V Klub študentskih družin Slovenije je včlanjenih 120 družin z več kot 180 otroki. Glavni namen Kluba je informiranje bodočih študentskih staršev o pravicah, ki jih imajo kot študentska družina. Poleg prijetnega druženja (organiziramo razne dejavnosti po ugodnejših cenah – letovanje na morju, taborjenje, novoletna prireditev …) si prizadevamo tudi za urejen pravni status ter socialno in ekonomsko varnost študentskih družin. Na nas se lahko obrnete tudi, če imate kakšnekoli osebne težave, ki jih lahko prinese vest o nosečnosti ali novorojenček.
Vse informacije dobite na naši spletni strani www.studentskedruzine.com, lahko pa tudi pokličete na 041/961-430 (Mojca).
Študentske družine
Angleščina gre Slovencem dobro
Primerjalna analiza rezultatov opravljanja mednarodno priznanih ESOL izpitov Univerze v Cambridgeu ponuja nov vpogled v uspešnost kandidatov, ki so teste iz angleškega jezika opravljali v Sloveniji. Najnovejši podatki temeljijo na 1,75 milijona rezultatih učencev vseh starostnih skupin v 135 državah, ki so se opravljali enega od Cambridge izpitov v letu 2005. Nivo srednje zahtevnostne stopnje je opravilo 100% učencev, visoko zahtevnejšo stopnjo pa 83% (Certificate in Advanced English) oz. 86% (Certificate of Proficiency in English). Vsekakor odličen dosežek! Certifikati Cambridge ESOL so sicer priznani kot vstopni pogoj za vpis na mnoge univerze in kolidže v svetu.
Mednarodna izmenjava
Egea Koper (Evropsko združenje mladih geografov), ki deluje pri Študentski organizaciji Univerze na Primorskem, znotraj Resorja za mednarodno sodelovanje in turizem, je pripravila mednarodno študentsko izmenjavo z Egeo iz Helsinkov. Izmenjava je potekala osem dni, študentje Univerze na Primorskem so pa se srečali s študenti iz Helsinkov, Varšave in Amsterdama. Namen izmenjave, pri kateri je aktivno sodelovalo devet študentov Fakultete za humanistične študije Koper, je bil povezati Univerzo na Primorskem ter njene študente z ostalimi evropskimi izobraževalnimi institucijami in tako okrepiti akademsko sodelovanje na mednarodni ravni. Prvi dan izmenjave so tuje študente sprejeli na Študentski organizaciji Univerze na Primorskem, nato so jim pokazali Fakulteto za humanistične študije Koper, Univerzo na Primorskem ter samo mesto Koper z zaledjem. Drugi del izmenjave so predstavljale ekskurzije po Sloveniji, na katerih so tujim študentom omogočili, da spoznajo fizično in družbeno geografske značilnosti Slovenije, katerim so dodali še prestavitev naše kulture, običajev in kulinarike.
Prvič…
Z dolgoletno prijateljico Petro sva se že tedne dogovarjali, da greva za vikend na morje. Poznali sva se že iz otroštva, zato sem se resnično veselila še enega “babjega” vikenda, ko bo celotna obala najina.
Plaža, glasba, koktejli in midve s svojimi norimi domislicami. Spakirala sem že v ponedeljek, z namenom, da v petek čim prej pobegneva iz Ljubljane in pustiva za sabo sivi vsakdanjik. Bolj kot sonce in morje sem potrebovala oddih od Tomaža, s katerim sva se dokončno razšla in tako sem dodala še en kamenček v predolg niz svojih neuspešnih zvez.
Ko mi je Petra povedala, da ne greva sami, sem bila sprva rahlo razočarana. Tudi slučajno nisem bila pripravljena spoznavati in zabavati novih ljudi, še posebno ne zdaj, ko sem potrebovala samo mir in dobro prijateljico. Bila je tako redkobesedna, da nisem uspela razločiti, kdo sploh je ta Katja in zakaj se nama je “uštulila” v zadnjem trenutku, skoraj tik pred odhodom. Čeprav je pot do Rovinja bila precej redkobesedna in presenetljivo kratka, smo v prvem večeru ob litru orehovca kmalu nadoknadile zamujene pogovore in nazadnje sem ugotovila, da je Katjin sarkazem pravi balzam za moje počutje. Hitro smo se spoprijateljile in po mojem enournem monologu o izkoriščevalskih moških je zagotovila, da se tudi za to najde zdravilo.
