Ob načrtu vladnih reform, ki zadevajo študente, se marsikdo sprašuje, kakšen jutri čaka slovenske študente. Svoj pogled na nekaj najbolj aktualnih vprašanj nam je razkril minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, politik z diplomo iz fizike in doktoratom iz kvantne kemije, dr. Jure Zupan.

Za Vami je obsežna akcija obveščanja bodočih študentov o zaposljivosti diplomantov posameznih študijskih usmeritev. Kakšno bo stanje na trgu dela čez pet let, ni znano. Je bila v zvezi s tem morda opravljena kakšna analiza?
Seveda, pravilno ste ugotovili, tega ne more nihče vedeti, lahko pa naredimo projekcije in se zgledujemo po državah, ki jim želimo slediti. Narejena je bila analiza, kakšna je porazdelitev diplomantov po državah Evropske Skupnosti, in pri predpostavki, da naša država zaostaja za nekaterimi najbolj razvitimi vsaj 5 do 10 let, domnevamo, da želimo imeti tako podobno porazdelitev diplomantov. To je bilo naše glavno izhodišče. Drugo izhodišče je bilo to, da smo gledali, kakšna je bila struktura študentov pred desetimi leti in kako se je ta struktura gibala doslej. Ugotovili smo, da se pri nas še vedno povečuje število družboslovnih poklicev in da nas ta trend ne pelje tja, kamor želimo, torej proti razvitim skandinavskim državam. Glede na to smo se odločili, da na tehničnih in naravoslovnih fakultetah povečamo število mest, na družboslovnih fakultetah pa ga nekoliko zmanjšamo.

V zadnjih mesecih smo priča nastajanju številnih novih fakultet. Iz načrta vladnih reform izhaja, da naj bi v Sloveniji imeli 7-10 univerz, vsaj polovica pa naj bi bila zasebnega značaja. Kaj pa ostale – od kod boste vzeli sredstva zanje?
Najprej, to ni čisto res. Mislim, da je nastala ena sama in še ta je zasebna, v Novi Gorici. V načrtu vladnih reform je seveda napisano, da predvidevamo nastanek sedmih do desetih univerz, vendar sem že večkrat pojasnil, da besedo univerza razumemo v širšem smislu, torej kot neko inštitucijo na področju terciarnega izobraževanja, ki je, teoretično gledano, lahko visoka strokovna šola, višja šola, univerzitetni program, karkoli. Gre bolj za zametke univerz. Zelo bi bili veseli, če bi iz teh v prihodnje nastale univerze. Na vsakem področju je za dosego tega cilja potrebna povezava z okoljem, torej z mestnimi, lokalnimi oblastmi, ki morajo zagotoviti potrebno infrastrukturo in z regionalnim gospodarstvom, ki mora zagotoviti določeno finančno podporo in absorpcijo kadrov.

Se torej od države nadejate dodatnih sredstev, glede na to, da je projektov – novih programov in fakultet – kar precej v pripravi, vsaj sodeč po poročanju medijev?
Država bo podprla vse tiste projekte, za katere lokalne skupnosti menijo, da so potrebni. In to do te mere, da bi jih imeli tudi, če jih država ne bi sofinancirala. Ko bomo videli, da neko področje želi imeti visoko šolstvo in ga namerava tudi financirati ter se povezati z vsemi dejavniki na lokalni ravni, ki lahko pripomorejo k razvoju le-tega, bo tudi država pomagala s sofinanciranjem. Za to so predvidena sredstva iz evropskih strukturnih skladov. Tudi sedaj država v določenem, celo v večinskem delu, novih fakultet ne financira v celoti, ampak jih sofinancira.

