna cepljenja… 3.avgusta smo končno odleteli iz Dunaja. Pot nas je vodila preko Dubaija in Mauritiusa. 5. avgusta smo nekoliko utrujeni pristali na mednarodnem letališču Ivato v glavnem mestu Antananarivo. Ozračje je bilo prijetno sveže – 14 stopinj, saj je bila takrat pri njih zima, sam Antananarivo pa leži na visoki planoti, na 1000 metrih nadmorske višine. Tam smo se ustavili pri p.Pedru Opeki v naselju organizacije Akamasoa, ki sedaj daje zavetje že okoli 20.000 ljudem. Naše potovanje na jug v vas Ranomena, kjer naj bi delali, je bilo bolj razburljivo, kot smo pričakovali. Ravno takrat je namreč v Antananarivu umrl škof farafanganske škofije, v katero spadajo Janez in ostali slovenski misijonarji. Tako smo se skupaj z Janezom po dveh nočeh vožnje v pogrebnem sprevodu le prebili do Farafangane, le še 120 km od Ranomene.

Madagaskar – ženske rodijo povprečno 5 do 6 otrok       
Madagaskar je 4. največji otok na svetu, velik približno za 29 Slovenij. Prebivalstvo tam naglo raste, saj je rodnost velika – na eno žensko pride v povprečju kar 5,7 otroka. Nič čudnega torej, da se je število prebivalcev iz 11 milijonov leta 1990 povzpelo na 18 milijonov v letu 2004. Slaba polovica prebivalcev je mlajših od 15 let, povprečna življenjska doba pa je 54,5 let za moške in 59,5 leta za ženske.

Nekdanja francoska kolonija se je osamosvojila leta 1960. Sedanji predsednik Marc Ravalomanana je vlado od prejšnjega diktatorja Didierja Ratsirake prevzel po volitvah in nemirih leta 2002. Trudi se za izboljšavo šolskega sistema, grajenje šol ter prepotrebne infrastrukture, predvsem cestnega omrežja. Za ilustracijo naj povem, da je od 49.800 km državnih cest asfaltiranih le 5.780 km. Značilen primer je državna cesta Vangaindrano- Midongy du Sud, za asfaltiranje katere je bilo pred leti iz proračuna namenjeno približno 700 milijonov SIT, pa do sedaj še ni bil asfaltiran niti meter!

Naše delo in bivanje    
Dva meseca smo delali v dispanzerju slovenske sestre Terezije Pavlič v Ranomeni. Kljub temu, da ni bilo deževno obdobje, nas je obiskalo tudi do sto bolnikov dnevno. Prihajalo je precej bolnikov s tuberkulozo, kar veliko je bilo primerov gobavosti, ki je uradno sicer na Madagaskarju ni več. Poleg tega je bilo dosti raznih tropskih bolezni, še posebej malarije. Za njo smo kljub dosledni zaščiti zbolele tudi vse tri članice odprave. Še dobro, da le v lažji obliki, ki smo jo z zdravili kar hitro pozdravile. S seboj smo iz Slovenije med drugim pripeljali 80 kg zdravil in sanitetnega materiala. Ta dragoceni tovor je po sili razmer zaradi hitrega odhoda ostal v glavnem mestu in je trajalo še kake tri tedne, da so nam ga pripeljali v Ranomeno. Vso laboratorijsko opremo, kar smo jo imeli na voljo, so predstavljali urinski testni lističi in pa čisto nov mikroskop, ki nam je bil v neprecenljivo pomoč. Še največji problem pa je bil jezik, saj smo se sprva z bolniki lahko pogovarjali le s pomočjo sestre Terezije. Osnov malgaškega jezika, ki na srečo nima zapletene slovnice, smo se sicer naučili že v Sloveniji. Kasneje smo se navadili tako jezika kot ritma dela v dispanzerju, se lahko že samostojno sporazumevali in je bilo nasploh veliko lažje.

54 km peš
Malgaši so sicer izjemno prijazen narod, gostoljubje pa je pri njih zapovedano. Čeprav sami živijo zelo skromno, v lesenih hišah ali pa v takih, zgrajenih iz blata, te bodo z veseljem sprejeli in pogostili z zadnjim jajcem ali rižem, ki ga še imajo, zraven pa kot pijačo ponudijo rano apangu – prevreto riževo vodo. V času našega bivanja v Ranomeni smo obiskali okoliške vasi Mangaika in Mataway ter Ampitafa, kjer Janez gradi cesto in novo bolnišnico ter porodnišnico. Odpravili smo se tudi do Toneta Kerina v Midongyu, od koder sva s Tomažem pot nazaj v Ranomeno (54 km) kar prepešačila.