Petra je naslednji dan imela nekakšne opravke v mestu, zato sva se s Katjo kar sami odpravili na plažo. Ker nobena ni pretirana ljubiteljica slaloma med množico italijanskih turistov in borbe za tiste pol metra peščene plaže, sva se raje odpravili na sprehod iskat kaj primernejšega. Po kakšne pol ure sva odkrili idealen in na videz precej neobljuden zalivček ter se skozi grmovje zrinili v notranjost. Sonce, morje, mir, tišina … popolnoma vse, kar sem tisti trenutek potrebovala.
Katja se je ob prvi priložnosti znebila obleke in več kot očitno je bilo, da ne mara kopalk. Ko sem opazovala njeno zagorelo telo, se mi je zazdelo tako popolno, da sem obžalovala vsako izpuščeno uro aerobike. Nisem se mogla upreti, da ne bi izpod klobuka opazovala, kako se počasi maže z oljem po stegnih, zavidljivo pobriti pički, mimo trebuha, do bradavičk. Verjetno me je opazila, saj se je nenadoma obrnila k meni in prosila, če jo namažem po hrbtu. V zadregi sem se prikobacala do nje in skoraj prevrnila olje. “Kar po celi zadnji strani me daj, da me slučajno ne opeče.”
Ko sem ji masirala hrbet in noge, je potihoma vzdihovala, tako da sem bila že popolnoma zrajcana in hkrati hvaležna, da mi ne more prebrati misli. Njeno stokanje od ugodja pa je zadevo samo še poslabšalo, zato sem pohitela, da bi čim prej zaključila. “Bolj počasi,” je zapela s svojim erotičnim hripavim glasom, ko se je moja roka ustavila na njeni seksi zadnjici. Dodobra razburjena in raztresena sem pomotoma prevrnila olje, ki se je začelo cediti po obeh ritnicah in stegnih. Da bi vsaj malo omilila situacijo, sem odvečno olje pokusila popivnati z robčkom. Namesto pričakovane burne reakcije, pa je le potiho zastokala in ponovno izustila svoj “Bolj počasi.”
To je več, kot je moja vzdržnost lahko prenesla, zato sem jo začela brez sramu rajcati. Njeno stokanje me je vzpodbudilo, da sem s prsti vedno bolj raziskovala njeno pičko in jo začela drkati. V tistem trenutku mi je bilo popolnoma vseeno, kdo vse naju lahko vidi in kaj si ob tem misli.
Katja se je obrnila s trebuha na hrbet in se začela božati po svojih absurdno popolnih prsih. Bradavičke so nabreknile in moje ustnice so se instinktivno prisesale nanje in jih začele lizati. Preden sem se zavedla, sva se drgnili druga ob drugo, moje kopalke pa so obvisele nekje v grmovju. Katja me je začela počasi lizati od vratu navzdol, jaz pa sem se začela rajcati s prsti. Napele so se mi vse mišice v telesu in ko je vprašala: “A ti jo lahko poližem?” me je skoraj konec od razburjenosti. Ne da bi počakala na odgovor, se me je pohotno lotila z jezikom, s prstom pa me je vztrajno in počasi fukala. Med tem sem se rajcala po prsih, ne da bi ob tem pretirano fantazirala, saj sem bila v eni svojih najljubših fantazij. Orgazem je prišel kmalu in tako silovito, da sem skoraj minuto trzala v krču. Katja se je zadovoljno nasmehnila, mi obliznila bradavičko in rekla: “Zdaj boš pa še ti mene.”
Z jezikom sem se spravila nad njen ščegetavček, ona pa me je pri tem glasno vzpodbujala. Ko mi je roka zašla na njene popolne prsi, je zastokala: “Pofukaj me.”
Lotila sem se je tako intenzivno, da je od užitka začela kričati in takoj ji je prišlo. Po eni strani sem bila zadovoljna, po drugi pa razočarana, ker je že konec. Preostanek dneva sva se nagi sončili, kopali in božali, dokler ni bil čas za vrnitev v stanovanje.