V lanskem letu se naše univerze ponovno niso uvrstile na šanghajsko lestvico najboljših 500 univerz. Sicer smo lahko prebrali, da naj bi bila merila ocenjevanja pisana na kožo velikim institucijam, pa vendar – kako komentirate ta slovenski “neuspeh”? Kakšni konkretno bodo Vaši ukrepi?
Kriteriji niso bili pisani samo na kožo velikih, saj je med fakultetami, ki so se na lestvico uvrstile, kar precej majhnih –  na primer, Karolinski inštitut, ki je zelo zelo majhen. Poleg tega so bili kriteriji uravnoteženi glede na število profesorjev in študentov. Dejstvo je, da sta med kriterije šteli odličnost in raziskave. Dobra univerza je namreč pedagoška in raziskovalna univerza. V Sloveniji so univerze relativno zaprte in ne sodelujejo najbolje z mednarodnimi inštitucijami. Specifičen je tudi način kadrovanja profesorjev in visokošolskih učiteljev. Profesorji in študentje so premalo mobilni, saj zadnja raziskava Evro študent kaže, da se je udeleževalo mobilnosti le okoli šest odstotkov študentov, kar je zelo malo. Tudi raven samoevalvacije je po našem mnenju nekoliko prenizka, kar pomeni, da smo v Sloveniji prehitro zadovoljni s svojimi dosežki.

Dr. Peter Jambrek, predsednik Sveta za visoko šolstvo, predlaga, da bi Svet poleg treh senatov – za akreditacijo, za evalvacijo in za habilitacijo – imel kot celota še od ministrstva neodvisno strokovno službo. Kdaj bo to uresničeno, kako se na ministrstvu na to pripravljate?
O tem smo se pogovarjali, pripravljeni so že predlogi sprememb zakona v tej smeri. Na vsak način bo to telo oblikovano, kakorkoli pač se že bo imenovalo. Dejstvo je, da mora biti telo, ki odloča o akreditaciji, evalvaciji in habilitaciji, neodvisno od tistih, o katerih odločajo. Služba, ki nudi tehnično podporo temu telesu, pa je lahko kjerkoli. Predvidoma bo delovala v okviru ministrstva.

V pripravi pa je tudi enovit zakon za visokošolsko in raziskovalno področje. Čemu ste se odločili za ta korak in katere so tiste novosti, ki neposredno zadevajo študente?
Ker je v Evropi in tudi nasploh težnja po poenostavitvi, poenotenju tako raziskovalnega kot tudi visokošolskega izobraževalnega prostora, tako imenovanega ERA (European Research Area) in HEA (Higher Educational Area). Kot sem že prej omenil, dobre univerze, dobri visokošolski zavodi so tudi raziskovalni. V bistvu gre za eno sfero, ki jo moramo združiti tudi v vseh dokumentih, v Strategiji razvoja Slovenije, v Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu. Univerze in raziskovalni inštituti ter gospodarstvo se morajo povezati.

Zanimive pa so tudi novosti na področju študentske nastanitve. Potrebe so velike, do leta 2009 obljubljate 3760 novih postelj v študentskih domovih. Kje se jih bodo lahko veselili in kako boste ves projekt izvedli?
Projekt prenove študentskih bivalnih zmogljivosti smo v Mariboru zaključili že lani, letos ga zaključujemo v Ljubljani. Tako gradimo študentski dom FDV, pa Litostroj in Poljane, poleg tega imamo načrte s študentskimi bivalnimi zmogljivostmi na Primorskem. Poleg vseh teh, ki so načrtovani, pa se z Ministrstvom za šolstvo in šport dogovarjamo tudi o preureditvi določenega števila dijaških domov v študentske domove, ker se število dijakov zaradi nizke rodnosti zmanjšuje.

Govora je bilo tudi o tem, da naj bi študentje raje delali v okviru univerz kot pa izven njih. Kdaj bo to zaživelo v praksi, če bo, in kakšno je tudi sicer Vaše stališče do študentskega dela in do reform v zvezi z njim?
Zadnja anketa evro študenta leta 2005 je pokazala, da 60% študentov dela in da ena četrtina od teh študentov zasluži več kot 200.000 SIT na mesec, kar se nam zdi zelo veliko, ker pomeni, da so ob študiju zelo obremenjeni. Utrujeni ljudje pa težje in dalje študirajo – to ni v interesu države. Zato menimo, da je treba študentsko delo spremeniti, in sicer tako, da bi študentje delali tam, kjer bi bilo za njih najbolj primerno, to je na univerzah: kot demonstratorji, pomočniki pri eksperimentih in raziskavah, kot telefonisti, v administrativnem delu, računalniških centrih, kopirnicah, restavracijah. Menimo, da se bo ta akcija začela že naslednje šolsko leto. S tem nameravamo doseči dvoje: študentje bodo bolj povezani s tisto inštitucijo, na kateri študirajo, bolj se bodo spoznali s profesorji in študenti ter z delom, za katerega se izobražujejo. Naslednja dobra lastnost je, da bo država imela manj redno zaposlenih ljudi v administraciji, dejstvo pa je tudi, da bo fakulteta lahko sama ugotovila, kateri so najboljši. Skratka, menimo, da je to v vseh ozirih boljša rešitev.