Slovenske ambulante na Madagaskarju
Slovo je vedno težko in dva meseca je vendarle obdobje, ko se že navadiš tako na okolje kot na ljudi. Z Urško sva po zaključku dela v dispanzerju še izkoristili preostali čas za spoznavanje Madagaskarja in njegovih lepot. Sprva sva za nekaj dni obiskali Matango, kjer je slovenski misijon, trenutno pa ima tam ambulanto tudi zdravnica Petra Pohar. Spomladanske poplave so tam uničile precejšen del pridelka riža, tako da vlada kar precejšnja lakota. V Matangi sicer pridelujejo tudi klinčke in pa vanilijo, vendar letošnji pridelek ni bil zelo bogat. Tam se mi je tudi prvič zgodilo, da so me na potovanju okradli – na tamkajšnji plaži je izginil moj nahrbtnik z oblekami in sandali od obeh.   

Sredstvo javnega prevoza na Madagaskarju se imenuje taxi-brousse. To so kombiji za 15 in več ljudi, na streho pa pritrdijo vso prtljago. So dokaj zanesljivi, le ura odhoda je variabilna – ko se pač nabere dovolj potnikov, da kombi napolnijo. Z enim takih sva se odpravili proti severu otoka. Iz Manakare do Fianarantsoe sva potovali z edino delujočo železnico na Madagaskarju, ki je enkratna zato, ker je neto čas vožnje približno enak seštevku časa postankov. Da ni hudega, poskrbijo prodajalci, ki ti kar skozi okno vlaka ponudijo vse, kar ti srce poželi – od trdo kuhanega jajca do kave.

Dva meseca brez telefona in interneta
Daleč od tega, da bi na odpravi izpopolnili samo naše medicinsko znanje. ‘Mora mora’, ‘le počasi’, pravijo Malgaši. Dva meseca brez telefonskih povezav in interneta – v Ranomeni smo imeli samo neke vrste mejl – in popolnoma drugačen ritem življenja s povsem drugimi prioritetami in sistemom vrednot je dobra izkušnja. Marsikdaj smo obžalovali, da nismo imeli možnosti speljati diagnostike in nuditi pomoči, ki bi jo lahko v bolj razvitem svetu, in vendar smo ravno zato več časa lahko posvetili pogovoru z bolnikom in natančnem pregledu. Velikokrat smo se znašli v položaju, ko smo se bili primorani samostojno odločati in je do izraza prišla sposobnost improvizacije. Vsekakor bo to, kar smo doživeli, pustilo globok vtis dolgo časa, nekatere stvari za celo življenje.

Iz Matange je pred časom prišel mail, da se je tat skesal in vrnil moj nahrbtnik. Nekako poskušamo organizirati, da bi mi ga kdo prinesel nazaj v Slovenijo. Pa tudi če ne. Se zna zgoditi, da ga bom šla pa kar sama iskat.   

Tekst in foto: Ajda Skarlovnik

 

Blog

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Svetovni splet je medij, na katerem lahko kdorkoli izrazi svoje mnenje, se predstavi, skratka potrdi svoj obstoj. In če so še do nedavnega za predstavitev lastnega jaza in idej veljale spletne strani posameznikov in podjetij, se v zadnjem času veliko uporablja t.i. bloge. O tem, kaj je in čemu služi blog, pa v naslednjih vrsticah.

Kaj pravzaprav je blog?
Blog (uporablja se tudi izraz weblog) je angleški izraz za osebni dnevnik na spletu oziroma kar spletni dnevnik. Gre za skovanko besed web = splet in log = dnevnik. Blog lahko uporablja praktično vsakdo, ki se znajde v svetovnem spletu. Namen bloga je identičen tistemu, ki jo opravlja klasični dnevnik (seveda z nekaj dodatnimi dobrotami), torej ponuja objavo vsebin, tekstov ter slik na spletu v obliki dnevnika – vsebina je nato na ogled vsem uporabnikom spleta.

Blog je torej osebni spletni dnevnik. Dnevna pridiga. Lahko je politična farsa. Valilnica šokantnih novic. Skupek povezav. Zbirka vaših osebnih misli ali sporočil svetu. Karkoli. Blog je vaš in iz njega lahko naredite vse, kar vam srce poželi oziroma um zmore. Vanj lahko napišete vse, kar vam pride na pamet.