Na Petro bi kmalu pozabila, če se mi ne bi začela opravičevati, da naju je tako dolgo pustila sami. Ko je omenila, da bo jutri verjetno morala še enkrat do tete po preostale dokumente, sva se s Katjo samo spogledali. Takoj sem vedela, da me jutri čaka še eno nepozabno doživetje.
Brazilija – joie de vivre
S prijateljico letos nisva imeli namena doma čakati na mrzlo zimo. Konec faksa, prva služba, malo več pod palcem, še vedno bi radi potovali … iskanje poceni kart, ruzak na rame, z vlakom do Dunaja, z letalom do Milana in S?o Paula pa začnimo.
Najprej glavno mesto
Že prve dni v S?o Paulu sem si čestitala, da sem pametno spakirala več majic z dolgimi rokavi, in ugotovila, da mi jih lahko celo zmanjka. Kje je zdaj to brazilsko sonce? In sredi zime nazaj ne bom prišla lepo zagorela, ampak bom izgledala – no, kot da je pač zima.
V S?o Paulu se ne počutiš, kot da si v Braziliji – najbolj poceni živiš pri Kitajcih, najbolje ješ v azijski četrti, najbolj živahno je v arabski, lahko si ogledaš tudi italijansko, židovsko … Ko si obdelal downtown, je čas za bogatejše predele. V ogromnih vilah, s še večjimi ograjami, živijo zvezde, ki igrajo v soap operah, pomembneži iz jeklarske industrije, arhitekti ipd.
V mestu nikjer niti sledu o postavnih mišičnjakih, ki so jih polne razglednice, posnete na plažah Rio de Janeira, paulistanos (prebivalci S?o Paula) so beli, majhni, čokati do debelušni in predvsem – resno! – najbolj zabavni ljudje pod soncem. In za razliko od ostalih Brazilcev govorijo angleško. Zelo lahko se zgodi, da boste začudeno poslušali Brazilca z najbolj avtentičnim ameriškim naglasom – v Združenih državah so se namreč šolali ali pa tam delajo.
Vode, vode
Foz do Iguaçu je majhno mestece na tromeji Paragvaj-Argentina-Brazilija, kraj, od koder se odpeljete do/pod/nad (vse troje!) slavne slapove Iguaçu. Trditve, da so lepši in mogočnejši tako od Niagarskih kot od Viktorijinih, žal ne morem potrditi, ker drugih dveh še nisem videla (to bo še potovanj), lahko pa rečem, da so kljub hordam turistov vredni ogleda. Gre takole: sežeš globlje v žep, se usedeš v čoln in si ogledaš stvar najprej od spodaj. Če mislite, da boste prišli ven suhi – opustite vse upanje, vsi, ki vstopate! Sicer vam bodo, preden se usedete v čoln, podarili pelerine, ampak če boste tako spretni pri natikanju te zadeve, kot sem bila jaz, boste pod slapovi ugotovili, da – ups! – vam zija na hrbtu ogromna luknja, notri se zlivajo tone vode in sploh bi bil končno čas, da oblečete tiste kopalke … Nato drugič sežeš v žep in se sprehodiš do slapov ter si ogledaš park s tropskimi pticami. In na koncu sežeš res globoko, se pustiš posneti, ko vstopaš v helikopter, in si ogledaš vso zadevo še s ptičje perspektive. Res noro dobra izkušnja, čeprav traja borih deset minut. Do sedaj sem lahko take prostrane gozdove gledala samo na National geographic.
Lačni ne boste
Brazilke pripravljajo bajne zajtrke – najprej ogromne količine sadja, tropskega sadja, ki ni ležalo v trgovini in potovalo do Evrope, pade ti tako rekoč z drevesa na krožnik, sočno, da se vse cedi, jami, jami! Sledi klasičen kontinentalni zajtrk in na koncu še kolački – čokoladni, vaniljevi, mešani, z orehi, bananini … Skratka – na kakršnokoli hujšanje lahko kar pozabite. Pri kosilih in večerjah pridejo na vrsto mesojedci – v churrascarijah si izbereš solate in priloge na kilo, meso pa ti odreže nadebudni kuhar z veliko mačeto direktno z ražnja, kolikor in kakršnegakoli si želiš. Ko se boste v vročem tropskem podnebju komaj vlekli skozi življenje, pa poiščite še kakšen energetski napitek, npr. Açai (beri: asaí). Na to vijoličasto brozgo (sorbet), narejeno iz gozdnih jagod amazonije, bi raverji padali kot nori, če bi njen učinek trajal dlje kot deset minut.
