»Ali je možno zaustaviti epidemijo?« To je sporočilo, ki je bilo objavljeno na spletnem mestu Oxfordske univerze za deljenje raziskav o širjenju novega koronavirusa. Pod to izjavo pa je veliko opozorilo. Da bi ustavili širjenje virusa, morajo zdravstveni delavci hitro najti in izolirati stike okuženih ljudi, ki pa jih je veliko. Takšno sledenje stikov je osnova nadzora nad nalezljivimi boleznimi. Toda ekipa iz Oxforda se zavzema za nov pristop:
Vpogled podatkov o lokaciji mobilnih telefonov za spremljanje širjenja okužbe in opozarjanja ljudi, ki so bili morda izpostavljeni
Več vlad v Azijskih državah je poizkusilo ta pristop na načine, ki bi kršili zakone o zasebnosti v mnogih drugih državah. Kitajska se je na primer opirala na množični nadzor telefonov, da bi posameznike razvrstila po njihovem zdravstvenem stanju in omejila njihovo gibanje. Južna Koreja je objavila podrobne informacije o okuženih osebah, vključno z njihovimi nedavnimi premiki. Te je mogoče videti v več zasebnih aplikacijah, ki uporabnikom v njihovi bližini pošiljajo opozorila, če so bili v potencialnem stiku z okuženo osebo. Izrael pa pod vodstvom Benjamina Netanjahuja uporablja kar Nacionalno varnostno agencijo za sledenje ljudi, ki so okuženi z virusom. Kar so ljudje pozdravili s protesti.
Zdaj raziskovalne skupine v Evropi in ZDA razmišljajo o manj invazivnih načinih zbiranja in izmenjave podatkov o okužbah. Nekatere pa že razvijajo in testirajo specifične telefonske aplikacije za koronavirus. Vlade se medtem trudijo, da bi ugotovile, kako bi lahko ta potencialna orodja za boj proti pandemiji delovala v okviru zakonov o zasebnosti podatkov. Brez izgube podpore že tako previdne javnosti.
»Ne živimo v kulturi zaupanja javnosti, ko gre za podatke,«
pravi David Leslie, etik iz inštituta Alana Turinga, ki preučuje upravljanje tehnologij, ki temeljijo na podatkih. »Živimo v tej dobi, ki ji pravimo doba nadzornega kapitalizma, kjer se naši podatki zlorabljajo in izkoriščajo.« Dodaja, da bodo morale oblasti in javnost pretehtati vrednost zasebnosti glede na možnost, da bi zbiranje podatkov lahko rešilo milijone življenj. »To niso običajni časi.«
Na Oxfordu so zasnovali matematično simulacijo, kako bi »takojšnje digitalno sledenje stikov« vplivalo na širjenje virusa. Da bi ustavili epidemijo, morajo zdravstveni delavci zmanjšati reproduktivno število virusa. To je povprečno število ljudi, na katere vsak okuženi prenaša virus, na manj kot enega. Ko je skupina oblikovala scenarij, v katerem so bili stiki obveščeni, ko je bila oseba testirana pozitivno, je bilo mogoče reproduktivno stopnjo virusa potisniti pod ta prag, so poročali.
Digitalno sledenje stikov lahko najenostavneje deluje tako, da telefoni beležijo svoje lokacije. Kadar lastnik telefona pozitivno testira na virus, se z zdravstvenimi delavci deli zapis o zadnjih premikih. Lastnike drugih telefonov, ki so se pred kratkim približali okuženi osebi, pa se obvesti o nevarnosti okužbe in se jim svetuje osamitev. Toda oblikovalci sistema za sledenje bodo morali določiti ključne podrobnosti. Kako določiti bližino med telefoni, zdravstvenim stanjem uporabnika, kje se te informacije shranijo, kdo jih vidi in v kakšni obliki.
Digitalno sledenje verjetno prepozna več stikov, kot bi jih imeli s tradicionalnimi metodami
Druga možnost je nova aplikacija, specifična za koronavirus. Ta uporabnike prosi, naj prostovoljno delijo svoje podatke o lokaciji in zdravstvenem stanju. Na primer, osnovna aplikacija za preverjanje simptomov bi lahko naredila več kot zgolj izločevanje ljudi, ki ne potrebujejo nujne oskrbe, pred prenatrpanimi urgentnimi službami.