Preprosto povedano, blog je neke vrste spletna stran, kamor periodično zapišemo svoje misli, dogodke… Nove stvari se vedno pojavljajo na vrhu strani, zato lahko obiskovalci hitro preverijo, kaj je novega. Nato lahko vsebino komentirajo, jo dodajo kot povezavo, pošljejo elektronsko pošto avtorju… Ali pa ne. Odvisno od tega, koliko “svobode” jim pustite. Uporaba bloga je izjemno prijazna do vseh sodelujočih – tako do tistega, ki blog piše, kot do njegovih obiskovalcev/bralcev.

Zgodovina blogov je relativno kratka, omenjena oblika izražanja se je namreč pojavila šele na prelomu tisočletja. Toda o moči in vplivnosti blogov pričajo dejstva, ki pravijo nekako takole: blogi so odločilno vplivali na nekatere politične odločitve vlad posameznih držav, prevetrili so novinarske kroge in omogočili milijonom ljudi možnost izraziti se in biti slišan ter povezan z istomislečimi.

Kako ustvariti blog?
Blog je izjemno enostavno ustvariti. Obstaja namreč kar nekaj slovenskih portalov, ki omogočajo kreiranje lastnega bloga, seveda brezplačno. Karseda hitro jih boste našli, če besedo “blog” vtipkate v katerega izmed domačih spletnih iskalnikov. Ker pisec teh vrstic ne želim biti pristranski, sem za primer kreiranja bloga vzel eno najstarejših strani z blogi – www.blogger.com. Postopek kreiranja bloga je namreč nadvse enostaven in obsega vsega tri korake.
Najprej kreiramo svoj blog, to pa storimo podobno, kot bi kreirali lastni poštni predal na katerem izmed spletnih portalov. Izberemo uporabniško ime in geslo ter ime bloga, ki ga želimo ustvariti. Sledi le še izbira grafične podobe, ki bo krasila naš spletni dnevnik. S potrditvijo splošnih pogojev gostitelja našega bloga smo v nekaj sekundah preusmerjeni na urejevalnik našega bloga, kjer lahko po mili volji “telovadimo” z nastavitvami, dokler nam naše spletno “zavetišče” ni povsem všeč.

Objava prispevkov je nadvse enostavna. Po prijavi v naš blog enostavno kliknemo na dodajanje prispevkov, kjer se nam odpre urejevalnik teksta, kamor s pomočjo prstov izlijemo svoje trenutne misli. Po želji lahko dodamo tudi sliko/e. In tukaj se naš hitri vodič tokrat zaključi.

Obilo užitkov pri izražanju želim!

Miran Varga

Maroko-Afrika v malem

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Najrazličnejše meje nam vse prevečkrat grenijo in otežujejo življenje. Najtežavnejše prepreke vestno oddaljujemo in s tem raztezamo svet, ki kmalu postane preobsežen. Zato kar težko dojemamo, da je na primer Afrika le tri države stran in da je pomen besed velikost, pomembnost, moč pravzaprav relativen. Če želimo odpraviti meje oziroma mejnike, jih moramo torej relativizirati. Stvari, ki nam niso povsem jasne, si moramo pogledati pobližje… Odpotujmo v neznano in preverimo (športne) razsežnosti drugačne kulture, religije, pokrajine. Z vsakim nadaljnjim korakom namreč odstiramo pajčevino, ki nas je navidezno omrežila in nas omejila.

Prvi vtis
Še za nobeno destinacijo do sedaj nisem slišal toliko negativnih opazk pred odhodom kot na račun Maroka. Že zaradi tega je Maroko, še preden sem prvič vstopil vanj, v mojih očeh postal mističen, nevaren. A zdaj vem… Gre sicer za sila kaotično državo, ki pa te ob spoštovanju in razumevanju njihove kulture zlahka nasiti s fantastično naravo in izjemno srčnimi ljudmi. Kdor si torej želi odkriti popolno simbiozo družbene in fizične geografije, naj le čim prej odide v Maroko. Slednja simbioza se mu bo namreč vsakodnevno odstirala, ko bo v spiritualnem vzdušju najslikovitejših pokrajin z metinim čajem v rokah in prežet z islamsko kulturo opazoval najrazličnejše življenjske intrige tamkajšnjega prebivalstva. Ena izmed variant – kako najceneje do Maroka – je tudi polet z Ryanairom (prek Londona) do andaluzijskega Jereza, od koder ni prav daleč do obmorskega Algeciresa. Andaluzijsko pristanišče, nedaleč od Gibraltarja, je namreč popularna izhodiščna točka proti Maroku in Afriki. Za okoli 25 evrov je možno pripluti s trajektom na drugo stran Sredozemlja – v špansko enklavo Ceuto ali pa maroški Tanger.