Salvador in Olinda
In tu se je začela Brazilija, ki sem jo čakala! Stari del nekdanjega glavnega mesta je fascinanten, sploh če, tako kot jaz, obožuješ staro kolonialno portugalsko arhitekturo. Cel ljubi dan se lahko sprehajaš po mestu in gledaš navzgor, občuduješ zgodovinske stavbe na trgu Largo do Pelourinho pod Unescovim varstvom …dokler se ne zaletiš v kakšnega prodajalca vrvic prijateljstva in različnih spominkov, ki te vrne nazaj v sedanjost.
Tu si končno lahko ogledaš capoeiro v vseh mogočih oblikah – ena možnost je, da se v mestu usedeš, si privoščiš pijačko in škljocaš s fotoaparatom, učenci šol capoeire pa se ti (za primeren honorar seveda) nastavljajo v najbolj fotogenične poze dneva. Malo bolj zanimivo je spoznati koga, ki hodi v šolo capoeire in te povabi, da prideš zvečer pogledat en “class”, kjer slikanje ni dovoljeno, učenci so zbrani v krog (circle), znotraj katerega v dvojicah plešejo capoeiro, v ozadju pa drugi učenci spremljajo ples na inštrumente in pojejo. V jutranjih urah lahko naletiš na par ali skupinico, ki vadi na plaži ob morju, s katerega se dvigajo meglice, zvečer, ko gre zares, pa si priča uličnim borbam. Tu strogo odsvetujem tlačenje in prerivanje v prve vrste, da bi stvari bolje videl, ker jih lahko “fašeš”, občutek, ko te po nesreči zadane noga katerega od borcev, ki frči po zraku, pa … ne veš, če boš naslednji dan še lahko hodil.
Nočni ritmi Brazilije
Caipirinhe (limete, sladkor in rum iz sladkornega trsa) na glavnem trgu ob zvokih kitar. In ko prideš do mesteca, ki izgleda najbolj zaspano, dolgočasno in od boga pozabljeno na celi poti – Olinde – se žur šele začne.
Zvečer naju je takoj, ko sva stopili na ulico, napadel “official guide”, pravzaprav sta bila kar dva, ki sta s sabo vodila popotnika iz Švice. Tako sva si imeli priložnost ogledati ves postopek: “Guide, guide, do u need a guide?” Če se odločiš, da ga potrebuješ, bo ves dan s tabo, te zabaval in ti razlagal stvari v polomljeni angleščini, v zameno pa mu boš ti plačeval hrano, pijačo in druge nujno potrebne substance. Zvečer stvar niti ni slaba, ker vodiči vedo, kje je zabava – circle-i capoeire, skupinice bobnarjev in pevcev, štantki s caipirinhami, vse ljudstvo zunaj na ulicah valuje gor in dol po mestu v divjih ritmih sambe, se vali do trga spodaj, tam pa se začne najbolj popularna glasba ta hip v Braziliji – funk. Pozabite, kar ste videli na mtv-ju, explicit lyrics, še bolj explicit moves.
In za konec – Rio …
Ko se sprehajaš po mestu, te preveva nenavadno znan občutek … ja, točno! Kot bi se sprehajal po Londonu – ista etnična raznolikost, mednarodna kuhinja, polno trgovinic, celo ulice so nekam podobne, z eno samo razliko – ob morju smo! Oddirjaš do morja in čim bliže prihajaš, tem bolj mrzlo postaja, temperatura vode je tukaj 19 stopinj, zato se vse življenje odvija na plaži, vendar skoraj nihče ne plava! Zvečer lahko opazuješ sončne zahode in mišičaste torze kariok (prebivalci Ria), ki se leno pretegujejo ali samozavestno sprehajajo po plaži, polni fitnes naprav, s posebno stezo namenjeno jogganju. Če želiš koga spoznati, se samo postaviš kamorkoli v mestu z zemljevidom v roki in nesrečno gledaš. Takoj bodo priskočili ljudje, ti pomagali, si izmenjali telefonske s tabo ali te povabili zvečer ven – tokrat ne na sambo, ampak na elektroniko.