Se študentje obračajo tudi na Vas direktno ali pa morda na Vašo PR službo? Si vzamete čas, da jim odgovorite, kako poteka ta komunikacija?
Seveda, kolikor le moremo. Stojimo na stališču, da je za vsako vprašanje potreben odgovor. Morda se včasih dogodi, da kakšno spregledamo, vendar, če se le da, odgovorimo na vsa vprašanja. Veseli me, če se študentje obrnejo na nas in smo načeloma veseli vsakega vprašanja, spodbude, predloga za izboljšavo našega dela.

Študentje se bodo/bomo za svoje pravice nedvomno borili še naprej. Za kaj si boste pa Vi prizadevali v prihodnjih mesecih?
V tem trenutku je najbolj aktualna priprava izhodišč za Nacionalni program visokega šolstva, sedaj jih pregleduje skupina, ki bo poskrbela, da bo formalno oblikovan in predstavljen na primeren način. Nato ga bomo konec marca dali v razpravo študentom, univerzam in tako naprej. Naslednja stvar, s katero se ukvarjamo, je Zasnova visokošolskih informativnih središč. Zavedati se moramo, da se z letom 2007 (pa do 2013) začenja nova finančna perspektiva v Evropski Skupnosti. Narediti moramo celotno politiko, kako bi evropsko pomoč, ki je ni malo, v določenem deležu pripeljali na področje visokega šolstva in znanosti, da bi kar se da veliko postorili za izboljšanje standarda raziskovalcev, študentov, profesorjev in raziskav v industriji. Glavni nosilci tega so: visokošolska inovativna središča, tehnološki centri, centri odličnosti, inkubacijski centri.

Želite za konec še kaj sporočiti študentom?
Predvsem to, da sedaj, ko se približujejo študijsko najbolj intenzivni meseci, študirajo. Želim jim čim več uspeha pri izpitih, tistim, ki delajo diplome, da bi čim prej diplomirali in dobili zaposlitev – to se mi zdi zelo pomembno. Skratka, študentom želim za pustni torek še malo zabave, potem pa čim več resnega dela.

Dve uri trajajoča razprava o bolonjskih študijskih programih, ki se je odvila na Ekonomski fakulteti v Ljubljani 22. februarja zvečer, je dodobra razgrela nabito polno Plavo dvorano. Pogosto negodovanje nad povedanim, pa tudi smeh in ploskanje ter seveda številna vprašanja iz pretežno študentskega občinstva so paleto govornikov vse do zadnje minute soočali s težavami in izzivi novega sistema študija…

Gostje Okrogle mize so bili dr. Maks Tajnikar, dekan EF; dr. Janez Možina, državni sekretar na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; dr .Peter Jambrek, predsednik Sveta za visoko šolstvo; Bojan Kurež iz Študentske organizacije Slovenije; dr. Monika Kalin Golob, prodekanja za dodiplomski študij na Fakulteti za družbene vede; dr. Samo Kropivnik, prodekan za organizacijsko in informacijsko področje FDV ter dr. Stanka Setnikar-Cankar, prodekanja za mednarodno sodelovanje Fakultete za upravo.