Prvi vtis oziroma mejni prehod izgleda kot nekakšen dolg koridor, v katerem se kaj kmalu seznanimo z arabsko pisavo, številnimi, ki bi te najraje prenesli v Maroko in seveda z dirhami – maroško denarno valuto. Naslednjih nekaj tednov se bo namreč marsikaj “vrtelo” okrog dirhamov, ki imajo za zdaj sicer preprosto tečajno razmerje z evrom 1:10, a če se seznanimo z maroško 40-50 odstotno brezposelnostjo, lahko kaj hitro ugotovimo, da je maroški način preživetja pravzaprav bitka iz dneva v dan. Njihova bitka pa lahko postane prava mora za naivnega in neizkušenega bagpackerja, ki v očeh Maročanov vselej predstavlja vir takojšnjega zaslužka oziroma okno v svet. Kar naenkrat namreč ugotoviš, da je vse naokrog inflacija kvazi turističnih vodnikov, ki te želijo vsiljivo popeljati, kaj malega razkazati, zraven pa še kaj opojnega prodati.

Ne, hvala!
Prva postojanka je bil torej Tetouan, ki je odličen (polmilijonski) kraj za spoznavanje lastne naivnosti in maroške pregnanosti. Izkušnja pravi: potovalec komercialno nastrojenih domačinov nikakor ne sme spraševati za ceno oziroma pomotoma zaviti v katero izmed njihovih trgovinic, saj je potemtakem artikel že tvoj. Potrebno pa se je nemudoma priučiti nekaj najpogostejših religiozno-olajševalnih vzklikov (“habdula”, “inšala”, “besmila”,…) ter obvezni “La šukran/Ne, hvala”, zaradi katerih takoj postaneš kredibilnejši. Šele tedaj lahko zadihaš s polnimi potovalnimi pljuči in se odpraviš proti gorovju Rif, ki je žitnica kifa (marihuane), s katero je kar v treh četrtinah založen evropski trg. Zdi se, čeprav neuradno, da je tovrstna dejavnost v Maroku praktično legalizirana, saj se z njo sprošča staro in mlado; še najočitneje pa je v Chefchaouenu, ki je v vsej svoji modrini (fasad) pravo zatočišče svetovnega epikurejstva. Iz te sicer idilične podgorske vasice pa je pohlepni turizem ustvaril zadetkarsko letovišče. Zato je tu “roba” tudi do desetkrat dražja kot drugod.

Raznoliko in sprejemljivo kraljestvo
Prenočišča in hrana v Maroku za nas ne predstavljajo prevelikega stroška. Vsakdo, ki le ni preveč zahteven, se namreč lahko naspi za 3 do 6 evrov, nažre in napije pa za prav toliko. Hrana je okusna, osnovna menija pa sta kus-kus in tajin, ki je nekoliko podoben naši obari, a mnogo bolj nasiten. Odlična je tudi njihova osnovna juha harira, ki je v času ramadana prva jed po celodnevnem postu. Pijača je načeloma brezalkoholna, alkohol pa nespoštljiv ter predrag. Predrag je tudi bencin (200 SIT/l), zato je avtobus najprimernejše prevozno sredstvo, saj je za 100 km dolgo vožnjo potrebno odšteti le približno 2 evra (in še evro za prtljago).

Maroko je kraljevina, ki ji vlada Mohammed IV. in je šele na polovici demografskega prehoda. Njihov naravni prirast je kar 20-krat večji od našega, kar 70 odstotkov prebivalstva pa še ni preseglo 30 let. 30 milijonov vsega prebivalstva napoveduje demografsko eksplozijo. Sicer pa je potrebno ločiti Maroko med zgornjim in spodnjim, mediteranskim in saharskim oziroma severom in jugom. Gre za preplet različnih kultur – na eni strani skrajno komercialno usmerjenega in agresivnega arabskega življa v priobalnem predelu ter na drugi strani umirjenega berberskega in tuareškega, ki so se s svojo sproščenostjo odlično prilagodili na težavne razmere goratega Atlasa in puščavske Sahare. Medtem ko je na severu arabsko prebivalstvo skrajno agresivno, tržno naravnano ter vselej usmerjeno proti Evropi (v obljubljeno EU letno prebegne približno 50.000 Maročanov), je južni ali spodnji del povsem drugačen.