… in več
Seveda je Brazilija še veliko več, kot kar sem naštela – so tudi kraške jame in trekking v Lençoisu, kjer, ko ti zmanjka denarja, ne vlečejo kreditne kartice, bankomati ne izpljunejo nobenega reala in vsi avtobusi do Salvadorja, od koder imava naslednji dan notranji let v Rio, so zasedeni. Je brazilska filozofija, brez skrbi, relax, bo že bolje, ko se vse težave naslednji dan uredijo. So favele ali slumi, kjer vidiš, da je film Ciudad de deus posnet po resničnih dogodkih. So naporni nočni boji s komarkami. Je surfanje ob obali in so delfini, ki se igrajo deset ali dvajset metrov stran od tebe. So prijazni lastniki barov ob surfarskih krajih, ki poznajo Ljubljano, ker je o njej pisal Paulo Coelho v Veroniki. So brazilske kopalke. Je masovni turizem in puščanje ton odpadkov na obali. So mladi bodoči casanove, ki na tebi preizkušajo najboljše finte, in so ti isti brezdomni otroci. In so ženske, ki so site stereotipne predstave, ki jo imajo Evropejci o njih kot prostitutkah. Je najcenejši internet na uro, kjer traja približno pol ure, da se premakneš iz ene strani na drugo. In so čokoladke z nadevom iz amazonskih sadežev, ki me držijo pokonci, ko pišem tale članek …
Fotoreportaža: Lejla Marinko
Soj migajoče sveče in dotiki, ki te sprostijo
Zbudili ste se popolnoma utrujeni, že zjutraj veste, da vam ne bo uspelo, kar ste načrtovali, ste brez volje in energije. To naj bo dan, ki ga porabite za nabiranje nove energije. Nedvomno dobra naložba, ki se vam bo obrestovala. Ponujamo vam masažni slovarček, ki bo pripomogel k najboljši izbiri.
Klasična masaža
Z belimi rjuhami pogrnjena miza, topel svetel prostor, nežna glasba, topel prijeten dotik maserja ali maserke. Masaža se izvaja z masažnim oljem in vključi vse dele telesa. Najprej se posveti hrbtu, in sicer z gladenjem, ki poteka od križnega predela proti vratu in ramenom, sledi otiranje s palcem ali več prsti, zapestjem ali komolcem, gnetenje je ponavadi kombinacija palca proti ostalim prstom in zajema vse velike hrbtne in vratne mišice. Končamo z gladenjem. Vedno masiramo proti srcu. Enako zaporedje ponovimo pri nogah, najprej zadaj levo, nato desno, posvetimo se tudi stopalu, sledijo noge spredaj, roke, ramena, dekolte in na koncu obraz. Gre za harmonijo gibov, ki se prelivajo in delčke njih gladenje spoji v celoto. Kratko pristriženi nohti, ogrete dlani, olje po izbiri in občutku, vse to naredi, da je masaža še nekaj več.
Droben nasvet: tako klasična kot ostale masaže ne temeljijo samo na izvajanju, ampak je veliko odvisno od same klime, časa in še največ od vas in vaše energije, ki jo oddajate. Če ste še tako utrujeni in boste masažo naredili s srcem, se vam bo energija vrnila.
Športna masaža
Krepkejša različica masaže s poudarkom na specifičnih aktivnih mišicah z nekoliko hitrejšim tempom in tršim prijemom. Olju za masažo se lahko dodajo geli in kreme za izboljšanje regeneracije in tonusa mišice.
Refleksna masaža stopal
Gre za terapevtsko metodo, ki temelji na spoznanju, da se vsak del telesa odziva na natančno določeno točko na stopalih in da se s pritiskanjem na te refleksne točke lahko sprosti in uravnovesi vse telo, odpravlja pa tudi razdražljivost, nervozo in vsakodnevne strese. Skico razporeda točk na stopalu najdete v vsaki knjigi o masaži ali na internetu. Pred začetkom je priporočljivo obrisati stopala z vlažno, toplo brisačo in dobro osušiti, k popolnemu zadovoljstvu pa bo pripomogla tudi udobna namestitev. Za lažjo stimulacijo omenjenih točk lahko uporabite tudi navaden puder.