Se bodo študentje, ki študirajo po starem sistemu, lahko vpisali na programe po bolonji?
“Vroči kostanji”, ki so si jih podajali v besednih dvobojih, so se nanašali na prehode iz starih v nove, bolonjske programe, nazive in Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih, umaknjen iz procedure ter na podiplomske programe in financiranje le-teh. Dr. Tajnikar je izrazil pričakovanje, da bo omenjeni zakon sprejet in se že takoj zavzel za to, da bi morala biti bolonjska magistratura magistratura znanosti (ne pa stroke). Dr. Jambrek je poudaril, da je osnutek možnih meril za prehode izdelan, a dokler ni zakona in z njim primerjave med starimi in novimi naslovi, Svet ne more sprejeti obvezujočih meril. Ko je do besede kot tretji prišel dr. Možina, je najprej označil naslove Okrogle mize kot neprimerne. “Tak oster naslov ni potreben,” je dejal. Potem je pojasnil, da v ministrstvu razumejo dikcijo Zakona o visokem šolstvu tako, da imajo študentje pravico študirati po programih, po katerih so se vpisali v 1. letnik in da bo ta pravica trajala do leta 2015. Ne piše, da lahko študentje preskakujejo sredi študija, je prepričan, kar je podkrepil s tem, da so takšne tudi izkušnje pri dosedanjih spremembah študijskih programov.

Študentski predstavnik Bojan Kurež je jasno izrazil zahtevo, da naj ima vsak študent možnost, da individualno izbira, ali bo prešel v novi program, brez kakršnihkoli (ne)formalnih pritiskov; pravico ima tudi do celovitosti izobrazbe, na voljo pa mu morajo biti tudi ustrezne informacije, kaj prehod pomeni – glede izobrazbe, naslova, zapisanih učnih dosežkov.

Kako je bilo lani na EF?
Iz občinstva se je oglasil študent 2. letnika EF, zadnje generacije, ki še študira po starih programih in povedal zbranim, da bodo nekateri njegovi kolegi namensko ponavljali, ker bodo na ta način lahko študij nadaljevali po novem programu, in da se mu zdi krivično, da ni možnosti izbire. Na Fakulteti za management naj bi študentom omogočili prehod iz 2. letnika starega programa v 3. letnik bolonjskega, je še dodal. Dr. Setnikar-Cankar s Fakultete za upravo je nato predstavila stališče senata na svoji fakulteti: če bodo merila odobrena in bo za večina študentov, bo možnost prehoda odobrena, seveda z zagotovitvijo, da ne kršijo zakonodaje.

Eden od pobudnikov peticije za enakovreden prehod v okviru podiplomskega študija lani poleti na EF je obžaloval, da nimajo nobenih pametnih informacij, in povedal, da niso smeli ponavljati, da bi prišli na nov program in bi tako z manjšim številom izpitov prišli do istega naslova. Dr. Tajnikar je dejal, da imajo na EF vse dokumente, da se študentje individualno odločijo, in povabil študente, naj gredo v nove programe. Menijo namreč, da so boljši in da znajo v treh letih naučiti več kot prej v štirih letih.

Povprečna doba študija sedaj je 6,9 let
Dr. Možina je to, da bi študentje lahko enako količino snovi, za katero so prej potrebovali v povprečju 6,9 let (podatek za Slovenijo), osvojili v treh letih, ob tem pa imeli čas še za kaj drugega kot za študij, označil za znanstveno fantastiko. Za kaj takega bi morali biti že pravi supermani, je še dodal.

Dr. Jambrek se je s Tajnikarjem strinjal, da zakon ne dopušča, da bi vse kategorije študentov v paketu prepisali iz starih v nove programe. Možnost, da se prehodi izvedejo na osnovi individualnih prošenj študentov, pa seveda obstaja. “Vsaj od junija 2005 je osnovna struktura nazivov dogovorjena.” Optimalno prehodnost med programi je po njegovem mnenju nujno zagotoviti: “Jaz bi bil radikalno na stališču prehodnosti.” Dr. Setnikar-Cankar se je ob tem nekoliko začudila, glede na to, da 3+2 ni poenostavitev, ampak gre za intenzivne programe – v čem naj bi bila tista razlika med starimi in novimi, na podlagi katere bi se odločili.