V atlaških gorah je tako moč opazovati potrpežljive nomadske družine, ki s čredo ovac ali koz utirajo pot neki novi generaciji nomadov; v prisaharskem predelu (predvsem v okolici Merzouge) pa lahko prvič okusimo prvinsko Afriko. Med ljudmi vlada solidarnost, saj jim narava nikakor ni postlala z rožicami. Psihološko so nagnjeni proti Sahari, potiho pa hrepenijo po svobodni in združeni Afriki. Za še pristnejši stik s slednjimi, ki so jim voda in dateljni vir življenja, je potrebno najeti avtomobil v Marrakeshu ali v Ouarzazatu ter imeti pravega vodnika, ki te po nepregledni kamniti puščavi Hammadi lahko popelje za približno 10-20 evrov.

Pariz-Dakar-Tangier
Če ugodimo omenjenemu zaporedju, se pred nami po 40 km nore “Pariz-Dakar” (tod mimo je šla namreč tudi peta etapa lanskoletne dirke) puščavske vožnje slednjič pojavi 150 m in več visok Erg Chebbi – glomazna peščena sipina, ki sem jo čakal še iz otroških dni. Tam, kjer so se vsi naravni pogoji zoperstavili, voda dokončno usahnila, veter pa je še zadnjič odtegnil in zlahka posrkal človeški odmev, so nas pričakali puščavski pogoji. Ko pa so se bose noge končno pričele ugrezati v sipki material, mračni puščavski vetrič pa je že opozarjal na strmoglavo znižanje, tudi za 20°C, nočne temperature – se je potovanje intimno zaključilo.

Če se je potovanje intimno zaključilo na grebenu peščene sipine ob najotožnejšemu ljudstvu, pa je bila zadnja slovenska stopinja v maroško zemljo vtisnjena šele dva tedna pozneje – v Tangierju. Do tedaj se je izplačalo videti še Marrakesh in požrtijo, ki se na osrednjem trgu dogodi vsak dan v letu, Essaouiro in njene pojoče ribiče, Casablanco in najvišji, 230 m visok, minaret na svetu ter naposled, ob bolečem spoznavanju prepada med revnimi in bogatimi, glavno in kraljevo mesto Rabat. Domala vsi geografski elementi, tako družbeni kot fizični, ki sestavljajo celotno Afriko, so zgoščeni v Maroku. Maroko je zatorej “Afrika v malem”, ki jo v mesecu dni brezskrbno prepotujemo že za 700 evrov.

INFO
Letalska karta: z Ryanairom (in s pravočasno rezervacijo kart) prek Londona do Jereza za približno 50.000 sit
Prenočišča: 3-6 evrov
Hrana: 3-6 evrov
Najdražja aktivnost: pomemben je najem avtomobila (precej drago ok. 50 evrov/dan) in lokalnega vodnika (10-20 evrov), s katerima lahko na najcenejši, najvarnejši in najbolj poučen način odkrivamo puščavski svet. Delček Visokega Atlasa lahko za ok. 50 evrov ob lokalnem vodstvu prepotujemo na mulah in lagodno občudujemo prelepo visokogorsko pokrajino. Več informacij lahko dobite v visokogorskem mestecu Telouet.  
Denar: EUR, domača valuta = maroški dirham
Tečaj: 1 dirham = 22 tolarjev (na dan 5.12. 2005); pred izstopom iz Maroka je nujno zamenjati ali potrošiti vse dirhame

Končano usklajevanje za primer brezposelnosti

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Državna sekretarka Marjeta Cotman se je sestala s predstavniki Študentske organizacije Slovenije v zvezi s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki ga je pripravilo MDDSZ. MDDSZ in ŠOS sta se uskladila glede vsebine predlaganega zakona, pri čemer je MDDSZ upoštevalo predlog ŠOSa, naj se v zakonu določijo priznani stroški agencijam, ki posredujejo začasna in občasna dela dijakom in študentom, ŠOS pa se je strinjala, da se do sprejema Zakona o štipendiranju, pri pripravi katerega bo sodeloval tudi predstavnik ŠOS, proračunski štipendijski sklad uredi v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, kamor bodo agencije, ki posredujejo začasna in občasna dela dijakom in študentom, neposredno odvajale del sredstev iz koncesijskih dajatev. Usklajevanje je bilo že tretje po vrsti, zato je državna sekretarka izrazila zadovoljstvo, da je predlog zakona dokončno usklajen in povedala, da bo zakon obravnaval še Svet vlade RS za študentska vprašanja, poslan pa bo tudi v medresorsko usklajevanje.