V rokah imate stopalo, ob strani imate skico refleksnih točk, pa vendar dvomite. Brez skrbi! Skica je informativna, ljudje se razlikujemo. Povprašajte po občutkih, jakosti pritiska in skozi prakso boste dojeli čar refleksoterapije. Obstajajo knjige, refleksoterapije se lahko naučite za lastno uporabo sami!
Tajska masaža
Tehnika z več kot 2500 letno tradicijo je na Tajsko prišla iz Severne Indije. Je sorodna ayurvede masaži, uporablja pa tudi tehnike kitajske akupresure, indijske joge, japonskega shiatsuja. Masaža bazira na nevidnih energetskih sib sen meridijanih, ki potekajo vzdolž celega telesa. Meridijani so posejani z akopresurnimi točkami, s katerimi se vzpostavlja stik med fizičnim in duhovnim. Za masažo, ki se izvaja na tleh, boste potrebovali lahkotna bombažna oblačila.
Masaža z vročimi kamni in Stone terapija
Blagodejni občutek edinstvene naravne terapije z vročimi vulkanskimi in hladnimi marmornatimi kamni. 54 balzaltnih kamnov vulkanskega izvora s funkcijo ogrevanja se sovpada z 21 marmornatimi kamni, ki hladijo, in taka kombinacija blagodejno vpliva na pospeševanje cirkulacije, limfno drenažo in s tem posledično tudi na čiščenje škodljivih toksinov iz telesa. Blagodejni učinek se v telesu ohrani še 72 ur.
Prav prijeten občutek toplote pa bodo pričarali tudi primerni kamni iz vaše okolice, ki jih predhodno pogrejte v topli vodi in podložite vaši stranki pod kolena, stisnite v dlan, na prsi, trebuh …
Aromoterapija
Nepopisni blagodejni učinki eteričnih olj pod prsti spretnega maserja še povečajo učinek masaže. Dišeči izvlečki zdravilnih rastlin se skozi kožo razširijo po vašem telesu in ga zazibljejo v mirno sproščenost. K aromoterapiji bi lahko pripisali tudi masažo z zelišči, z medom, čokolado in mogoče še čim. Zaželite si nekaj nepričakovanega, odpravite se v trgovino in si privoščite stekleničko eteričnega olja za razvajanja. Naravna eterična olja so dražja (cca. 2000 sit), umetna pa lahko povzročajo alergije na koži (to so cenejše oblike, ki jih dobite že med 200 in 1000 sit).
Atmosfera pri masaži
Za občutek spokojnosti pa ni nujen obisk masažnih salonov ali strokovnjakov, ampak si ga lahko pričaramo kar doma. Zasenčena svetilka ali soj migajoče sveče bo v prostor prinesel toplino, dišeče palčke priljubljenega vonja bodo prostoru dale pridih spiritualnega. Seveda ne smemo pozabiti na prijetno toploto in primerno glasbo.
Naj bo masaža užitek za oba – tistega, ki masira in tistega, ki uživa. Teorija bo pripomogla le k še boljši improvizaciji. Pogovarjajte se o občutkih, prijetnih gibih in po nekaj masažah bo dober glas o vaših sposobnostih presenetil tudi vas.
Pustovanje v Rožni dolini
Na že tradicionalnem študentskem pustovanju v študentskem naselju v Rožni dolini, ki ga organizira Študentski svet stanovalcev domov v Rožni dolini, se je zbralo veliko zanimivih, atraktivnih, predvsem pa zelo veselih pustnih mask. Največje študentsko pustovanje so z glasbo popestrili Renesansa, Aperion, Duble Truble, Trkaj in Vlado Kreslin. Kot vsako leto so tudi tokrat izbirali najboljše skupinske in najboljše individualne maske.
Veliki pohod [The Great Raid]
Žanr: vojna drama
Režija: John Dahl
Scenarij: Carlo Bernard in Doug Miro, po knjigah Williama B. Breuerja in Hamptona Sidesa
Igrajo: Benjamin Bratt, James Franco, Robert Mammone, Max Martini, James Carpinello, Mark Consuelos, Craig McLachlan idr.