EF želi od Sveta potrditev prehodnih pogojev, je poudaril dr. Tajnikar, dr. Jambrek pa je obljubil, da bo predlog uvrščen na sejo Sveta neki petek v marcu, če ga dobijo, na kar je Tajnikar odvrnil, da je že pri njih! Medtem so Kurežu očitali, da je bila ŠOS proti prehodom, zato je razložil, da ni bilo tako. So pa opozarjali na probleme in vlagali velike napore v nastajanje Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih. Povedal je, da so nasprotovali enačenju diplomantov starih programov s tistimi, ki zaključijo 2. stopnjo bolonjskega programa. Predlog zakona je bil večkrat spremenjen, potrjen na Vladi, umaknjen iz procedure v Državnem zboru. S slednjim se na ŠOS ne strinjajo, je še dodal, saj študentje tako ne vedo, kaj bodo, ko končajo študij. Kurež je ob tej priliki pozval ministra in MVŠZT, da čim prej vrnejo zakon v parlamentarno proceduro.

Kako bodo primerljivi stari in novi programi se še ne ve
Dr. Možina je na to odgovoril, da primerjava med novimi in starimi programi ni kaprica ministrstva, ampak nekaj normalnega. 215.000 in več dosedanjih diplomantov je tudi treba v zakonu upoštevati! Naslovi ostanejo takšni, kot so, torej diplomirani univerzitetni oziroma visokošolski ta in ta ter magister te in te stroke, pisano za imenom in priimkom. Dejal je še, da parlament zahteva, da se zakon dopolni na točki primerljivosti.

Dr. Tajnikar, ki je samozavestno izjavil, da misli, da vse ve o nazivih v Evropi, je zbrane seznanil z dejstvom, da se stari naziv nikjer ni izenačil z 2. stopenjskim po bolonji. Poudaril pa je, da je nepotrebno izgubiti magistra znanosti – v Evropi ga imajo. Zakaj bi si Slovenci prikrajšali pravico, da bi dali našim magistrom naziv master of science, se je spraševal. Ni potrebe po ekvivalenci, je njegovo stališče, v evropskem prostoru bi imeli pravi naziv, če bi magistra stroke spremenili v magistra znanosti. Dr. Možina je repliciral, da se s povedanim ne strinja in da tako ali tako nihče ne bo imel naziva “magister stroke”, ampak bo ta stroka natančno poimenovana, na primer magister ekonomije. Govorniki so omenili tudi to, da razpisi ES za delovna mesta v Bruslju zahtevajo “izobrazbo, ki omogoča vpis na doktorski študij”.

Šolnina na EF za podiplomski študij znaša 600 tisočakov na leto in dr. Tajnikar opaža zelo dobre uspehe študentov. Spomnil pa je na deklaracijo med nekdanjim ministrom Gabrom in ŠOS o tem, da bo sofinanciran 4. letnik bolonjskega programa. Ob tem je Kurež navedel 73. člen Zakona o visokem šolstvu, po katerem naj bi bilo visoko šolstvo tudi po bolonji javna dobrina. Šolnino na katerikoli stopnji je označil za nedopustno in socialno nepravično, izpostavil pa je tudi dejstvo, da na EF šolnina za zadnje leto 2. stopnje ni sofinancirana niti tretjini socialno najšibkejših študentov.

Dr. Setnikar-Cankar je opozorila, da je eksplicitna izključitev študentov podiplomskega študija po bolonjskih programih iz razpisa ministrstva za sofinanciranje diskriminatorna. Odgovor dr. Možine je bil, da je ministrstvo predlagalo financiranje 5 let za vsakega študenta, pa je ŠOS temu nasprotovala, češ da dikcija ni dovolj jasna. Potem se je Vlada odločila za reformne ukrepe, predvideno sofinanciranje s strani študentov pa bi izenačilo pogoje za vse študente. Po novem izrednih študentov sploh ne bi bilo, vprašanje štipendijske politike pa je v reševanju, je še dodal.

Brezplačni magisteriji le za diplomante bolonjskih programov?
Dr. Tajnikar je razložil, da EF ni dobila sofinanciranega niti rednega niti izrednega novega podiplomskega programa, čeprav se je na razpis prijavila, 2. letnik starega magistrskega programa pa ja. Odgovor dr. Možine je bil, da bodo novi podiplomski programi sofinancirani za študente, ki bodo zaključili nove, bolonjske programe. Četrt pred deveto je v dvorani vršalo, negodovanje nad besedami dr. Možine je bilo očitno.

