Izolacija je srbski film, v katerega je najbolje iti brez kakršnih koli predhodnih informacij. Kako se odreže srbski hit, ki v kinodvorane privablja trume gledalcev?

V psihološkem trilerju se mladi raziskovalec Jovan (Miloš Biković) odloči sprejeti službo, ki ga odpelje v osamljeni kontejner sredi zapuščenega gozda. Njegova naloga temelji na preučevanju divjih živali, ki jih nadzoruje v osemkilometrskem krogu s pomočjo kamer, ki jim mora na 24 ur zamenjati baterijo. Kar se sprva zdi kot idealen pobeg iz civilizacije, se kmalu izkaže za mnogo več kot to. Jovan se zave, da v osami ni sam.

Izolacija je klavstrofobično morbiden triler

Marko Backović se v režijskem prvencu odreže odlično, njegove besede o unikatnem izdelku v svetu srbske filmografije pa so se očitno uresničile, saj gre za velik hit Balkana. Svoje znanje pisanja scenarijev je odlično pilil v filmih Taxi Blues in Mrtev ali živ. V glavno vlogo Jovana je postavil priljubljenega Miloša Bikovića, ki ga poznamo po vlogah iz Južnega vetra, Postali bomo prvaki sveta in Montevideo, bog te je videl.

Film je s svojimi 82 minutami razmeroma kratek, a svoj čas premeteno izkoristi. Večina filma temelji na Jovanovem raziskovanju okolice kontejnerja, kjer se mu začnejo iz dneva v dan prikazovati bolj očitne in sočasno manj jasne prikazni. Kaj se zgodi, če zapusti mejo kamer? Kdo je moški v rumeni vetrovki? Kdo odpira vrata njegovega bivalnika? S pomočjo srhljive in meglene okolice, ki jo je ustvarjalcem ponudil nacionalni park Tara, je ustvarjen klavstrofobičen občutek, ki ga je nazadnje dajal folklorni Ritual. Poleg občutka morbidnosti, zatohlosti in mračnosti, ki ga izrisuje okolica – tu bi prišteli še igro glavnega igralca – ima pomembno vlogo tudi zvok. Izolacijo bi lahko razglasili za balkanski film z najboljšo montažo zvoka do tega trenutka.

Zaključek, ki izhaja iz razumljivega koncepta

Izolacija v sebi skriva velik zaplet, ki nas v določenem segmentu odseli od vseh občutkov in v nas vnese gromozanski dvom. Je bilo vse to res? Kaj sploh je resnica in kaj laž? Ponovno vse sloni na ramenih glavnega igralca, ki nas prepričljivo pripelje do trenutka lastne nerazsodnosti. Bomo podlegli tudi gledalci ali bomo spregledali namere zgodbe? Prav slednje je tudi tisti trenutek, ki bo pri mnogih gledalcih pomenil razsodbo o tem, ali po svoji oceni gledajo mojstrovino, katastrofo ali zgrešeno priložnost.

Čeprav je namera zadnje tretjine še kako jasna v svoji kritiki potrošništva, senzacionalizma, uporabništva in medijev, deluje kot popolnoma svoj film. Verjetno je bil to od vsega začetka prav stilsko popolnoma drugačen cilj, ki so ga v preteklosti tako ali drugače uporabili tudi holivudski filmi Podedovano zlo (Hereditary), Igričar (Gamer) in v manjši meri celo Zlo za petami (It Follows) in Babaduk (The Babadook) – če uporabimo tiste najbolj znane.

Izolacija, balkanski biser

Izolacija je film s klavstrofobičnim mojstrstvom prvega dela in nekoliko medlo izvedbo zaključka, ki bi moral še vedno kljubovati »balkanskim standardom« in jih brez težav premostiti na višjo raven. Ko bo na vrsti naslednji psihološki triler, ga bomo primerjali z Izolacijo, in ne bi želeli biti v njihovi koži.

Na filmska platna se vračata Vaiana in Maui, ki smo ju vsi nestrpno pričakovali. Kar osem let je že minilo, odkar je izvirnik prevzel gledalce po vsem svetu. Ti so nestrpno pričakovali dan, ko se bosta Vaiana in Maui spet podala na pot, da bi združila vsa ljudstva sveta. Je Vaiana 2 (Moana 2) film, ki je hkrati navdušil in razočaral?

Vaiana se poda na pot, je enako zanimiva kot prejšnjič?

Minevajo tri leta, odkar sta Vaiana iz Motunuja in polbog Maui obnovila srce Te Fiti in znova povezala svoje ljudstvo z oceanom. V tem času je Vaiana prečesavala morja in raziskovala otok za otokom, da bi našla druge ljudi, s katerimi bi se njeno pleme lahko povezalo. Čeprav je naletela na več namigov o obstoju drugih civilizacij, so se vse njene raziskave na koncu izkazale za neuspešne.

Ko prejme videnje prednika in jo obišče duh njene babice, dobi Vaiana novo nalogo: najti izgubljeni otok Motufetū in preprečiti jeznemu bogu neviht, Naluju, da za vedno loči človeštvo. Da bi izpolnila to poslanstvo, se mora ponovno združiti z Mauijem, hkrati pa zbrati novo posadko, ki ji bo pomagala na tej nevarni poti. Pot jo vodi daleč preko oceana, na morju pa se sreča s številnimi nevarnostmi, od kakamor do velikih mesojedih školjk. Njena pot bo odvisna od timskega duha v ekipi, Mauijevih nadnaravnih moči in njenega poguma.