Dolžina: 132 min.
Na sporedu od: 16.3.2006
Režiser John Dahl se je znova lotil razburljive resnične zgodbe. Tokrat je gledalcu predstavil eno izmed najtežjih reševalnih misij, ki jih je ameriška vojska izvedla med drugo svetovno vojno. Zgodba se začne leta 1942, ko Japonci zavzamejo Filipine in pri tem ujamejo več tisoč ameriških vojakov. Med njimi je tudi Gibson (igra ga Joseph Fiennes), ki ga v krutem ujetništvu pri življenju ohranja zgolj ljubezen do humanitarne delavke Margaret (odlično jo je upodobila Connie Nielsen). Leta 1945 zavezniške sile, skupina vojakov pod poveljstvom pogumnega Henryja (Benjamin Bratt) sprejme nevarno nalogo: vtihotapiti se morajo na sovražnikovo ozemlje in najti ter rešiti preživele ujetnike (le-teh je nekaj več kot 500). Misija nemogoče takorekoč.
Film nam na realističen način prikaže boj za življenje, saj se ujetniki z zadnjimi močmi držijo pokonci. A s pogumom in upanjem, pa tudi neizmernim hrepenenjem se včasih tudi nemogoče stvari uresničijo, tudi po treh letih nečloveških muk in trpljenja.
Film Veliki pohod je dorasel na vseh nivojih, še posebej pri realističnosti prikaza. Svoje so dodali tudi igralci, ki so delo opravili odlično, točno tako, kakor je od njih zahtevala zgodba. Začuda gre tokrat pohvaliti režiserja, da ni naredil tipične ameriške napake, saj namreč ni dovolil, da bi pretirani patriotizem pokvaril zgodbo. Gre za trezen, če ne kar moreč prikaz vojnih grozot, ki so jih vojaki prestajali med drugo svetovno vojno. Vsekakor film, ki vas ne bo pustil ravnodušnih, ampak vam bo dal misliti. In prav je tako.
Miran Varga
Spore sodi naj diplomat!
Zagotovo ste že velikokrat bili v položaju, ko ste hoteli prijatelja, punco, fanta ali mamo prepričati, da imate prav vi in ne oni. Če ste navedli dobre argumente v prid vaše zamisli, ste diplomatsko uveljavili ‘svojo’ in bili upravičeno lahko ponosni na svoje retorične spretnosti.
Področje, kjer so odlične retorične spretnosti še posebej pomembne oz. kar nujne, pa je seveda področje diplomacije. Najbrž je tudi med vami marsikdo, ki so ga že kdaj zamikale diplomatske vode. Prav o diplomaciji bo govora na strokovnem seminarju, ki ga pripravlja Društvo evropsko usmerjenih študentov AEGEE-Ljubljana od 2. do 9. aprila. Diplomatski seminar, ki je namenjen tujim in v manjši meri tudi domačim študentom, je izreden dogodek za vse, ki jih zanima področje diplomacije. Udeleženci bodo izvedeli, kako se uspešno pogajati v konfliktnih situacijah, spoznali bodo nekatere skrivnosti protokola, razmišljali o položaju žensk v diplomaciji itd. Ob koncu seminarja pa bodo izvedli simulacijo zasedanja Varnostnega sveta, kjer bodo skušali pokazati znanje, ki so ga pridobili med tednom. Da bodo delavnice in predavanja na visokem nivoju, bodo poskrbeli odlični domači in tuji predavatelji, med katerimi bodo tudi ga. Benedetti, šefinja slovenskega protokola, nekatere veleposlanice v Sloveniji ter izkušen diplomat g. Danilo Türk. Ker se po napornem dnevu prileže in spodobi sprostitev, pripravljamo večerne družabne aktivnosti, ki bodo vključevale predvsem raziskovanje nočnega življenja prestolnice, in kamor bodo povabljeni tudi vsi ostali člani našega društva.
Projekt, kakršen je Diplomatski seminar, je še en dokaz več, da lahko tudi člani neprofitnih organizacij pripravimo dogodke na zelo visoki ravni, študentje pa tako dobijo priložnost kakovostnega neformalnega izobraževanja. Zatorej, ko se ti porodi nora ideja o organizaciji kakšnega dogodka ali si zaželiš udeležiti kakšnega neformalnega izobraževanja, napni ušesa in se ozri naokrog, kajti priložnosti je ogromno, le videti jih je treba!