Nemčija ima ene najstrožjih zakonov za zaščito zasebnosti v Evropi. Lahko pa podjetje prisili, da deli podatke o lokaciji posameznika v interesu nacionalne varnosti. Toda nediskriminatorno množično sledenje posameznikov nima pravne podlage. Nemčija in druge evropske države bi morale sprejeti zakone, ki določajo, kako bi bilo zbiranje podatkov omejeno na določeno populacijo, v določenem času in z določenim namenom. Se pravi izsleditev ljudi, ki imajo ali bi lahko imeli koronavirus.
Takšni zakoni bi lahko bili na poti. Frankfurter Allgemeine Zeitung je 21. marca poročal, da je nemško zdravstveno ministrstvo pripravilo osnutek zakona o zaščiti pred okužbami, ki med drugim omogoča sledenje ljudem, ki so bili v stiku z okuženimi.
O podobnem zakonu naj bi se neuradno pogovarjala tudi aktualna Slovenska vlada. Sicer še ne vemo, kakšen sistem bi uporabili.
Naslednja generacija sledilcev koronavirusa
Več novih projektov je namenjeno vzpostavitvi prostovoljnih sistemov za sledenje telefonom, ki se zavedajo zasebnosti. Ta teden je ekipa z MIT izdala prototip aplikacije, imenovane Private Kit: Safe Paths. Aplikacija shrani do 28 dni podatkov o lokaciji uporabnika, ki jih beleži vsakih 5 minut. Če uporabnik testira pozitivno, se lahko odloči, da bo svoje nedavne podatke delil z zdravstvenimi delavci ter določil in objavil mesta, kjer bi lahko bili tudi drugi ogroženi.
Prihodnja posodobitev aplikacije, ki bo kmalu izdana, bi primerjala nedavne lokacije uporabnika s potjo okužene osebe in jih opozorila na morebitne stike. Uporabniki ne bi izvedeli ničesar drugega o okuženi osebi – ne njihove starosti, spola ali opravljene poti.
Druga aplikacija v razvoju v Nemčiji se deloma opira na podatke o lokaciji, ki jih Google že hrani za svoje imetnike računov. Oseba, ki testira pozitivno, lahko z aplikacijo, imenovano GeoHealth, podari zgodovino lokacij. Ti podatki bi bili nato anonimizirani in shranjeni na centralnem strežniku. Platforma za analizo podatkov, ki jo je zasnovalo programsko podjetje Ubilabs, bi primerjala zgodovino gibanja uporabnikov z zgodovino okuženih ljudi. Aplikacija pa bi jim prikazala barvno označena opozorila glede na to, kako so se nedavno srečali z virusom. S kombinacijo sledenja GPS, podatkov, brezžičnega omrežja in povezav Bluetooth bi morala aplikacija zaznati, ko telefon pride v meter bližine drugega telefona.
Prostovoljno dajanje podatkov in anonimiziranje podatkov so dobre možnost za ohranitev državljanskih pravic
Takšne aplikacije bodo na zakonit način zmanjšale širjenje bolezni le, če jih uporablja veliko ljudi. Opozarjajo pa na tveganje, da bi ustvarili lažen občutek varnosti za uporabnike, zato ker aplikacija za sledenje ne more zajeti vseh možnih virov okužbe,. Samo zato, ker na zemljevidu ne vidiš pike, na kateri bi bil stik, ne pomeni, da območja nimajo okuženih ljudi.
Prizadevajo si ugotoviti, koliko ljudi bi moralo uporabljati aplikacijo Private Kit, da bi bila učinkovita pri nadzoru širjenja bolezni. Ne morejo reči, koliko ljudi je preneslo prototip; raziskovalci teh informacij ne zbirajo iz razlogov zasebnosti, pravijo. Upajo, da bo nujnost pandemije velik del prebivalstva navdihnila, da bodo zaupali svoje poti in zdravstveno stanje.
»Ljudje dajejo matične celice pacientom, ki potrebujejo presaditev. Dajo svojo kri. Upamo, da ljudje razmišljajo o krizi in so pripravljeni zaupati tudi svoje podatke.«
Novinar