Odsotnost Lin-Manuela Mirande je zelo očitna

Čeprav je bil sprva načrtovan kot televizijska serija, se je projekt razvil v filmsko nadaljevanje po uspehu izvirnika Vaiana (2016). Vlogo režiserjev filma so prevzeli David G. Derrick mlajši ter sorežiserja Jason Hand in Dana Ledoux Miller. V ekipi zelo vidno manjka Lin-Manuel Miranda, ki je bil avtor besedil pesmi v prvem delu.

Izkaže se namreč, da vsi ljubitelji Disneyevih filmov nestrpno pričakujemo nove pesmi, ki bi jih lahko peli pod tušem. A ta film nam ni dal tega zadovoljstva. Ko odhajaš iz kino dvorane, se ti nobena pesem ne poje. Ni pesmi, ki bi ostala v tvoji glavi in ne bi želela iz nje. Ta cilj film doseže šele, ko si ga ogledaš večkrat. Krasno je bila sicer v film vpletena glasba iz prve Vaiane. Od vsega začetka nas spremlja glasbena tematika prvega filma. A če se nam po ogledu filma poje le glasba iz prvega dela, nadaljevanje ni opravilo svoje naloge.

Kar resnično manjka, je glasba Lina Manuela Mirande. To je tisto, kar je prvi film naredilo poseben in brez njega je kakovost glasbe preprosto opazno nižja. Glasba vseeno odlično zaključi film, saj zadnja skladba poveže prvi in drugi film.

Komični vložki so odlični – Maui pa »odrašča«

Predvsem z vrnitvijo Mauija na filmska platna je smeh v kino dvorani še potenciran. Njegova imena za glavne like so preprosto odlična. Vaiana je tako duhovito poimenovana v Koderček, pujs in petelin pa ostajata glavni jedi na jedilniku. Mauijevi tatuji so še vedno njegov glavni glas razuma in nasmejijo tako nas kot like v filmu. Zabavna podrobnost je tudi to, da Maui nekoliko prikrito opozori gledalce, da Vaiana v Disneyjevem repertoarju še vedno nima statusa princese. Vseeno pa v tem filmu prevzame tudi vlogo glavnega sopotnika in Vaiano spodbuja na najtežjih delih njene poti in s svojimi dejanji dokazuje, da je do smrti zvest njunemu prijateljstvu.

Tudi v sinhronizirani obliki so šale ohranjene in dopolnjujejo situacijsko komiko, ki jo tako obožujemo. Vaianina spremljevalca pujsek Pua in petelin Hej-Hej sta odlična spremljevalca besedni komiki. Pujsek Pua je zagotovo najbolj luškan filmski lik. Petelin, ki bi moral biti po mnenju vseh likov v filmu že davno mrtev, pa je odličen komični spremljevalec dogajanja in pogosto odlično popestri drugače dolgočasnejše situacije v filmu.

Morda najbolj ganljiva je triletna deklica

Vaiana je dobila tri leta in pol mlajšo sestrico, Simeo. Njun medsebojni odnos predstavlja krasen doprinos zgodbi, ki se dotakne še tako resnega gledalca. Dodaja nežno družinsko noto zgodbi. Ponudi lep vpogled v Vaianino osebno življenje in poudari tudi resen osebni konflikt, ki ga Vaiana izpostavi v eni od svojih pesmi. Glavna junakinja ima sedaj nekaj, kar lahko izgubi in to jo nekoliko zadržuje pred tem, da bi odšla na pot, kamor jo kličejo predniki.

Majhna deklica se s svojo ljubkostjo in neomajnim občudovanjem svoje starejše sestre ne dotakne zgolj Vaiane. Tudi gledalci filma ob Simei ne morejo ostati ravnodušni. Vaiano odločitev, da se odpravi na pot čez ocean lepo dopolni scena, v kateri Vaiana sestrici predstavi ocean in ji preda sporočilo, da bosta preko oceana vedno povezani.

Bi Vaiana 2 lahko bila najboljše nadaljevanje v zgodovini Disneya?

Po tiho obstaja nenapisano pravilo, da so vsa nadaljevanja dosti slabša od originalov. To je lahko posledica tega, da like v prvem delu šele spoznamo in jih ne moremo primerjati z ničemer, kar je obstajalo prej, hkrati pa je zelo težko napisati dobro nadaljevanje tako uspešnemu filmu, kot je Vaiana.

Animacija je bila resnično izjemna in je nikakor ne gre prehvaliti. Animacija je bila narejena natančno do vsakega zrna peska, ki je ležal na obali. Ocean je spet zaživel skupaj z vsemi živalmi, ki so plavale v njem. Vaiana 2 bi resnično lahko bila najboljše nadaljevanje v zgodovini, če bi vse temeljilo samo na animaciji.

Žal je film več kot samo slike na zaslonu. Nekoliko razočara zgodba, saj je po svoje predvidljiva in včasih nekoliko počasna. To ni nujno narobe, a mora iti več stvari prav, da gledalci ne izgubijo zanimanja za film. Film tako stoji predvsem na dobri animaciji, komičnih vložkih in ugledu, ki ga je ustvaril prvi film.

Namen potovanja je bil jasno zarisan in vsi, vključno z Vaiano smo vedeli kam gremo in zakaj. Slišalo se je tudi sporočilo: »Poti ne poznaš, ker jo kot iskalka poti šele iščeš.« In morda še bolj pomembno: »Vedno obstaja tudi druga pot.« Vaiana je zgodba o sodelovanju in žrtvovanju in oboje zaživi na filmskem platnu.