Tina Baloh
Odprava efekta rdečih oči
Včasih je veljalo, da so aparati z vgrajeno bliskavico radi povzročali efekt rdečih oči na posnetih fotografijah. No, to velja še danes (dokler v meniju ne najdemo ustrezne možnosti, ki to težavo odpravi), a je “pokvarjene” fotografije moč enostavno in hitro popraviti. Kar vam bom seveda pokazal v nadaljevanju. Vse, kar potrebujemo, je brezplačen program, ki sliši na ime Gimp. Na voljo je za vse platforme, tako Okna, Mac OS, Linux distribucije ter kopico Unix sistemov – praktično za vsak računalniški sistem. Program si prenesemo s spletne strani www.gimp.org.
Sedaj bomo hitro popravili obstoječe fotografije z omenjeno napako, za v bodoče pa si velja zapomniti naslednje: fotografirane osebe opomnimo, naj gledajo fotografa v ramena, saj s tem preprečimo, da bi se svetloba, ki jo sproži bliskavica odbila od oči nazaj v lečo. V tem primeru je tudi morebiten zametek nepriljubljenega efekta bistveno lažje odpraviti. V vsega štirih korakih!
Prvi korak
Najprej si rdeče oči na fotografiji močno približamo (pritisk na tipko +), saj moramo popravljati skoraj točko pri točki.
Drugi korak
Izbrati želimo zenico. To lahko storimo na več načinov, eden najenostavnejših pa je uporaba orodja, ki sliši na ime “fuzzy select tool” (ikona). Da bi dosegli kar najbolj natančno izbiro, orodje uporabimo v razdelku “channels”, kjer izberemo tistega, ki ima najboljše razmerje kontrasta med šarenico in zenico. Ponavadi gre za zelenega.
Ta nivojski meni prikličemo s kombinacijo tipk Ctrl+L, nakar kliknemo na zavihek Channels. Nato izključimo prikaz rdeče barve s klikom na oko poleg nje. Zatem s klikoma na barvi rdeče in modra prekličemo njuno izbiro. Končno stanje mora biti takšno kot na spodnji sliki, zgolj z izbrano zeleno barvo.
Tretji korak
Dvokliknite na orodje “fuzzy select tool”. Za izbiro celotne površine, ki jo želite popraviti, boste morali malce eksperimentirati z vrednostma parametrov Threshold (v večini primerov zahteva večje povečanje) ter Feather (manjše povečanje, glej sliko).
Sedaj kliknite na rdeči del ene izmed zenic. Program bo izbral večji del zenice. Če temu ne bo tako, počistite izbiro (kombinacija tipk Shift+Ctrl+A) ter povečajte vrednost Threshold in poskusite znova. V primeru, da je program izbral tudi mesta zunaj zenice, pa počistite izbiro in zmanjšajte vrednost parametra Threshold.
Četrti korak
Vrnite se v nivojski meni ter vklopite nazaj rdečo barvo ter rdeči in modri kanal, kot kaže slika. Izbrane bi morali imeti vse možnosti.
Čas je, da se poigramo z barvami. Izberite t.i. Channel Mixer (najdete ga v meniju pod Filters/Colors/Channel Mixer). Vsebnost rdeče barve želimo karseda zmanjšati ter povečati vsebnost zelene barve. Kot je razvidno s slike, sem sam uporabil 10% rdeče, 60% zelene ter 30% modre barve. Seveda boste morali sami malce eksperimentirati s temi nastavitvami in ugotoviti, katera kombinacija vam da najbolj realistično sliko zenice, a zgoraj omenjene vrednosti so dobro izhodišče. Ko ste z barvami zadovoljni, izbiro potrdite s klikom na gumb OK.
Zaključek
To je to! S pritiskom na gumb – si oglejte vašo stvaritev. Ako ste z rezultatom zadovoljni, odizberite vsa orodja (Ctrl+Shift+A). Takole, končali smo. Rdeče oči na fotografijah vas v bodoče ne bodo več jezile.
Miran Varga