Za konec je dr. Tajnikar izrazil svojo zaskrbljenost nad tem, da bi lahko prišlo do omejevanja pri vpisu na podiplomski študij, in se zavzel za to, naj bo dana možnost izbire – naj poleg dela, ki bo sofinanciran, ostane še možnost študija proti plačilu šolnine. “V Evropi ne boste dobili delovnega mesta brez magistrature!”

Martina Srblin

Minili so časi, ko so direktorji nastale krize reševali ob njihovem nastajanju in to z zelo dobrim uspehom in majhno medijsko odmevnostjo. Krize so postale del našega vsakdanjika. Živimo v dobi elektronskih medijev, ki nam takorekoč takoj zagotovijo informacije o naravnih katastrofah, tehnoloških nesrečah, človeških konfliktih in seveda tudi menedžerskih spodrsljajih. Z naraščajočim številom kriz se tako ukvarja posebna veja menedžmenta – krizni menedžment.

Poglavitne naloge kriznega menedžmenta so načrtovanje in nadzorovanje okolja podjetja – prepoznavanje prednosti in nevarnosti v okolju ter napovedovanje in oblikovanje prihodnjih silnic, ki bi lahko vplivale na podjetje, analiziranje okolja ter oblikovanje akcij podjetja in odzivov, ki bodo v pomoč pri doseganju ugodnega položaja podjetja na trgu v primeru kriz.
Glavna načela pri upravljanju krize so razvijanje pozitivnega stališča do krize oz. do nastalih razmer, poslovanje podjetja v sozvočju s pričakovanji različnih javnosti, ustvarjanje dobrega imena podjetja z uspešnim komuniciranjem zanesljivih dejstev ter iskanje priložnosti med krizo.

Vsaka kriza ima svoj tristopenjski cikel – obdobje pred, med in po krizi.
V času pred krizo lahko naredimo največ za njeno preprečevanje. Za predkrizno obdobje je pomembno nenehno spremljanje okolja, prepoznavanje možnih kriz, s katerimi se lahko soočimo in priprava na krize, kolikor je to mogoče. Pravočasno lahko zaznavamo in upoštevamo signale, ki jih ne smemo prezreti, podcenjevati ali zanemariti.
Če smo vse signale spregledali in je do krize že prišlo, nam je lahko v veliko pomoč vnaprej dobro pripravljeni krizni načrt. V njem oblikujemo krizno skupino, ki upravlja z vsemi vidiki krize, oblikujemo različne scenarije, krizne informacije z vsemi potrebnimi podatki, načrtujemo odzive in nekatere vnaprej pripravljene odgovore, ki jih prilagodimo različnim scenarijem in različnim javnostim (medijem, interni javnosti, delničarjem ipd.). Krizni načrt je v bistvu tudi komunikacijski načrt, saj vsebuje smernice komuniciranja v krizi.

Kriza je najbolj dramatičen, nestanoviten in tvegan čas. V obdobju med krizo je potrebno odločitve sprejeti hitro, kljub pritiskom notranjega in zunanjega okolja. Poskušamo kar najbolje obvladati posledice, ki nastanejo zaradi kriznega dogodka ali objav v medijih. Hitra in premišljena reakcija ob krizi lahko prepreči nadaljnjo katastrofo.

Po krizi je treba stanje čim prej normalizirati. Če je potrebno, spremenimo organizacijsko strukturo, poslovno politiko in podobno. Prav tako veliko pozornost namenimo krepitvi ugleda. To je tudi čas, ko v najslabšem primeru stabiliziramo krizno območje, v najboljšem primeru pa pišemo poročilo in analiziramo, kaj se je zgodilo in kaj se lahko iz tega naučimo.

Priprava na krizo je pomembna osnova učinkovitega kriznega komuniciranja in upravljanja. Organizacije, ki so sposobne predvideti potencialne krizne situacije, so se sposobne bolje pripraviti, oblikovati različne scenarije in odzive. Tako kot so krize različne, jih tudi podjetja različno dojemajo, se nanje pripravljajo in tudi z njimi upravljajo. In podjetja so tista, ki s krizo potonejo ali jo izrabijo kot odlično priložnost.