Obdarovanje otrok študentskih družin

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Študentska organizacija Univerze v Mariboru je v sodelovanju s Klubom študentskih in dijaških družin Maribor tudi lani pripravila že tradicionalen projekt Božiček, obdarovanje otrok študentskih družin. Na obdarovanje se je prijavilo 82 otrok, kar priča o velikem številu staršev študentov na mariborski univerzi. Obiskovalci so skupaj prisluhnili zanimivi pravljici, ki ji je sledilo težko pričakovano obdarovanje Božička in manjša pogostitev. “Namen omenjenega projekta, ki velja za največjega na področju študentskih družin, je poleg obdarovanja tudi spoznavanje staršev študentov, druženje in izmenjava zanje koristnih informacij”, je poudaril sekretar za socialna in zdravstvena vprašanja ŠOUM, Andrej Prevolnik.

Prezentacija Uličnega Kraljedarja

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Ob koncu leta so v informacijskem centru Moderne galerije prvič predstavili Ulični kraljedar.
Ulični kraljedar je izšel pod okriljem društva Kraljev ulice, kjer nastaja tudi prvi slovenski ulični časopis Kralji ulice. Gre za žepni koledar 2006, v katerem so zbrane misli brezdomcev ter njihove fotografije. Namen projekta Ulični kraljedar je vključitev brezdomcev v aktivno družbeno življenje. Brezdomci s kraljedarjem dobijo priložnost izraziti svoje misli, nazore o svetu in družbi. Poleg tega jim je omogočeno zaslužiti na drugačen način kot z beračenjem. Projekt med drugim odpira vprašanja, kot na primer na kakšen način brezdomci obstajajo za ostale ljudi in na kakšen način ostali ljudje za brezdomce. Prodaja kraljedarjev poteka, kakor poteka prodaja časopisa Kralji ulice. Brezdomci so Ulični kraljedar za 300 SIT prodajali od 21. decembra 2005. Del zaslužka ostane njim, del pa je namenjen tisku naslednje številke časopisa Kralji ulice. Projekt je delo etnologinj in kulturnih antropologinj Alenke Lamovšek in Lune Jurančič Šribar, ki sta med brezdomci opravljali terensko raziskavo in zapisovale misli, ki so sedaj zbrane v kraljedarju. Alenka je tudi avtorica fotografij z brezdomci.

Denarno pomoč bo prejelo 105 študentov

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je v sodelovanju z Modrim študentskim servisom Ljubljana novembra 2005 objavila razpis za dodelitev denarne pomoči študentom v stiski. Višina sredstev, ki so bila razpisana z namenom reševanja socialnih stisk študentov, je znašala 6.000.000 tolarjev. Na razpis je do 30. novembra 2005, ko je potekel rok za oddajo prijav, prispelo 180 vlog. Strokovna komisija, ki jo je imenovala ŠOU, je imela težko nalogo, saj so vse prejete vloge odražale hudo socialno stisko prosilcev. Pri vrednotenju vlog je tako kot glavna kriterija dodeljevanja denarne pomoči upoštevala trenutno stisko študenta ter splošni položaj študenta. V skladu z oceno strokovne komisije in sklepom Predsedstva ŠOU bo denarna pomoč dodeljena 105 prosilcem, ki jo bodo lahko porabili za reševanje stanovanjskega problema, nakup osnovnih življenjskih potrebščin, preživljanje otroka ali družine, vpisnine na visokošolskem zavodu, invalidnost, nepredvidene naravne in družinske nesreče, ki so povzročile socialno ogroženost, ter zaradi drugih razlogov, ki so povzročili hudo socialno stisko. ŠOU želi tudi na ta način prispevati k izboljšanju socialnega položaja študentov. Vsem študentom, ki so v socialni stiski, pa je v pomoč pri reševanju problemov vsak dan na voljo Študentska Svetovalnica  ŠOU.

1...1.8291.8301.831...1.846Stran 1.830 od 1.846